Pasica
Pasica

Kolumna

Svoboda izražanja sodi med temeljne vrednote zrele in demokratične družbe. Uporabljala naj bi se tudi v slovenski družbi. A žal deloma velja nasprotno. V zadnjih nekaj letih lahko vse večkrat vidimo številne kazenskopravne pregone in celo pravnomočne kazenske sodbe za zapisane in izrečene besede. Ali je takšna praksa pravosodnih organov sprejemljiva v demokratični in pluralistični družbi, ki naj bi kot denimo slovenska temeljila na enakopravnem uresničevanju človekovih pravic?

Ali je v demokratični družbi smiselno in nujno, da pravosodni organi kazensko preganjajo osebo A zaradi razžalitve, ker je denimo osebo B označila za »bedaka«, »imbecila«, »nesposobneža«? Kazenskopravno se lahko pregon začne z zasebno tožbo, če gre za razžalitev javnega organa, pa tudi na predlog. A vendarle je odgovor na zgornje vprašanje seveda ne. Oseba B bi v zreli pravni državi za izrečene besede uveljavljala civilnopravno odgovornost osebe A z zasebno odškodninsko tožbo v pravdnem postopku, ne pa v kazenskem. Oseba B niti v pravdnem postopku ne bi imela veliko možnosti za uspeh, saj gre v zgornjem primeru za vrednostno sodbo, ki jih Evropsko sodišče za človekove pravice močno varuje. Svoboda izražanja namreč varuje tudi tiste izjave, »ki žalijo, prizadenejo ali vznemirijo državo ali katerikoli del prebivalstva« (Handyside proti Združenemu kraljestvu, 1976, 1 EHRR 737, 49. odstavek, slovenski prevod v D. Gomien, str. 87). Še manj možnosti za uspeh pa bi oseba A imela, če je javna osebnost, saj zanje velja, da so lahko podvržene ostrejši kritiki kot običajni ljudje.

Konkretni primeri pregona oporečnikov iz slovenskega pravnega reda so bralcem revije zelo dobro znani. V večini primerov gre za pregon kaznivega dejanja razžalitve zaradi zapisov in izrečenih besed, ki bi se nekomu v zreli družbi zdeli trivialni. Praksa slovenskih pravosodnih organov glede kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime ne nasprotuje samo ustavnopravnemu varstvu človekovih pravic, temveč tudi sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice. Hkrati v družbi ustvarja kulturo strahu in onemogoča prehod iz nekdanjega totalitarnega režima v zrelo in svobodno demokratično družbo. Pravosodni organi pa se žal ne odločajo za preganjanje primerov sovražnega izražanja, ki jih v slovenski družbi ni prav malo, a jih ne preganjajo takrat, ko bi jih morali.

Ker sem se rodil rahlega zdravja, sem imel v svojem življenju veliko opraviti z zdravniki. In ker grem že v devetdeseto leto, imam v tem pogledu precej izkušenj ne le kot bolnik, temveč tudi kot nekakšen »sopotnik«. Še kot študent in tudi pozneje sem namreč vzdrževal in občasno izdeloval razne elektronske medicinske inštrumente pa tudi moja žena je zdravnica. Tako sem lahko bolj kot kak povprečen državljan spremljal preobrazbe našega zdravstva od otroških let pa do danes.

Moji spomini na šolsko polikliniko še v stari Jugoslaviji so lepi. Kadar sem bil bolan, so me vedno korektno obravnavali in pozdravili. Ker sem imel težave s pljuči, so me – ker smo bili delavska družina – dvakrat poslali celo na brezplačno enomesečno letovanje na Rakitno. Tudi za vojne čase, ko sem bil interniran v taborišču Gonars, lahko povem, da je bil tamkajšnji vojaški zdravnik dr. Mario Cordaro dober in plemenit človek. Ker je ob izbruhu epidemije griže imel za zdravljenje le živalsko oglje in nobenih sulfamidov, za preživele pa nobene primerne diete, ni mogel delati čudežev. Naučil se je celo slovenščine; govoril jo je zelo počasi in slovnično pravilno, da se je lahko pogovarjal z bolniki. (Je bil v mladosti nemara Marjan Kordar?)

Po vrnitvi iz taborišča sem se zaradi pljučne tuberkuloze najprej zdravil v Splošni bolnišnici v Ljubljani in tudi tam se ne bi mogel pritoževati čez zdravnike, ki so nas zdravili v nemogočih, vojnih razmerah. Ker takrat še ni bilo učinkovitih zdravil proti tuberkulozi, je bila najhujša ovira pomanjkanje hrane. Zato me je šele po vojni in po 6 mesecih bivanja v Zdravilišču Golnik dokončno pozdravil dr. Tomaž Furlan. To je bilo kar 11 let po tem, ko sem se vrnil iz taborišča. Še pred tem sem bil po vojni večkrat v različnih okrevališčih in vse to je bilo zastonj, ker smo imeli socializem. Žal pa nespametno plansko gospodarstvo zaradi eksperimentiranja Edvarda Kardelja, npr. z agrarnimi reformami, kmečkimi zadrugami, zaplembo tovarn in premoženja podjetnikov (najbogatejše so kar pobili), z delavskim samoupravljanjem in s podobnimi »tozdarijami«, ni bilo uspešno. Zato je vrednost dinarja od leta 1945 do 1989 kar naprej padala in je bila nazadnje vredna miljonkrat manj kot na začetku. V takšnih razmerah ni mogoče kakršno koli planiranje in naše gospodarstvo je vedno bolj hiralo.

Kako dolgo bomo še tiho in mirno žvečili in prebavljali vso nesnago, ki nam jo v korito vrže aktualna oblast?!

Kadar se v dobrem tednu zvrsti toliko pomembnih političnih dogodkov, so mediji in novinarji zadovoljni. Ne toliko zaradi tega, ker tok dogodkov sam po sebi ponuja obilico gradiva za objavo in ni treba veliko misliti ter iskati novinarskih zgodb. V naših medijskih okvirih je vir zadovoljstva, da en dogodek hitro prekrije drugega, najbolj neugodnega lahko hitro pošljejo v pozabo, ob treh škandalih na dan je mogoče najbolj izstopajočega narediti za marginalnega. Seveda ni več mogoče nič prezreti ali zamolčati, toda z medijsko spretnostjo lahko vladi všečni mediji in novinarji manjšo neumnost držijo nad vodo, katastrofalno neumnost pa pošljejo hitro v pozabo.

Intenzivnost dogajanja je bila v zadnjih dneh takšna, da mnogi primeri niso preživeli niti do tedenskih kolumn, dežurni kolumnisti pa so danes že pregovorno nesposobnost aktualne vlade skušali blažiti s šivanjem politične prazgodovinske vezi do prejšnje ali celo do obeh vlad Janeza Janše. Ustavna razveljavitev nepremičninske zakonodaje in napovedovanje višjega DDV ali drugih davkov, nove ovadbe zoper Zorana Jankovića, odstop ministrice za zdravje, prav neobičajna medijska samopromocija in ponujanje novega ministra za zdravje, vloženi podpisi za referendum o zakonu, ki zapira udbovske arhive, krasna služba za Roka Praprotnika v NLB, potem ko ta banka – ki smo jo nekajkrat sanirali davkoplačevalci − množično odpušča zaposlene. In še bi lahko naštevali.

Mediji in novinarji pa porabijo ogromno energije, da skušajo v javnosti nesposobno vlado prikazati še kolikor toliko v znosni luči. Naivni bi bili, če bi pričakovali, da bo zaradi pomanjkanja kritične distance, ki mora biti imanentna dobremu novinarstvu, tudi četrta veja oblasti kdaj prevzela svoj del odgovornosti.

V vasi Sotto il Monte, nedaleč od Bergama, kjer se je leta 1881 rodil Angelo Roncalli, papež Janez XXIII. (1958−1963), prebiva 98-letni Loris Capovilla, v letih 1953−1963 osebni tajnik kardinala, potem papeža Roncallija. Letos januarja ga je papež Frančišek uvrstil med novoimenovane kardinale. Za sodelovanje pri vodenju Cerkve, njeni usmeritvi, njenem soočanju s sodobno problematiko je ob kardinalskih imenovanjih seveda v prvi vrsti pomembno vprašanje, kakšni ljudje, iz kakšnih okolij in kako osebno naravnani so poklicani v krog najožjih papeževih sodelavcev.

Frančišek je na presenečenje mnogih kardinalskemu zboru pridružil še tri upokojene škofe, »ki so se odlikovali s svojim služenjem Svetemu sedežu in Cerkvi«, med njimi starega Lorisa Capovillo. Ta monsinjor, ki je najbolj od blizu poznal Janeza XXIII., njegov duhovni profil in nagibe, je pred dnevi v pogovoru za časnik Eco di Bergamo izjavil, da je kardinal Bergoglio pri izbiranju novega imena razmišljal tudi, da bi se imenoval Janez XXIV.; s tem bi izkazal posebno spoštovanje do papeža Roncallija, ki je sklical II. vatikanski koncil in se v spominu ljudi zapisal kot »Janez dobri«. Po besedah nekdanjega papeževega tajnika sta si Janez XXIII. in Frančišek v marsičem »izredno podobna«. Vsekakor gre za zelo zgovorno in pomenljivo Frančiškovo potezo; tu ne gre samo za priznanje starčku Capovilli, ampak predvsem za poudarek, da želi Frančišek nadaljevati delovanje in smer, ki so jo začrtali že njegovi predhodniki predvsem od Janeza XXIII. naprej, ki pa razumljivo dobiva v novih okoliščinah vedno nove oblike in izraze.

Gibanje »svetovni etos«, kot ga je imenoval njegov ustanovitelj, švicarsko-nemški teolog Hans Küng, se zadnja leta poskuša razširiti tudi v Slovenijo. Njegovi nameni so predvsem moralični, izdelati želi etična načela, sprejemljiva za vse ljudi ne glede na njihovo versko pripadnost; s tem bi premagali vsakršne spore med njimi in jih združili – kot se temu reče – v delu za boljši, miroljuben in pravičen svet. Ker se verniki različnih religij – kristjani, judje, muslimani, budisti, konfucijanci – morajo ravnati po etiki svojih ver, naj bi jih osvobodili takšnih etičnih enostranosti in jih dvignili na raven nadreligijske, ene same in popolne svetovne etike. Takšna naj bi bila dostopna tudi nevernim, agnostikom in ateistom – ali pa bi bila primerna ravno njim. Toda poleg etičnih ciljev ima »svetovni etos« lahko še stranske, celo politične učinke. Küng se s svojim projektom obrača predvsem na politične elite, na državnike, vladarje, politike in diplomate, ki naj na podlagah svetovne etike udejanjijo vizijo boljšega »globalnega« sveta.

Take in podobne poteze ohranja gibanje »svetovnega etosa« v slovenskem prostoru pri svojih slovenskih privržencih. Tudi med nami naj bi uveljavilo etiko, ki ne bo niti katoliška ali protestantska pa tudi ne muslimanska ali budistična. Iz vseh teh ver naj bi sprejela samo tisto, kar jim je skupno, takšno pa sprejemljivo tudi ateistom in agnostikom. Podobno kot Küng se naši glasniki obračajo na politično in kulturno javnost, vendar ne na njene vrhove, ampak na skromnejši krog pravnikov, filozofov in literatov. In tako ostaja negotovo, ali bi se mu utegnil pridružiti kak politik iz »levega« ali »desnega« bloka. Podobne težave ima gibanje »svetovnega etosa« v Nemčiji ali Ameriki.

Toda prave težave gibanja so globlje, teološke ali vsaj filozofske. Po prepričanju Hansa Künga in njegovih slovenskih privržencev je temelj »svetovnega etosa« tako imenovano »zlato pravilo«, ki pravi, naj človek drugim ljudem ne stori nič takega, za kar ne želi, da bi oni storili njemu. Ali še bolj poudarjeno: stori bližnjemu to, kar naj bi storil on tebi.

Moj švicarski prijatelj Camillo se čudi, kako lahko tako majhna država, kot je Slovenija, spravi skupaj toliko vrhunskih športnikov. Ker spremlja tudi naše politične dogodke, jih ne more razumeti, saj se še dobro spominja, kako so Švicarji občudovali našo državo, ko se ji je pred 23 leti posrečilo v desetdnevni vojni iztrgati se iz jugoslovanskega totalitarističnega primeža. Ve tudi za poznejše čase, ko smo bili vse tja do leta 2009 precej uspešnejši kot pokojna Jugoslavija.

Poglejmo si sedaj najprej naše zmagovite športnike, med katerimi je prva Tina Maze z dvema zlatima odličjema. Vsi, ki so odšli tekmovat v Soči, so bili le najboljši od najboljših iz naše ljube Slovenije. Vsak od nastopajočih ima za seboj dolgo dobo učenja, treninga in odrekanja. Na olimpijadi so dali vse od sebe in videli smo, kako so nekateri, ki so si priborili medaljo, prišli popolnoma izčrpani na cilj – zase in za Slovenijo! Presenetljivo je bilo gledati naše hokejiste, ki so z odlično usklajeno igro visoko premagali hokejsko velesilo Slovaško in še Avstrijo, Rusom pa so bili tesno za petami. Njihov cilj je bil le zmagati in ne obogateti, čeprav bodo dobili za svoje uspehe tudi denarne nagrade. Te pa so samo drobiž v primerjavi s tistim, kar so si od našega narodnega bogastva prigrabili naši največji tajkuni, ki ostajajo nedotakljivi, saj organi pregona lovijo le manjše ribe, pa še pri teh se vlečejo razprave kot kurja čreva.

Drugi dejavnik, ki je pomagal k uspehom naših, so bili sodniki, ki niso mogli biti pristranski, saj so bili pod lupo mednarodne javnosti; razsodbo pa so morali povedati takoj! Če bi sodili tako kot naši sodniki o zadevah, o katerih se veliko piše v naših časopisih, bi nastal mednarodni škandal! Tako je bilo v Sočiju vsaj v večini primerov. Sicer sem slišal nekatere kritike na rezultate, ki se ne merijo samo v času, in se morda zdijo upravičene, vendar o tem kot športni laik ne morem razsojati. Da bi si bili pri razsojanju tamkajšnji sodniki tako navzkriž kot finski in slovenski v zadevi Patria, pa si preprosto ne morem predstavljati. Pri nepristranskem ugotavljanju rezultatov so veliko pomagala stroga pravila pa tudi televizijski posnetki in zlasti elektronske štoparice, ki lahko merijo natančno na stotinko ali na še manjši del sekunde, če bi hoteli. Zato bi morali tudi vse tiste, ki so za prvakom zaostali le za kako desetinko sekunde, imeti nekako za »pozlačene«. Žal tega gledalci tekmovanj večinoma niso upoštevali, kar se mi zdi krivično.

Dilema, ali naj bodo arhivi nekdanje Službe državne varnosti bolj ali manj odprti, pravzaprav ni vprašanje, ki bi izrazito delilo splošno javnost. Kot kaže raziskava Slovenski utrip Fakultete za uporabne družbene študije, skoraj 73 odstotkov ljudi zagovarja čim večjo odprtost resnice oziroma daje spoznavanju zgodovinske resnice prednost pred varovanjem osebnih podatkov vpletenih ljudi. O tem, koliko naj bi to vprašanje delilo pomladne stranke, nam veliko pove »razlika« med njihovimi volivci. Odprtost arhivov podpira 83 (triinosemdeset) odstotkov volivcev Slovenske demokratske stranke v primerjavi s – 83 (triinosemdesetimi) odstotki volivcev Nove Slovenije. Od tega se bistveno ne razlikujejo niti volivci Slovenske ljudske stranke, med katerimi enako menijo tri četrtine. A tudi z volivci drugih strank ni bistveno drugače. Odkrivanju zgodovinske resnice pred varovanjem osebnih podatkov vpletenih daje prednost 60 odstotkov volivcev Pozitivne Slovenije in dve tretjini volivcev Socialnih demokratov. Enako mnenje lahko omenimo še na primer pri štirih petinah strankarsko neopredeljenih volivcev. Zagovarjanje okrepljenih birokratskih ovir pri dostopanju do arhivov tako ni ravno idealno sredstvo za nabiranje volivcev … A žal to ni ovira, da ne bi zgodovinski arhivi postali samo še eno od napačnih vprašanj, ki deli slovenske politične elite.

Resnico o zgodovini je pomembno poznati, da se lahko iz nje kaj naučimo in ne ponavljamo starih napak. Pa vendar poskusi zapiranja dostopa do spoznavanja preteklosti žal niti niso ključni problem današnje Slovenije. Njen ključni problem je vračanje v preteklost. Ne v smislu pretirane zazrtosti vanjo, temveč precej bolj neposredno in dobesedno. Vse bolj se namreč zdi, da je preteklost za vladajočo elito postala vizija za prihodnost.

Letošnje podeljevanje Prešernovih nagrad je po neuspešnem blatenju in onemogočanju Jožeta Možine, gre za del slovenske »kulturniške« klasike, ki pa se običajno razcvete šele po prireditvi, zelo zaznamoval zahvalni govor pisatelja Vladimirja Kavčiča. Čeprav naju mnogo stvari ločuje, kar pa za tokratno razmišljanje ni bistveno, sem mu iskreno hvaležen za misel o univerzitetnem šolstvu: »V takšnem brezperspektivnem gospodarskem stanju bosta v kratkem ogrožena tudi slovenski jezik in celotna slovenska kultura. Razprava o nujnosti univerzitetnega študija v angleščini se je že začela. Evropski program, ki študentom omogoča neoviran prehod z univerze na univerzo, po mnenju njegovih snovalcev pomeni velik napredek, zahteva pa skupen jezik.

Slovenci smo svojo univerzo dobili šele po prvi svetovni vojni, v Kraljevini Jugoslaviji. Ob njeni stoletnici, kot kažejo aktualna prizadevanja, pa na njej ne bi več predavali v slovenskem jeziku. V gospodarskih družbah, ki jih vodijo tuji lastniki, že zdaj prevladuje raba tujih jezikov in slovenščina bo v prihodnje vse bolj postajala lokalno narečje za popoldansko rabo.« Kljub vsemu moram opozoriti na nekaj napak. Za prehajanje z univerze na univerzo ni nujen skupni jezik. Evropa je bila vselej večjezična in mladi imajo izjemen talent za učenje tujih jezikov. Študentje gredo na druge univerze zaradi znanja profesorjev, ne njihovega jezika. Pri svojih opažanjih sem prišel do spoznanja, da angleški jezik kot prvi pogoj uspešnega univerzitetnega študija zagovarjajo tisti profesorji, ki krivdo na svojo bolestno mednarodno neprepoznavnost pripisujejo jeziku predavanj, ne pa svojemu (ne)znanju. Sicer pa bodo Nemci ostali Nemci, Francozi Francozi, Italijani Italijani, Španci Španci … le Slovenci naj bi se poangležili? Imel sem nekaj profesorjev, ki so bili sposobni predavati in diskutirati v večini velikih evropskih jezikov in bi jih bila vesela vsaka tuja univerza, pa jim na kraj pameti ni padlo, da bi za svojo uspešnost morali doma (!) predavati v tujem jeziku. Slovenci svoje univerze nismo dobili, ampak smo jo sami ustanovili! Zanjo imamo zaslugo Slovenci, ne stara Jugoslavija ali Jugoslavija nasploh!

Pasica
Pasica
Pasica

naslovka mini

Anketa

Ali si boste na televiziji cenzurirani film Maska demokracije ogledali v kinematografih?

Zadnji komentarji

Volilni kongres EPP

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/2143691..jpg

Predsednik SDS Janez Janša med prijatelji demokrati iz Portugalske in Kazahstana (foto: Facebook)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/4970252..jpg

Po dolgih letih prvo srečanje predsednika SDS Janeza Janše z nekdanjo ukrajinsko premierko in politično zapornico Julijo Timošenko (foto: Facebook)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/2704523..jpg

Delegacija SDS −Janez Janša, Milan Zver, Zofija Mazej Kukovič, Romana Jordan, Alenka Jeraj in Eva Irgl − z gostiteljem kongresa, irskim premierjem Endo Kennyjem (foto: Facebook)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/6362274..jpg

Prvak SDS se je srečal tudi z gostiteljem volilnega kongresa EPP v Dublinu, predsednikom irske vlade Endo Kennyjem. (Foto: Facebook)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/1479605..jpg

Veselje po objavi zmagovitega rezultata in čestitke Jean-Claudu Junckerju. V EPP so ga s 385 glasovi izvolili za svojega kandidata za predsednika Evropske komisije. (Foto: Facebook)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/5497656..jpg

Predsednik Evropskega sveta Herman Van Rompuy je s predsednikom SDS Janezom Janšo govoril o zasedanju Evropskega sveta. (Foto: Facebook)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/7230097..jpg

Evropski komisar za notranji trg Michel Barnier je s predsednikom SDS Janezom Janšo govoril o svoji kandidaturi. (Foto: Facebook)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/2302738..jpg

Predsednik SDS Janez Janša v pogovoru z nemško kanclerko Angelo Merkel in predsednikom Evropskega sveta Hermanom Van Rompyem (foto: Facebook)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/5521179..jpg

Eden glavnih ukrajinskih opozicijskih voditeljev in nekdanji boksarski šampion Vitalij Kličko se je pred srečanjem vrha o Ukrajini srečal tudi s prvakom SDS Janezom Janšo. (Foto: Facebook)