Kolumna

Predvolilna kampanja je bila res nekaj posebnega. Vsaj za državo, za kakršno smo imeli Slovenijo, torej za razvito, urejeno in demokratično okolje z nesporno vladavino prava, pa četudi je ta doslej delovala nekoliko (pre)počasi. A situacija, pred katero smo se znašli, je marsikoga osupnila. Ne le v Sloveniji, ampak tudi širše. Tri tedne pred volitvami zapreti vodjo opozicije je novica, ki bi jo pričakovali iz Belorusije, Ukrajine ali pa kake centralnoazijske republike, nastale na pogorišču nekdanje Sovjetske zveze. Nikakor pa ne iz države, ki je že pred dobrim desetletjem vstopila v EU in je za to ne nazadnje morala tudi izpolniti določene kriterije … V naslednjih mesecih in letih bo izjemno zanimivo opazovati ravnanje institucionalne politike na ravni EU − nedvoumnih odzivov Evropske ljudske stranke ne moremo šteti v to kategorijo. Je pa povedno, da čedalje več uglednih in resnih časnikov v urejenih demokracijah popolnoma jasno zapiše, da je Slovenija država s političnimi zaporniki. Torej ne s politiki, ki so zaporniki, ampak z zaporniki, ki so v zaporu zaradi politike in ki jih je tja spravila politika.

Je pa seveda dejstvo, da se tujina s Slovenijo ne bo ukvarjala več, kot bo nujno potrebno. Zloraba institucij pravne države se zvito skriva za diskrecijo pri uporabi zapisanih členov in paragrafov, na svetu pa je preprosto preveč kriznih žarišč − v Ukrajini recimo vsak dan umre na ducate ljudi, Rusija pa rožlja z orožjem. Zato bo predvsem od nas samih odvisno, ali bo Slovenija postala normalna država. Na deus ex machina ne gre računati.

Zato je treba realno pogledati volilne izide, in to kljub temu, da so bile volitve spričo izločitve prvaka opozicije nepoštene, kar meče senco dvoma na njihovo legitimnost.

V domačih in tudi v tujih medijih smo lahko te dni zasledili nekaj zgrešenih ugotovitev. Tako recimo ne drži dejstvo, da so se karte premešale. Zamenjava treh četrtin poslancev v državnem zboru pač še ne pomeni, da se karte delijo na novo. V slovenskem kontekstu to pomeni le, da se je v parlamentu znašlo še več tretjekategornikov, lokalnih anonimusov in t. i. aberveznikov, ki so doslej državno politiko gledali le po televiziji. Slovenijo pa še vedno vodijo isti stari, prekaljeni lutkarski mojstri. Pomembna razlika je le v tem, da imajo na razpolago ustavno večino in lahko še bolj kot prej krojijo ne le naše življenje, ampak tudi življenje naslednje generacije ali dveh. Glede na izkušnje, ki jih imamo, je to kar malce srhljiva misel. In glede na večjo moč bodo še toliko bolj oblastno brutalni, ošabni in krivični.

Benjamin Franklin je nekoč zapisal: »Tisti, ki je pripravljen žrtvovati svojo svobodo za več udobja, varnosti, bo na koncu izgubil oboje!«

Na volitvah 2014 gre za vrednote. Svoboda, domoljubje in pravičnost so med seboj neločljivo povezane temeljne vrednote, ki jih tranzicijska levica v besedah poveličuje, v dejanjih pa tepta v blato. Nič ne simbolizira tega bolj kot dejstvo, da so danes na podlagi kafkovskih sodnih fars branilci domovine preganjani in zaprti, agresorji pa oproščeni.

Medtem ko sta Janez Janša in Tone Krkovič v zaporu, ker naj bi bila »neznano kdaj na neznan način neznano kje … storila Bog ve kaj«, je bil Vlado Trifunović, ki je poveljeval korpusu JLA, ki je po Gornji Radgoni znano kdaj, kako in kje ropal in ubijal, te dni oproščen prav vseh obtožb. Kip Pravice upodabljajo z zavezanimi očmi, ampak vse kaže, da so tranzicijski levičarji v Sloveniji Pravici s srpom in kladivom oči kar iztaknili in jih nadomestili z rdečo zvezdo.

Obstaja pravnomočna sodba, po kateri je v Sloveniji danes kaznivo reči »udbaš« nekomu, za katerega je bilo na sodišču dokazano, da je bil oficir Udbe. Ker bi resnica (!) lahko ranila njegovo nežno udbaško dušico. Hkrati pa obstajata vsaj dve sodbi, po katerih je o SDS in njenih članih dopustno javno širiti laži in jih grobo blatiti, tudi s primerjavami z nacističnimi zločinci. Kajti kdor v SDS sodeluje v politiki, mora prenesti tudi najbolj grobe žalitve in laži. Torej je o enih (levičarjih) sodno prepovedano govoriti resnico, druge pa je sodno dopuščeno blatiti z lažmi. Kdor po vsem tem še verjame, da smo pred zakonom vsi enaki, zagotovo verjame tudi v ogenj bruhajoče leteče nilske konje.

Evropska unija nas že več kot leto dni z uradnimi dokumenti opozarja, da je neevropsko delujoče pravosodje ključen razvojni problem. Podjetnik, ki na sodišču v razumnem roku ne more doseči pravice, bo odšel v tujino, če ne bo že prej propadel. Zato zaradi neevropsko delujočega pravosodja vsi slabše živimo.

Da bi okrepil cerkveno oblast, je papež Gregor XV. leta 1622 v okviru svoje administracije ustanovil oddelek Sacra Congregatio de Propaganda Fide (Sveta kongregacija za širjenje vere). Pozneje so ustanovili še propagandno šolo, ki je vzgajala misijonarje in cerkveno diplomacijo. V dvajsetem stoletju so propagando izpopolnili marksisti, komunisti, fašisti, nacisti … Plehanov in Lenin sta propagando povezala z agitacijo. Agitatorji naj bi s pomočjo poenostavljenih resnic mobilizirali splošno javnost, propaganda pa naj bi za prepričevanje zahtevnejšega občinstva uporabljala tudi zgodovinske in znanstvene argumente. Vsi partijski komiteji v Sovjetski zvezi − od lokalnih in republiških do centralnega komiteja − so imeli oddelke za agitprop. Od junija 1942 je pri Centralnem komiteju Komunistične partije Slovenije delovala komisija za agitacijo in propagando Agitprop. Mimogrede: Agitator je naslov Kersnikovega romana iz leta 1885.

Politična agitacija in propaganda sta koristni tudi ali predvsem v času vojne. V takšnem času je govor o domoljubni in sovražni propagandi. Eden najbolj nadarjenih agitatorjev in propagandistov je bil Joseph Goebbels, ki mu je dolgo časa uspevalo vzdrževati videz uspešnosti in pravičnosti Hitlerjevega režima. Pretresljivo in duhovito je o politični propagandi pisal angleški pisatelj George Orwell v romanu 1984, ki je v Londonu izšel leta 1949, v Sloveniji pa so ga − Bog ve zakaj − objavili šele leta 1984.

V novejšem času se je pripisovanje propagandnih učinkov precej razširilo. Poleg ocen, da imajo propagandni značaj izjave severnokorejskega, kubanskega ali npr. ruskega režima, je pogosto slišati očitke o ameriški propagandi; da takšnim namenom služijo ameriški mediji in celo holivudski filmi. Tako se je pri nas nekoč govorilo npr. o znamenitem filmu Ples na vodi (Bathing Beauty) z Esther Williams, satirična Ninočka z Greto Garbo pa je bila v Jugoslaviji zaradi svojih kvarnih propagandnih učinkov dolgo časa celo prepovedana. Še v 80. letih prejšnjega stoletja jo je preganjal znameniti komunistični ideolog Stipe Šuvar[1].

Plečnikova dela očitno privlačijo vsemogoče nadobudneže, ki na njih preizkušajo svoje »restavratorske« ambicije. Smo narod brez zavesti in spoštovanja do tega, kar so ustvarili naši predniki, in kot taki pravi unikum v Evropi. Na diletantskem udaru niso le odročna ali skromnejša mojstrova dela, pač pa tudi najpomembnejša, znana vsemu svetovnemu arhitekturnemu svetu. Tu mislim predvsem na cerkev sv. Mihaela na Ljubljanskem barju ter Narodno in univerzitetno knjižnico v slovenski prestolnici. Na Barju so sicer hvalevredno zamenjali dotrajano betonsko strešno kritino, vendar pri tem ob sekundiranju spomeniškega varstva uničili marsikaj drugega. Cerkev je danes polna razne šare, ki moti pristno srečanje s Plečnikovim genijem. Ob skrajno moteči menjavi žlebov so pozabili na zakristijska okna, ki na pol razpadla še vedno visijo z zidu.

Mnogo huje je z notranjostjo Nuka, ki neprestano doživlja razne »popravke«. Kdor misli, da je bilo najhuje za nami, ko so v začetku devetdesetih let minulega stoletja iznakazili pritličje stavbe s postmoderno kavarno in z garderobo ter neokusnimi dodatki opremili še prostor pod velikim stopniščem, se hudo moti. Država namreč rednemu vzdrževanju spomeniško varovane stavbe namenja kar precej denarja, ki ga je treba porabiti, saj bi ga drugače morali vrniti v proračun. Po mnenju varuhov kulturnih spomenikov bi bil to smrtni greh, saj bi lahko ogrozilo njihovo eksistenco. Nedavno so na tak način uničili polovico miz v čitalnici in praktično vse stole. Oboje so vandalsko obrusili in odstranili ostre robove pohištva. Da je z vsega izginila tudi plemenita patina, s katero je arhitekt računal pri vsakem svojem delu, ni treba posebej poudarjati. Spomeniškega varstva niti Inšpektorata za kulturo in medije to ni zanimalo. Sedaj je v teku tretji val uničevanja, namenjen stenskim omaram in čitalniškim oknom proti Vegovi ulici. Gre za nepotrebne posege, saj so bili omare kot tudi večina oken v zelo dobrem stanju, nekdaj morda le delno in nemoteče prevlečeni z lakom. Vse skupaj bo stalo okoli 150 tisoč davkoplačevalskih evrov, ki jih je, kot rečeno, treba porabiti, čeprav bi vsa potrebna mizarska dela skupaj znesla komaj kak tisočak. Ta vsota približno ustreza temu, kar ima naše spomeniško varstvo letno na voljo za spomenike po vsej Sloveniji. Od tega bo imel korist samo Restavratorski center Slovenije, ki mu Nuk prinaša dodaten zaslužek in se zato ne brani sprejeti naročila, čeprav ve, da ne gre za nujen, morda celo škodljiv poseg.

Obletnice so za Slovence skoraj zmeraj zanimive in poučne, radi se jih spominjamo, še rajši jih praznujemo – ali pa tudi ne. Takšna je spominska obletnica za nekega političnega zapornika na Dobu. V teh mesecih in dneh mineva petdeset let, odkar so na prestajanje kazni na Dob pripeljali Jožeta Pučnika. Potem ko so ga sredi leta 1963 pogojno izpustili iz težke ječe, so ga konec maja 1964 znova aretirali in odpeljali v dobsko kaznilnico. Prisodili so mu še dve leti ječe v okoliščinah, ki so bile lažje kot v prejšnjih zaporih, ko so ga pretepali in vlačili v samico. Dve novi jetniški leti sta imeli en sam namen – izločiti Pučnika iz javnega življenja, preprečiti, da bi vplival na politično dogajanje v socialistični Sloveniji, zlasti na študente, ki so se ob njem začeli zanimati še za kaj več kot svoj zasebni študij.

Dogajanje pred petdesetimi leti nas prečudno spominja na aktualne dogodke v letu 2014, ko je Dob še zmeraj lahko zapor za politične obsojence, ki jih je treba izločiti iz javnega življenja. Namesto da bi ob vhodu v dobrske zapore Pučniku že pred leti postavili spomenik ali vsaj doprsni kip, se ga spominjajo z reprizo nekdanje sramote.

Obletnice imajo poleg spominskih še drugačne, aktualne in daljnosežne pomene, brez teh se jih ne bi bilo vredno spominjati. Ob Pučnikovi dobski ječi nam mora biti pred očmi in v zavesti vsaj dvoje takih pomenov. Pučnik je bil v povojni Sloveniji prvi, ki je v težkih razmerah nasilnega sistema spregovoril javno in glasno o pomenu moralnosti in etike v politiki. Pa ne samo blago in abstraktno, ampak ostro in konkretno. V Reviji 57 je leta 1958 pisal o »odnosu med moralo in pravom«. Pravnemu sistemu, ki je bil v socializmu sredstvo za obvladovanje in nadzorovanje ljudi, je postavil nasproti zahtevo po moralnosti kot višji resničnosti od prava, po etiki, ki je nad pravosodjem. Pravo je lahko po obstoječih zakonih še tako legalno in nedotakljivo, toda če ni v skladu s temeljnim načelom etike – s pravičnostjo, ne more biti zares veljavno in legitimno. Kadar pravosodje ni pravično, ima posameznik pravico, da terja njegovo spremembo in s tem spremembo stvarnosti, ki jo pravo vzdržuje. Aktualnost Pučnikovega pogleda na razmerje med pravom in moralnostjo je očitna, vendar ne brez paradoksov. Zadnja leta v slovenski državi narašča govorjenje in pisanje o etiki kot tistem zdravilu, ki naj ozdravi vse slovenske tegobe – gospodarske, socialne in politične.

Cilj opravičuje sredstva, so menili nekdanji zmagoviti komunistični revolucionarji in krivci za medvojne in povojne množične poboje, zastraševanje in zapiranje ideoloških nasprotnikov, razlastitve in drugo. Pozneje, ko so že odstranili ali utišali svoje nasprotnike, so svojo oblast utrjevali z bolj mehkimi, a ne dosti manj učinkovitimi sredstvi: s pomočjo izobraževalnih ustanov, medijev, nagrajevanja tistih, ki so voljno sodelovali ali molčali, in če ni šlo drugače, še vedno tudi s tršimi prijemi. Res je, da so nekatere svoje žrtve pozneje rehabilitirali ali jim vrnili odvzeto premoženje, vendar oboje s stisnjenimi zobmi ter brez iskrenega opravičila in kesanja, le zato, da bi naredili lepši vtis.

Pod silo razmer je morala boljševistična levica po letu 1989 privoliti v politični pluralizem, torej na pravico državljanov do svobodnega političnega izražanja in združevanja. In mnogi Slovenci so menili, da bo sedaj mir v hiši. Žal je zadnje čase hudič spet vzel šalo. Politična ica je ugotovila, da pomeni Janez Janša preveč resno grožnjo zanjo. Zato je bilo pri priči konec njene politične galantnosti. Iz predala je privlekla svoje nekoč tako zelo učinkovito orožje, to je montiran politični proces; potrebnih in primernih sodnikov in tožilcev ter novinarjev ima še vedno na pretek.

Dokler je imela levica v svojih rokah vso oblast in s tem tudi sodnike, je veljalo, da so ti nekakšni nadljudje, moralni prvaki, pravičniki od glave do nog, do dna svoje duše objektivni, svetovnonazorsko in politično nevtralni ter nepristranski. Zato je bil vsak dvom vanje greh brez primere, kakor da sodniki in tožilci še nikoli in nikjer niso bili poslušno orodje najhujših tiranov. V Sloveniji na primer niso voljno sodili le med drugo svetovno vojno in takoj po njej, pač pa tudi pozneje; spomnimo se samo »afere« Pučnik. In tudi danes je med njimi bore malo tistih, ki na glas zahtevajo kaznovanje vseh, ki so posejali Slovenijo z množičnimi grobovi. Koliko naših profesorjev kazenskega prava je na primer odločno zahtevalo pregon krvnikov in tistih, ki so jim ukazovali, in koliko slovenskih sodišč, sodnikov in tožilcev se je do današnjega dne resno lotilo najti in kaznovati hudodelce? Vedno so imeli in imajo pri roki sto izgovorov, da to ni mogoče, ker so storilci neznani, poleg tega mora biti vsakemu nesporno dokazana konkretna osebna krivda. Če bi nürnberški tribunal sledil logiki našega sodstva, potem proti nobenemu najvišjemu nacističnemu funkcionarju ne bi vložil obtožnice in ga obsodil, saj nobenemu ne bi mogel dokazati, da je osebno koga ubil. Bi v povojni Nemčiji na primer kakšno sodišče oziroma sodnik sprejel pojasnilo šefov gestapa, tajne državne policije, da so šele po koncu druge svetovne vojne prvič slišali za zločine nacistov, in zato proti njim ne bi kazensko ukrepal?

Ko so leta 1988 po procesu JBTZ prvič zaprli Janeza Janšo, si nismo mogli predstavljati, da je to šele začetek vrste spopadov med Kučanom in Janšo. Še zlasti nismo mogli predvidevati, da se bodo ti »dvoboji« nadaljevali še potem, ko je aretacija in obsodba četverice pripeljala do vstaje slovenskega naroda proti srbskemu hegemonizmu in komunističnemu totalitarizmu, kar se je končalo z osamosvojitvijo Slovenije in s poznejšim vstopom naše države v demokratično skupnost EU.

Prvo znamenje, da je nekaj narobe z našo osamosvojitvijo, je bila izvolitev nekdanjega predsednika CK ZKS Milana Kučana za predsednika države in ne – po pričakovanju – Jožeta Pučnika, ki je bil idejni vodja osamosvojitve in načrtovane demokratizacije naše države. V nekdanjih državah sovjetskega bloka bi težko našli primer, da bi bil prejšnji predsednik komunistične države izvoljen za predsednika nove demokratične države. (Edino v nekdanji Sovjetski zvezi se je po razpadu države, po Gorbačovu in Jelcinu zavihtel na predsedniško mesto Vladimir Putin, prejšnji šef KGB. Kako on pojmuje demokracijo, vidimo na primeru Ukrajine.) V Čehoslovaški je npr. postal predsednik pisec in disident Vaclav Havel, ki je bil pod sovjetsko nadvlado zaprt, podobno kot pri nas za časa totalitarizma Jože Pučnik. Kučan je povabil Havla celo na dopust v Strunjan, vendar iz tega ni nastalo kakšno trajno prijateljstvo, verjetno zaradi precej različnega pojmovanja demokracije.

Pri nas se je ta razlika drastično pokazala 21. julija 1993, ko so Janša, direktor carinske uprave in direktor Varnostne uprave na Ministrstvu RS za obrambo (MORS) odkrili štirideset zabojnikov orožja na mariborskem letališču. Ker je bilo za kakršno koli trgovanje z orožjem pooblaščeno le ministrstvo za obrambo, bi moral biti takratni obrambni minister Janša prvi, ki bi bil o nameri za nakup orožja obveščen in ga odobriti. Ampak ta posel se je začel že 5. ali 6. januarja 1992 z obiskom bosanskega predstavnika Hasana Čengića pri predsedniku Milanu Kučanu in se je tudi nadaljeval brez vednosti MORS. Kot piše v Janša v svoji knjigi Okopi (ISBN 86-11-14259-4), » … je bilo odkritje ilegalnega orožja v Mariboru zadnji povod za uporabo posebnih metod in sredstev proti legalni instituciji slovenske države, proti vojski in Ministrstvu za obrambo«.

Frančišek se je pridružil križarjem in z njimi prispel v egiptovsko Damieto. Ne papež Frančišek, ampak njegov vzornik Frančišek Asiški leta 1219. Z dovoljenjem papeškega legata kardinala Pelagija je v spremstvu brata Iluminata šel k sultanu Melek-el-Kamelu. Po pričevanju brata spremljevalca ga je sultan lepo sprejel in se z njim pogovarjal. Jakob iz Vitrija, ki je bil skupaj s križarji pred Damieto, je leta 1220 v pismu papežu Honoriju III. o dogajanjih pred Damieto zapisal nekaj zanimivih pripomb o Frančišku: »Ni ga bilo strah iti med vojake naših sovražnikov in več dni je Saracenom oznanjal božjo besedo, toda brez uspeha.«

Frančiškova leta se ujemajo s križarskimi pohodi na vzhodu (križarski pohod leta 1219 je že peti), na Iberskem polotoku je v polnem teku reconquista. Miselnost kristjanov tedanjega časa pa ni kazala na kakšno obrambno vojno pred muslimani, ampak na oster boj proti njim. V takem okolju je bilo nemogoče misliti na kakršnekoli pogovore ali celo oznanjevanje evangelija med njimi. Samo kakšen posameznik si je upal razmišljati v tej smeri. Frančišku ni prišlo niti na misel, da bi prevzel vlogo diplomatskega posrednika neke strani, ampak se je zanašal na moč evangeljskega oznanjevanja miru in na moč molitve. V tistem, s križarskim duhom prežetem okolju je šel sam in je pošiljal svoje redovne sobrate med muslimane z besedo miru.

Njegov soimenjak danes nadaljuje poslanstvo miru. Slike, ki so te dni obšle svet, kažejo tri može, ki si segajo v roke, ki s prijateljskim objemom vsemu svetu spričujejo svojo prizadevnost in pogum za ustvarjanje miru na Bližnjem vzhodu. Prve besede teh mož ob srečanju (slišali so jih samo zraven stoječi): »Vesel sem, da vas vidim,« očitno niso bile samo puhlice. Molitveno srečanje, h kateremu je papež Frančišek povabil izraelskega predsednika Šimona Peresa in palestinskega predsednika Mahmuda Abasa, je potekalo na binkošti, 8. junija, v vatikanskih vrtovih. Na zelenici za baziliko sv. Petra so se zbrali predstavniki judov, muslimanov in kristjanov, od velikega muftija do kardinala, od druzov do rabinov. Zvrstili so se trije sklopi molitev v hebrejskem, angleškem/italijanskem in arabskem jeziku, prepleteni s prošnjami za mir.

Dve volilni nedelji sta za nami, dve najpomembnejši pred nami. Ali se ju kaže udeležiti? Da. Posebno v kriznem času je to celo moralna dolžnost državljanov. Resda odločajo o izidu volitev tudi nevolivci, vendar odtegnejo svoj »glas« tudi tistim politikom in političnim strankam, ki bi spravile državo v red. Zmotno je namreč misliti, da so vsi politiki enaki in da z volitvami ni mogoče doseči nobenega zasuka. Raziskave kažejo, da med drugim prav zato, ker se na primer najbolj socialno prikrajšane in razočarane skupine državljanov posebno nerade udeležujejo volitev, prihaja do kronične neuravnoteženosti parlamenta in vlade; za krmilom države je zato praviloma več tistih, ki zastopajo interese bolj privilegiranih družbenih slojev in skupin kot prikrajšanih.

In koga voliti?

Ugotoviti, ali nekdo iskreno misli, kar govori, ni lahko. Zato je že v antični zgodbi Momos, eden manj pomembnih bogov, očital Hefajstu, oblikovalcu človeka, da je naredil napako, ker temu ni vgradil v prsi okenca, da bi mu lahko drugi ljudje videli v srce, prebrali njegove misli in namene ter tako preverili resničnost njegovih besed. Posebno težko je ugotoviti, ali govorijo resnico politiki, in sicer zato, ker imajo veliko možnosti samovoljno ravnati z njo. Tudi če ne lažejo, to še ne pomeni, da govorijo resnico. Med lažjo in resnico je veliko območje in s tem številne možnosti ne govoriti resnice, pa kljub temu ne lagati. Tako na primer je mogoče državljanom zamolčati važna dejstva ali jim povedati le del resnice. Poleg tega si jemljejo politiki in še posebno vladni ljudje licenco nad resnico in s tem pravico, da sami odločajo o tem, kdaj, komu, kaj in koliko resnice bodo povedali ali zamolčali – in kako to storiti. Z resnico, tako pravijo, je treba pač diplomatsko ravnati. In ne nazadnje: nobena skrivnost ni, da vodilni politiki težko prepoznajo in še teže priznajo svoje zmote in neuspehe, krivdo za morebiten polom skušajo naprtiti drugim ter imajo stalno pri roki desetine izgovorov in opravičil. Žal jim to presenetljivo pogosto uspe, posebno če imajo na svoji strani medije. Nič čudnega tedaj, da kroži že dolgo časa predlog, da bi bilo treba vse, ki se potegujejo za vodilne položaje v državi, prej testirati s testi inteligentnosti in osebnosti. Vendar je to v nasprotju z idejo predstavniške demokracije, ki zahteva, da morajo o tem, kdo bo zastopal državljane, odločati državljani sami in ne psihologi ali psihiatri.

Če so volitve na višku poletja v Sloveniji novost, pa je hiperprodukcija novih strank tik pred njimi že nekaj starega in preizkušenega. Pravzaprav so le dokaz posebnosti slovenske »levice«, ki se ji je doslej posrečilo ustanoviti le eno resnično stabilno stranko. Govorimo seveda o stranki, ki je prehodila pot od nekdanje KPS, ZKS, Stranke demokratične prenove, Združene liste (brez socialnih demokratov), Združene liste socialnih demokratov pa vse do današnjih Socialnih demokratov (brez združene liste). Imen je bilo res veliko, a stranka je bila – priznajmo – ena sama. In že dejstvo, da je v svoji demokratični dobi preživela vse od Cirila Ribičiča do Igorja Lukšiča, je vsekakor dokaz o njeni temeljni stabilnosti in trdoživosti.

Pri vsem drugem se je zalomilo. LDS je bila ustanovljena le kot stranka tistih, ki so na oblasti. In takoj ko ni bila več na oblasti oziroma je bilo te oblasti za njene člane premalo, je izginila v nepomembnost. Kar je sledilo, so bile le še stranke »novih obrazov«, ki večinoma pomenijo le prerazporeditev jedra že preizkušenih političnih kadrov, s postavitvijo nekaterih iz ozadja v ospredje (kjer se zdijo kot novi) in seveda z »novim obrazom« na čelu stranke. Namesto vsebine ponudijo osebnost oziroma uporabijo osebnost (novi obraz) za to, da prikrijejo odsotnost programa. Rok trajanja teh strank praviloma ne presega enega mandata in bi ga težko presegel že zato, ker je njihova edina dodana vrednost praviloma to, da so nove – ko to niso več, izgubijo svoj glavni adut: stranka Zares je doživela en mandat, podobno se utegne zgoditi DL, PS se bo skrčila še bolj, kot se je leta 2008 LDS. Namesto njih prihajajo novi obrazi Stranke Mira Cerarja, Šoltesovega Verjamem in Zavezništva Alenke Bratušek. In že zdaj lahko glede na izkušnje predvidevamo, da ne bodo preživeli več kot enega mandata. Če bodo namreč v prihajajočem mandatu na oblasti, se bodo raje umaknili kam drugam in skrili za naslednje nove obraze, da bi ne nosili odgovornosti za povzročeno škodo. Če bodo v opoziciji, bodo, razočarani nad neuspehom, poskušali kaj drugega in se prav tako spet skrili za kakšen nov obraz. Vendar je »težava« tega bloka, ki se mu je v dobrega pol stoletja res posrečila ena sama politična stranka, vsaj doslej pomenila njegovo prednost.

Nekateri sprašujejo, zakaj vsako leto žalna slovesnost ob umoru Slovenca, narodnega delavca, človeka krščanskih etičnih korenin, Evropejca, demokrata ter duhovnika in profesorja Teološke fakultete takratne Univerze kralja Aleksandra v Ljubljani. Na drugi strani smo presenečeni, koga vse ljudje pri nas poveličujejo, mnogi celo tiste, ki so zaradi svoje oblastiželjnosti morili naše prednike. Sicer pa, ali ne obujamo spomina svojih dragih ob obletnicah in godovih?

Žal pa glede takih razmišljanj tudi intelektualci niso izjema in celo kak profesor naše ustanove včasih nima izdelanih kriterijev. Ob tem mi prihajajo na misel besede škofa Vovka, ki je v svoje spomine izlil žalost ob teoloških profesorjih, ki v takratnih zahtevnih časih niso opravili svojega poslanstva skladno s krščanskimi načeli in človeškimi etičnimi obvezami. Časi so bili zahtevni, a pogumnih kot Vovk je bilo in jih je še vedno (pre)malo, zato so on in drugi za njim plačali toliko večjo ceno. Ko se torej sprašujemo zakaj, je odgovor na dlani: kristjani in verjamem, da posebej mi na tej ustanovi ne smemo kar tako mimo človeka, ki je postal žrtev, ker je zastavil svoje življenje za resnico in pravičnost.

Začetek te tragične zgodbe Slovencev, podobno kot je zapisal Figes v 800 strani dolgi pripovedi o spletu okoliščin ruske revolucije in jo poimenoval tragedija ljudstva, sta leti 1941 z ustanovitvijo protiimperialistične fronte in 1942 z množičnimi pomori vodilnih demokratičnih ljudi v Sloveniji, bana Natlačena in drugih pretežno krščanskih Slovencev. Sega pa tragedija nazaj v slovensko zgodovino, ne le v trideseta leta z okrepljeno dejavnostjo partije v Sloveniji, pač verjetno v še bolj oddaljeno preteklost, posebej v socialne in širše družbene razmere pri nas. Tragedija ljudstva ruske boljševiške revolucije je terjala milijone žrtev, tragedija slovenskega ljudstva pa je sorazmerno enako veliko število, saj večine žrtev ni povzročila vojna, pač pa revolucija.

Pasica
Pasica
Pasica
Pasica

naslovka mini

Anketa

Ali bo prihajajoča Cerarjeva vlada zdržala več kot eno leto?

Zadnji komentarji

Za pravico in resnico

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/4450821..jpg

Vsak dan poteka pred vrhovnim sodiščem na Tavčarjevi 9 v Ljubljani protestni shod v podporo edinemu političnemu zaporniku sredi demokratične Evrope Janezu Janši. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/4507352..jpg

Prvak največje opozicijske stranke Janez Janša je po krivici zaprt, s čimer so mu sistematično kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Zavlačevanje predsednika vrhovnega sodišča Branka Masleše je preseglo vse razumne meje. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/3565673..jpg

Vse, ki vam ni vseeno, Odbor 2014 vabi in poziva, da se jim vsak dan ob 17.00 pridružite v čim večjem številu, ko bodo pred vrhovnim sodiščem prižigali svečke, luči upanja, svobode in pravice. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/5578864..jpg

Član kolegija Odbora 2014 Aleš Primc opozarja medije: »Odgovorni uredniki in vodstvo RTV- verjamemo, da ste nas opazili in da se bo to poznalo pri vašem poročanju.« (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/5867245..jpg

»Junak slovenske osamosvojitve Janez Janša, ki je bil v času vojne za Slovenijo obrambni minister, je že drugi mesec v zaporu brez dokazov! Na podlagi politično montirane 'indične' sodbe,« je opozoril urednik Demokracije Metod Berlec. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/4163406..jpg

»Junak slovenske osamosvojitve Janez Janša, ki je bil v času vojne za Slovenijo obrambni minister, je že drugi mesec v zaporu brez dokazov! Na podlagi politično montirane 'indične' sodbe,« je opozoril urednik Demokracije Metod Berlec. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/8730327..jpg

»Na podlagi iste sodbe je v zaporu tudi Anton Krkovič, ki je skupaj z Janšo ustanavljal Slovensko vojsko in bil poveljnik specialne brigade v času vojne za Slovenijo,« je še dodal Berlec (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/8820408..jpg

Berlec je še opozoril zbrane, da »na drugi strani slovensko postkomunistično sodstvo izdaja oprostilne sodbe nekdanjim oficirjem agresorske jugoslovanske armade« Sramotno! (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/1682139..jpg

Aleš Primc v imenu Odbora 2014 poziva »vse ljudi, ki so bili žrtve slovenskega pravosodja, jim posredujejo svoje primere, saj je debata o slovenskem pravosodju nujna«. (foto: Matic Štojs)