Kultura

Plečnikovo nagrado za leto 2014 so prejeli arhitekti Matija Bevk, Vasa Perović in Andrej Ukmar za poslovno-stanovanjski kompleks Situla v Ljubljani. Podelitev Plečnikovih odličij je potekala v organizaciji Sklada arhitekta Jožeta Plečnika.

Podelitev letošnjih Plečnikovih odličij je bila 14. aprila v Moderni galeriji. Še vedno neprodani poslovno-stanovanjski kompleks Situla v središču Ljubljane je po mnenju žirije, ki so jo sestavljali doc. Bogdan Reichenberg kot predsednik ter člani prof. dr. Davorin Gazvoda, Mateja Medvedič in doc. Sonja Miculinič, vrhunska stvaritev na področju arhitekture. Plečnikovo nagrado so tako letos prejeli njeni arhitekti Matija Bevk, Vasa Perović in Andrej Ukmar. »Predpisani gabariti in stroge urbanistične omejitve so avtorjem kompleksa na degradiranem območju med Vilharjevo cesto in severno stranjo železniških tirov glavne mestne potniške postaje predstavljali dodaten izziv pri oblikovanju. Arhitekti so z vrhunskim arhitekturnim izdelkom postavili standard in merilo za nadaljnji razvoj tega pomembnega območja. Kljub strogim omejitvam in predpisani členjenosti volumna je avtorjem uspelo poenotiti raznolike programske zahteve z enotno markantno fasadno podobo. Subtilna členjenost fasadnega ovoja iz samo dveh vidnih materialov, stekla in pločevine, nakazuje različne funkcije v objektu,« je zapisala žirija v svoji utemeljitvi.

Dominikanski samostan

Plečnikovo medaljo za aktualno realizacijo so prejeli avtorji Centra za nadzor zračnega prometa Slovenije Brnik in prenove dominikanskega samostana na Ptuju, ki je žirijo prepričal »v enovitem ovoju objekta, ki z valujočimi pasovi oken kontrolirano usmerja svetlobo, toploto in poglede«. Center za nadzor zračnega prometa Slovenije na Brniku, ki je delo arhitektov Jurija Sadarja in Boštjana Vuge, je po prepričanju žirije prav tako svojevrsten presežek.

Društvo Gallus Bartholomaeus je predstavilo pobudo za graditev Plečnikovega Doma slovenske državnosti v središču Ljubljane. Prav bi bilo, da država svojo samostojnost deklarira z vidnim objektom, ob tem poudarja arhitekt Janez Suhadolc.

Ustanovni člani Odbora za postavitev Plečnikovega parlamenta oziroma Doma slovenske državnosti so Stane Bregar, Danijel Starman, Janez Suhadolc, Franci Feltrin in Matjaž Košak. S postavitvijo parlamenta na novi lokaciji bi v prostore sedanjega »socialističnega« parlamenta umestili institucionalni sedež interesnega povezovanja evroregije Alpe-Jadran. Ljubljana bi s tem pridobila pomen ključnega povezovalnega člena gospodarske regije, ki se bo v prihodnosti še intenzivneje povezovala in razvijala, pravijo pobudniki.

Dom slovenske državnosti

V društvu Gallus Bartholomaeus, ki ima svoj sedež v Dol. Gradišču 10, 8310 Šentjernej, zasledujejo osnovni cilj in poslanstvo, ki ga imajo zapisanega v statutu: ohranjanje in razvoj narodove kulture, s katero želijo ohranjati slovensko identiteto. Kot pravi njihov predsednik Stane Bregar, nas ta bogati in nam pomaga ohranjati tiste vezi, ki jih kot narod potrebujemo za obstoj slovenske države in slovenstva. Člani društva so kot del civilne družbe soodgovorni, da pripomorejo k prizadevanju za pozitivne vrednote, ki krepijo narodovo samozavest in upanje. K temu bi veliko pripomogel Dom slovenske državnosti, ki ga je po Bregarjevem mnenju treba postaviti. »Slovenci imamo toliko moči in poguma, da ga tudi bomo zares postavili! Kadar gre za stvari, ki so resnično vsenacionalnega in neminljivega pomena, znamo stopiti skupaj, zmoremo združiti moči in realizirati tudi tisto, kar je na videz neuresničljivo. Za Slovenijo je to velik projekt, ki bo zahteval veliko moči in energije. Odgovornost, povezano s svojim poslanstvom, zato prevzemamo vsi Slovenci in Slovenke.« Izgradnja Doma slovenske državnosti, v katerem bi imela sedež državni zbor in državni svet, naj postane osrednji civilnodružbeni projekt združevanja, preseganja preteklosti, doseganja sprave in upanja za svetlo prihodnost, ob tem pravi Bregar.

V Narodnem muzeju Slovenije so 21. marca, na svetovni dan lutkovnega gledališča in lutk, odprli razstavo 100 let slovenske lutkovne umetnosti. Do 8. junija bo na ogled več kot 200 lutk najpomembnejših slovenskih lutkovnih ustvarjalcev.

Razstavo 100 let slovenske lutkovne umetnosti v Narodnem muzeju, ki bo kasneje potovala najprej v Beograd, zatem še v Bar, Kotor, Subotico, Novi Sad, Zagreb in Budimpešto, sta zasnovala Agata Freyer in Edi Majaron. Za začetnika slovenskega umetniškega lutkovnega gledališča sicer velja Milan Klemenčič (1875–1957), ki je v Slovenijo presadil italijansko in nemško tradicijo ter se posvečal predvsem marioneti beneškega modela. Poudarjal je tudi, da so lutkovne predstave njegove najpomembnejše razstave. Razstava 100 let slovenske lutkovne umetnosti je po razstavi poljskih in srbskih lutk že tretja razstava, ki jo je Mini teater pripravil v sodelovanju z Narodnim muzejem Slovenije. Načrtujejo še razstavo francoskih lutk in lutk iz Izraela. Pričujočo razstavo so kot osrednji dogodek odprli na 12. svetovni dan lutkarskega gledališča in lutk.

Lutka – metafora

Postavitev sta snovalca razstave zasnovala kronološko, iz nje pa je razvidno, kako se je tekom časa spreminjala estetika lutk. »Pri slovenskih lutkah gre za izjemno dediščino, ki je unikatna in s kakršno se ne more pohvaliti noben narod,« je predstavitvi razstave poudarila Agata Freyer. Z izborom razstavljenih rekvizitov sta se avtorja razstave želela tudi pokloniti nekaterim izjemnim umetnikom, ki so ustvarjali za lutkovno gledališče. Med njimi je na primer Jože Ciuha, ki ga je Agata Freyer označila za nestorja likovnih umetnikov, ki so oblikovali lutke na pričujoči razstavi. Ob pogledu na njegove lutke je mogoče videti, kako je umetnikov likovni jezik zazvenel v tretji dimenziji. Ob njem je še vrsta umetnikov, ki so se prav tako posvečali lutki: Tone Kralj, Marlenka Stupica, Matjaž Schmidt, Marija Lucija Stupica, Jože Tisnikar, Breda Varl, Silvan Omerzu in drugi, ki so oblikovali lutke za slovenska lutkovna gledališča od začetka 20. stoletja do danes.

Plečnikova Ljubljana je razglašena za spomenik državnega pomena, vendar smo pri nas še zelo daleč od tega, da bi jo temu primerno znali tudi varovati. Nekaj izbranih fotografij kaže, v kakšnem stanju je naš kulturni ponos.

Očitno to nikogar od mestnih oblastnikov ne moti in tudi župan Janković kot papagaj še kar naprej ponavlja, da je Ljubljana najlepše mesto, mestni arhitekt pa najboljši.

Primeri skrunitve

Manjši park ob kliničnem centru, ki ga je leta 1933 uredil Plečnik, je že nekaj mesecev brez poprsja zdravnika Eda Šlajmerja. Njegov avtor je bil kipar Zdenko Kalin (slika 1). Gre le za eno, danes že običajnih kraj brona v naši prestolnici, ki so se začele z uničenjem Goršetovega kipa nad vhodom v kopališče Ilirija. Očitno smo do njih postali že čisto ravnodušni. Bolj nenavadno je, da je Plečnikov spomenik pred Kazino, to je v samem središču mesta, že dvakrat postal plen vandalov. Ti so nedavno uničili celo kopijo Pengovovega putta z vencem, na katerega danes spominja le še del stopala (slika 2). Mazanje kulturnih spomenikov je pri nas že utečena folklora.

Ljubljanska stolnica je najuglednejša cerkvena baročna stavba v Sloveniji. V njej so poslikave lombardskega baročnega slikarja Giulia Quaglia. Bile so potrebne obnove in v letih od 2002 do 2006 jih je uspešno opravil Restavratorski center.

Obdobje Academiae Operosorum v Ljubljani pomeni pomembno simbolno prelomnico bogatejšega, izrazitejšega in še pogostejšega navezovanja na italijansko umetnost, kot je bilo to do tedaj navzoče v slovenskem prostoru v različnih kulturno-umetniških in drugih ozirih.

Nova stolnica v Ljubljani

V smislu ambicioznega oziranja proti Rimu je bila nova stolnica v Ljubljani v letih 1701–1707 sezidana po idejni zasnovi najuglednejšega rimskega arhitekta, slikarja in teoretika jezuita Andrea Pozza. Kot enoladijski obokani baročni dvorani s stranskimi kapelami in z empora­mi nad njimi, s prečno ladjo in s kupolo nad križiščem (sprva navidezno) ter z iluzionistično Quaglievo poslikavo se v njej zrcali pomemben vzor – rimska jezuitska cerkev Il Gesu. Velika želja stolnega dekana in glavnega pobudnika gradnje Janeza Antona Dolničarja, da bi k sodelovanju pritegnil Andrea Pozza, zaradi umetnikove prezaposlenosti ni bila uresničena. Dekan je poslikavo nove stolnice zaupal Giuliu Quagliu, ki si je slikarski sloves pridobil s poslikavami cerkva in palač v Furlaniji ter ravno v tistem času s poslikavo goriške nadžupnijske cerkve, današnje stolnice (1702). Quaglio je leta 1703 (do vključno leta 1706) začel slikati svoje najpomembnejše umetniško naročilo – poslikavo ljubljanske stolnice kot eno najobsežnejših freskantskih del pri nas – skupaj s svojim pomočnikom in prvim pravim učencem šestnajstletnim Carlom Innocenzom Carlo­nijem in najverjetneje z drugimi pomočniki. Tematsko so vsi prizori posvečeni zgodbi ustanovitve ljubljanske škofije in njen­emu zavetniku sv. Nikolaju. Na ladijskem oboku je predstav­ljena zgodba sv. Miklavža, ki med Dioklecijanovim in Maksimijanovim preganjanjem kristjanov v Miri vernike spodbuja k mučeništvu z gesto, ko kaže na prizor Zmagoslavja sv. Križa, na zahodni steni pa najdemo tri prizore iz Miklavževih legend.

Konec februarja je odjeknila sicer pričakovana, a vendar zelo neprijetna novica o stečaju časopisnega in založniškega podjetja Nova revija, ki je obstajalo od leta 1990. Končalo je eno najpomembnejših poglavij slovenske kulture.

Založba Nova revija je bila ustanovljena leta 1990 in je nastala iz istoimenske revije. Pobudo za izdajanje Nove revije je junija 1980 dalo šest slovenskih razumnikov, podprlo pa jo je 60 podpisnikov v časniku Delo. Prva številka je izšla maja 1982 pri Cankarjevi založbi. Med posebnimi številkami, ki so izšle v naslednjih letih, je bila najbolj odmevna znamenita 57. številka, v kateri so bili objavljeni Prispevki za slovenski nacionalni program. Zelo pomembna sta bila še 95. številka (Samostojna Slovenija) in poseben zbornik med desetdnevno vojno za Slovenijo (The Case of Slovenia). Založba Nova revija je v letih poslovanja izdajala vrsto zbirk s področja leposlovja, humanistike in družboslovja: Samorog, Paradigme, Interpretacije, Hieron, Pričevanja, Korenine, Libra, Slovenska kronika in Feniks; poleg, kot je zapisano na spletni strani Nove revije, »revije za mišljenje in pesništvo«, ki je do leta 2005 v 23 letnikih izdala 272 številk, pa še mesečnik Ampak, ustanovljen leta 2000, revijo za fenomenologijo in hermenevtiko Phainomena, revijo za religiologijo, mitologijo in filozofijo Poligrafi in revijo za človekovo pravice Dignitas. Založba Nova revija je imela od februarja 2005 tudi prenovljen knjižni klub Samorog. Tudi Sklad Josipa Jurčiča, ki je podeljeval Jurčičevo nagrado za novinarske in publicistične dosežke leta, je leta 1993 ustanovila Založba Nova revija, ki je od leta 1998 sodelovala tudi pri podeljevanju Rožančeve nagrade za literarno esejistiko. Ob novici o stečaju založbe Nova revija so se o vzrokih zanj pojavila različna ugibanja, med katerimi naj bi bil tudi Slovenski zgodovinski atlas. Za komentar stečaja založbe smo prosili direktorja založbe Nova revija, Tomaža Zalaznika, pa nam ga zaradi dogovora s stečajnim upraviteljem ni mogel podati.

Skoraj celoten ansambel celjskega gledališča je prejšnji petek na velikem odru Slovenskega ljudskega gledališča (SLG) Celje premierno uprizoril dramo ameriškega dramatika Thorntona Wilderja Naše mesto v režiji Matjaža Zupančiča. Gre za predstavo, ki bo pritegnila množice.

Drama Naše mesto, prejemnica prestižne Pulitzerjeve nagrade, je zelo velik projekt celjskega gledališča, saj v drami nastopajo skoraj vsi njegovi igralci. Zgodba je ameriška klasika, ena najpogosteje uprizarjanih ameriških iger 20. stoletja, ki je doživela številne priredbe za radio, televizijo, film in celo opero.

Thornton Wilder

Ameriški dramatik, romanopisec in novelist Thornton Wilder (1897–1975) je izhajal iz diplomatske družine, ki se je veliko selila in potovala po svetu. Študiral je na Univerzi Yale in leta 1920 diplomiral iz zgodovine književnosti, magistriral pa leta 1926 iz francoščine na Univerzi Princeton. Drame je začel pisati, ko je obiskoval Thacher School v mestu Ojai v Kaliforniji. Ni se vklopil v razred, sošolci so ga imeli za pretiranega intelektualca. Svoje pribežališče je našel v knjižnici, kamor se je zatekel pred ponižanjem in nerazumevanjem. V tem obdobju je napisal dramo The Russian Princess (1912–13), ki so jo uprizorili na šoli in velja za njegovo prvo znano uprizorjeno dramo. Svoj prvi roman Kabala (Cabala) je objavil leta 1926, za svoj drugi roman Most svetega kralja Ludovika (The Bridge of San Luis Rey, 1927) je leta 1928 prejel Pulitzerjevo nagrado. Zaslužek od romana mu je omogočil, da je pustil službo učitelja in se posvetil pisanju. Postal je literarna zvezda, družil se je z Ernestom Hemingwayem, F. Scottom Fitzgeraldom in Gertrudo Stein. Drugo Pulitzerjevo nagrado je dobil za dramo Naše mesto (Our Town) leta 1938 in tretjo za Zaenkrat smo se izmazali (The Skin of Our Teeth, 1942) leta 1943. Bil je zelo uspešen na številnih drugih področjih svojega dela – kot predavatelj, prevajalec iz francoščine, avtor dveh opernih libretov, igralec, scenarist (njegov scenarij za Hitchcockov Shadow of the Doubt velja za klasiko). Ena izmed njegovih strasti in nuj je bilo tudi pisanje pisem, ki ga je dojemal kot zabavo in pomemben del svojega umetniškega ustvarjanja. Napisal je več kot sedem tisoč pisem, ki so izšla v več knjigah.

Pasica
Pasica
Pasica

naslovka mini

Anketa

Ali si boste na televiziji cenzurirani film Maska demokracije ogledali v kinematografih?

Zadnji komentarji

Maske Demokracije

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/590363MST_1376.jpg

Vabilo na ogled filma Maska demokracije – filma, ki so ga na Planet TV spravili v »bunker«. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/233636MST_1395.jpg

V kinu Komuna je bilo mogoče videti precej znanih obrazov, tudi iz sveta politike. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/946078MST_1403.jpg

V prvi vrsti je bilo mogoče opaziti zgodovinarko dr. Andrejo Valič Zver, direktorico SCNR. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/882857MST_1429.jpg

Uvodna beseda je pripadla dr. Vasku Simonitiju, zgodovinarju in nekdanjemu ministru za kulturo. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/475241MST_1434.jpg

Pogled na kinodvorano z druge smeri – le redki sedeži so ostali prazni. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/441416MST_1440.jpg

Film se začenja – po ogledu bo jasno, zakaj ga niso predvajali na Planet TV … (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/866745MST_1455.jpg

Režiser filma Igor Prodnik, nekdanji direktor Vibe filma, ki so ga odslovili iz političnih razlogov. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/181710MST_1463.jpg

Med gledalci je bil tudi predsednik Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve in nekdanji obrambni minister Aleš Hojs. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/362003MST_1493.jpg

Po ogledu filma se je občinstvo nekaj časa zadržalo v avli kinodvorane. (foto: Matic Štojs)