Sreda, 24 April 2013 23:06

Avtor: Dr.Andrej Umek

Nobena skrivnost ni, da v geostrateških konceptih velikih in zato odločujočih evropskih držav ni bilo nikoli prostora za neodvisno državo Slovencev. Še najbliže temu so prišle ustne obljube prestolonaslednika Franca Ferdinanda, da bo združil Slovence v eni deželi pod svojo krono in tako izpolnil prošnjo Slovenskega odbora na Dunaju iz leta 1848. Vendar se je tudi to končalo v Sarajevu. Da bi lahko sledili švicarskemu zgledu, je bilo popolnoma nerealno, saj slovensko ozemlje v geostrateškem smislu ni primerljivo s Švico.

Kontrola slovenskega ozemlja je bila sestavni del geostrateških načrtov različnih evropskih sil, Švica pa v tem smislu ni zanimala nikogar. Prava perspektiva za ustanovitev suverene države se nam je ponudila šele, ko se je začela uresničevati evropska ideja. Ustanovitev Skupnosti za premog in jeklo nam še ni vlivala posebnega optimizma. Spraševali smo se, ali je to le parcialno reševanje nekega problema v dolini Rena ali pa gre za prvi korak pri uveljavljanju evropske ideje, ki se je začela rojevati v intelektualnih krogih Srednje Evrope, ko je postalo jasno, da bo zmagovita Antanta razbila Avstro-Ogrsko. Rimska pogodba (1957) pa je že nakazovala, da se je evropska ideja izoblikovala in da jo je šest držav začelo tudi praktično izvajati. Ta sedaj jasno oblikovana evropska ideja je pomenila povezovanje suverenih evropskih držav, ki na principu subsidiarnosti na skupnost, kasneje unijo, prenašajo samo tiste zadeve, ki se uspešneje urejajo z enega mesta in to koristi vsem članicam. Povezovanje na gospodarskem, raziskovalnem, univerzitetnem in drugih področju poteka postopoma in v praviloma majhnih korakih, do katerih pride, kadar je zanje doseženo splošno soglasje. Leta 1957 je bilo še malo ljudi, ki so se zavedali, da bo nastajajoča Evropska unija pomenila spremembo tradicionalnih, med seboj konfliktnih geostrateških konceptov in bo tako ustvarila situacijo, v kateri lahko Slovenci znova začnemo razmišljati o suvereni državi. Vendar pa jih je bilo z vsakim integracijskim korakom več. Njena atraktivnost je na prehodu iz osemdesetih v devetdeseta leta prejšnjega stoletja pomembno pripomogla k propadu komunističnih totalitarnih sistemov v Srednji in Vzhodni Evropi in odprla pot evropskemu povezovanju tudi v tem delu Evrope. Mislim, da smo Slovenci ponujeno priložnost dobro izkoristili in napravili to, kar so bile za generacije naših prednikov nedosegljive sanje.

Sreda, 17 April 2013 23:06

Avtor: Dr. Matej Makarovič

Čeprav ekipa in prvi nastopi vlade Alenke Bratušek ne vlivajo kakšnega posebnega (za)upanja, pa se moramo zavedati, da so problemi Slovenije in Slovencev v tem trenutku veliko globlji. Ko je država vsaj kolikor toliko demokratična, dobi ljudstvo takšno vlado, kakršno si zasluži. In žal je tako, da si Slovenci danes kar pošteno zaslužimo vlado Alenke Bratušek.

V nasprotju s sporočilom protestnikov, ki so pomagali rušiti Kanglerja in Janšo, a obšli Popoviča in Jankovića, problem Slovenije ni v razkoraku med poštenim »narodom« in pokvarjeno »politično elito«, temveč v tem, da je vsaj politična elita pravzaprav ves čas natančno takšna, kot si jo je ljudstvo želelo in jo tudi izvolilo. V večjih mestih so si želeli mogočne župane-šerife, ki bodo znali najti bližnjice, da bi bili »učinkoviti«: in dobili so Popoviča, Jankovića, Kanglerja. V nacionalni politiki so si zaželeli »gospodarstvenike«, ki se »znajdejo«, tudi če morda ne vedno na prav pošten način: in relativno večino na zadnjih državnozborskih volitvah so dodelili Zoranu Jankoviću. Želeli so si prijaznega leporečenja brez konkretnih opredelitev: in dobili smo Boruta Pahorja – najprej kot predsednika vlade, nato kot predsednika republike. Želeli so nove obraze v politiki: in dobili smo jih. Z izjemo Pahorja in Janše so vsi ključni ljudje v ospredju slovenske politike razmeroma novi obrazi – še pred manj kot desetletjem so bili politično povsem na obrobju in širši javnosti neznani. In ne pozabimo na predsednico vlade kot vrhunec vsega novega: bi si pred pol leta lahko kdo mislil, da bo slovensko vlado vodila neka Alenka Bratušek? Kdo že je bila takrat to? In vendar je od ljudstva po zakoniti poti dana legitimnost Alenki Bratušek nekaj nespornega: njena stranka je dobila relativno večino na volitvah in ima skupaj z zaveznicami absolutno večino v demokratično izvoljenem državnem zboru.

Podobna je zgodba s poštenostjo. So politični voditelji v povprečju res kaj manj pošteni od povprečja ljudstva, ki jih je izvolilo? So volivci, ki podprejo nekoga, ker »se znajde«, pri čemer niti sami ne verjamejo v njegovo poštenost, res sami poštenjaki?

Sreda, 10 April 2013 21:36

Avtor: Dr. Andrej Rahten

Ko smo se pretekli torek vrnili iz idile velikonočnih praznikov, nas je v državnem zboru doletela »zgodovinska« ratifikacija hrvaške pristopne pogodbe z Evropsko unijo. Kar dvainosemdeset poslancev se je odločilo podpreti to odločitev. In očitno je imel tudi hrvaški premier Zoran Milanović veliko razlogov, da jim veselo pomaha z balkona.

V zadnjem desetletju sem napisal za ta časopis kar nekaj kolumn o slovensko-hrvaških odnosih in vedno sem se zavzemal za zavezniške odnose med narodoma, ki sta si stoletja delila izkušnje različnih mnogonarodnih okvirov. Pogosto sem poudarjal, da je prihodnost Hrvaške v EU priložnost tudi za reševanje problemov iz dediščine nekdanje države. To sem počel tudi v časih, ko to ni bilo tako popularno, kot je danes. A harmonija, ki smo ji priče v zadnjih tednih, me je vseeno presenetila. Slovenska politična elita neverjetno enotno podpira rešitve v zvezi s sosedo kot še nikoli doslej. Doživeli smo celo za slovensko politiko neobičajno zahvalo aktualne vlade premierju pretekle. Očitno obstajajo dobri argumenti za takšno ravnanje. Smo torej dosegli velikonočni mir, ki pomeni konec zgodovine preobratov iz prijateljskih objemov v zakulisna preigravanja?

Če beremo medije, se zdi, da tokrat večinsko verjamejo politikom, kako je zadnja otoplitev v odnosih nepovraten proces na bolje. Nekateri so se celo bolj zapičili v leopardje čeveljce slovenske premierke kot pa v nedvomno občutljivo materijo odprtih vprašanj, ki naj bi bila sedaj uspešno rešena. Pa so res? Vtis je, da smo končno našli pravi način za umirjeno pogovarjanje, a do pametnih dogovorov je vendarle še zahtevna pot, četudi smo dialog prestavili na korektno nevtralna švicarska oz. nizozemska tla. No, glede meje se bodo po skupni odločitvi za arbitražo tako ali tako večinoma – ob ustrezni podpori strokovnih ekip – dogovorili drugi.

Četrtek, 04 April 2013 00:06

Avtor: Dr. Janko Kos

Ob deseti obletnici Pučnikove smrti se je za potrebe sedanjega »vstajniškega« časa treba spomniti na njegovih Osem tez o demokraciji iz leta 1990. Tu je bilo povedano že vse poglavitno o neposredni in parlamentarni demokraciji, o vladanju in opoziciji, o strankah in pluralizmu. Za presojo slovenske demokracije še bolj aktualno pa je Pučnikovo razmišljanje o političnih strankah v nastajajoči slovenski državi, zapisano na koncu knjige Kultura, družba in tehnologija (1988).

Tu govori o političnih usmeritvah, idejah in programskih vsebinah, iz katerih naj bi v svobodni Sloveniji nastale politične stranke. Našteje jih pet, označi pa s pojmi leninizem, socialni demokratizem, krščanski socializem, socialnoekološki program in liberalizem. Pučnikova napoved slovenskega parlamentarizma je bila daljnosežna ne samo s tistim, kar jo je po letu 1990 potrjevalo, ampak tudi s tem, kar je postalo drugačno od pričakovanj. Z leninizmom je mislil na komunistično stranko, ki naj bi – kot marsikje v Evropi – tudi v Sloveniji postala normalna udeleženka parlamentarnega življenja. To se ni zgodilo. Boris Pahor je nedavno želel, da bi tudi v Sloveniji morala obstajati takšna stranka, s tem pa je zadel v črno. Ko so slovenski komunisti »sestopili z oblasti«, se niso javno odpovedali komunistični veri, namesto v prepoznavno stranko so sestopili v politično podzemlje, razpršeni po strankah, upravi, gospodarstvu, sindikatih, zbiranjih civilne družbe, od borčevskih do kulturniških. S tem se je v slovensko politično življenje naselila nevarna igra videza in zakritih interesov. Na to je najbrž meril tržaški pisatelj.
Drugačno pot je ubrala novorojena socialna demokracija.

Četrtek, 28 Marec 2013 00:06

Avtor: Dr. Milan Zver

Druga Janševa vlada se je torej poslovila. Poslovila se ni zaradi neuspešnosti, ampak nasprotno: oditi je morala, ker je bila uspešna! To je mogoče samo v razmerah politične nenormalnosti, ki jo pri nas »gostimo« že desetletja.

Spomnimo. Janševa reformna vlada je nastala kot posledica padca neučinkovite Pahorjeve in nezmožnosti tranzicijske levice, da bi oblikovala vlado po zmagi ene od levih strank na predčasnih volitvah. V bistvu je desnosredinska vlada morala biti sanacijska. V prvem letu se ni mogla dovolj posvetiti razvojnim perspektivam in večanju blaginje, ampak je morala popravljati napake in vzpostavljati razmere normalnosti. To pa je vključevalo tudi omejevanje javne porabe in razbremenjevanje gospodarstva. S tem je ustvarjala pogoje za odpiranje novih delovnih mest v realnem sektorju, brez katerih ni gospodarske rasti in blaginje. Drugačnega vrstnega reda ni, česar se danes zavedajo tudi socialisti. Na žalost bolj tisti v drugih državah.  

Razmere, ki jih je podedovala druga Janševa vlada, so bile strašne: drastična zadolžitev v slabih treh letih brez pozitivnih družbenih učinkov, velik proračunski primanjkljaj, negativna gospodarska rast, podvojena brezposelnost, neurejen trg dela, odbijajoče poslovno okolje za domače in tuje investicije ipd. Za vse to in še več bi potrebovali reforme in nujne ukrepe za izhod iz vsesplošne krize.

A še težja okoliščina za vladanje v zadnjem letu so bile nestabilne politične razmere: šibka in nezanesljiva vladna večina (prvaki svojih strank Virant, Erjavec in Žerjav so vlekli vsak na svojo stran), močni sindikati, zlasti javnega sektorja, ki se vedno že vnaprej postavijo proti desnosredinskim vladam in v ospredje rinejo le svoje posebne interese ter na sto en način blokirajo prepotrebne reforme. Leto 2012 je poleg predsedniških volitev zaznamovalo glasno in s strani medijev izrazito podprto gibanje vstajnikov, ki so vladi nasprotovali z nekulturnim vedenjem, sovražnim govorjenjem, nasiljem itd.

Sreda, 20 Marec 2013 23:36

Avtor: Mag. Andrej Aplenc

Primerno je, da ima nova vlada nekaj časa mir, da naredi, kar namerava. Potem bomo videli, kaj je napravila, in to lahko ocenimo. Vsaj v spodobnih demokracijah je tako. Ob dogajanju v zadnjih dneh sem se spomnil romana Visoška kronika. V njem so tri glavne teme 17. stoletja: 30-letna vojna, preganjanje čarovnic in preganjanje protestantov. Zgodovina se ponavlja, kajti tri sto let kasneje imamo za seboj 70 let ideološko-kulturnega boja, preganjanja »desničarjev« (beri: demokratov) in sedaj preganjanja čarovnic (beri: utemeljenega suma tveganja korupcije).

Nihče od politikov in novinarjev si ne upa postaviti pod vprašaj končne odločbe Komisije za preprečevanje korupcije (KPK), nasprotno pa smo lahko videli na TV in brali v medijih poskuse rušenja avtoritet Ustavnega sodišča RS in SAZU. Kaže, da se vsi politiki bojijo, da bi jih KPK obtožila utemeljenega suma tveganja korupcijskih čarovnij. To je v tem času kot pred 300 leti uničujoče. Vemo pa, da se v Visoški kroniki izkaže, da čarovnica ni čarovnica, cerkvena oblast pa nato ugotovi, da čarovnic sploh ni. Če se zgodovina ponavlja, potem nas v Sloveniji glede na razplet povesti Visoška kronika čakajo še zelo zanimivi dogodki.

Preden kaj povem še o nekaj zadnjih dogodkih, še tale uganka za iskalce čarovnic: KPK je Janeza Janšo med drugim obtožila, da ni povedal, od kod mu denar za potovanje v Južno Afriko in za velik dobiček pri prodaji posestva v dolini Soče. Kar se posestva tiče, je časopis Finance ugotovil, da je bilo prodano po takratni realni tržni ceni, kar pa seveda ni zastarela geodetska številka, ki jo je KPK uporabila, za Južno Afriko pa je Janša javno izjavil, da tam sploh ni bil. Človek bi menil, da spričo teh dejstev nedvomno obstaja utemeljen sum, da utemeljen sum korupcijskega tveganja v končni odločbi KPK ni utemeljen. V Visoški kroniki je Jurij pred oblastniki dejal, da ne verjame v čarovnice, v Sloveniji pa ni političnega Jurija, ki bi izrazil dvom o točnosti in nepolitičnosti končne odločbe KPK.

Sreda, 20 Marec 2013 23:06

Avtor: Dr. Brane Senegačnik

Resnica je prva žrtev vojne, pravijo. Pravzprav tista žrtev, ki pade zato, da vojna sploh lahko izbruhne in se nadaljuje: nasilje dobi svoj vzgon le, kadar so v glavah človeške zadeve dovolj poenostavljene, da niso več resnične. Vojna, upravičena ali neupravičena, živi od usodno zoženega obzorja življenja. Besedno, psihično in celo fizično nasilje se poraja iz absurdno poenostavljene slike resničnosti in jo po drugi strani samo iz dneva v dan utrjuje. In na Slovenskem divja vojna – ta žalostni stavek lahko slišimo od karseda različnih ljudi: tudi nastajajoča vladna koalicija se zavezuje k umiritvi razmer.
 V nasprotju z vsesplošnim medijskim zatrjevanjem pa motor tega stanja ni politika, temveč kultura. V resnici je to zatrjevanje samo politični slepilni manever, ki naj zastre pravo dogajanje: prave vzvode politike in parapolitični značaj kulture oziroma miselnosti, ki obvladuje delo slovenskih kulturnih institucij v široki paleti od medijskega pogona, izobraževalnih in akademskih institucij do »neposrednih proizvajalcev« umetnostnih izdelkov. Razmerje med slovensko politiko in kulturo je zelo zapleteno, značaj obeh pa je v mnogočem protisloven: to, kar dejansko sta, je skoraj praviloma v ostrem nasprotju s tem, za kar se deklarirata. Kultura, katere lajtmotiv je blatenje politike, s svojim delovanjem podpira logiko ozkih političnih interesov;  politika pa, ki sicer pristaja na formalnodemokratične procedure, ne oblikuje racionalno utemeljenih izbir, temveč dosega svoje cilje tako, da z instrumenti kulture ustvarja družbeno psihozo: ljudje hodijo danes naokrog polni »svete« gotovosti brez argumentov in agresivne odločnosti brez vsake misli. Na eni strani taktični ali celo strateški triki, na drugi velika, »pristna« zmeda ljudi: oboje je vzrok za to, da se resničnost prikazuje in dojema v radikalno poenostavljeni in neresnični obliki. Vzroki naše nesvete preproščine so zapleteni; intelektualno in moralno povsem obubožani slovenski javni um je bogat vir intelektualnih in moralnih problemov.
Za takšno stanje smo sicer odgovorni vsi, toda delež odgovornosti je sorazmeren z deležem moči, te pa nikakor ni realno meriti samo po tem, koliko časa so bili ljudje kakšne opcije formalno na oblasti, temveč še mnogo bolj po vplivu kulturnih institucij, ki jih obvladujejo, in po njihovem deležu družbenih elit. Kako je s tem v Sloveniji, je na dlani.