V začetku maja je slovenski koroški pisatelj, pedagog in urednik Florjan Lipuš dopolnil 75 let. V svojih delih prikazuje sodobno zamejsko koroško resničnost skozi osebno življenjsko izkušnjo, ki se kaže v koroškem narečju in zakoreninjenem slogu.

Florjan Lipuš je eden najpomembnejših slovenskih avtorjev avstrijske Koroške, ki v svoji prozi piše o sodobni zamejski koroški resničnosti skozi osebno življenjsko izkušnjo. V svojih delih, ki obsegajo nekaj scenskih del, romane, kratko prozo in kulturnopolitične eseje, se nepopustljivo zavzema za človekovo pravico do prostosti in pokončnosti v travmatiziranem manjšinskem svetu, ki prav te človeške lastnosti preverja, duši in lomi močneje, kot se to dogaja drugod. Stvari in dogodke gleda naravnost in brez rodoljubnega popuščanja ali lepotnega prenarejanja. Njegov slog je senzibilen, saj zaznava in izraža tako komiko, tragiko pa tudi grotesknost koroške sedanjosti. Jezikovni slog Florijana Lipuša je posebna obogatitev slovenskega jezika, saj je globoko zasidran v koroškem narečju in obenem osebno stiliziran po meri sodobne literature. Kot so še zapisali v utemeljitvi upravnega odbora Prešernovega sklada, ki je pisatelju leta 2004 podelil Prešernovo nagrado, njegov jezikovni slog vsebuje dražljivo napetost med narečno arhaiko, ki jo vzdiguje v književni jezik, sodobno izražanje pa potaplja nazaj v starodavni ljudski govor. Florjan Lipuš je za svoje dosežke na področju umetnosti leta 2004 prejel tudi najvišje priznanje Republike Slovenije, ob čemer je dejal: »Medtem ko Slovenija skrbi za to, da se bo naša beseda razlegala v širokem evropskem prostoru, pa jo na Koroškem sami utišujemo in zmanjšujemo, s svojo politično nezrelostjo in nepoučljivostjo skrbimo za to, da se vedno manj razlega med nami.« Leta 2005 je pisatelj prejel še častno nagrado za literaturo Republike Avstrije kot prvi avtor, ki piše tudi v slovenskem jeziku. Lani, 2011 je na Bavarskem prejel Petrarkovo nagrado iz rok nemškega založnika Huberta Burde, nagrajevani pa so bili tudi prevajalci njegovih del v nemščino, med njimi Johann Strutz, Fabjan Hafner in Peter Handke.