Pasica
Pasica

Zgodovina

V nedeljo, 6. aprila, je Grahovo končno dobilo spomenik žrtvam komunistične revolucije. Na njem je napisanih 49 imen. Več kot 70 let so bila ta imena v Sloveniji, polni boljševizma, zamolčana.

Levičarski mediji so ob postavitvi spomenika žrtvam komunistične revolucije v Grahovem spet izražali svojo totalitarno pamet. Pisarili so o postavljanju spomenika »nacizmu in fašizmu«, o tekmovanju domobranskih spomenikov s partizanskimi, o tem, da čas za spravo »še ni zrel«.

Seveda, čisto jih razumemo. Ta svet je krut, tudi zanje – v posledici. Tako kot se to zgodi vsakemu zločincu po zločinu, ki ga je storil. Potem ko so med drugo svetovno vojno in po njej s svojo komunistično revolucijo in udbovskim totalitarnim režimom uničili življenja sto tisoč Slovencem in so Slovenijo uničili, je seveda za varuhe revolucionarnih izročil hudo, ko se postavlja še en spomenik žrtvam, ki so jih povzročili. Jasno, ta spomenik je postavljen tako žrtvam kot tudi spominu na partizanske zločine.

Polna bede in sprevrženosti

Cerkniška »Zveza združenj borcev za vrednote NOB« (ZZB) in stranka SD napovedujeta celo ustavno presojo. Tem ljudem 70 let pravljičarstva o NOB ni bilo dovolj. Še kar naprej bi živeli v svojem zlaganem svetu, s katerim bi radi še kar naprej posiljevali Slovence. V Grahovem na kraju partizanskega velezločina – in pred osnovno šolo – že več desetletij stoji spomenik, s katerim borci in komunisti častijo svoj velezločin. Na spomenik so napisali: »23. novembra 1943 Tomšičeva in Šercerjeva brigada uničita belogardistično postojanko Grahovo«.

Po dolgih letih prizadevanj bo Grahovo pri Cerknici končno dobilo spomenik, na katerem bodo napisale žrtve, ki jih je povzročila komunistična revolucija. Levičarje je strah, da bo spomenik pričal o njihovih zločinih.

Grahovo pri Cerknici je eden od mnogih krajev, ki so med drugo svetovno vojno in komunistično revolucijo doživeli hudo uničenje. Uničevalci so bili seveda partizani.

»Očiščena« Slovenija

Po demokratizaciji Slovenije je društvo Nova slovenska zaveza (NSZ) v mnogih župnijah po Dolenjskem, Notranjskem in tudi deloma na Gorenjskem pomagalo postaviti t. i. farne spominske plošče oziroma spomenike, na katerih so napisana imena žrtev revolucionarnega nasilja. Veliko vlogo pri postavljanju teh spomenikov so imeli domačini, ki so zbirali imena in na koncu organizirali postavitev spomenika. Ponekod pa NSZ takšnih ljudi ni mogla najti. Zakaj ne? Ker so komunisti po vojni in revoluciji območje tako »počistili« in prestrašili, da takšnih ljudi tam ni. Zato je NSZ že pred desetletjem v takšnih krajih začela sama organizirati zbiranje imen in postavitev spomenikov.

Sedemdesetletni odmev uničevanja

Grahovo bo tako pri postavitvi spomenika žrtvam revolucije prišlo na vrsto na koncu. Razlogov za to je več. Prvega sem že omenil. Danes v Grahovem ni ljudi, ki bi jih zamolčane žrtve revolucionarnega nasilja toliko zanimale, da bi jim postavili spomenik z imeni.

Evropa in še posebej EU je v veliki meri prostor miru in vsaj relativnega napredka, pa si nekateri narodi, ki brez lastne države živijo v njenem osrčju, kljub temu prizadevajo, da bi postali nacija in samostojen subjekt v mednarodni skupnosti.

Katalonci bi radi na referendumu odločali, ali naj se odcepijo od demokratične Španije, Škoti pa o tem, ali še naprej ostanejo del Združenega kraljestva ali ne. Tudi širše na planetu Zemlja danes obstaja veliko narodov, ki so veliko večji od slovenskega, pa nimajo lastne države, čeprav si jo z nekaj izjemami praviloma vsi želijo. Slovenci smo si pravico do lastne države izbojevali pred kratkim.

V zgodovini vsakega državotvornega naroda obstaja točno določen čas, ki je omogočil, da je neki narod postal suveren, sam svoj gospodar. Takšen čas, običajno vezan na dogodke, ki so omogočili osamosvojitev in postavitev na svetovni zemljevid oziroma mednarodno priznanje, narodi častijo kot nekaj »svetega«, mu posvečajo državne praznike, po njem in dogodkih iz njega poimenujejo mesta, trge, ulice ali odlikovanja. Takšen čas veže nase pozitiven odnos večine državljanov oziroma pripadnikov naroda. Takšen čas predstavlja vrednotno središče naroda. Za nas, Slovence, je to čas osamosvajanja. Znotraj tega časa, ki se v svoji zgodovinski končnici razteza od leta 1987 do leta 1992, posebej izstopajo dnevi vojne za Slovenijo. To so bili tedni, dnevi in ure v juniju in juliju 1991, ko je bilo vse na kocki. Samostojna in evropska prihodnost Slovencev, demokratična ureditev, naša vera in postave, blaginja in naša življenja. To so bili dnevi, ko se je − maja 1990 razoroženi − narod znova postavil za svoje pravice, razglasil samostojno Slovenijo in se uprl agresiji JLA.

V tistih dneh je nekaj odstotkov Slovencev, ki so ob množični podpori naroda prijeli za vsako razpoložljivo orožje in se skupaj s civilno obrambo zoperstavili 5. tehnično najmočnejši vojski v Evropi, s svojim pogumom doseglo nemogoče in izpisalo končno dejanje prehoda slovenskega naroda v nacijo. Pogum Slovencev je takrat občudoval ves svet. Predstavniki najmočnejših držav na svetu, ki so še nekaj dni pred vojno trdili, da nas ne bodo nikoli priznali, so zaradi našega poguma spremenili svoje stališče. Svetovni tisk je v nekaj dneh spremenil odnos do Slovenije in prestopil na našo stran. Ameriška visokonakladna revija People je svojemu zapisu o vojni za Slovenijo dala naslov: »Miš, ki je zarjovela«. Slovenci po svetu so kot eden stopili na ulice metropol, zasuli vlade s pismi in pozivi ter podprli boj svoje domovine proti Goljatu. Kljub nasprotovanjem osamosvojitvi v delu leve politike je bil narod enoten. Enoten kot še nikoli prej in zelo pogumen. To so bile »the finest hours«, svete ure, visoka pesem slovenskega naroda. Vstali smo in obstali.

Predvojni mariborski župan dr. Alojzij Juvan je bil eden najuglednejših ne le Mariborčanov, ampak tudi Slovencev med obema vojnama, a ga je tako kot toliko drugih uspešnih, sposobnih in uglednih pod komunisti zadela »damnatio memoriae«.

Dr. Alojzij Juvan se je rodil 13. junija 1886 v Vačah pri Litiji kot šesti od desetih otrok v kmečki družini. Kot nadarjen otrok je s pomočjo Ravnikarjevega sklada lahko obiskoval gimnazijo v Ljubljani, nato pa je študiral pravo; iz finančnih razlogov se je večkrat preselil z dunajske univerze na graško, pa zopet nazaj in končno doktoriral leta 1914. V študentskih letih je bil aktiven v več slovenskih katoliških kulturnih društvih, malce pa se je tudi ukvarjal s politko, ko je delal na politični agitaciji predvsem v domačem podeželskem delu Slovenije. Med podiplomskim študijem v letih 1913–1914 je delal tudi kot odvetniški pripravnik v Ljubljani in Mariboru.

Ob izbruhu prve svetovne vojne je kot rezervni oficirski pripravnik odšel na fronto, in sicer je bil dodeljen v četrti bosansko-hercegovski pehotni polk. Jeseni 1914 je bil na črnogorskem bojišču, kjer je napredoval najprej v rezervnega oficirja (poročnika) in nato leta 1916 še v rezervnega nadporočnika. Po zlomu črnogorske vojske so njegovo enoto poslali na italijansko bojišče, kjer pa je konec leta 1916 prišel v italijansko vojno ujetništvo, iz katerega se je vrnil šele spomladi 1919.

Predstavljamo zanimivo pripoved domačina Franca Župana z Javorovice (vas na pogorju Gorjancev, v kateri je takrat živelo okoli sto ljudi) o »slavni bitki« na Javorovici 16. marca 1944, kjer je bil 4. bataljon Cankarjeve brigade praktično uničen.

»Partizansko osvobodilno gibanje bi mi bilo zagotovo všeč, če se ne bi za njim skrivalo toliko neznank, nasilja in trpljenja. Na začetku vojne so bila v naši hiši partizanom vrata na stežaj odprta. Najedli so se, pogreli in odpočili. Tudi v njihovo torbo je bil večkrat priložen priboljšek iz zadimljenega sušilnika. Že ob koncu leta 1941 in na začetku 1942, ko se je osvobodilno gibanje spreminjalo v revolucijo, smo začutili, da partizanom nismo (ne smemo biti) več všeč. Boj za oblast je storil svoje: namesto proti okupatorju je slovenska partija usmerila svoj boj proti lastnemu narodu. Temu nasilju pa se je precejšen del slovenskega naroda uprl na edini mogoč način – oborožitev in upor. Moja dva starejša brata povsem razumem, da sta se takrat vključila v vrste braniteljev pred komunizmom (domobrancev) in ne napadalcev svojega lastnega naroda (partizanov). Moji odločitvi je botrovala tudi usoda mojega tasta, ki ga je partizansko partijsko sodstvo obsodilo najprej na smrt, nato pa na 20 let zapora. Kako naj v takih okoliščinah pristopim h komunistom?!

Peter Naglič (1883–1959) iz Šmarce pri Kamniku je deloval v družinskem podjetju za izdelovanje ščetarskih  izdelkov. Toda bil je tudi izjemen »ljubiteljski« fotograf. Ohranilo se je okoli deset tisoč dragocenih fotografij.

Pred 130 leti se je rodil Peter Naglič, fotograf iz Šmarce pri Kamniku. S svojim bratom Karlom je v obdobju med letoma 1920 in 1945 igral pomembno vlogo kot podjetnik, vključen v družinsko podjetje za izdelovanje ščetarskih  izdelkov. Svojo vidno vlogo je imel na Kamniškem kot tudi v širšem slovenskem prostoru. Kot uspešnega podjetnika tiste dobe, ki je bila zelo bogata s tehničnimi izumi, so ga poleg ščetarstva  zanimale novosti v zvezi s tehniškimi vedami, zanesljivo pa je največ prostega časa posvetil fotografiji. Z znanjem, ki ga je nadgrajeval z literaturo iz tujine,  s prefinjenim občutkom za motiv in kompozicijo, je v kombinaciji z doslednostjo dosegel visoko strokovnost. Sledil je tehničnim novostim tudi pri izbiri opreme. Z lastnim ateljejem v Šmarci  je bil znan tudi zunaj domačega kraja. V nasprotju s poklicnimi fotografi je bil od fotografskega udejstvovanja finančno neodvisen, kar mu je omogočilo, da se je fotografiji posvetil z dušo.

Bil je zelo plodovit

Njegova zapuščina je odlično ohranjena, vzorno urejena in popisana in tako prepoznavna glede na čas in kraj motiva, s pogosto pripisanim lastnim komentarjem, kar še dodatno kaže čas, ko so posnetki nastali. Poglobljen smisel za družbene, kulturne in gospodarsko pomembnejše ali čisto vsakdanje dogodke ga je spodbujal, da je bil rad »poleg« in s tem tudi povsem naključnim dogodkom vnesel svojstven duh dokumentarnosti.

Kot  fotograf je bil Peter Naglič zelo plodovit, saj celotna njegova zapuščina obsega prek deset tisoč  kakovostno izdelanih posnetkov, ki so ohranjeni v originalni obliki, bodisi posneti na steklo iz zgodnejšega obdobja delovanja, nekje do leta 1930, bodisi posneti na filmski trak.

Grad Rajhenburg ni znan le po medvojnem nemškem zbirnem taborišču in povojnem komunističnem ženskem zaporu. Občina Krško, ki je zemljiškoknjižni lastnik gradu, je grad v celoti obnovila in ga za javnost odprla 1. decembra 2012.

Na razglednem kopastem skalnem pomolu nad izlivom potoka Brestanica v reko Savo pozidani grad Rajhenburg je eden najpomembnejših grajenih spomenikov srednjeveške kulture na Slovenskem. Nastal je v prvi polovici 12. stoletja oziroma pred letom 1141.

Temeljito obnovljen

1. decembra 2012 se je grad Rajhen­burg po dveletni prenovi znova predstavil javnosti. Grajska stavba, ki že devet stoletij kraljuje na str­mem skalnem pomolu nad izlivom potoka Bresta­nica v reko Savo, je dobila novo podobo in s tem zagotovilo, da jo bomo ohranili za naslednje rodove. Rajhenburg je imel v tem pogledu srečo. V njego­vem primeru so se združili volja lokalne skupnosti in zadostna finančna sredstva, kar je omogočilo razmeroma hitro in celostno prenovo. Mnoge druge grajske stavbe na Slovenskem te sreče nimajo in razpadajo tako rekoč pred našimi očmi. Le upamo lahko, da bo primer Rajhenburga zgled za še kakšno prenovo gradu v prihodnosti.

Ljubljanska inženirska zbornica iz obdobja od 1919 do 1944 je dedič današnje Inženirske zbornice Slovenije. Po drugi svetovni vojni je bila tudi ta ustanova žrtev miselnosti komunističnih revolucionarjev.

Da bi spoznali zgodovino svojih predhodnikov, je Inženirska zbornica Slovenije nagovorila raziskovalca Boga Zupančiča, da razišče njeno zgodovino. Čeprav je po drugi svetovni vojni izginilo vse gradivo o Ljubljanski inženirski zbornici, mu je uspelo iz raznih drobcev sestaviti zgodbo, ki bo podlaga in spodbuda nadaljnjim raziskavam. Tudi ta zgodba kaže, kako se zgodovinarji iz naših raziskovalnih ustanov, plačanih z davkoplačevalskim denarjem, izogibajo mnogih tem, ki ostajajo povsem neraziskane in s tem neznane.

Del bogate tehnične zgodovine

Zgodovina Ljubljanske inženirske zbornice (LIZ) je del bogate tehnične zgodovine na Slovenskem. Ustanovljena je bila leta 1919 z uredbo Deželne vlade za Slovenijo z dne 12. avgusta 1919 kot naslednica leta 1913 ustanovljenih inženirskih zbornic v Trstu in Gradcu iz obdobja avstro-ogrske monarhije. Tržaška inženirska zbornica velja za predhodnico ljubljanske, vendar zaradi nacionalnih trenj in potem prve svetovne vojne ni zaživela.

Ker je arhiv LIZ najverjetneje izgubljen, ohranjen je samo register članov iz obdobja od leta 1939 do 1944, je mogoče LIZ v pretežni meri raziskovati samo prek raznih objav v časopisju in strokovnih revijah ter uradnih listih. Po podatkih iz njih je Bogo Zupančič v knjigi Ljubljanska inženirska zbornica. 1919–44, ki jo je izdala Inženirska zbornica Slovenije, delovanje LIZ razdelil na tri vsebinsko sklenjena obdobja: prvo obdobje od leta 1919 do začetka leta 1925, drugo od srede leta 1925 do konca leta 1933 ter tretje od decembra 1933 do začetka leta 1942.

Pred 300 leti je bil na Slovenskem zadnji veliki kmečki upor. Ker se imenuje po središču uporništva, po Tolminu, je bila lani glavnina dogodkov tam. Na ogled je razstava, ki so jo v Tolminskem muzeju odprli marca.

V 15. in 16. stoletju je v slovenskih deželah od kmetijstva živelo okoli 95 odstotkov prebivalstva. Zaradi turških vpadov in vojn pa tudi zaradi različnih bolezni in davkov se je njihov socialni položaj vse bolj slabšal. Kmetje so se v obdobju dobrih 250 let nekajkrat uprli svojim gospodarjem. Prišlo je do pet večjih, pomembnejših uporov in do približno 140 manjših, krajevnih uporov.

Pet velikih uporov

Vzroki za upore so bili vnovično uvajanje naturalnih dajatev, povečanje fevdalnih dajatev in nasilno obnašanje fevdalcev do kmetov, povečanje tlake, davki, turški vpadi, spopadi med fevdalci, slabe letine in omejevanje kmečke trgovine s strani fevdalcev. Kmetje so se začeli povezovati v kmečke zveze oziroma punte. Beseda punt izhaja iz nemške besede »die Bund«, kar pa pomeni združenje, zaveza. Kmetje so sebe začeli imenovati puntarji.

Med velike kmečke upore štejemo koroškega (leta 1478), vseslovenskega (leta 1515), hrvaško-slovenskega (leta 1573), drugega vseslovenskega (leta 1635) in tolminski kmečki upor (leta 1713).

Kmečki upori v začetku 18. stoletja se bistveno razlikujejo od uporov od 15. do 17. stoletja. Prejšnji upori so bili večinoma usmerjeni proti fevdalcem, zaradi raznih dajatev in drugih davkov, ki so pestili kmete. V začetku 18. stoletja pa so se kmetje obrnili tudi proti državnim organom oziroma državnim bremenom in cesarju. Glavni vzroki za upore so bili davki in njihov način pobiranja.

Pasica
Pasica
Pasica

naslovka mini

Anketa

Bo vlada tranzicijske levice padla, če Zoran Janković znova postane predsednik PS?

Zadnji komentarji

Volilni kongres EPP

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/2143691..jpg

Predsednik SDS Janez Janša med prijatelji demokrati iz Portugalske in Kazahstana (foto: Facebook)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/4970252..jpg

Po dolgih letih prvo srečanje predsednika SDS Janeza Janše z nekdanjo ukrajinsko premierko in politično zapornico Julijo Timošenko (foto: Facebook)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/2704523..jpg

Delegacija SDS −Janez Janša, Milan Zver, Zofija Mazej Kukovič, Romana Jordan, Alenka Jeraj in Eva Irgl − z gostiteljem kongresa, irskim premierjem Endo Kennyjem (foto: Facebook)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/6362274..jpg

Prvak SDS se je srečal tudi z gostiteljem volilnega kongresa EPP v Dublinu, predsednikom irske vlade Endo Kennyjem. (Foto: Facebook)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/1479605..jpg

Veselje po objavi zmagovitega rezultata in čestitke Jean-Claudu Junckerju. V EPP so ga s 385 glasovi izvolili za svojega kandidata za predsednika Evropske komisije. (Foto: Facebook)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/5497656..jpg

Predsednik Evropskega sveta Herman Van Rompuy je s predsednikom SDS Janezom Janšo govoril o zasedanju Evropskega sveta. (Foto: Facebook)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/7230097..jpg

Evropski komisar za notranji trg Michel Barnier je s predsednikom SDS Janezom Janšo govoril o svoji kandidaturi. (Foto: Facebook)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/2302738..jpg

Predsednik SDS Janez Janša v pogovoru z nemško kanclerko Angelo Merkel in predsednikom Evropskega sveta Hermanom Van Rompyem (foto: Facebook)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/5521179..jpg

Eden glavnih ukrajinskih opozicijskih voditeljev in nekdanji boksarski šampion Vitalij Kličko se je pred srečanjem vrha o Ukrajini srečal tudi s prvakom SDS Janezom Janšo. (Foto: Facebook)