Zgodovina

Vzroki za izbruh prve svetovne vojneUmor avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda pred sto leti je sprožil verižno reakcijo, s katero je izbruhnila prva svetovna vojna, velika vojna, ki je temeljito opustošila in spremenila Evropo.

Odločnost, ki jo je obetal Franc Ferdinand, reforme cesarstva, ki jih je snoval, vojaške reforme, dobri delovni odnosi z jastrebi v vojski in z zunanjimi politiki, odlične zveze, ki jih je skoval v nemškem cesarstvu so ga seveda pri nasprotnikih monarhije napravili veliko bolj nepriljubljenega, kot je bil njegov predvidljivi in nekonfliktni stric. Madžarski in češki nacionalisti so ga sovražili, prav tako italijanski iredentisti, panslovani, jugoslovanarji, protimonarhisti, verjetno pa še najbolj velikosrbski nacionalisti. Vsem naštetim so bile nameravane reforme Franca Ferdinanda trn v peti, Srbiji in Italiji pa še celo potencialna grožnja. Zato sploh ni čudno, da je več podtalnih skrajnih političnih skupin pozivalo k umoru Franca Ferdinanda. Tako je že v letu 1913 srbski emigrantski časopis, ki je izhajal v Združenih državah Amerike, pozival k umoru avstro-ogrskega prestolonaslednika in svetoval, naj ob prvi priložnosti, ko bo obiskal Bosno, »rodoljubi« zgrabijo za pištole, nože ali bombe in ga umorijo. Deloma je za pozivi stala tudi skrajno nacionalistična velikosrbska struja v oficirskem zboru srbske vojske, ki se je imenovala Črna roka in se je zbirala okoli polkovnika Dragutina Dragutinovića z vzdevkom Apis, šefa srbske vojaške obveščevalne službe. Apis in nekateri v njegovem krogu so se kar dobro spoznali na zarotništvo in atentate, saj so leta 1903 s poti spravili lastnega vladarja in strmoglavili proavstrijsko dinastijo Obrenović s prestola, nanj pa pripeljali Karađorđeviće. Apis že po službeni dolžnosti in mnogi drugi somišljeniki iz njegovega kroga so bili tudi precej aktivni v komiteju za zamejske akcije, polformalnem organu srbske vojske, ki se je ukvarjal s tajnimi zadevami v tujini. Med drugim so mnogi mlajši srbski oficirji neuradno prehajali čez mejo v turške pokrajine Sandžak, Kosovo in Makedonijo ter tam pod izmišljenimi imeni delovali kot četniški gverilci. Apis in številni kolegi iz njegovega kroga so menili, da bi bilo za Srbijo vsekakor varneje, če bi jim uspelo nekako znebiti se Franca Ferdinanda. Umor je bil najbolj dokončna rešitev, seveda pa bi bilo pretvegano, če bi ga umoril kdo, ki bi mu lahko dokazali uradno povezavo s srbsko vlado ali njeno vojsko, saj je bilo jasno, da bo moral uradni Beograd dejanje obsoditi že zaradi drugih evropskih sil, tudi srbskih zaveznic. Atentat bi moral torej izvršiti nekdo, od katerega bi se lahko vsi ogradili ne glede na to, ali bi uspel ali ne.

Bolj malo je znano, da so vojne zelo nevarne tudi za otroke. Tudi takrat, ko bojev ni v bližini. Gre za nesreče z orožjem. Nedavno jih je dr. Marko Žerovnik iz Komende v knjigi spominov opisal celo vrsto.

Dr. Marko Žerovnik se je rodil leta 1932 v Mengšu. Na ljubljanski filozofski fakulteti je študiral geografijo. Bil je raziskovalec in vodja Kartografskega zavoda na Geografskem inštitutu Antona Melika na SAZU. Leta 1982 je doktoriral s temo Koncepcija in aplikacija kartografije v izobraževalnem sistemu. Živi v Komendi. Leta 2012 je občina Komenda izdala njegovo knjigo o slavnem kartografu Ivanu Selanu. Že prej je uredil knjigo o občini Komenda in knjižico o žrtvah druge svetovne vojne v občini Komenda.

Nedavno je v samozaložbi izdal knjigo spominov na mladost na leta z naslovom Po trnovi poti. V njej je opisal težko življenje svoje družine v Mengšu, knjiga pa je posebej zanimiva in dragocena zaradi opisov, kaj vse se mu je kot mladostniku dogajalo ob mnogih nevarnostih med drugo svetovno vojno. Poglejmo nekaj opisov nesreč z orožjem.

Trije mrtvi, dva slepa

Igra s pravim orožjem pa se ni vselej srečno končala. Kakor vsako nedeljo sem se tudi tistikrat odpravil k do­poldanski deseti maši. Med potjo sem srečal Sitarjevega Feliksa in ga vprašal, kam je namenjen. Odgovoril mi je, da k maši. Potem sem mu dejal, da lahko greva skupaj. Pritrdil je. Ko sva prispela do cerkvenega dvorišča, so se ravno takrat vračali z lova lovci in gonjači, med njimi tudi dvanajstletni Kernov France. Na skrivaj se nama je približal in iz žepa skrivoma pokazal rdečo italijansko ročno bombo. Povabil naju je, da naj greva z njim, da bo bombo aktiviral in zagnal. Feliks je bil takoj zato, jaz pa sem povabilo odklonil tudi zato, ker sem ravno v tistem trenutku zagledal pred cerkvenim zvonikom Koroščevega Poldeta, s katerim sem hotel poravnati določene neporavnane račune, ker me je grdo obrekoval. Ko sem se Poldetu približal, je od strahu močno zardel in se mi je vnaprej jecljaje opravičeval.

Partizanski »narodni heroj« Albert Gruden - Blisk je marca 1945 v Brkinih umoril družino Gustinčič in maja 1945 dve dekleti iz Slivnega pri Nabrežini. Zdaj beremo, naj bi bil prav on botroval umoru Stanka Vuka v Trstu marca 1944.

O tem nadaljujemo iz prejšnje številke. Štiri dni po umoru Stanka Vuka je OK VOS za Trst poslal centrali primorske VOS pismo, v katerem je med drugim pisalo, da je »ljudstvo« v mestu »precej vznemirjeno zaradi tega tragičnega pogina. Bojimo se, da ne bi belogardisti izrabili te prilike in vrgli na nas to ker se širijo nekatere govorice, da so jih partizani radi izdajstva«. Pisec je še dodal, da je ta dogodek »velikega političnega pomena«.

Ponarejevalci zgodovine

O spopadu za interpretacijo o krivcih je Emil Cesar zapisal: »Nasprotnikom je z govoricami o partizanski krivdi uspevalo ustvarjati zmedo le kratek čas, dokler ni prepričljivo spregovorilo narodnoosvobodilno časopisje.«

Kdo oz. kaj je bilo to »narodnoosvobodilno časopisje«? V njem je glavno vlogo odigral dr. Jože Vilfan, član komunistične partije že od leta 1934. V drugi polovici tridesetih let je opravljal pomembno propagandno dejavnost za komuniste. Vodstvo revolucije ga je poleti 1943 poslalo na Primorsko, kjer je bil član pokrajinskega vodstva OF za Primorsko in predsednik »Pokrajinskega narodnoosvobodilnega sveta za Primorsko«. Leta 1944 je bil tako rekoč vodilni komunistični funkcionar na Primorskem in je tam skrbel za strategijo in taktiko poteka komunistične revolucije.

Uredništvo koprskih Primorskih novic živi v svojevrstni iluziji tako kot zagovorniki zločinov »narodnega heroja« Alberta Grudna - Bliska, da lahko tistega, ki o zločinih piše, sramotijo ali pa ga, značilno levičarsko, ignorirajo.

Naj nadaljujem s pripovedjo Iva Kralja iz Slivnega pri Nabrežini o umoru njegove sestre Rosande Kralj in njene sosede Vide Kralj ob koncu vojne maja 1945.

Na sejo odbora »OF«

»Zvedel sem, da bo tisti večer, ko sem prišel domov, v šoli sestanek vaškega odbora OF. Sklenil sem, da bom šel vprašat, kje sta dekleti. Bil sem močno prizadet in niti na misel mi ni prišlo, da bi šel prosit ali ponižno spraševat. Slutil sem, da moram nastopiti samozavestno in odločno. Prijatelju sem dal ročno bombo in mu naročil, naj jo vrže za šolo. Potrkal sem torej po partizansko. Takoj ko je počilo, sem vstopil in vprašal, kdo je dal ukaz, da sta Gruden in Petelin odpeljala Rosando in Vido. Sejo je vodil predsednik J. K. To je bil človek, ki se je večkrat v gostilni javno posmehoval na račun štirih bazoviških junakov. Tajnica pa je bila žena bivšega fašista, ki se je čez noč prelevil v komunista. Zanimivo je, da je moj oče prav tega človeka leta 1943 rešil gotove smrti na Krasu. Na zastavljeno vprašanje seveda ni nihče odgovoril in seja se je takoj končala. S slabim občutkom sem se vrnil domov.

Vsaka senca je bila nevarna

Naslednji dan mi je soseda Milena Kralj po skrivni poti prišla povedat, da je slišala, kako so se pogovarjali, da bodo ubili še mene, ker bi se sicer utegnil maščevati. Tisti večer sem se oborožen do zob spravil na streho nad 'kalono', se pravi nad vhod na dvorišče. Bil sem skrajno napet in v strahu. V temi in čisto tiho sem čakal, kaj bo. Približno ob 22. uri se je na Kržadi, kakih 30 metrov od hiše, slišalo neko potuhnjeno govorjenje. Enega sem spoznal po glasu. Ta je bolj preklinjal kot govoril. Okrog 23. ure pa je nastala velika tišina in tedaj sem se zbal, da nameravajo k nam po stranskih vratih, ki jih imamo za hlevom. Stekel sem za hlev in tam vrgel ročno bombo. Napravil sem nato kakih 50 metrov za vasjo, ko mi je nekdo zaklical: 'Stoj!'. Skočil sem za vogal hiše in spustil rafal v zrak. Zbežali so, jaz pa sem se oddahnil. Moj bratranec Vanko Terčon mi je rekel, da je bil tudi on zraven in da me je tedaj 'haltala' narodna zaščita. Na ogled so prišli, ker so slišali eksplozijo ročne bombe in, tako mi je povedal, da niso mene iskali. 'Stoj!' pa da je zaklical Franc Berkič. Tisto noč sem samo poslušal, kajti vsaka senca se mi je zdela nevarna.

Pasica
Pasica
Pasica
Pasica

naslovka mini

Anketa

Ali bo prihajajoča Cerarjeva vlada zdržala več kot eno leto?

Zadnji komentarji

Za pravico in resnico

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/4450821..jpg

Vsak dan poteka pred vrhovnim sodiščem na Tavčarjevi 9 v Ljubljani protestni shod v podporo edinemu političnemu zaporniku sredi demokratične Evrope Janezu Janši. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/4507352..jpg

Prvak največje opozicijske stranke Janez Janša je po krivici zaprt, s čimer so mu sistematično kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Zavlačevanje predsednika vrhovnega sodišča Branka Masleše je preseglo vse razumne meje. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/3565673..jpg

Vse, ki vam ni vseeno, Odbor 2014 vabi in poziva, da se jim vsak dan ob 17.00 pridružite v čim večjem številu, ko bodo pred vrhovnim sodiščem prižigali svečke, luči upanja, svobode in pravice. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/5578864..jpg

Član kolegija Odbora 2014 Aleš Primc opozarja medije: »Odgovorni uredniki in vodstvo RTV- verjamemo, da ste nas opazili in da se bo to poznalo pri vašem poročanju.« (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/5867245..jpg

»Junak slovenske osamosvojitve Janez Janša, ki je bil v času vojne za Slovenijo obrambni minister, je že drugi mesec v zaporu brez dokazov! Na podlagi politično montirane 'indične' sodbe,« je opozoril urednik Demokracije Metod Berlec. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/4163406..jpg

»Junak slovenske osamosvojitve Janez Janša, ki je bil v času vojne za Slovenijo obrambni minister, je že drugi mesec v zaporu brez dokazov! Na podlagi politično montirane 'indične' sodbe,« je opozoril urednik Demokracije Metod Berlec. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/8730327..jpg

»Na podlagi iste sodbe je v zaporu tudi Anton Krkovič, ki je skupaj z Janšo ustanavljal Slovensko vojsko in bil poveljnik specialne brigade v času vojne za Slovenijo,« je še dodal Berlec (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/8820408..jpg

Berlec je še opozoril zbrane, da »na drugi strani slovensko postkomunistično sodstvo izdaja oprostilne sodbe nekdanjim oficirjem agresorske jugoslovanske armade« Sramotno! (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/1682139..jpg

Aleš Primc v imenu Odbora 2014 poziva »vse ljudi, ki so bili žrtve slovenskega pravosodja, jim posredujejo svoje primere, saj je debata o slovenskem pravosodju nujna«. (foto: Matic Štojs)