Zgodovina

Ptujski dominikanski samostan je bil ustanovljen leta 1230, ukinjen pa leta 1786. Po 230 letih ga temeljito obnavljajo, v zidovih pa odkrivajo dragocene poslikave in arhitekturo. Po obnovi bo to prvovrstni umetnostni biser.

Ptujski dominikanski samostan, najstarejši samostan uboštvenih redov na Slovenskem, je bil ustanovljen leta 1230. S pomočjo salzburškega nadškofa Eberharda II. ga je ustanovila vdova Friderika III. Ptujskega, Matilda, ki je na zahodnem koncu Ptuja darovala zemljo zanj. Za redovnike, ki so v novo ustanovo prišli iz Brež na Koroškem, so zgradili za ptujske razmere veliko cerkev in samostanske zgradbe. V samostanu so imeli gospodje Ptujski družinsko grobnico.

Stoletja samostan …

Cerkev je bila verjetno zgrajena že sredi 13. stoletja, iz istega časa je tudi samostansko poslopje, ki je bilo pozneje večkrat prezidano. Okoli leta 1700 je bila cerkev temeljito barokizi­rana. Podrli so zgodnjegotski prezbi­terij (dolgi kor) in spremenili cerkveno orientacijo, na vzhodni strani so okoli leta 1710 uredili novo fasado, ki jo po­leg bogatih arhitekturnih elementov krasijo kiparsko okrasje in štukature; prav tako je bila v tem času temeljito preurejena cerkvena notranjščina, ki je tako dobila bogat baročni videz. Sočasno s cerkvijo je bogato štukatur­no okrasje dobil tudi letni refektorij (jedilnica), medtem ko se podoba križnega hodni­ka od 15. stoletja ni bistveno spremi­njala in kaže svoj srednjeveški videz.

… potem vojašnica in muzej

V času cesarja Jožefa II., natančneje med letoma 1785 in 1786, je bil samo­stan razpuščen. Bogato opremo so razprodali.

Po odhodu vojske naj bi v stavbi uredili tkalnico in barvarno svile, zaradi česar je bilo načrtovano uničenje nekaterih umetnostno po­membnih delov, a do tega na srečo ni prišlo. Nekdanji samostan in cerkev je nato leta 1928 kupil Mestni magistrat Ptuj in ga (delno) uredil za muzejske namene, pri čemer je dosledno upošte­val smernice tedanjega konservatorja dr. Franceta Steleta. Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož, natančneje njegova arheološka zbirka, je skupaj z Zgodovinskim arhivom Ptuj v samostanu deloval do leta 2011 (zanj so pozidali novo stavbo), ko se je lastnica stavbe, Mestna občina Ptuj, odločila objektu dati novo namembnost, po­stal naj bi kulturno-kongresni center. Zaradi tega so izselili arheološko zbir­ko, ki zdaj ni več dostopna javnosti, nekdanjo cerkev in samostan pa so te­meljito preoblikovali po projektih arhitekturnega biroja Enota iz Ljubljane (arhitekt Milan Tomac). Čeprav so de­la potekala pod nadzorom Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS), so se pri strokovnjakih (predvsem umetnostnih zgodovinarjih) kmalu pojavili dvomi o korektnosti prenove (zlasti predela­ve nekdanje cerkve v koncertno dvo­rano), ki je potekala skrito pred očmi javnosti.

V znamenitem preboju soške fronte pri Kobaridu oktobra 1917 je pomembno sodeloval nemški častnik Erwin Rommel, ki se je proslavil tudi med drugo svetovno vojno. Pot preboja je natančno opisal.

Svoje sodelovanje pri preboju soške fronte med Tolminom in Kobaridom je Erwin Rommel natančno opisal v knjižici Infanterie greif an (1942), ki smo jo v slovenskem prevodu dobili leta 1997 z naslovom Preboj pri Tolminu. Zdaj je založba Ad Pirum izdala knjigo Po sledeh Erwina Rommla, v kateri je Aleksander Jankovič Potočnik natančno raziskal in rekonstruiral Rommlovo pot oktobra 1917 čez slovensko ozemlje. Knjiga je opremljena z množico dokumentarnih fotografij, posnetkov sedanjega stanja in zemljevidov z vrisano potjo oz. Rommlovim prodiranjem od Mosta na Soči čez Hlevnik, Kolovrat in Matajur.

Rommel in »čudež pri Kobaridu«

Na soško bojišče je Erwin Rommel prišel oktobra 1917 kot del nemške 14. armade pod poveljstvom generala Otta von Belowa. Skupaj z bavarskim pehotnim polkom Leib in 1. lovskim bataljonom je Rom­mlov Württemberški gorski bataljon (WGB) sestavljal tako imenovani Alpski korpus. Belowa armada naj bi bila Avstrijcem pomagala prebiti italijansko fronto in s tem od­praviti nevarnost zloma avstrijske obrambe, ki je bila po enajstih italijanskih ofenzivah na Soči že močno izčrpana. Med operacijo, ki se je zapisala v zgodovino kot »čudež pri Kobaridu«, je imel Alpski korpus, katerega del je bil tudi Rommlov bataljon, nalogo prodirati v smeri Tolmin–Kolovrat–Matajur–Čedad, pri čemer naj bi Rommlov WGB varoval desni bok polka Leib.

S Koroškega in mimo Škofje Loke

Kakšna je bila Rommlova pot do fronte pri Tolminu čez slovensko ozemlje? Rom­mel je pisal: »V začetku oktobra 1917 sem na prelepem Koroškem, kamor je bil preko Makedonije po ovinkih prestavljen WGB, spet prevzel svoj oddelek.

Vzroki za izbruh prve svetovne vojneUmor avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda pred sto leti je sprožil verižno reakcijo, s katero je izbruhnila prva svetovna vojna, velika vojna, ki je temeljito opustošila in spremenila Evropo.

Odločnost, ki jo je obetal Franc Ferdinand, reforme cesarstva, ki jih je snoval, vojaške reforme, dobri delovni odnosi z jastrebi v vojski in z zunanjimi politiki, odlične zveze, ki jih je skoval v nemškem cesarstvu so ga seveda pri nasprotnikih monarhije napravili veliko bolj nepriljubljenega, kot je bil njegov predvidljivi in nekonfliktni stric. Madžarski in češki nacionalisti so ga sovražili, prav tako italijanski iredentisti, panslovani, jugoslovanarji, protimonarhisti, verjetno pa še najbolj velikosrbski nacionalisti. Vsem naštetim so bile nameravane reforme Franca Ferdinanda trn v peti, Srbiji in Italiji pa še celo potencialna grožnja. Zato sploh ni čudno, da je več podtalnih skrajnih političnih skupin pozivalo k umoru Franca Ferdinanda. Tako je že v letu 1913 srbski emigrantski časopis, ki je izhajal v Združenih državah Amerike, pozival k umoru avstro-ogrskega prestolonaslednika in svetoval, naj ob prvi priložnosti, ko bo obiskal Bosno, »rodoljubi« zgrabijo za pištole, nože ali bombe in ga umorijo. Deloma je za pozivi stala tudi skrajno nacionalistična velikosrbska struja v oficirskem zboru srbske vojske, ki se je imenovala Črna roka in se je zbirala okoli polkovnika Dragutina Dragutinovića z vzdevkom Apis, šefa srbske vojaške obveščevalne službe. Apis in nekateri v njegovem krogu so se kar dobro spoznali na zarotništvo in atentate, saj so leta 1903 s poti spravili lastnega vladarja in strmoglavili proavstrijsko dinastijo Obrenović s prestola, nanj pa pripeljali Karađorđeviće. Apis že po službeni dolžnosti in mnogi drugi somišljeniki iz njegovega kroga so bili tudi precej aktivni v komiteju za zamejske akcije, polformalnem organu srbske vojske, ki se je ukvarjal s tajnimi zadevami v tujini. Med drugim so mnogi mlajši srbski oficirji neuradno prehajali čez mejo v turške pokrajine Sandžak, Kosovo in Makedonijo ter tam pod izmišljenimi imeni delovali kot četniški gverilci. Apis in številni kolegi iz njegovega kroga so menili, da bi bilo za Srbijo vsekakor varneje, če bi jim uspelo nekako znebiti se Franca Ferdinanda. Umor je bil najbolj dokončna rešitev, seveda pa bi bilo pretvegano, če bi ga umoril kdo, ki bi mu lahko dokazali uradno povezavo s srbsko vlado ali njeno vojsko, saj je bilo jasno, da bo moral uradni Beograd dejanje obsoditi že zaradi drugih evropskih sil, tudi srbskih zaveznic. Atentat bi moral torej izvršiti nekdo, od katerega bi se lahko vsi ogradili ne glede na to, ali bi uspel ali ne.

Bolj malo je znano, da so vojne zelo nevarne tudi za otroke. Tudi takrat, ko bojev ni v bližini. Gre za nesreče z orožjem. Nedavno jih je dr. Marko Žerovnik iz Komende v knjigi spominov opisal celo vrsto.

Dr. Marko Žerovnik se je rodil leta 1932 v Mengšu. Na ljubljanski filozofski fakulteti je študiral geografijo. Bil je raziskovalec in vodja Kartografskega zavoda na Geografskem inštitutu Antona Melika na SAZU. Leta 1982 je doktoriral s temo Koncepcija in aplikacija kartografije v izobraževalnem sistemu. Živi v Komendi. Leta 2012 je občina Komenda izdala njegovo knjigo o slavnem kartografu Ivanu Selanu. Že prej je uredil knjigo o občini Komenda in knjižico o žrtvah druge svetovne vojne v občini Komenda.

Nedavno je v samozaložbi izdal knjigo spominov na mladost na leta z naslovom Po trnovi poti. V njej je opisal težko življenje svoje družine v Mengšu, knjiga pa je posebej zanimiva in dragocena zaradi opisov, kaj vse se mu je kot mladostniku dogajalo ob mnogih nevarnostih med drugo svetovno vojno. Poglejmo nekaj opisov nesreč z orožjem.

Trije mrtvi, dva slepa

Igra s pravim orožjem pa se ni vselej srečno končala. Kakor vsako nedeljo sem se tudi tistikrat odpravil k do­poldanski deseti maši. Med potjo sem srečal Sitarjevega Feliksa in ga vprašal, kam je namenjen. Odgovoril mi je, da k maši. Potem sem mu dejal, da lahko greva skupaj. Pritrdil je. Ko sva prispela do cerkvenega dvorišča, so se ravno takrat vračali z lova lovci in gonjači, med njimi tudi dvanajstletni Kernov France. Na skrivaj se nama je približal in iz žepa skrivoma pokazal rdečo italijansko ročno bombo. Povabil naju je, da naj greva z njim, da bo bombo aktiviral in zagnal. Feliks je bil takoj zato, jaz pa sem povabilo odklonil tudi zato, ker sem ravno v tistem trenutku zagledal pred cerkvenim zvonikom Koroščevega Poldeta, s katerim sem hotel poravnati določene neporavnane račune, ker me je grdo obrekoval. Ko sem se Poldetu približal, je od strahu močno zardel in se mi je vnaprej jecljaje opravičeval.

Pasica
Pasica
Pasica
Pasica
Pasica

naslovka mini

Anketa

Ali bo prihajajoča Cerarjeva vlada zdržala več kot eno leto?

Zadnji komentarji

Za svobodno Slovenijo!

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/7277461..jpg

Pred vrhovnim sodiščem v Ljubljani se vsak dan zbere množica protestnikov, ki pride izrazit ogorčenje nad ravnanjem z Janezom Janšo, ki je že dva meseca prestaja krivično zaporno kazen. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/3334262..jpg

Vrhovno sodišče v zadevi Patria nedopustno zavlačuje. Največjo odgovornost pri tem nosi njegov predsednik Branko Masleša, ki ni držal besede, ko je dejal, da se bo na Janševem primeru delalo tudi v času sodnih počitnic. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/2549783..jpg

»Vztrajniki, do sedaj se nas je na aktivnostih zbralo kar 35.000,« sporoča predsednik Odbora 2014 Damir Črnčec ter dodaja, da bodo vztrajali, »dokler ne bo Slovenija pravna in demokratična država brez političnih zapornikov«. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/6018784..jpg

Vztrajniki v odgovor na obtožbe o napadu na sodnico z dežnikom protest popestrijo s petjem znane pesmi Jaz, pa ti, pa židana marela. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/6397595..jpg

»Že na prvi pogled je jasno, da naša zgodba ni primerljiva z vseslovensko ljudsko vstajo 2012-2013, naše demonstracije pa so za razliko od ekstremnih vstajnikov čiste kot solza,« je prepričan evroposlanec Milan Zver. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/6975066..jpg

Vsak dan si lahko ob 17.00 uri pred vrhovnim sodiščem ogledate, koga ima sodelavec inštituta za kriminologijo Dragana Petrovec za »zametek drhali«. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/7934767..jpg

Vera Ban dogovornim na sodišču sporoča: »Poslušajte nas in se ne sprenevedajte, da nas ne slišite: nikoli ne bomo odnehali!« (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/7836498..jpg

»Sodstvo nam žuga s prstom in dokazuje svojo vsemogočnost. Danes sta zaprta Janša in Tone, jutri je lahko žrtev vsakdo,« opozarja Andreja Valič Zver. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/8554979..jpg

Poleg vsakodnevnih shodov, ki jih Odbor 2014 pripravlja pred vrhovnim sodiščem, razmišljajo še o protestnih shodih pred drugimi sodišči, »kampiranju« pred sodiščem in podobno. (foto: Matic Štojs)