Dr. Anton Stres, sedanji ljubljanski nadškof in metropolit, sodi med najbolj znane slovenske teologe. Rodil se je leta 1943 v Donački gori blizu Rogatca. Že v dijaških letih, ki jih je preživel v Zagrebu, je vstopil v Misijonsko družbo. Po maturi je najprej tri leta študiral na ljubljanski teološki fakulteti, nato pa na Katoliškem inštitutu v Parizu. V času študija v Parizu je bil posvečen v duhovnika. Po opravljenem magisteriju s področja filozofije je leta 1974 doktoriral na teološki fakulteti v Ljubljani, deset let kasneje pa znova v Parizu. Na ljubljanski teološki fakulteti je bil najprej docent in nato profesor, dvakrat tudi prodekan in leta 1999 dekan. Leta 2000 je bil imenovan najprej za pomožnega škofa v Mariboru, šest let kasneje pa za prvega celjskega škofa. Leta 2009 je bil krajši čas mariborski nadškof pomočnik, od leta 2010 pa je ljubljanski nadškof. Približno 25 let je bil predsednik komisije Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci, aktivno je sodeloval tudi v slovenski pomladi. Je avtor številnih monografij in člankov s področja filozofije ter družbenega nauka Cerkve.

Nedavno je bil za koprskega škofa ordinarija imenovan dotedanji pomožni škof dr. Jurij Bizjak. S tem ste vsi trije škofje (poleg vas in Bizjaka še novomeški škof Andrej Glavan), ki ste bili leta 2000 imenovani za tedanje pomožne škofe v Ljubljani, Mariboru in Kopru, postali ordinariji. Imate vtis, da se je v dvanajstih letih situacija v Cerkvi na Slovenskem temeljito spremenila, razen tega, da smo dobili nove škofije?
Čeprav smo včasih mislili, da bo šel razvoj samo kvišku na vseh področjih, tako gospodarskem, političnem kot drugje, žal razvoj ni bil takšen, kot bi si želeli. Zagon, ki ga je sprožila sinoda, pa je kljub vsemu rodil nemalo pozitivnih sadov. Odgovornost vseh za Cerkev se je okrepila. Tudi širše okolje prepoznava Cerkev kot eno vodilnih na področju solidarnosti. Cerkvene dobrodelne ustanove z malo sredstev in manj medijske pozornosti naredijo veliko za uboge. Podobno velja za področje vzgoje. Vzgojnih dejavnosti, kot so skavti in oratoriji, se udeležuje veliko otrok in mladih. Festival mladosti in vere v Stični po svoji tradiciji, kakovosti in množični udeležbi nima primere v srednjeevropskem prostoru. Večina ljudi sprejema in ceni vzgojni trud Cerkve. Nastalo je veliko novih in dejavnih skupin, gibanj in združenj. Ta zalet želimo sedaj okrepiti in mu zastaviti še bolj premišljene in konkretne cilje s pastoralnim načrtovanjem v smeri nove evangelizacije in utrjevanja osebne vere.