Intervju

Dr. Ivan Bele je diplomiral leta 1960 na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, magistriral pa leta 1970 na Pravni fakulteti Univerze v Zagrebu. V sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja je opravljal sodniško službo. Junija 1994 je na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani obranil doktorsko disertacijo na temo Blanketne norme v kazenskem pravu in bil v decembru 1994 na Univerzi v Ljubljani promoviran za doktorja znanosti. Do leta 1995, ko se je zaposlil kot visokošolski učitelj, je delal v pravosodju. Že leta 1980 je začel s poučevanjem kazenskega materialnega prava na Višji šoli za notranje zadeve v Ljubljani. Po celoviti vključitvi v univerzitetni pouk je bil najprej nosilec kazenskopravnih predmetov na novi Visoki šoli za policijsko-varnostne vede v Ljubljani, pridruženi članici Univerze v Ljubljani, in njeni naslednici Fakulteti za varstvoslovje v Ljubljani, članici Univerze v Mariboru. Zatem je bil kot izredni profesor vodja katedre za kazensko pravo na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru in Evropski pravni fakulteti v Novi Gorici. Z iztekom leta 2010 se je tamkaj kot dekan upokojil, še naprej pa predava kot izredni profesor in sodeluje pri izvajanju podiplomskega študija na Fakulteti za državne in evropske študije v Kranju, na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani in Pravni fakulteti Univerze na Reki. Med drugim je avtor knjižnih izdaj komentarjev Kazenskega zakonika - splošni del, Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja, Zakona o prekrških ter številnih znanstvenih in strokovnih člankov s področja kazenskega prava.

Gospod Bele, ste strokovnjak za kazensko pravo. S tem področjem ste se začeli poklicno ukvarjati že pred desetletji. Zakaj prav kazensko pravo?

Kazensko pravo me je pritegnilo že na Pravni fakulteti v Ljubljani. Tam sem začutil povezanost kazenskega prava z drugimi pravnimi področji in pomena prava skozi kazensko pravo. Še bolj kot na ljubljanski fakulteti pa me je to področje pritegnilo v času magistrskega študija na Pravni fakulteti v Zagrebu. Študij v Ljubljani je bil bolj kriminološki in še sedaj je tak. S področja kriminologije so posegali v pravo ter zlasti materialno kazensko pravo podrejali kriminologiji in sociologiji, ki je bila zelo ideološko obarvana. Veliko je bilo ideološkega teoretiziranja o pomenu države in prava kot orodja v rokah delavskega razreda za zatiranje izkoriščevalskega razreda. S tega stališča se je kazensko pravo oddaljevalo od tradicionalnega pomena celovitega prava. V Zagrebu se mi je obzorje razširilo, saj so imeli večji poudarek na kazenskem pravu in so predavali tudi ljudje, ki so to počeli že pred drugo svetovno vojno. Poudarjali so kazensko pravo kot sestavni del celokupnega prava, pojmovanega kot Ars aequi et boni tudi v demokratični družbi, se pravi kot umetnost enačenja - egalité in dobrega za vse. Se pravi, da je kazensko pravo namenjeno temu, da vzdržuje sožitje med ljudmi, ne pa da je nasilno orodje države ene skupine ljudi proti drugi.

Patricija Šulin je nekdanja poslanka Slovenske demokratske stranke (SDS) v Državnem zboru Republike Slovenije (DZ RS), Svet SDS pa jo je pred kratkim izvolil kot kandidatko za evropsko poslanko. Je podpredsednica Odbora za finance SDS, sicer zaposlena na Davčni upravi RS kot višja davčna inšpektorica. Pred tem je delovne izkušnje pridobivala v komercialnem delu gospodarstva. Šulinova je tudi mestna svetnica v mestni občini Nova Gorica. Prihaja iz Trnovega pri Gorici, z družino živi v Novi Gorici.

Bili ste poslanka v slovenskem državnem zboru. Kako ocenjujete ta čas in koliko so za vas dragocene te izkušnje?

Poslanka državnega zbora sem bila dobro leto, do marca lani, ko je vlado prevzela Alenka Bratušek z novo koalicijo. To leto je bilo tako zame kot tudi za delo v državnem zboru zelo intenzivno, saj je bilo treba stanje v državi znova zasukati v pravo smer. Mislim, da je vladi Janeza Janše deloma to uspelo, vendar je bilo njeno delo žal prekinjeno. Sprašujete po mojih izkušnjah v parlamentu. Povedati moram, da so neprecenljive, ker jih ne moreš dobiti nikjer drugje, in so pomembne za moje nadaljnje politično delovanje.

Kot vsake izkušnje so tudi te »v živo« nekaj povsem drugega od tistih, ki jih dobimo, ko politiko spremljamo pred televizijskim zaslonom. Politika je zelo zahteven in odgovoren poklic. Politiki pa so v zadnjem času predvsem na račun vsegliharstva, ko ljudje vse mečejo v isti koš, zelo nepriljubljeni. Res je, da so tudi med politiki taki, ki so prestopili mejo zakonodaje na tak ali drugačen način in jih je treba ustrezno obravnavati. Smo se kot posamezniki kdaj vprašali, koliko je denimo takih, ki sicer niso politiki, so si pa z utajo davkov, s prirejanjem prihodkov, z goljufivim črpanjem subvencij, olajšav in socialnih transferjev nakopičili veliko dobička? Ti se običajno ne omenjajo, ker niso javno izpostavljeni, jih je pa veliko v moji in vaši okolici in jih ni nič manj sram kot tajkunov. Začnimo ločevati poštene in nepoštene ne glede na to, ali je nekdo politik, zdravnik, odvetnik, podjetnik. Nalijmo si čistega vina. Neredko se zgodi, da prav tisti, ki izkoriščajo veliko ugodnosti na račun drugih davkoplačevalcev, moralizirajo o poštenosti.

Patricija Šulin je nekdanja poslanka Slovenske demokratske stranke (SDS) v Državnem zboru Republike Slovenije (DZ RS), Svet SDS pa jo je pred kratkim izvolil kot kandidatko za evropsko poslanko. Je podpredsednica Odbora za finance SDS, sicer zaposlena na Davčni upravi RS kot višja davčna inšpektorica. Pred tem je delovne izkušnje pridobivala v komercialnem delu gospodarstva. Šulinova je tudi mestna svetnica v mestni občini Nova Gorica. Prihaja iz Trnovega pri Gorici, z družino živi v Novi Gorici.

Bili ste poslanka v slovenskem državnem zboru. Kako ocenjujete ta čas in koliko so za vas dragocene te izkušnje?

Poslanka državnega zbora sem bila dobro leto, do marca lani, ko je vlado prevzela Alenka Bratušek z novo koalicijo. To leto je bilo tako zame kot tudi za delo v državnem zboru zelo intenzivno, saj je bilo treba stanje v državi znova zasukati v pravo smer. Mislim, da je vladi Janeza Janše deloma to uspelo, vendar je bilo njeno delo žal prekinjeno. Sprašujete po mojih izkušnjah v parlamentu. Povedati moram, da so neprecenljive, ker jih ne moreš dobiti nikjer drugje, in so pomembne za moje nadaljnje politično delovanje.

Kot vsake izkušnje so tudi te »v živo« nekaj povsem drugega od tistih, ki jih dobimo, ko politiko spremljamo pred televizijskim zaslonom. Politika je zelo zahteven in odgovoren poklic. Politiki pa so v zadnjem času predvsem na račun vsegliharstva, ko ljudje vse mečejo v isti koš, zelo nepriljubljeni. Res je, da so tudi med politiki taki, ki so prestopili mejo zakonodaje na tak ali drugačen način in jih je treba ustrezno obravnavati. Smo se kot posamezniki kdaj vprašali, koliko je denimo takih, ki sicer niso politiki, so si pa z utajo davkov, s prirejanjem prihodkov, z goljufivim črpanjem subvencij, olajšav in socialnih transferjev nakopičili veliko dobička? Ti se običajno ne omenjajo, ker niso javno izpostavljeni, jih je pa veliko v moji in vaši okolici in jih ni nič manj sram kot tajkunov. Začnimo ločevati poštene in nepoštene ne glede na to, ali je nekdo politik, zdravnik, odvetnik, podjetnik. Nalijmo si čistega vina. Neredko se zgodi, da prav tisti, ki izkoriščajo veliko ugodnosti na račun drugih davkoplačevalcev, moralizirajo o poštenosti.

Mag. Matjaž Janša je v času vlade Janeza Janše, med letoma 2005 in 2009, na ministrstvu za gospodarstvo vodil direktorat za pošto in elektronske komunikacije. Pozneje je bil zaposlen pri hčerinskem podjetju Pošte Slovenije, Elektronskem pismu Pošte Slovenije, kjer je do lanskega septembra delal kot namestnik direktorja, zadolžen za razvoj in trženje novih storitev. To podjetje je v posredni državni lasti, vendar ne uživa nobenih prednosti monopolnega položaja. Čeprav bi se mu mandat iztekel šele čez dve leti, je podjetje zapustil. Je odličen poznavalec informacijske družbe, telekomunikacij in elektronskih komunikacij, danes pa se kot samostojni podjetnik ukvarja s poslovnim svetovanjem pri razvoju poslovnih strategij, poslovnih načrtov, načrtov finančnega prestrukturiranja, izdelavi kvalitativnih analiz ter s svetovanjem pri enostavni prisilni poravnavi.

Pred leti ste vodili direktorat za pošto in elektronske komunikacije. Kako danes ocenjujete razvoj tega področja, gredo stvari v pravo smer?

V obdobju med letoma 2005 in 2009, ko sem vodil direktorat, so se stvari odvijale definitivno hitreje kot v zadnjih petih letih. Takrat smo med drugim pripravili razpise in shemo državnih pomoči, s katerimi smo pridobili več kot 80 milijonov evrov za graditev telekomunikacijskih omrežij po podeželju, poskrbeli za vračila vlagateljem v javna telekomunikacijska omrežja, praktično v celoti pripravili prehod na digitalno oddajanje TV-programov, ki je bil res končan šele nekaj let kasneje, in kar je najbolj bistveno, povsem obrnili trende razvoja konkurence na trgih elektronskih komunikacij v smer, ki je bila pred tem skoraj nepredstavljiva. Ob vsem tem smo na novo napisali tri zakone − zakon o potnih storitvah, zakon o digitalni radiodifuziji in zakon o elektronskem poslovanju na trgu – in uspešno predsedovali Svetu EU. V obdobju po letu 2009 se je dogajalo precej manj. Dokončanje izvedbe preklopa na digitalno oddajanje televizije in ponovitev sicer malo popravljenega razpisa za graditev odprtih širokopasovnih omrežij sta predvsem pobiranje sadov dela, ki smo ga naredili že prej. Drugih resnih prebojev v tem obdobju ni bilo zaslediti. Zaspala je tudi agencija za pošto in elektronske komunikacije (APEK), sedaj agencija za komunikacijska omrežja in storitve, ki je bila nekaj let ohromljena zaradi številnih menjav direktorjev, prav tako pa je v zamudi z nekaterimi ukrepi, ki so nujni za pospeševanje investicij.

Janez Janša se je rodil leta 1958.  Širši slovenski in jugoslovanski javnosti je postal znan v času afere JBTZ in s tem povezane slovenske pomladi. Kot podpredsednik SDZ je bil v Demosovi vladi minister za obrambo. Pod njegovim vodstvom je slovenska teritorialna obramba oziroma na novo nastajajoča slovenska vojska skupaj s policijo poleti 1991 uspešno ubranila komaj nastalo slovensko državo pred agresijo JLA. Ministrstvo za obrambo je uspešno vodil do marca 1994, ko se je zgodila afera Depala vas. Maja 1993 ga je tretji kongres SDSS izvolil za predsednika stranke. Leta 2000 je znova postal minister za obrambo v Bajukovi vladi. Leta 2004 je s SDS zmagal na parlamentarnih volitvah in decembra istega leta postal prvič predsednik vlade. Za Slovenijo so se začela »zlata leta«. Republika Slovenija je kot prva nova država članica Evropske unije izpolnila zahtevne pogoje in januarja 2007 prevzela evro, leto kasneje pa stopila v območje prostega pretoka ljudi z odpravo administrativnih meja. V prvi polovici leta 2008 je Slovenija uspešno vodila EU, Janša pa je predsedoval Svetu EU. Slovenija je bila takrat na vrhuncu svojega razvoja in mednarodnega ugleda. Na državnozborskih volitvah leta 2008 je SDS povečala odstotek podpore in število volilnih glasov, vendar pa zaradi podtaknjene afere Patria za las izgubila relativno večino. Na predčasnih volitvah jeseni 2011 je Janševa SDS zasedla drugo mesto, a kljub temu sestavila koalicijsko vlado. V dobrem letu vodenja je njegova druga vlada skozi zakonodajni postopek spravila pet ključnih reformnih ukrepov za izhod iz krize. Začeli so se kazati prvi znaki okrevanja Slovenije. A zaradi rovarjenja postkomunističnih sil in virantovanja je vlada, ki jo je vodil Janša, marca 2013 predčasno končala reformno naravnan mandat. Po javnem mnenju Janševa SDS spet uživa največjo podporo med političnimi strankami.



Gospod Janša, mineva dvajset let od razvpite afere Depala vas in posledično vaše razrešitve z mesta obrambnega ministra Republike Slovenije v državnem zboru 29. marca 1994. Ob predstavitvi vaše dopolnjene knjige Okopi - Pot slovenske države 1991−1994 ste dejali, da je šlo za klasično komunistično zaroto!?
Ta trditev je v knjigi dokazana s številnimi dokumenti. Doslej se ni oglasil še nihče, ki bi prepričljivo zanikal en sam objavljeni dokaz.

Dr. Lovro Šturm velja za eno največjih pravnih avtoritet v Sloveniji. Dolga leta je predaval na Pravni fakulteti v Ljubljani. Bil je ustavni sodnik, predsednik Ustavnega sodišča Republike Slovenije, minister za šolstvo in šport in v prejšnjem mandatu minister za pravosodje. Sodeloval je pri ustanavljanju in začetku rednega delovanja Fakultete za poslovne vede pri Katoliškem inštitutu v Ljubljani. Je predsednik sveta Zbora za republiko. Šturm je avtor številnih znanstvenih člankov in knjig.

 

Gospod Šturm, na ljubljanskem višjem sodišču je v sredo potekala javna seja višjega sodišča v zadevi Patria. Predsednik senata višjega sodišča Milan Štrukelj je že na začetku seje dejal, da odločitve še ne bo, ker je zadeva zelo obsežna. Hkrati je pojasnil, da se bodo skušali držati 30-dnevnega instrukcijskega roka, a da se glede na obsežnost in zapletenost zadeve lahko zgodi, da bodo potrebovali dalj časa. Očitno je, da bomo morali na končno razsodbo čakati še nekaj časa.

Vse tako kaže. Temu ni kaj dodati …

Po drugi strani pa je predsednik SDS Janez Janša pričakoval, da bo višje sodišče že sprejelo odločitev. Kot je dejal, pa se bo odločitev očitno zavlekla in bodo sodbo skušali čim bolj približati evropskim volitvam. To bo po Janševih besedah že tretjič, da se bo postopek v zadevi Patria približal volilnim opravilom, kar je po njegovem mnenju dodaten znak, da gre že od samega začetka za politični proces …

Težko komentiram. Ker sam pričakujem oprostilno sodbo, bo to morda celo koristilo opoziciji.

Ali javna seja višjega sodišča, na kateri so prisluhnili tudi argumentom obrambe, lahko pomeni, da v nasprotju s sodnico na prvi stopnji Barbaro Klajnšek, ki je bila očitno politično pristranska, lahko pričakujemo bolj pošteno razsodbo? Kot je bilo razumeti predsednika senata, je bilo to, da je bila seja v sredo javna, skoraj izjema.

No, javna seja se razpiše, če jo zahtevajo stranke. Ni pa javna seja isto kot javna obravnava.

Že prejšnji teden ste dejali, da pričakujete oprostilno sodbo.

Prof. dr. Andrej Umek se je rodil leta 1938 v Ljubljani. Študij gradbeništva − vključno z diplomo in magisterijem − je opravil na Univerzi v Ljubljani, doktorski študij pa leta 1973 v ZDA na Illinois Institute of Technology. Deloval je na različnih raziskovalnih institucijah v Nemčiji in Švici, na Univerzi v Mariboru pa je bil od leta 1976 redni profesor in tri mandate tudi prorektor. V politiko se je vključil 1989 kot član Slovenske demokratične zveze in Demosa. Kasneje se je pridružil Slovenskim krščanskim demokratom, bil podpredsednik in član izvršilnega odbora SKD. Po združitvi s Slovensko ljudsko stranko je bil dvakrat član izvršilnega odbora SLS. Je član mestnega odbora SLS Ljubljana. Dvakrat je opravljal funkcijo ministra: prvič za znanost in tehnologijo (1996−1997), drugič za okolje in prostor (2000). Je vidni član predsedstva Zbora za republiko.

Gospod Umek, pri Zboru za republiko ste se v četrtek odzvali na zaplete z imenovanjem senata t. i. protikorupcijske komisije. Kako gledate na to, da je bil novi predsednik KPK Boris Štefanec do imenovanja na to funkcijo član vladajoče PS?

Ne moti me to, da je bil g. Štefanec član ene od političnih strank, izrazito pa me moti postopek, ki je vodil do njegovega imenovanja. Ta ni bil voden v skladu z demokratičnimi normami. S tem ko je izbirna komisija predsedniku države predlagala samo enega kandidata, je dejansko že opravila imenovanje. S tem si je vzela pravico, ki je nima ne po veljavni zakonodaji ne po temeljnih demokratičnih načelih. Zgrožen sem tudi nad dejstvom, da predsednik republike nedemokratičnega ravnanja komisije ni zaznal, ni je razpustil in njenega predloga zavrgel. Zaradi takega ravnanja izbirne komisije in predsednika države ocenjujem, da je imenovanje g. Štefanca nelegitimno.

Leta 1953 rojeni dr. Ivan Štuhec je profesor moralne teologije na teološki fakulteti, kjer predava moralno teologijo in družbeni nauk Cerkve. Po študiju teologije v Ljubljani in Mariboru je bil leta 1981 posvečen v duhovnika, podiplomski študij pa je nadaljeval v Rimu na papeški univerzi Gregoriana, kjer je leta 1988 doktoriral. Po vrnitvi v domovino je postal pedagoški sodelavec na teološki fakulteti in voditelj študentske pastorale v Mariboru. Od leta 1996 je strokovni direktor Zavoda Antona Martina Slomška, v okviru katerega deluje mariborska škofijska gimnazija. Je tudi član sveta Zbora za republiko.

Na zloženki SDS o referendumu o arhivih je mogoče najti tudi vaše ime in izjavo. Iz kakšnih razlogov ste se odločili, da podprete referendum?

Vprašanje arhivov, še posebej tistih iz SDV oz. Udbe, je dejansko vprašanje, zakaj se s tem problemom dvajset let po osamosvojitvi sploh ukvarjamo. Najprej moramo vedeti, da gre za organizacijo, ki ima kriminalno preteklost. Zadnja odkritja gospoda Leljaka govorijo o tem, da se je ta kriminalna dejavnost vlekla tudi globoko v osemdeseta leta. V zvezi s tem je treba reči, da je uničenje arhivov tudi brisanje sledi kriminalne preteklosti te organizacije in tistega političnega vodstva, kateremu je ta organizacija služila. Gre za paradržavno institucijo, ki ji je uspelo preživeti tudi po osamosvojiti. In zame je to temeljni problem, da smo v nasprotju z drugimi nekdanjimi komunističnimi državami, ki so tudi imele svojo tajno politično policijo, omogočili preživetje posameznikom in omrežjem, da iz ozadja vplivajo na slovensko politiko vse do danes. To se je najbolj evidentno odkrilo na primeru gospoda Zemljariča. In to je temeljni problem. Vse drugo so tehnikalije in podrobnosti, ki sploh niso bistvene. Z mojega vidika – kot enega tistih, ki jih je Udba zasliševala in zasledovala – je nesprejemljivo kakršnokoli anonimiziranje dokumentov, ki bi v celoti razkrili te osebe in njihovo početje, ki je bilo izrazito naperjeno proti človekovim pravicam. Iz tega razloga sem za to, da se tisti del arhivov, ki je povezan z Udbo oz. SDV, v celoti odpre in se ne anonimizira, ampak da uporabnik oz. raziskovalec odgovarja za uporabo dokumentov, ki jih dobil.

Dr. Hubert Požarnik, rojen 1937 v Ljubljani, je psiholog in psihoterapevt, redni član Nemške akademije za psihoanalizo ter avtor številnih strokovnih in poljudno-strokovnih knjig in člankov. Med drugim je bil predavatelj na Medicinski fakulteti v Ljubljani, predsednik Slovenske demokratske zveze, član ožjega vodstva koalicije Demos, soavtor Majniške deklaracije, poslanec v prvem sklicu državnega zbora in predsednik Društva za šolo po meri človeka.

Politično življenje v samostojni Sloveniji dobro poznate. Kako ocenjujete ta 23-letni čas po osamosvojitvi, smo prekinili s tranzicijo in podobno?

Pretekla leta imam, ob vsem dobrem, kar so nam prinesla, za čas številnih, komaj odpustljivih zmot in napak, zastojev in zamujenih priložnosti ter preslišanih opozoril. Veliko tega je posledica naivne vere, da bomo zmogli normalizirati življenje v Sloveniji tudi brez lustracije.

Nedavna novela zakona, ki ureja dostop do arhivskega gradiva, je le eno od opozoril, da v Sloveniji – na to je neutrudno opozarjal že Pučnik – niti po toliko letih ne moremo izključiti nevarnosti, ki jo predvideva Resolucija Evropskega sveta št. 1096 (junij 1996) za postkomunistične države, namreč nevarnost restavracije nedemokratičnega totalitarnega režima. Naivno je misliti, da je komunizem propadel in smo ga v Sloveniji odpravili s prvimi svobodnimi volitvami leta 1990. V resnici se je globoko zažrl v zavest, to je mišljenje, vrednotenje in ravnanje ljudi.

Dr. Matej Lahovnik, rojen leta 1971, je ekonomist in profesor na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Javnosti je bolj znan kot nekdanji minister za gospodarstvo. To funkcijo je opravljal dvakrat, in sicer prvič krajši čas v vladi, ki jo je vodil Anton Rop, nato pa je v Pahorjevi vladi ministrstvo vnovič prevzel na izrecno povabilo takratnega predsednika vlade Boruta Pahorja. Ker se z delovanjem nekaterih ministrskih kolegov ni strinjal, je 8. julija 2010, po letu in sedmih mesecih dela, odstopil s položaja ministra in se posvetil akademski karieri.

Nekdanjemu predsedniku uprave Nove Ljubljanske banke Marjanu Kramarju bo morala država vrniti pol milijona evrov; najprej je Ustavno sodišče RS 12. januarja letos razveljavilo 12. člen Zakona o dodatnem davku od dohodkov članov poslovodstev in nadzornikov v času finančne in gospodarske krize, zdaj pa je Upravno sodišče RS odločilo, da mora država vrniti Kramarju pol milijona evrov, kolikor mu je davčna uprava odtegnila davka po tem zakonu, z zamudnimi obrestmi vred. Zakaj je prišlo do tega?

Ključni problem je v tem, da Državni zbor RS pod vodstvom Janka Vebra sploh ni bil pripravljen zagovarjati tega zakona na Ustavnem sodišču RS in se ni ustrezno odzval. Postavlja se mi vprašanje, kakšni so razlogi za to ravnanje. Posledice tega so za davkoplačevalce očitne, pri čemer je treba vedeti, da so trije sodniki podprli določilo, da velja zakon retroaktivno, za nazaj, in tudi ustavni sodnik Mitja Deisinger je v svojem ločenem mnenju jasno izpostavil, da družba v večinski državni lasti, ki jo država rešuje z denarjem davkoplačevalcev, nima pravice, da izplačuje visoke nagrade menedžerjem, ki so pravzaprav zakrivili, da ta družba potrebuje pomoč davkoplačevalcev. To je lepo utemeljil, očitno pa se vodstvu državnega zbora ni zdelo potrebno, da bi v to poskušali prepričati še preostalih šest ustavnih sodnikov, ki so pač odločili, da je zakon ustavno sporen in ne more veljati za nazaj.

Pasica
Pasica
Pasica

naslovka mini

Anketa

Ali si boste na televiziji cenzurirani film Maska demokracije ogledali v kinematografih?

Zadnji komentarji

Maske Demokracije

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/590363MST_1376.jpg

Vabilo na ogled filma Maska demokracije – filma, ki so ga na Planet TV spravili v »bunker«. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/233636MST_1395.jpg

V kinu Komuna je bilo mogoče videti precej znanih obrazov, tudi iz sveta politike. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/946078MST_1403.jpg

V prvi vrsti je bilo mogoče opaziti zgodovinarko dr. Andrejo Valič Zver, direktorico SCNR. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/882857MST_1429.jpg

Uvodna beseda je pripadla dr. Vasku Simonitiju, zgodovinarju in nekdanjemu ministru za kulturo. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/475241MST_1434.jpg

Pogled na kinodvorano z druge smeri – le redki sedeži so ostali prazni. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/441416MST_1440.jpg

Film se začenja – po ogledu bo jasno, zakaj ga niso predvajali na Planet TV … (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/866745MST_1455.jpg

Režiser filma Igor Prodnik, nekdanji direktor Vibe filma, ki so ga odslovili iz političnih razlogov. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/181710MST_1463.jpg

Med gledalci je bil tudi predsednik Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve in nekdanji obrambni minister Aleš Hojs. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/362003MST_1493.jpg

Po ogledu filma se je občinstvo nekaj časa zadržalo v avli kinodvorane. (foto: Matic Štojs)