Anatomija titoizma
Sreda, 13 Junij 2012 11:06
Avtor: Dr. Janko Kos

Sto dvajset let, ki nas ločijo od rojstva Josipa Broza, nekaterim Slovencem še ni bilo dovolj, da bi se dokončno poslovili od kulta osebnosti, ki ga je že leta 1957 odklonil Jože Pučnik in zato moral za več let v zapor. Pa čeprav so v zadnjem času izšle knjige, ki so natančno popisale Titov značaj, dejanja in posledice teh dejanj.
Toda še slabše je z razmerjem nekaterih Slovencev do politično-socialnega sistema, v katerem so živeli ali pa se ga po šolsko spominjajo. O titoizmu še nimamo temeljnih znanstvenih raziskav, ki bi razkrivale, kaj je ta sistem bil in kakšne so njegove posledice za življenje Slovencev v samostojni državi.
Na splošno seveda velja, da je bil posebna oblika komunističnega totalitarizma, drugačna od tistega v Sovjetski zvezi in v državah pod njenim nadzorom. Morda bi natančnejši odgovor na vprašanje o titoizmu lahko iskali v primerjavah Jugoslavije s primerljivimi evropskimi državami tega časa. Jugoslovanski socializem je bil vsaj od leta 1953 naprej – v primerjavi s Stalinovim – milejša oblika »levega« totalitarizma, podobno kot je bil italijanski fašizem na ozadju nemškega nacionalsocializma milejša oblika »desnega«. Mimogrede – osebnost Josipa Broza Tita je bila po značaju in življenjskem slogu bolj podobna Mussolinijevi figuri kot pa mračno asketskemu profilu Stalina in Hitlerja. Naj vidimo v tem posebnost mediteranskega ali vsaj južnega dela Evrope? Podobno je mogoče primerjati Titovo Jugoslavijo in Francovo Španijo, titoizem s frankizmom. Jugoslovanski in španski diktator sta bila rojena istega leta, umrla sta v razmiku nekaj let. Medtem ko je bil titoizem netipičen primer evropskega komunizma, je bil frankizem netipičen oziroma komajda pravi primer evropskega fašizma. V njunem poteku je mogoče odkrivati razlike, pa tudi podobnosti. Oba sta izšla iz državljanske vojne, obema so do zmage pomagale zunanje sile, Francu Italija in Nemčija, Titu Sovjetska zveza in zahodne demokracije. Franco se je odtegnil nemško-italijanski navezi, iz izolacije so mu po letu 1953 pomagali Američani, prav v teh letih se je začela ameriška pomoč titoizmu. V obeh se je politična diktatura povezovala z modernizacijo gospodarstva in v obeh je po Francovi in Titovi smrti prišlo do »tranzicije«, v Španiji uspešne, v Jugoslaviji nepripravljene. Namesto v prenovo je vodila v razpad.