Slovensko narodno gledališče Drama Ljubljana je na odru velike dvorane slavnostno razgrnilo repertoar sezone 2013/14, ki ga je zasnoval dosedanji umetniški vodja Eduard Miler, in pripravilo prvo uradno srečanje novinarjev z novim ravnateljem Igorjem Samoborjem.

Prihodnja sezona prinaša enajst novih uprizoritev, široki ponudbi skoraj tridesetih abonmajev za vse generacije ljubiteljev gledališča (otroci, dijaki, študentje, odrasli) pa se je pridružil tudi abonma Najst, namenjen najstnikom. S tem Drama krepi svojo kulturnovzgojno vlogo in napoveduje dodatno širitev tovrstne perspektive delovanja v prihodnjih sezonah.
Gledališki praznik
Ravnatelj SNG Drama Ljubljana Igor Samobor je uvodoma poudaril, da je razgrnitev nove gledališke sezone v času, ko še aktivno poteka sedanja sezona, gledališki praznik brez primere. Ob tem pa je izrazil željo, »da bi s programom sezone, ki jo je skupaj s sodelavci zasnoval dosedanji umetniški vodja Drame Eduard Miler, dosegli enajst umetniških vrhuncev in z njimi privabili v gledališče čim več gledalcev«.
Premiere
V sezoni 2013/14 čaka Dramo in njeno občinstvo šest premier na velikem odru in pet v Mali drami, od tega dve krstni uprizoritvi in tri prve slovenske uprizoritve. Ena uprizoritev bo nastala v koprodukciji z Dramo SNG Maribor in ena v koprodukciji z Vio Negativo. Sezono na velikem odru bo odprla krstna uprizoritev besedila BORIS MILENA RADKO avtorja in režiserja Dušana Jovanovića, v Mali drami pa z uprizoritvijo Evripidove Alkestide v režiji Borisa Liješevića. V nadaljevanju sezone se bodo na velikem odru zvrstile uprizoritve: igra Rudija Šeliga Svatba v režiji Jerneja Lorencija, Camusov Kaligula v režiji Vita Tauferja, koprodukcija z mariborsko Dramo Kralj na Betajnovi Ivana Cankarja v režiji Eduarda Milerja in prva slovenska uprizoritev Senekove Medeje v režiji Mete Hočevar. V Mali drami pa prva slovenska uprizoritev drame Koboja Abeja Prijatelji v režiji Mateje Koležnik, avtorski projekt Nerazrešljivo #4 Bojana Jablanovca, Grege Zorca, Katarine Stegnar in Marka Mandića v koprodukciji z Vio Negativo, prva slovenska uprizoritev Angela pozabe Maje Haderlap v režiji in priredbi Igorja Pisona. Sezono bosta zaokrožili uprizoritvi Državljan Kane po motivih filma Orsona Wellesa v režiji Tomaža Pandurja (na velikem odru) in prva slovenska uprizoritev igre Wolframa Lotza Nekaj sporočil za vesolje v režiji Sebastijana Horvata (v Mali drami).

V letu 2013 je Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo (SUZD) nagrado Izidorja Cankarja podelilo Ivanu Stoparju za izjemen prispevek na področju kastelologije. Nagrado in ostala priznanja so podelili prejšnji teden v ljubljanski Moderni galeriji.

Ivan Stopar je temeljno študijo z naslovom Razvoj srednjeveške grajske arhitekture na slovenskem Štajerskem izdal že leta 1977. Leta 1986 je izšla knjiga Gradovi na Slovenskem, nato pa je zastavil obsežen topografski projekt Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Področje svojega topografskega dela je kmalu razširil na osrednjo Slovenijo in izšlo je kar 16 zvezkov. Pri raziskovanju grajske arhitekture je, kot je zapisano v utemeljitvi, Stopar s kompleksnim in interdisciplinarnim pristopom nasledil Ivana Komelja in hkrati uveljavil nove zahteve pri spomeniškem varovanju grajskih objektov. Prodiral je v zgodovino grajskih stavb na Slovenskem in postavil temelje slovenske kastelologije, pri čemer je treba izpostaviti terminologijo. Prispeval je tudi besedila za lokalne zbornike in monografije ter turistične vodnike. Kot je dejal nagrajenec, je vesel, da je njegovo delo našlo priznanje v krogu kolegov. Preučevanje gradov mu je dalo priložnost, da se je podrobneje seznanil tudi s tistimi deli Slovenije, kamor bi ga pot sicer le stežka zanesla. Izrazil je tudi veselje, da je »z drobnimi kamenčki pomagal sestavljati zemljevid podobe Slovenije v preteklih stoletjih«.

Založba kaset in plošč RTV Slovenija je predstavila glasbeno bero leta 2012, ki se ponaša s 15 žanrsko različnimi projekti: simfonične, komorne, zborovske, operne, džezovske, otroške, ljudske glasbe ter poezije na nosilcih zvoka in slike.

Značilna žanrska raznovrstnost, ki jo v sodelovanju s programskimi uredništvi nacionalnega radia in televizije neguje ZKP RTV Slovenija, založba kakovostnih programov v svoji dolgoletni tradiciji založništva in izdaje glasbenih del, je vpeta v 15 posameznih naslovov in avtorjev na zgoščenkah. Bogata paleta izdaj, tako restavriranih, tudi prek pol stoletja starih, kot najnovejših posnetkov, pričajo o pomenu založniške dejavnosti RTV Slovenija za slovensko kulturo.

Zlitje stoletij
Ob 120-letnici ljubljanske Opere je pod naslovom Zlitje stoletij izšla trojna zgoščenka z izborom pesmi 62 slovenskih opernih pevcev. Po vojni so v ljubljanski Operi povečali zbor, dopolnili orkester, kolikor se je dalo, solističnemu ansamblu pa se je skoraj vsako sezono pridružil kakšen zelo dober solist. Uspehe, ki jih je bil v prvih desetletjih po drugi svetovni vojni deležen ansambel ljubljanske Opere, je treba pripisati predvsem dirigentom tistega časa: Samu Hubadu, Bogu Leskovicu, Danilu Švari, Radu Simonitiju in Demetriju Žebretu. V desetletjih, ki so sledila, so se pojavljali vedno novi pevci. Včasih jih je bilo kar več hkrati. Ansambel se je pomlajeval in rasel tudi po zaslugi obeh hišnih režiserjev Hinka Leskovška in Cirila Debevca. Prihajali so in odhajali v tujino, na primer Cvetka Ahlin, Sonja Draksler, Ana Pusar Jerič in Ferdinand Radovan. Na najuglednejših evropskih in ameriških opernih odrih so doživljali izjemne uspehe. V šestdesetih in sedemdesetih letih se je ansambel ljubljanske Opere skoraj vsako leto odpravil na tuje – od Moskve do Firenc. Velik uspeh so umetniki v zadnjem času doživeli na gostovanjih v Italiji, Avstriji in Švici. Za ljubljanski operni ansambel je pomembno tudi sodelovanje s Cankarjevim domom. Na odru Gallusove dvorane praviloma z velikim uspehom uprizarjajo operna dela, ki so uprizorljiva na večjih odrih. Pri ZKP RTV Slovenija, pri drugih založbah in v samozaložbi je do zdaj izšlo približno trideset plošč s posnetki arij in drugih odlomkov v izvedbi solistov ljubljanske Opere.

V Slovenskem mladinskem gledališču (SMG) in Gledališču Glej bo med 30. majem in 6. junijem potekal 7. festival Prelet. Festival, ki z leti postaja »družabno, umetniško in mednarodno stičišče različnih pogledov, idej in dobrega gledališča«, bo ponudil vpogled v produkcijo obeh gledališč in tri premiere.
Kabaret
Rdeča nit letošnjega Preleta bo kabaret, spoj gledališča in glasbe. Že uvodni večer bo zaznamovala nova premiera SMG Tri prste pod popkom v režiji Maruše Geymayer Oblak. Snov za kabaret izhaja iz slovenske erotične ljudske poezije. Pred tem bosta ozračje ogrela Mare Bulc in Matej Recer s performansom Ko slišim besedo igralec, se primem za denarnico. Dve premieri bo na festivalu ponudilo Gledališče Glej. Janezov pasijon, ki nastaja v režiji novega umetniškega vodje gledališča Marka Bratuša, se loteva slovenskih politikov kot slehernikov, za sklep festivala pa pripravljajo že tretji Kabaret Kurac skupine G-Fart z naslovom Ropotarnica v režiji Simona Belaka.
Plodna povezava
V SMG so se pri organizaciji Preleta z Gledališčem Glej prvič povezali lani. Ugotovili so, da je povezava plodna, saj sta si gledališči po idejnih usmeritvah podobni, prav tako pa omogoča, da si obiskovalci festivala lahko na dveh lokacijah ogledajo več predstav.

Na Velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega (MGL) je prejšnji teden premiero kot zadnji v sezoni doživel muzikal Ženske na robu živčnega zloma. Gre za predstavo po filmu kultnega španskega režiserja Pedra Almodovarja, katerega režijo je prevzel Diego de Brea.

Madrid konec osemdesetih. Dvainštiridesetletno igralko in pevko Pepo (Viktorija Bencik Emeršič/Tanja Ribič) zapusti fant Iván (Primož Pirnat). Slabo novico ji sporoči kar prek telefonske tajnice. Pepa je obupana in ga s taksijem zasleduje po Madridu. Na delovnem mestu v filmskem studiu ga ni … Pepa se odpelje do njegovega stanovanja, vendar pobeglega ljubimca tam že več tednov niso videli. Naleti pa na njegovo nekdanjo ženo Lucio (Mirjam Korbar Žlajpah), ki Ivána toži, ker jo je pred dvajsetimi leti zapustil, zaradi česar je menda morala k psihiatru … Lucijin plahi sin Carlos (Jurij Drevenšek) okleva, kako bi mami povedal, da z zaročenko Mariso (Tina Potočnik) iščeta lastno stanovanje. Ko se Pepa vrne domov, jo na telefonski tajnici pričaka stotine sporočil prijateljice Candele (Jana Zupančič), manekenke, ki je ravnokar spoznala idealnega moškega, vendar je ta šiitski terorist … Pepa maščevalno seklja zelenjavo za gaspačo in vanj strese tudi pest uspavalnih tablet. Narkotična mešanica je namenjena nezvestemu Ivánu, a jo po pomoti spije Marisa, ki s Carlosom pride na ogled Pepinega stanovanja … Marisa seveda takoj zadrema, Carlos in Candela se ljubezensko zapleteta, Lucia pobesni, ker bo izgubila še sina, Pepa pa ugotovi, da je noseča. Po bučečem Madridu se prevaža taksist, ki obsedeno posluša mambo …
Libreto
Po besedah direktorice in umetniške voditeljice gledališča Barbare Hieng Samobor je njihov libreto star leto dni, v MGL pa so po Broadwayu v Evropi eni prvih, ki so ga postavili na oder. Libreto za muzikal po filmu kultnega španskega režiserja Pedra Almodovarja iz leta 1988 sta napisala Jeffrey Lane in David Yazbek. Kot je na novinarski konferenci ob predstavitvi predstave dejala Hieng Samoborova, je ta dobro napisan, humoren in neameriški v najboljšem pomenu besede. De Breo je označila kot enega najbolj duhovitih slovenskih avtorjev, z izbranim okusom in prefinjeno komedijsko pisavo ter splošno širino, ki predstavi na odru omogoča mehkost in gledljivost. Uprizoritev je po njenih besedah razpeta med arhetipi iz Don Kihota in arhetipi iz španskih nadaljevank, vmes pa se zvrstijo asociativne postaje, vezane na Almodovarja.

lovenska akademija znanosti in umetnosti je izdala monografijo o slikarju Zoranu Mušiču, naslovljeno Videnja Zorana Mušiča, s prispevki 22 avtorjev, uredili pa so jo Niko Grafenauer, Alenka Puhar in Gojko Zupan.

 

Ustvarjal v Parizu in Benetkah

Zoran Mušič velja danes za enega najpomembnejših slikarjev 20. stoletja. Rodil se je leta 1909 v Bukovici pri Volčji Dragi, umrl pa leta 2005 v Benetkah. Slikar se je po odisejadi otroštva in šolanju na akademiji v Zagrebu uveljavil kot perspektiven ustvarjalec v Kraljevini Jugoslaviji. Med drugo svetovno vojno je bil jeseni 1944 zaprt in interniran v taborišču Dachau. Zaradi povojnih sumničenj se je preselil v Benetke in kasneje v Pariz. Bil je edini likovni ustvarjalec slovenskega rodu, ki se je v 20. stoletju s svojim delom prebil v elitne kulturne kroge v Italiji in Franciji, posebej v Parizu. Ostajal je zvest klasičnim slikarskim in grafičnim tehnikam, slikal je krajine, tihožitja, portrete, konjičke, avtoportrete. Kritiki so posebno veljavo priznali njegovim prizorom groze iz taborišča Dachau, vedutam Benetk, dvojnim portretom z ženo Ido in starostnim avtoportretom.

 

Simpozij in monografija

Ob stoti obletnici slikarjevega rojstva je Slovenska akademija znanosti in umetnosti spomladi leta 2009 organizirala dvodnevni simpozij Nismo poslednji, posvečen ustvarjanju in življenju Zorana Mušiča. Pretežno slovenski raziskovalci so potrdili nekatera znana dejstva in natančneje opredelili prelomnice njegovega življenja ter likovnega pomena v 20. stoletju v Evropi in Sloveniji. Del teh raziskav je dopolnil s skrbno pripravljeno razstavo v Moderni galeriji, ki jo je pripravila Breda Ilich Klančnik s sodelavci. Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU) je zdaj izdala monografijo o slikarju Zoranu Mušiču, naslovljeno Videnja Zorana Mušiča, ki so jo uredili Niko Grafenauer, Alenka Puhar in Gojko Zupan. Predsednik SAZU Jože Trontelj je napisal predgovor, uvodno besedilo je dodal Niko Grafenauer. Avtorska besedila so razvrščena znotraj šestih osnovnih poglavij, dodani so še slovenska in angleška biografija, povzetki in seznam reprodukcij.

Med 19. in 26. aprilom potekajo Slovenski dnevi knjige. Letos je dogajanje postavljeno v devet mest vključno s Trstom in avstrijsko Potrno. Vseslovenski festival knjige z bodato sejemsko ponudbo tokrat ponuja okoli 300 dogodkov.