Zgodovina

Bolj malo je znano, da so vojne zelo nevarne tudi za otroke. Tudi takrat, ko bojev ni v bližini. Gre za nesreče z orožjem. Nedavno jih je dr. Marko Žerovnik iz Komende v knjigi spominov opisal celo vrsto.

Dr. Marko Žerovnik se je rodil leta 1932 v Mengšu. Na ljubljanski filozofski fakulteti je študiral geografijo. Bil je raziskovalec in vodja Kartografskega zavoda na Geografskem inštitutu Antona Melika na SAZU. Leta 1982 je doktoriral s temo Koncepcija in aplikacija kartografije v izobraževalnem sistemu. Živi v Komendi. Leta 2012 je občina Komenda izdala njegovo knjigo o slavnem kartografu Ivanu Selanu. Že prej je uredil knjigo o občini Komenda in knjižico o žrtvah druge svetovne vojne v občini Komenda.

Nedavno je v samozaložbi izdal knjigo spominov na mladost na leta z naslovom Po trnovi poti. V njej je opisal težko življenje svoje družine v Mengšu, knjiga pa je posebej zanimiva in dragocena zaradi opisov, kaj vse se mu je kot mladostniku dogajalo ob mnogih nevarnostih med drugo svetovno vojno. Poglejmo nekaj opisov nesreč z orožjem.

Trije mrtvi, dva slepa

Igra s pravim orožjem pa se ni vselej srečno končala. Kakor vsako nedeljo sem se tudi tistikrat odpravil k do­poldanski deseti maši. Med potjo sem srečal Sitarjevega Feliksa in ga vprašal, kam je namenjen. Odgovoril mi je, da k maši. Potem sem mu dejal, da lahko greva skupaj. Pritrdil je. Ko sva prispela do cerkvenega dvorišča, so se ravno takrat vračali z lova lovci in gonjači, med njimi tudi dvanajstletni Kernov France. Na skrivaj se nama je približal in iz žepa skrivoma pokazal rdečo italijansko ročno bombo. Povabil naju je, da naj greva z njim, da bo bombo aktiviral in zagnal. Feliks je bil takoj zato, jaz pa sem povabilo odklonil tudi zato, ker sem ravno v tistem trenutku zagledal pred cerkvenim zvonikom Koroščevega Poldeta, s katerim sem hotel poravnati določene neporavnane račune, ker me je grdo obrekoval. Ko sem se Poldetu približal, je od strahu močno zardel in se mi je vnaprej jecljaje opravičeval.

Partizanski »narodni heroj« Albert Gruden - Blisk je marca 1945 v Brkinih umoril družino Gustinčič in maja 1945 dve dekleti iz Slivnega pri Nabrežini. Zdaj beremo, naj bi bil prav on botroval umoru Stanka Vuka v Trstu marca 1944.

O tem nadaljujemo iz prejšnje številke. Štiri dni po umoru Stanka Vuka je OK VOS za Trst poslal centrali primorske VOS pismo, v katerem je med drugim pisalo, da je »ljudstvo« v mestu »precej vznemirjeno zaradi tega tragičnega pogina. Bojimo se, da ne bi belogardisti izrabili te prilike in vrgli na nas to ker se širijo nekatere govorice, da so jih partizani radi izdajstva«. Pisec je še dodal, da je ta dogodek »velikega političnega pomena«.

Ponarejevalci zgodovine

O spopadu za interpretacijo o krivcih je Emil Cesar zapisal: »Nasprotnikom je z govoricami o partizanski krivdi uspevalo ustvarjati zmedo le kratek čas, dokler ni prepričljivo spregovorilo narodnoosvobodilno časopisje.«

Kdo oz. kaj je bilo to »narodnoosvobodilno časopisje«? V njem je glavno vlogo odigral dr. Jože Vilfan, član komunistične partije že od leta 1934. V drugi polovici tridesetih let je opravljal pomembno propagandno dejavnost za komuniste. Vodstvo revolucije ga je poleti 1943 poslalo na Primorsko, kjer je bil član pokrajinskega vodstva OF za Primorsko in predsednik »Pokrajinskega narodnoosvobodilnega sveta za Primorsko«. Leta 1944 je bil tako rekoč vodilni komunistični funkcionar na Primorskem in je tam skrbel za strategijo in taktiko poteka komunistične revolucije.

Uredništvo koprskih Primorskih novic živi v svojevrstni iluziji tako kot zagovorniki zločinov »narodnega heroja« Alberta Grudna - Bliska, da lahko tistega, ki o zločinih piše, sramotijo ali pa ga, značilno levičarsko, ignorirajo.

Naj nadaljujem s pripovedjo Iva Kralja iz Slivnega pri Nabrežini o umoru njegove sestre Rosande Kralj in njene sosede Vide Kralj ob koncu vojne maja 1945.

Na sejo odbora »OF«

»Zvedel sem, da bo tisti večer, ko sem prišel domov, v šoli sestanek vaškega odbora OF. Sklenil sem, da bom šel vprašat, kje sta dekleti. Bil sem močno prizadet in niti na misel mi ni prišlo, da bi šel prosit ali ponižno spraševat. Slutil sem, da moram nastopiti samozavestno in odločno. Prijatelju sem dal ročno bombo in mu naročil, naj jo vrže za šolo. Potrkal sem torej po partizansko. Takoj ko je počilo, sem vstopil in vprašal, kdo je dal ukaz, da sta Gruden in Petelin odpeljala Rosando in Vido. Sejo je vodil predsednik J. K. To je bil človek, ki se je večkrat v gostilni javno posmehoval na račun štirih bazoviških junakov. Tajnica pa je bila žena bivšega fašista, ki se je čez noč prelevil v komunista. Zanimivo je, da je moj oče prav tega človeka leta 1943 rešil gotove smrti na Krasu. Na zastavljeno vprašanje seveda ni nihče odgovoril in seja se je takoj končala. S slabim občutkom sem se vrnil domov.

Vsaka senca je bila nevarna

Naslednji dan mi je soseda Milena Kralj po skrivni poti prišla povedat, da je slišala, kako so se pogovarjali, da bodo ubili še mene, ker bi se sicer utegnil maščevati. Tisti večer sem se oborožen do zob spravil na streho nad 'kalono', se pravi nad vhod na dvorišče. Bil sem skrajno napet in v strahu. V temi in čisto tiho sem čakal, kaj bo. Približno ob 22. uri se je na Kržadi, kakih 30 metrov od hiše, slišalo neko potuhnjeno govorjenje. Enega sem spoznal po glasu. Ta je bolj preklinjal kot govoril. Okrog 23. ure pa je nastala velika tišina in tedaj sem se zbal, da nameravajo k nam po stranskih vratih, ki jih imamo za hlevom. Stekel sem za hlev in tam vrgel ročno bombo. Napravil sem nato kakih 50 metrov za vasjo, ko mi je nekdo zaklical: 'Stoj!'. Skočil sem za vogal hiše in spustil rafal v zrak. Zbežali so, jaz pa sem se oddahnil. Moj bratranec Vanko Terčon mi je rekel, da je bil tudi on zraven in da me je tedaj 'haltala' narodna zaščita. Na ogled so prišli, ker so slišali eksplozijo ročne bombe in, tako mi je povedal, da niso mene iskali. 'Stoj!' pa da je zaklical Franc Berkič. Tisto noč sem samo poslušal, kajti vsaka senca se mi je zdela nevarna.

Ko sem septembra 2013 objavil »zgodbo« o zločinih »narodnega heroja« Alberta Grudna - Bliska v Brkinih in na Krasu, se je najprej odzvala njegova hčerka, nato še sin, nazadnje pa z dolgim blatenjem v Primorskih novicah še Dušan Puh.

V Sloveniji sta dve vasi s podobnim imenom. Prva, Suhor nad Metliko, je povezana z velikim partizanskim zločinom 29. novembra 1942, ko so partizani uničili postojanko protirevolucionarne Legije smrti. V boju je bilo ubitih 23 protirevolucionarjev, partizani pa so po napadu umorili še osem ujetnikov.

V Brkinih, nad reko Reko in blizu Škocjanskih jam pa je vas Suhorje. Tam so partizani 13. marca 1945 umoril družino Gustinčič.

Sovražijo resnico

Več let so me prosili, da raziščem in objavim umor družine Gustinčič. Zaradi obilice dela sem s tem odlašal. Potem pa sem se julija 2013 le zapeljal na Suhorje. Na pokopališču sem iskal grob Gustinčičevih in najprej slikal napačnega. Šele ko so mi v vasi povedali, da na njihovem grobu ni napisa Gustinčič, ampak domače ime Janezovi, sem ga našel. Grob je za cerkvijo, osamljen in le s skromnim napisom Janezovi. Samo to in še nekaj plastičnih rož.

Tisti dan sem govoril z domačini, ki sem jih naključno srečal v vasi. Povedali so mi grozljivo zgodbo o umoru družine Gustinčič. 68 let je ostala neraziskana. Noben primorski zgodovinar ali novinar se je ni lotil. Tovrstne zgodbe − mnogo jih je na Primorskem − zanje ne obstajajo. Zanje obstajajo le partizani, fašizem in Vstala Primorska. Kot bomo videli v nadaljevanju, zanje zločini partizanskega »protifašizma« ne obstajajo. Če pa kdo v zadnjih letih na kakšnega opozori, je vreden popolnega molka in verjetno tudi prezira. Takšni s(m)o!

Pasica
Pasica
Pasica
Pasica

naslovka mini

Anketa

Ali bo prihajajoča Cerarjeva vlada zdržala več kot eno leto?

Zadnji komentarji

Upanje, pravica in svoboda

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/714000MST_0337.jpg

Udeleženci četrtkovega shoda so se najprej zbrali na Kongresnem trgu, kjer so jih pričakali predstavniki Odbora 2014 z velikim zahvalnim napisom Janezu Janši za zasluge pri osamosvajanju Slovenije. (Foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/732821MST_0426.JPG

Množica zbranih je odšla po Wolfovi ulici na Prešernov trg, kjer je že maja letos potekal množični shod v podporo Majniški deklaraciji. Ob tem ni manjkalo dežnikov – pa ne samo zaradi občasnega rosenja. (Foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/459868MST_0498.JPG

V prvi vrsti pred stopniščem frančiškanske cerkve so se zvrstili govorci na prireditvi pa tudi Urška Bačovnik. Med govorci je bil tudi David Tasič, ki meni, da je Janša moral v zapor zaradi svojega prepričanja in ne zaradi nezakonitih dejanj. (Foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/715291MST_0593.JPG

Prišli so tudi gostje od drugod, med drugim nekdanji slovaški premier Mikuláš Dzurinda. Javnost je nagovoril tudi podpredsednik SDS in evropski poslanec Milan Zver, ki je spomnil, da je Miro Cerar nov obraz samo do naslednjih volitev. (Foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/725587MST_0631.JPG

Dvignjena kazalec in sredinec – pozdrav miru in svobodi. Demokracija ni ne leva ne desna, ampak je ena sama. Dr. Jože Pučnik bi dejal: Gre za Slovenijo. Zato tudi toliko slovenskih zastav na shodu. (Foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/186633MST_0636.JPG

Pogled na frančiškansko cerkev Marijinega oznanjenja in množico ob njej. Opaziti je bilo mogoče tudi transparente, ki predsedniku vrhovnega sodišča Branku Masleši sporočajo, da je bilo dovolj »tepihovanja«. (Foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/896110MST_0672.JPG

Med množico je bilo mogoče slišati vzklike »Kučana v zapor«. Sicer pa so se udeleženci aktivno odzivali na govore, ki so bili močno motivacijski. Zborovanje je bilo kljub močnim čustvom dostojanstveno in kulturno. (Foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/411172MST_0717.JPG

Opaziti je bilo mogoče tudi evropske zastave, kar ne preseneča, saj gre pri slovenski pomladi tudi za prizadevanje za evropsko Slovenijo. (Foto: Matic Štojs)