Kolumna

Eno od glavnih sredstev, da bi Slovenija izšla iz družbene in ekonomske krize, vidi predsednik vlade Miro Cerar v spremembi vrednot. V poskusu spreminjana družbe so nam na voljo trde in mehke spremenljivke. Med trde spremenljivke spadajo kapital, različne investicije, tehnologija, inovacije, rast družbenega proizvoda in rast zaposlenosti. To so spremenljivke, ki jih lahko kvantificiramo in na njihovi podlagi izvajamo različne izračune in napovedi. Tako nam ekonomisti lahko na podlagi kvantificiranja teh dejavnikov izračunajo, kolikšen bo napredek družbe, kolikšna bo rast družbenega proizvoda, zaposlenosti in podobno. Za kratkoročne napovedi so takšni izračuni dokaj zanesljivi, za dolgoročne pa znatno manj.

Toda med dejavniki, ki vplivajo na družbeni in ekonomski razvoj, niso pomembne samo trde spremenljivke, temveč tudi mehke spremenljivke, ki pa jih je težko kvantificirati in izmeriti njihovo moč. V te mehke spremenljivke spadajo nedvomno vrednote, izobrazba, različne oblike motiviranja, ki pa jih ekonomisti v svoje modele ne vključujejo.

Predsednik vlade Cerar je izpostavil predvsem krizo vrednot, kar pomeni, da v spremembi vrednot vidi poglavitno gonilno silo in moč v premagovanju ekonomske in družbene krize. Poglejmo, kakšne možnosti ima, da mu bo v tem uspelo. Res je, da so bile v svetu izvedene odmevne raziskave, ki so dokazale zvezo med vrednotami in ekonomskim razvojem. Drugače povedano, ugotovili so, da nekatere vrednote pospešujejo ekonomski razvoj, nekatere pa ga zavirajo.

Vrednote so življenjski orientirji, po katerih ljudje uravnavajo svoje življenje in svoja dejanja. Njihova značilnost je relativna stabilnost in stalnost. Ker se počasi skozi življenjsko dobo formirajo, se tudi počasi spreminjajo. Ne smemo jih zamenjati z mnenjem, posebno ne z javnim mnenjem. Javno mnenje, ki je podvrženo dnevnim pobudam, se lahko dnevno spreminja. Vrednote so relativno stalne in dajejo posamezniku uravnoteženost in osebno moč. V svojih vrednotah se posameznik znajde.

Poleg tega vrednote niso uniformirane. To pa pomeni, da imajo različne socialne, politične, izobrazbene in starostne skupine različne vrednote. Nekatere imajo tudi skupne, v drugih pa se razlikujejo.

Miro Cerar je kot novi mandatar pred priložnostmi, kakršnih ni imel še noben predsednik vlade v demokratični Sloveniji. Kot prvo je zmagal na volitvah z največjo večino doslej. Drugič, dobil je izjemno velik manevrski prostor za sklepanje koalicije z zadostno rezervo, da ga noben posamični koalicijski partner ne more bistveno izsiljevati z lastnimi zahtevami in da lahko celo zainteresirane partnerje po lastni presoji izloči, kar se po letu 2000 še ni zgodilo.

Tretjič, s sorodnimi (levimi) strankami bo imel v državnem zboru dvetretjinsko večino, ki omogoča tudi spreminjanje ustavnega reda, kar se v zgodovini slovenske demokracije prav tako še ni zgodilo. In končno, ker je na volitvah zmagal brez konkretnih obljub, ima manevrski prostor za uresničitev praktično kakršnegakoli programa in kakršnihkoli nepriljubljenih ukrepov, ne da bi s tem prelomil kakšno volilno obljubo.

Cerarjeva volilna zmaga je bila posledica velikanskih pričakovanj in upov, ki jih je pomemben del volilnega telesa, predvsem tisti del, ki niha med obema glavnima političnima blokoma in tako dejansko vsakokrat odloči volitve, gojil. In od razglasitve volilnih izidov naprej bi morala biti ta pričakovanja upravičeno še toliko večja, saj glede na opisane razsežnosti Cerarjeve zmage še noben slovenski mandatar ni imel toliko možnosti, da ta pričakovanja tudi uresniči. Če torej Cerar – čeprav njegovi nastopi še vedno kažejo drugače – natanko ve, kaj hoče in kako namerava to doseči, bi moral biti nad tem navdušen. Toda ali res ve, kaj hoče in kako bi to dosegel? Če ne, ima glede na naštete okoliščine še toliko večje razloge za zaskrbljenost.

V nasprotju z vsemi prejšnjimi strankami relativne večine je imela SMC resnično možnost, da praktično sama določi program prihodnje vlade. Z vključitvijo NSi in ene do dveh levih strank – med katerimi DeSUS tako ali tako razen pokojnin ne zanima veliko stvari, ZaAB pa bi se prilagodila čemurkoli, če bi le lahko bila v vladi – bi imel Cerar možnost sestaviti sredinsko koalicijo.

Vsaka politična fikcija, kot je uspela z Jankovičevo Pozitivno Slovenijo in na koncu njenim najbolj klavrnim dosežkom Alenko Bratušek ter sedaj še z Mirom Cerarjem, nas veliko stane. Nove milijarde evrov izposojenega denarja.

Konec maja, natančneje 29. maja letos, sem tvitnil: »Dr. Miro Cerar ne bo ravno dobro začel strankarsko pot. Dvakrat zaračunani potni stroški za eno samo pot mu že krhajo kredibilnost.«

Zakaj tak tvit? Šlo je za Cerarjeva predavanja o etiki in morali na gimnaziji na Ravnah in v Slovenj Gradcu, vse na isti dan, vendar z dvakrat zaračunanimi potnimi stroški za eno samo opravljeno pot. Nato sem z novimi tviti in dodatnimi podatki dogodek še nadgradil, vendar so dejstva povzeli bolj redki mediji, čeprav bi lahko iz tega naredili zgodbo. Natančneje, tako imenovani mainstream mediji so to zgodbo prezrli, na predvolilnih televizijskih soočenjih pa na to temo ni padlo niti eno vprašanje. Treba je bilo namreč graditi in ohranjati neokrnjeni lik novega zmagovalca volitev. Prebiranje domala vseh medijev nam kaže Mira Cerarja kot moralno avtoriteto in velikega pravičnika. Nihče od najbolj vplivnih medijev si ni usodil, da bi takrat še kandidata Mira Cerarja, ki je kot kak mesija za dober honorar in dvojne potne stroške krožil po Sloveniji ter govoril o morali in vrednotah, povprašal, ali je njegova računovodska matematika nerodna zmota ali vendarle ne gre za zametekpohlepa, ki pa gotovo ni človekova vrlina. Po dolgem molku je bil Cerarjev odgovor, da je šlo pri dvojnem obračunavanju stroškov za pomoto. Za zmoto njegovega računovodstva. Za medije je bila to drugorazredna tema, bagatela, kot droben ulični kriminal, ki se v morju drugih velikih primerov sploh ne preganja. Oni se ukvarjajo z velikimi temami.

Vendar bi že tak drobiž lahko ponudil osnove za uvod v očrte za portret novega predsednika slovenske vlade. Ker je Cerar znanstvenik, seveda dobro ve, da je zmota nasprotje resnice. Namerno izrečena neresnica pa je zgolj in samo laž. Doslej se ni še nihče vprašal, koliko zmot je v njegovi dosedanji strokovni in znanstveni − glede na zaslužke pa očitno tudi ali predvsem podjetniški − karieri že nastalo. Slovenski mediji in novinarji doslej niso našli niti najmanjše razpoke v verodostojnosti Cerarja. Miro Cerar ni več najbolj priljubljeni pravnik, ni le sin Zdenke in olimpionika Miroslava Cerarja, temveč je politik. In v politiki gre tudi za moč, za spopad in preplet interesov. In to bi morali resni analitiki ugotavljati. Zaslepljenost slovenske stvarnosti pa je taka, da očitno tega pri Cerarju nekaj časa ne bo spoznala oziroma ne bo hotela spoznati. Ko prek malega zaslona tako lepo in umirjeno govori, bi si ga domala vsaka slovenska mati želela za svojega zeta. Tudi zaradi debelega transakcijskega računa.

S Camillom sva se prvič srečala, ko sem bival na Dugem otoku v Iskrinem kampu »Mir«. Ta je bil v samotnem, malem zalivu, dostopnem le po morju, kamor nas je pripeljala ladjica iz Zadra. Camillo pa je s svojo in še z dvema švicarskima družinama taboril kakih 200 m stran v popolni divjini. Ker me je steza do bližnjega Slanega jezera vodila mimo njih, smo se pozdravili in začeli pogovarjati. Iz tega je nastalo trdno prijateljstvo, ki traja že okroglih 50 let.

Medtem sem ga večkrat obiskal v Zürichu, kjer sem imel službene opravke, dvakrat pa zasebno, potem ko se je kot vodili strojni inženir pri Brown Boveri Cie. upokojil in se preselil v Malojo. Doslej sva izmenjala že skoraj sto pisem.

Na Dugem otoku jih je vsak dan hodil preverjat komandir milice in postajal vedno bolj nadležen. Nazadnje je poslal Camillo svojo hčer k meni v kamp, da bi bil za tolmača, kajti miličnik je znal le »državni jezik«. Ukazal je, naj Švicarji takoj zapustijo tisti prostor. Med pogovorom, zaradi katerega me je bilo sram, je Camillo skoraj potlakoval mizo z raznimi dokumenti »nadležnih« lokalnih in zveznih oblasti. Na vsak list je moral postaviti kamen, da ga ni odpihnil veter. Pa vse skupaj ni nič pomagalo, kajti zoprnež je menil, da je le on tam »bog i batina«. Nazadnje sem mu rekel, naj pusti nevtralne Švicarje pri miru, saj imajo vse dokumente, da smejo tam taboriti. Njegovo nadlegovanje bo zelo slabo vplivalo na druge švicarske turiste, ki bi radi obiskali Jugoslavijo, ko se bo o tem razvedelo. Ker je trmasto vztrajal, mu je Camillo, ki je bil med vojno polkovnik (in pilot lovca, s katerim je napadal nemške bombnike, ko so po bližnjici čez Švico leteli bombardirati Francijo), čisto mirno rekel: »Ich gehe nicht!« (Ne grem!). In pri tem je ostalo. Miličnik je odšel z dolgim nosom in se potem ni več pojavil. Camillo pa tudi ni več prihajal taborit v Dalmacijo in je v poletnih mesecih s svojo družino raje obiskoval gostoljubnejšo Grčijo. Šele ko smo se osamosvojili, je prišel s svojo ženo na obisk k nam v Ljubljano, odkoder sem ga popeljal na ogled znamenitosti in lepot našega Krasa.

Da je stranka Mira Cerarja premočno dobila volitve in SDS izgubila bolj, kot smo pričakovali, že vsi vemo. Tudi analize volitev so bile že objavljene, zato tega ne bom ponavljal. Premisleka vredno pa je dvoje. SDS je že tretjič izgubljala v zadnjih dveh tednih pred volitvami, Cerar pa je dobil glasove volivcev, ne da bi ti vedeli, kakšen je program njegove stranke.

Prvo se vsekakor lahko vsaj deloma razloži z medijsko gonjo proti Janezu Janši, ki se še kar nadaljuje. Drugo je teže razumljivo. Cerar je res poudarjal zavzemanje za pravno državo, kar posredno pomeni, da je nimamo, ni pa razložil, kako jo misli vzpostaviti. To, da je pravnik, seveda ne zadostuje, pravnikov imamo veliko. Tega, naj bi mu le na besedo verjelo toliko volivcev, ne verjamem. Bolj utemeljena se mi zdi razlaga, da sta zanj volili obe Pozitivni Sloveniji, Bratuškove in Jankovićeva, ki ju skoraj ni več, potem pa tudi še ostanki LDS in Zaresa, ki ju tudi ni več. Če je tako, se postavlja resno vprašanje, kako bo Cerar zadovoljil to svoje volilno telo. Ti volivci svojih programskih usmeritev niso spremenili in mogoče so ravno zato volili Cerarja, ker programa ni imel, in sicer z namenom, da uresničijo svojega. Osnova tega pa je bila, poenostavljeno rečeno, kritje vseh stroškov države s posojili in ignoriranje evropske zahteve, da se državni proračun uravnoteži, ki je v tem času daleč nad zahtevo EU. Če je res tako, potem bo Cerar in njegova vlada v doglednem času v velikih političnih in finančnih težavah. Seveda pa bomo v težavah tudi mi vsi. To bo postalo jasno v nekaj mesecih.

Medijska gonja proti Janezu Janši se nadaljuje ne glede na to ali pa še posebno zato, ker je v zaporu. Janša je edini politični zapornik v Evropski uniji, zaprt zaradi montiranega procesa. V tiskanih medijih in na televiziji teh ocen ni, čeprav je vrsta tujih časopisov o tem tudi zelo kritično pisala. To lahko beremo samo na internetu. V časopisih se pojavljajo prav neverjetni članki; primer tega je obsežen intervju novinarke Anuške Delić z Antonom Peinkiherjem, nekdanjim vodjem obveščevalnega oddelka na ministrstvu za obrambo. V njem Peinkiher napada predvsem Janeza Janšo pa tudi pokojnega Janeza Drnovška, hvali pa Milana Kučana, ki je intervjuju pritrdil. Več oseb, ki so bile zares dejavne v času osamosvojitve, je seveda njegove trditve demantiralo, zato tu o tem ne bom pisal. Mojo pozornost pa je pritegnila njegova naslednja trditev: »Drnovšek nosi krivdo za propad pravne države, plenjenje države, za to, da je več kot 50 milijard evrov pobegnilo iz države.«

Slovenijo razjeda posebna bolezen – neuspela, ponesrečena, sprevržena tranzicija. Vzroki za to nesrečo so znani, posledice še nepredvidljive. Prehod iz jugoslovanskega po socialistično zadolženega državnega kapitalizma v parlamentarno demokracijo in tržno gospodarstvo zasebnega kapitala je obtičal na pol poti.

Zasebni sektor je ostal zasilno dopolnilo državnemu, bolj kot od nerentabilnega lastnega kapitala živi država od zasebnih davkoplačevalcev in njihove kapitalske revščine, in ker tega ni dovolj, se zadolžuje v tujini po stari jugoslovanski navadi. Državni srednji sloj, v katerem si je socializem našel primerno oporo, živi na račun države pa tudi zasebniškega srednjega sloja v mestih in na podeželju, predvsem pa na račun delavskega razreda, izkoriščanega bolj kot kadarkoli. Število upokojencev, ki so bili režimu trdna opora, se še vedno povečuje, privilegirane pokojnine ostajajo simbol nekdanje politične neenakopravnosti. Žrtev teh socialističnih podaljškov so množice brezposelnih in mladih, njihova usoda je izseljevanje kot v socialistični Jugoslaviji.

Nič manj usoden izvir spodletele slovenske tranzicije je politična degeneracija državnih oblasti, tako zakonodajne kot izvršne in sodne. Z osamosvojitvijo leta 1991 je nehal veljati veliki enostrankarski sistem, ki je partiji zagotavljal oblast nad vsemi podsistemi slovenske družbe, od gospodarstva, podjetij do verskih skupnosti, nadomestil naj bi ga parlamentarizem po zgledu zahodnih demokracij in s tem večstrankarski sistem. To se ni zgodilo, namesto večstrankarstva je v Sloveniji nastalo mnogostrankarstvo, ko se za vstop v parlament poteguje čim večje število velikih, srednjih in malih strank, ki naj bi bile nosilke različnih interesnih skupin slovenskega naroda. V resnici ta sistem razprši voljo ljudstva v množico partikularnih interesov brez enotne politične moči. Njegov temelj sta proporcionalni volilni sistem in nizek vstopni prag, rezultat pa koalicijske vlade, nezmožne odgovornega odločanja. Zdravilo zoper takšno strankarstvo sta večinski volilni sistem in zvišan parlamentarni prag – na Slovenskem so bile od nekdaj mogoče samo tri ali največ štiri prave stranke. Temu se upirajo politični povzpetniki, ki se s pomočjo na hitro spletenih strankarskih mrež dvigajo na ugodne socialne položaje brez pravih političnih izkušenj, zaslug in idej.

Bilo je pred četrt stoletja, ko je mogočni boeing zaokrožil nad Zürichom, kjer sem že začutil domovino. Čez uro ali dve sem iz manjšega letala že videl Julijce s Triglavom in kar orosilo se mi je oko. O, kako daleč je Amerika, a potem ko sem zagledal to lepo gorato in zeleno deželo, je bila pri meni samo še – moja Slovenija.

Sobota, 19. julija 2014: Žena je z vrta prinesla svojo solato, potem še svojo čebulo; svojo zelenjavo … Lepo! Sama, povsem sama jo je posadila, zalivala in oskrbovala z ljubeznijo, kot je običaj na deželi. Sam sem se lotil branja slovenskega časopisja ...

Spet sem zasledil Alenko in njeno vlado, njeno stranko in rezultate njenega vladanja … Odrešilno, bi rekla Alenka, a ji ni verjeti, njena vlada je sedaj brez denarja, nekaj ga je celo zadržala v Bruslju, še berem, a taka je danes ta njena slovenska vlada. Zanimivo, tudi Miro ima sedaj svojo stranko, s svojim imenom, svojo vsebino in svojo strategijo. Se je že vse sprivatiziralo?

Takih poimenovanj sodobni svet ne pozna. So kar nenavadna za današnji čas, saj komaj kaj sami zmoremo, kar bi tenkočutno pravno uho že moralo vedeti, ko gre za narodov blagor, a takšen je sedaj trend v Sloveniji, sicer pa je Miro fejst fant. Človeka tako in tako odnese čas, morda pa njegova ideja, če jo potrjuje življenje, traja dalj časa, zato namig vsem, ki bi želeli vgraditi svoje ime v svoje stranke, prosim, imejte malo manj napuha in nekaj več skromnosti, saj posameznik komaj kaj zmore – sam. Vse, kar je omembe vredno, je odvisno od sodelovanja z ljudmi … Pa še naprej. Kar nekakšna moda postaja hitro, na horuk ali ekspresno ustanavljanje strank, potem pa ciljani skok na oblast in za tem hitra porazdelitev oblasti …

Predvolilna kampanja je bila res nekaj posebnega. Vsaj za državo, za kakršno smo imeli Slovenijo, torej za razvito, urejeno in demokratično okolje z nesporno vladavino prava, pa četudi je ta doslej delovala nekoliko (pre)počasi. A situacija, pred katero smo se znašli, je marsikoga osupnila. Ne le v Sloveniji, ampak tudi širše. Tri tedne pred volitvami zapreti vodjo opozicije je novica, ki bi jo pričakovali iz Belorusije, Ukrajine ali pa kake centralnoazijske republike, nastale na pogorišču nekdanje Sovjetske zveze. Nikakor pa ne iz države, ki je že pred dobrim desetletjem vstopila v EU in je za to ne nazadnje morala tudi izpolniti določene kriterije … V naslednjih mesecih in letih bo izjemno zanimivo opazovati ravnanje institucionalne politike na ravni EU − nedvoumnih odzivov Evropske ljudske stranke ne moremo šteti v to kategorijo. Je pa povedno, da čedalje več uglednih in resnih časnikov v urejenih demokracijah popolnoma jasno zapiše, da je Slovenija država s političnimi zaporniki. Torej ne s politiki, ki so zaporniki, ampak z zaporniki, ki so v zaporu zaradi politike in ki jih je tja spravila politika.

Je pa seveda dejstvo, da se tujina s Slovenijo ne bo ukvarjala več, kot bo nujno potrebno. Zloraba institucij pravne države se zvito skriva za diskrecijo pri uporabi zapisanih členov in paragrafov, na svetu pa je preprosto preveč kriznih žarišč − v Ukrajini recimo vsak dan umre na ducate ljudi, Rusija pa rožlja z orožjem. Zato bo predvsem od nas samih odvisno, ali bo Slovenija postala normalna država. Na deus ex machina ne gre računati.

Zato je treba realno pogledati volilne izide, in to kljub temu, da so bile volitve spričo izločitve prvaka opozicije nepoštene, kar meče senco dvoma na njihovo legitimnost.

V domačih in tudi v tujih medijih smo lahko te dni zasledili nekaj zgrešenih ugotovitev. Tako recimo ne drži dejstvo, da so se karte premešale. Zamenjava treh četrtin poslancev v državnem zboru pač še ne pomeni, da se karte delijo na novo. V slovenskem kontekstu to pomeni le, da se je v parlamentu znašlo še več tretjekategornikov, lokalnih anonimusov in t. i. aberveznikov, ki so doslej državno politiko gledali le po televiziji. Slovenijo pa še vedno vodijo isti stari, prekaljeni lutkarski mojstri. Pomembna razlika je le v tem, da imajo na razpolago ustavno večino in lahko še bolj kot prej krojijo ne le naše življenje, ampak tudi življenje naslednje generacije ali dveh. Glede na izkušnje, ki jih imamo, je to kar malce srhljiva misel. In glede na večjo moč bodo še toliko bolj oblastno brutalni, ošabni in krivični.

Benjamin Franklin je nekoč zapisal: »Tisti, ki je pripravljen žrtvovati svojo svobodo za več udobja, varnosti, bo na koncu izgubil oboje!«

Na volitvah 2014 gre za vrednote. Svoboda, domoljubje in pravičnost so med seboj neločljivo povezane temeljne vrednote, ki jih tranzicijska levica v besedah poveličuje, v dejanjih pa tepta v blato. Nič ne simbolizira tega bolj kot dejstvo, da so danes na podlagi kafkovskih sodnih fars branilci domovine preganjani in zaprti, agresorji pa oproščeni.

Medtem ko sta Janez Janša in Tone Krkovič v zaporu, ker naj bi bila »neznano kdaj na neznan način neznano kje … storila Bog ve kaj«, je bil Vlado Trifunović, ki je poveljeval korpusu JLA, ki je po Gornji Radgoni znano kdaj, kako in kje ropal in ubijal, te dni oproščen prav vseh obtožb. Kip Pravice upodabljajo z zavezanimi očmi, ampak vse kaže, da so tranzicijski levičarji v Sloveniji Pravici s srpom in kladivom oči kar iztaknili in jih nadomestili z rdečo zvezdo.

Obstaja pravnomočna sodba, po kateri je v Sloveniji danes kaznivo reči »udbaš« nekomu, za katerega je bilo na sodišču dokazano, da je bil oficir Udbe. Ker bi resnica (!) lahko ranila njegovo nežno udbaško dušico. Hkrati pa obstajata vsaj dve sodbi, po katerih je o SDS in njenih članih dopustno javno širiti laži in jih grobo blatiti, tudi s primerjavami z nacističnimi zločinci. Kajti kdor v SDS sodeluje v politiki, mora prenesti tudi najbolj grobe žalitve in laži. Torej je o enih (levičarjih) sodno prepovedano govoriti resnico, druge pa je sodno dopuščeno blatiti z lažmi. Kdor po vsem tem še verjame, da smo pred zakonom vsi enaki, zagotovo verjame tudi v ogenj bruhajoče leteče nilske konje.

Evropska unija nas že več kot leto dni z uradnimi dokumenti opozarja, da je neevropsko delujoče pravosodje ključen razvojni problem. Podjetnik, ki na sodišču v razumnem roku ne more doseči pravice, bo odšel v tujino, če ne bo že prej propadel. Zato zaradi neevropsko delujočega pravosodja vsi slabše živimo.

Da bi okrepil cerkveno oblast, je papež Gregor XV. leta 1622 v okviru svoje administracije ustanovil oddelek Sacra Congregatio de Propaganda Fide (Sveta kongregacija za širjenje vere). Pozneje so ustanovili še propagandno šolo, ki je vzgajala misijonarje in cerkveno diplomacijo. V dvajsetem stoletju so propagando izpopolnili marksisti, komunisti, fašisti, nacisti … Plehanov in Lenin sta propagando povezala z agitacijo. Agitatorji naj bi s pomočjo poenostavljenih resnic mobilizirali splošno javnost, propaganda pa naj bi za prepričevanje zahtevnejšega občinstva uporabljala tudi zgodovinske in znanstvene argumente. Vsi partijski komiteji v Sovjetski zvezi − od lokalnih in republiških do centralnega komiteja − so imeli oddelke za agitprop. Od junija 1942 je pri Centralnem komiteju Komunistične partije Slovenije delovala komisija za agitacijo in propagando Agitprop. Mimogrede: Agitator je naslov Kersnikovega romana iz leta 1885.

Politična agitacija in propaganda sta koristni tudi ali predvsem v času vojne. V takšnem času je govor o domoljubni in sovražni propagandi. Eden najbolj nadarjenih agitatorjev in propagandistov je bil Joseph Goebbels, ki mu je dolgo časa uspevalo vzdrževati videz uspešnosti in pravičnosti Hitlerjevega režima. Pretresljivo in duhovito je o politični propagandi pisal angleški pisatelj George Orwell v romanu 1984, ki je v Londonu izšel leta 1949, v Sloveniji pa so ga − Bog ve zakaj − objavili šele leta 1984.

V novejšem času se je pripisovanje propagandnih učinkov precej razširilo. Poleg ocen, da imajo propagandni značaj izjave severnokorejskega, kubanskega ali npr. ruskega režima, je pogosto slišati očitke o ameriški propagandi; da takšnim namenom služijo ameriški mediji in celo holivudski filmi. Tako se je pri nas nekoč govorilo npr. o znamenitem filmu Ples na vodi (Bathing Beauty) z Esther Williams, satirična Ninočka z Greto Garbo pa je bila v Jugoslaviji zaradi svojih kvarnih propagandnih učinkov dolgo časa celo prepovedana. Še v 80. letih prejšnjega stoletja jo je preganjal znameniti komunistični ideolog Stipe Šuvar[1].

Plečnikova dela očitno privlačijo vsemogoče nadobudneže, ki na njih preizkušajo svoje »restavratorske« ambicije. Smo narod brez zavesti in spoštovanja do tega, kar so ustvarili naši predniki, in kot taki pravi unikum v Evropi. Na diletantskem udaru niso le odročna ali skromnejša mojstrova dela, pač pa tudi najpomembnejša, znana vsemu svetovnemu arhitekturnemu svetu. Tu mislim predvsem na cerkev sv. Mihaela na Ljubljanskem barju ter Narodno in univerzitetno knjižnico v slovenski prestolnici. Na Barju so sicer hvalevredno zamenjali dotrajano betonsko strešno kritino, vendar pri tem ob sekundiranju spomeniškega varstva uničili marsikaj drugega. Cerkev je danes polna razne šare, ki moti pristno srečanje s Plečnikovim genijem. Ob skrajno moteči menjavi žlebov so pozabili na zakristijska okna, ki na pol razpadla še vedno visijo z zidu.

Mnogo huje je z notranjostjo Nuka, ki neprestano doživlja razne »popravke«. Kdor misli, da je bilo najhuje za nami, ko so v začetku devetdesetih let minulega stoletja iznakazili pritličje stavbe s postmoderno kavarno in z garderobo ter neokusnimi dodatki opremili še prostor pod velikim stopniščem, se hudo moti. Država namreč rednemu vzdrževanju spomeniško varovane stavbe namenja kar precej denarja, ki ga je treba porabiti, saj bi ga drugače morali vrniti v proračun. Po mnenju varuhov kulturnih spomenikov bi bil to smrtni greh, saj bi lahko ogrozilo njihovo eksistenco. Nedavno so na tak način uničili polovico miz v čitalnici in praktično vse stole. Oboje so vandalsko obrusili in odstranili ostre robove pohištva. Da je z vsega izginila tudi plemenita patina, s katero je arhitekt računal pri vsakem svojem delu, ni treba posebej poudarjati. Spomeniškega varstva niti Inšpektorata za kulturo in medije to ni zanimalo. Sedaj je v teku tretji val uničevanja, namenjen stenskim omaram in čitalniškim oknom proti Vegovi ulici. Gre za nepotrebne posege, saj so bili omare kot tudi večina oken v zelo dobrem stanju, nekdaj morda le delno in nemoteče prevlečeni z lakom. Vse skupaj bo stalo okoli 150 tisoč davkoplačevalskih evrov, ki jih je, kot rečeno, treba porabiti, čeprav bi vsa potrebna mizarska dela skupaj znesla komaj kak tisočak. Ta vsota približno ustreza temu, kar ima naše spomeniško varstvo letno na voljo za spomenike po vsej Sloveniji. Od tega bo imel korist samo Restavratorski center Slovenije, ki mu Nuk prinaša dodaten zaslužek in se zato ne brani sprejeti naročila, čeprav ve, da ne gre za nujen, morda celo škodljiv poseg.

Pasica
Pasica
Pasica
Pasica
Pasica
Pasica

naslovka mini

Anketa

Ali bo Alenki Bratušek uspelo postati evropska komisarka?

Zadnji komentarji

Za svobodno Slovenijo!

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/7277461..jpg

Pred vrhovnim sodiščem v Ljubljani se vsak dan zbere množica protestnikov, ki pride izrazit ogorčenje nad ravnanjem z Janezom Janšo, ki je že dva meseca prestaja krivično zaporno kazen. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/3334262..jpg

Vrhovno sodišče v zadevi Patria nedopustno zavlačuje. Največjo odgovornost pri tem nosi njegov predsednik Branko Masleša, ki ni držal besede, ko je dejal, da se bo na Janševem primeru delalo tudi v času sodnih počitnic. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/2549783..jpg

»Vztrajniki, do sedaj se nas je na aktivnostih zbralo kar 35.000,« sporoča predsednik Odbora 2014 Damir Črnčec ter dodaja, da bodo vztrajali, »dokler ne bo Slovenija pravna in demokratična država brez političnih zapornikov«. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/6018784..jpg

Vztrajniki v odgovor na obtožbe o napadu na sodnico z dežnikom protest popestrijo s petjem znane pesmi Jaz, pa ti, pa židana marela. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/6397595..jpg

»Že na prvi pogled je jasno, da naša zgodba ni primerljiva z vseslovensko ljudsko vstajo 2012-2013, naše demonstracije pa so za razliko od ekstremnih vstajnikov čiste kot solza,« je prepričan evroposlanec Milan Zver. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/6975066..jpg

Vsak dan si lahko ob 17.00 uri pred vrhovnim sodiščem ogledate, koga ima sodelavec inštituta za kriminologijo Dragana Petrovec za »zametek drhali«. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/7934767..jpg

Vera Ban dogovornim na sodišču sporoča: »Poslušajte nas in se ne sprenevedajte, da nas ne slišite: nikoli ne bomo odnehali!« (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/7836498..jpg

»Sodstvo nam žuga s prstom in dokazuje svojo vsemogočnost. Danes sta zaprta Janša in Tone, jutri je lahko žrtev vsakdo,« opozarja Andreja Valič Zver. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/8554979..jpg

Poleg vsakodnevnih shodov, ki jih Odbor 2014 pripravlja pred vrhovnim sodiščem, razmišljajo še o protestnih shodih pred drugimi sodišči, »kampiranju« pred sodiščem in podobno. (foto: Matic Štojs)