Slovenija ni edina postkomunistična država, v kateri imajo stare strukture v rokah še vedno dovolj moči, da se lahko znebijo opozicije. Tak primer je Ukrajina, kjer so se stare strukture sodno znebile opozicijske političarke Julije Timošenko.


Na zborovanjih v podporo prvaku Slovenske demokratske stranke Janezu Janši, ki ga je ljubljansko sodišče prejšnji teden obsodilo na dve leti zapora, se je med plakati in napisi, ki so jih zborovalci nosili, pojavil tudi plakat s podobo ukrajinske političarke Julije Timošenko. Nosilec plakata je skušal pokazati podobnost med nekdanjim predsednikom slovenske vlade Janšo in nekdanjo predsednico ukrajinske vlade Timošenkovo, ki sta očitno »stopila na žulj« starim paritjskim kadrom, ki kljub uradnem sestopu z oblasti  tako v Sloveniji kot v Ukrajini (in tudi nekaterih uradno postkomunističnih državah) še vedno zasedajo pomembne položaje v politiki, gospodarstvu, državni upravi in medijih, in tudi to, da se takšnih ljudi, ki stopijo na žulj starim partijskim strukturam, te znebijo s pomočjo svojih zvez v pravosodnem aparatu na podlagi medlih, brez s trdnimi dokazi podkrepljenih obtožb, kjer zadostujejo »mnenja« tožilcev. Nekateri mediji so zapisali, da »Janša ni Timošenkova«. To deloma drži. Na Janševo družino se za zdaj še niso spravili, kot so se na družino Timošenkove. Primer Janša in primer Timošenko se razlikujeta v mnogih točkah. Toliko pa so stari partijci v sedmih desetletjih že napredovali, da za obsodbe sovražnikov ljudstva ne zadostuje več univerzalen obrazec, izdelan na sedežu NKVD v Moskvi, ampak morajo pokazati nekaj kreativnosti. A glavna skupna točka ostaja. Ta namreč, da imajo stare strukture še vedno v svojih rokah dovolj oblasti, da se lahko znebijo vsakogar. Tudi Janše in Timošenkove, ki imata na svoji strani celo nekaj moči, stranko in podpornike, nekaj podpore v posameznih medijih in celo v tujini, imata finančna sredstva in ugledne odvetnike. In sporočilo pravi, da če lahko sesujejo nekoga, ki ima vse našteto (resda s precej natezanja in truda), potem se lahko vsakega od nas, ki tega nimamo, znebijo kar mimogrede, če se jim tako zazdi. In prav zato bi morali ljudje stopiti v bran Janše in Timošenkove ter v podobnih primerih, pa čeprav se z Janšo ali Timošenkovo politično ne strinjajo ali sta jim osebno zoprna. Zato, da ne bodo jutri sami na vrsti, češ da so menda neznano kje ob neznanem času na neznan način nekaj storili.

Mestnem gledališču ljubljanskem (MGL) se bodo v sezoni 2013/2014 z naslovom Zvestoba - nezvestoba od političnega konteksta vrnili k posamezniku, ki pa je seveda vezan na življenje znotraj političnega, je na novinarski konferenci ob predstavitvi sezone napovedala direktorica MGL Barbara Hieng Samobor.
Za takšno usmeritev sezone so se odločili, ker »je politika trenutno v fazi, ki ni vredna upesnitve, vsaj ne v konkretnem pomenu besede«, je poudarila Hieng Samoborjeva. Na odrih MGL bodo obiskovalcem v prihodnji sezoni ponudili deset premier, od katerih bo kar sedem besedil v Sloveniji izvedenih prvič - štiri izvedbe bodo krstne. Poleg tega bodo eno predstavo pripravili v sodelovanju z gledališčem Škuc.
Ponudba
Sezono bodo v septembru uvedli s prvo slovensko uprizoritvijo komedije Iz junaškega življenja meščanov po delih nemškega dramatika Carla Sternheima. Komedijo o treh zaporednih generacijah družine Maske, ki se iz nižjega srednjega razreda povzpne do vloge bankirjev, bo režiral Aleksandar Popovski. »To je izrazito komično, a skrajno angažirano naravnana igra,« je dejala Hieng Samoborjeva in dodala, da vzporednic z letom 2013 ne bo težko potegniti. Poleg predstave o nemški družini bodo na veliki oder prvič v Sloveniji postavili delo hrvaškega avtorja Miroslava Krleže Adam in Eva o večnih nasprotjih med moškimi in ženskami v režiji Miloša Lolića. Osrednji del sezone pa bo ob 450. obletnici rojstva Williama Shakespeara zaznamovala tragedija Othello v režiji Jerneja Lorencija. Druga polovica prihodnje sezone bo na velikem odru ponudila še igro Fiziki dramatika Friedricha Dürrenmatta, ki jo bo režiral Boris Kobal, muzikal po motivih Aristofanove komedije Lizistrata v režiji Mateje Koležnik in prvo slovensko uprizoritev predstave avstralskega dramatika Andrewa Bovlla Samba Lantana, ki jo bo režirala Hieng Samoborjeva.
Mala scena
Na Mali sceni se obetajo tri premiere: komedija Sedem let skomin ameriškega avtorja Georgea Axelroda v režiji Primoža Ekarta, krstna uprizoritev kabareta Cafe Dada mladega avtorja in režiserja Jaše Kocelija in komični muzikal Prevare po motivih igre »Gl'ingannati« (Prevarani) anonimnega renesančnega avtorja, ki ga bo režiral Jaka Ivanc. V sodelovanju z gledališčem Škuc bodo na oder postavili psihološko dramo Gola mlade makedonske avtorice Viktorije Rangelove. Predstavo, v kateri bo v glavni vlogi kot gostja nastopila Nataša Barbara Gračner, bo režiral Alen Jelen.

Janez Janša je bil obsojen na prvostopenjskem sodišču. Ob tem mi na misel prihaja naslednje: najprej, kar smo že vsi brali, leta 2004 je Ropova vlada prodala Sistemsko tehniko Zdenku Pavčku, ta jo je takoj prodal naprej ameriškemu podjetju General Dynamics, Ropova vlada pa je podpisala pismo o nameri s Sistemsko tehniko o nakupu oklepnikov, ne da bi bil objavljan javni razpis. Tu obstaja utemeljen sum nezakonitosti, vključno z dokazi, ki ga je sodni sistem prezrl.

Potem, kot je poročal Planet TV, je sodnik na Evropskem sodišču za človekove pravice dr. Boštjan M. Zupančič takole komentiral naš sodni sistem: »Veliko upanje je v menjavi generacij.« Razlog za neuravnoteženo pravosodno tehtnico pa je označil: »Predvsem je slovensko pravosodje dedič tega komunističnega bremena, egalitarizma.« Profesor na Harvardu ddr. Klemen Jaklič je komentiral proces Patria s tremi dejstvi, ki so v neposrednem nasprotju z neposrednimi zahtevami ustave. Tožilka je bila v ustavno nedopustnem konfliktu interesov: »Resen pravni problem je v tem, naj bi bila tožilkin mož in Janša 'na bojni nogi' že vse od časov, ko je prvi drugega zasliševal in aretiral pri procesu, ki se je takrat končal na Roški.« Meni, da je problematična tudi sedanja ureditev, ki omogoča preganjanje politikov brez kakršnegakoli dokaza. Ta ureditev po njegovo namreč omogoča, da se povsem brez kakršnegakoli dokaza vsaj začasno izvede politični linč politika, s tem pa se izkrivlja demokratični proces tako, da se v praksi grobo izigra volilno telo. Ključno je po njegovo tudi, da »neizbrisni madež za pravnost primera predstavlja tudi zaplet okoli vprašanja dopustnosti oziroma nedopustnosti morebitnih 'dokazov', ki so bili pridobljeni v tujini na način, ki po naši ustavi krši človekove pravice«. »Takšni uporabi prava se uprem kadarkoli in za kogarkoli, imena me ne zanimajo. Primer zoper Janeza Janšo je pravna izmišljotina ne le zaradi popolnega neujemanja neugotovljenega dejanskega stanja s povsem drugačnimi elementi dejanskega stanja, kot je opredeljeno v očitanemu kaznivem dejanju iz 269. člena Kazenskega zakonika, kar so nekateri pravniki javnosti že pojasnili,« je dejal Jaklič.

Slovenci iz Trsta in okolice imajo v teh dneh razlog za praznovanje, saj je tržaški pisatelj Boris Pahor prejel nagrado državljan Evrope 2013, slovenski verniki tržaške nadškofije pa so dočakali posvečenje slovenskega duhovnika.

Nagrada državljan Evrope je namenjena posameznikom ali skupinam, ki si posebej prizadevajo za vzajemno razumevanje in tesnejše povezovanje narodov znotraj Evropske unije. Pahor bo nagrado prejel v Sloveniji konec avgusta, ko bo praznoval 100. rojstni dan, zato bo nagrada imela tudi simbolično vrednost.

Priznanje slovenski kulturi
Nominacijo Borisa Pahorja za omenjeno nagrado so na pobudo evropske poslanke Mojce Kleva Kekuš predlagali vsi slovenski poslanci v evropskem parlamentu, njegovo kandidaturo pa so utemeljili z besedami, da je »kot kritični pisatelj in veliki intelektualec neprecenljivo vplival na slovenski jezik ter na kulturni razvoj območja med Italijo in Slovenijo«. In kako najstarejši slovenski literat komentira nagrado? »Čestitam našim ljudem, ker mednje spadam, nisem prišel od koderkoli, ampak sem zrasel med njimi in tudi plačal gor, da sem bil član te nesrečne družbe, zanikane in bi rekel preklete. Duče je rekel: 'Dajte mi uničiti vse moške tega prekletega plemena.' To smo bili mi. In to so generali tudi počenjali v Ljubljani,« je za portal slomedia.it dejal Pahor. »Takoj povezujem to s svojo mladostjo, kako smo bili mi javno in dolga leta ne samo ponižani, ampak na vse načine slabo obsojeni kot narod, kot da sploh nismo narod in tako naprej. Prvi občutek zadoščenja sem imel, ko so mi prevedli knjigo v francoščino in je izšla v Parizu. Rekel sem: Zadovoljen sem, da je nekako črtano vse tisto, kar je bilo slabega, in emigracijo, ki smo doživeli nekoč. Če Evropski parlament pride do tega, da v moji osebi prizna pravzaprav obstoj te naše kulture, naše veljavnosti evropskega duha slovenskega človeka, v tem smislu gre za veliko zadoščenje, ki ga doživljam ne samo jaz, ampak ga doživljamo vsi, saj jaz sem sin našega tržaškega prebivalstva, našega primorskega človeka.

Predlog vladne koalicije za prepolovitev števila občin in ukinitev majhnih je politične narave, finančnih izračunov, kaj bi nam to prineslo, ni, obstaja možnost vnovične centralizacije, pri čemer bi bile manjše občine prikrajšane.

Bo koalicija pri zasledovanju lastnih političnih interesov uporabila silo? Le tako namreč lahko udejanji predlog.

V Sloveniji 211 občin
V Sloveniji imamo 211 občin, s tem da bo 212. začela v polnosti delovati po naslednjih lokalnih volitvah. Gre za občino Ankaran, območje pa se je odcepilo od mestne občine Koper. Po doslej znanih podatkih je v občinskih upravah zaposlenih od štiri do pet tisoč ljudi, ugotavljajo pa, da majhne občine, ki so predvsem na podeželju, prinašajo dodatno vrednost krajem, kjer delujejo.

Janševa vlada v dobro manjših občin
Financiranje občin je zagotovljeno skladno z določili zakona o financiranju občin. Vlada Janeza Janše je leta 2006 sprejela spremembe zakona, potrdil pa jih je državni zbor. Po tem zakonu je takratna vlada zagotovila  več denarja revnejšim občinam, oziroma če občine niso zmogle pokriti stroškov, ki nastanejo z z zakonom predpisanimi nalogami, jim je manjkajoča sredstva zagotovil sistem financiranja. V celoti se stroški občin niso povečali, prišlo je samo do delne prerazporeditve od bogatejših k revnejšim. Namen tega pa je bil bolj uravnotežen in enakomernejši razvoj države, saj je znano, da je ta hitrejši v razvitih, to je v večjih in predvsem mestnih občinah. Cilj je seveda upravičil spremembe, po teh so se tudi v občinah z manjšimi prihodki hitreje prilagajali. Prejšnje vlade so želele izvesti tudi regionalizacijo države, to je uvesti pokrajine, vendar je to pozneje zastalo, čeprav so predlagatelji dokazali, da bi uvedba pokrajin pomenila še enakomernejši razvoj države. Zdajšnja vlada pa, namesto da bi nadaljevala s projekti, začetimi med letoma 2004 do 2008, razmišlja o novih in drugačnih rešitvah, pri tem pa nima finančnih izračunov. Gregor Virant, minister za notranje zadeve in javno upravo, je pred dnevi javno dejal, da v vladi razmišljajo o spremembah na področju občin in da bi v Sloveniji lahko shajali s približno sto občinami. To pomeni, da bi zdajšnje stanje več kot prepolovili. Podobno je na enem od srečanj ponovila Alenka Bratušek, predsednica vlade, kar potrjuje, da gre za usklajen projekt, vendar zanj v vladi nimajo izračunov, kar so nam potrdili na ministrstvu za finance.

Pri odločanju o nakupu osemkolesnikov za Slovensko vojsko so obstajali znaki sumov korupcije, vendar ne pri osebah, ki so danes sicer nepravnomočno obsojene. Tvorci zgodbe so iz drugega političnega pola, imeli so številne pomočnike, obtožni predlog so pisali dolgo pred tem, tožilka ga je posvojila, sodnica pa stvari dokončala.

 

Začetek slovenske resnice o finski Patrii sega v leto 2004, ko je takratna vlada, ki jo je vodil Anton Rop, tudi predsednik LDS, državni delež v podjetju Sistemska tehnika prodala Skupini Viator & Vektor v lasti Zdenka Pavčka, Ropovega osebnega in strankarskega prijatelja. Vlada Antona Ropa je nato sprejela odločitev, da bo kupila 135 osemkolesnih oklepnikov, kmalu za tem pa je s Pavčkovo Sistemsko tehniko podpisala pismo o nameri v višini 300 milijonov evrov, ne da bi pri tem objavila javni razpis. Po tem pismu bi oklepnike izdelovali v Sistemski tehniki na Ravnah. Javnost za pismo dolgo ni vedela.

 

Odločitev o nakupu sprejela Ropova vlada

Že v začetku leta 2004, ko je vlado vodil Anton Rop, je bilo torej dogovorjeno, da bo državi oklepnike prodajal Zdenko Pavček. Nato so bile jeseni 2004 državnozborske volitve, na katerih je zmagala SDS pod vodstvom Janeza Janše. Prišlo je do oblikovanja nove vlade, ki jo je vodila SDS. LDS je bila poražena, s tem pa je padlo v vodo tudi pismo o nameri za izdelavo 135 osemkolesnih oklepnikov. Nova vlada pod Janševim vodstvom je namreč objavila javni razpis, na katerem je zmagala finska Patria. Oklepniki, ki bi jih izdelovala Sistemska tehnika, ki za to niti ni imela referenc, so bili tehnološko bistveno slabši od Patriinih, neprimerljiva je bila tudi cena. Vojaški strokovnjaki so takrat dejali, da so Patriini oklepniki v primerjavi s prototipom, ki ga je samo za te potrebe izdelala Sistemska tehnika iz Raven, kot mercedes in fičo. Finska Patria je nato objavila razpis za posrednika v Sloveniji, saj je pogodba vsebovala tudi protidobave, najboljše pogoje pa je ponudila družba Rotis. In ogenj je bil tukaj.

V sredo, 5. junija, dopoldne je pred sodno palačo v središču slovenske prestolnice množica ljudi čakala na eno najpomembnejših, če ne najpomembnejšo razsodbo v moderni slovenski zgodovini. Sam sem se skupaj z obtoženimi v zadevi Patria, njihovimi odvetniki, novinarji, snemalci, fotografi in zainteresirano javnostjo komaj prebil skozi vhodna vrata sodišča. Ozračje je bilo naelektreno s pričakovanjem. Vsi smo se spraševali, kako bo razsodila sodnica Barbara Klanjšek. Bo ravnala neodvisno in prvoobtoženega Janeza Janšo oprostila, saj ni nikakršnih dokazov proti njemu, ali pa ga bo obsodila zaradi svoje ideološke zadrtosti? Za nekakšen miselni delikt kot v stalinističnih časih? Ali morda samo zato, ker ga preprosto mora? Zato, ker je kot predsednik vlade močno ogrozil rdeče monopole postkomunistične tranzicijske levice in si upal upreti se tistim, ki so menili, da so obsojeni na oblast? Ker se je zoperstavil političnim dedičem tistih, ki so pred desetletji prišli na oblast z okrvavljenimi rokami, s partijsko izkaznico in z mislijo, da lahko še naprej brezsramno izkoriščajo slovenski narod ter živijo kot privilegirana kasta?
V preddverju velike sodne dvorane je bil Janša kljub vsemu videti dokaj sproščen. Zdravorazumsko je verjetno pričakoval, da bo ta montirani sodni proces končno dobil epilog z oprostilno sodbo. V sami dvorani sem dobil slab občutek, ko sem zagledal osorno sodnico z bujnimi svetlimi lasmi, ki se je pred fotografi skrivala za ekranom računalnika. Kot da bi se zavedala, da bo storila nekaj, česar ne bi smela storiti. Kar bo krivično. Starinska dvorana me je navdala z zlo slutnjo, saj je še danes praktično taka, kot je bila v prvih letih po drugi svetovni vojni, ko so v njej potekali komunistični montirani sodni procesi. V prvi vrsti sem tako namesto Janeza Janše za trenutek videl Ljuba Sirca, Črtomirja Nagodeta, Borisa Furlana, Angelo Vode in druge soobtožene. Na desni strani pa je namesto Andreja Ferlinca stal komunistični javni tožilec Viktor Avbelj. V tistem trenutku me je iz misli predramila sodnica Klanjškova, ki je začela brati sodbo. Praktično prvi stavek se je glasil: »Ivan Janša, Anton Krkovič in Ivan Črnkovič so krivi.« Njene besede so nas zadele kot streli v srce. Obsojeni so bili zgroženi, a so kljub temu delovali dostojanstveno. Ljudje so polglasno negodovali. Janša je bil še posebej miren, a v njem je verjetno vrelo. Dobil sem občutek, da skušajo Mačkovi nasledniki dokončati tisto, česar niso dokončali leta 1945 v Kočevskem rogu. Če se je Janšev oče takrat po božji previdnosti rešil iz brezna, v katerega so ga vrgli komunistični rablji, skušajo sedaj njihovi duhovni dediči njegovega sina dokončno politično likvidirati.  Ga izbrisati z obličja zemlje. Kajti kriv je, ker obstaja. Kriv je bil že leta 1988, ko je kritiziral tako imenovano Jugoslovansko ljudsko armado, še bolj pa je bil kriv, ko se je drznil kandidirati za predsednika Zveze socialistične mladine Slovenije s programom, s katerim je nameraval narediti to družbeno politično organizacijo za alternativo partijski oblasti. Kriv je, ker je njegovo vrednotno središče leto 1991 in ne leto 1941. Kriv je, ker je osamosvojil Slovenijo. Sodnica je z besedami »zadevala« naprej.

Preveliko število državnih institucij privede do tega, da le-te ne služijo svojemu namenu, ampak njihovi voditelji gradijo lastno promocijo na račun obračunavanja z drugače mislečimi nasprotniki. Najpogosteje je ta nasprotnik Janez Janša.

Omemba državnih institucij pri velikem številu ljudi porodi odgovor, da jih je preveč in da bi morali ukiniti vse institucije, ki niso bistvene za delovanje države. Pogosto je odgovoru dodan še stavek: »Saj nič ne delajo, samo »luft« (slov. zrak) mešajo!« Enak odziv se pokaže, ko je govor o paradržavnih institucijah. Mnogi so soglasni, da razen javnih zavodov druge paradržavne ustanove niso potrebne. Ali so res nepotrebne ali dajejo samo tak vtis zaradi vseh napak, ki pridejo v javnost?
Paradržavne institucije
Kaj sploh so paradržavne institucije? Zveni učeno? Odgovor je preprost. Paradržavne institucije so financirane iz javnih sredstev in imajo status pravne osebe. Delimo jih na javne agencije (npr. Agencija za trg vrednostnih papirjev), javne zavode (muzeji, šole itd.), javne sklade (npr. Javni sklad za razvoj kadrov in štipendije) in zbornice (npr. Obrtna zbornica Slovenije). Ustanovi jih država ali lokalna skupnost za izvajanje določenih javnih funkcij. Primarni namen ustanovitve je, da se poveča učinkovitost dela in da te institucije ne bi bile pod prevelikim političnim vplivom. Pa je res tako? V nadaljevanju boste videli, da ni vedno tako. Nekatere institucije ne služijo vedno svojemu namenu, ker posamezniki v njih izrabljajo svoj vodilni položaj. Največkrat gre za gonjo proti večnemu »trnu v peti« Janezu Janši, predsedniku SDS.
Janez Janša je v svojem govoru na 10. kongresu SDS v Celju rekel: »Vzpostavili so se nadomestki nekdanjih partijskih komisij. Tako smo dobili informacijsko pooblaščenko pa korupcijski urad in nato komisijo, istim ciljem pa je ob nadzorovani kadrovski zasedbi večkrat služilo tudi delovanje Varuha človekovih pravic, Urada za varstvo konkurence, Agencije za trg vrednostnih papirjev, Računskega sodišča in Banke Slovenije. Številne državne ali paradržavne institucije so počele ravno obratno od tistega, kar naj bi bil njihov osnovni namen.«

O nedavnem dogajanju v pravosodju in zadevi Patria smo se pogovarjali s pravnikom dr. Matejem Avbljem, dekanom Fakultete za državne in evropske študije na Brdu pri Kranju, kot docent pa predava tudi na Evropski pravni fakulteti v Novi Gorici.

Matej Avbelj je po diplomi na ljubljanski pravni fakulteti najprej podiplomsko študiral pravo v New Yorku, nato pa na Evropskem univerzitetnem inštitutu v Firencah, kjer je leta 2009 doktoriral. Kljub mladosti ima številne delovne izkušnje v domovini in tujini, med drugim je delal na Ustavnem sodišču RS, višjem sodišču, v odvetniški pisarni, bil je tudi predstojnik Pravnega inštituta, deloval je tudi v Evropskem parlamentu. Sodeluje pri številnih mednarodnih projektih s področja prava, med drugim je kolumnist spletnega portala Ius-info.si.

Nedavno ste v kolumni na spletnem portalu Ius-info.si komentirali razsodbo v zadevi Patria in ponovili svoje stališče, da taki obtožni predlogi, kot je bil v zadevi Patria, ne smejo postati del prakse, vendar pa je vseeno zadostoval za obsodilno sodbo na prvi stopnji. Je bila torej razsodba za vas presenečenje?
Da, sodba je bila zame presenečenje. Ker pisnega odpravka obrazložitve sodbe še ni, primer poznam le iz poročanja medijev. Ti vse od začetka obravnav niso poročali o tem, da bi se navedbe iz obtožnega predloga »o neugotovljenem kraju, času in načinu« kakorkoli potrdile oz. nadgradile z zbranimi dokazi. V primeru, ko ni dokazov, je treba obtožence oprostiti. To veleva znana pravna maksima in dubio pro reo, ki je izhodišče kazenskega procesnega prava in nekaj, kar v glavo vbijajo vsem študentom pravnih fakultet. Zato sem bil in ostajam presenečen nad obsodilno sodbo in z zanimanjem pričakujem njeno pisno obrazložitev, da me morda prepriča o nasprotnem.

Omenili ste tudi javno tribuno Akademskega društva pravnik pred dvema letoma, ki so jo hoteli nekateri preprečiti prav zaradi kritične distance do obtožnega predloga v zadevi Patria. Za kaj je šlo?
Res je, Akademsko društvo pravnik je tedaj organiziralo javno tribuno, na kateri so nas kot visokošolske učitelje in pravne strokovnjake mlajše generacije povabili, da predstavimo svoja strokovna stališča o zadevi Patria. Ker sem precej časa prebil na pravnem študiju v tujini, tako v ZDA kot v Evropi, kjer so take razprave v strokovnih krogih stalnica, sem se z veseljem odzval in skupaj s kolegi razpravljal o zadevi Patria ad rem v skladu s svojimi strokovnimi in normativnimi prepričanji.

V sredo, 5. junija, sem se skupaj z neobičajno velikim številom ljudi udeležil razglasitve sodbe v t. i. zadevi Patria. Kronski obtoženec v zadevi je bil vodja opozicije in nekdanji predsednik vlade Janez Janša. Sam proces sem sicer spremljal iz medijev, kot pravnika pa me je zanimala obrazložitev, ki jo je podala sodnica ob razglasitvi sodbe.

Da v procesu Patria ni šlo za običajni sodni postopek, je najbrž jasno vsakomur v tej državi. Na tem mestu ne morem mimo same napovedi afere Patria, ki se je zgodila v Nedeljskem dnevniku, ko je sicer vsevedni »družabni kronist« Aleksander Lucu, za katerega je značilno močno pačenje dejstev, predvsem pa izjemna naklonjenost neokomunistični garnituri, napovedal »veliki pok« iz Finske v režiji Milana Kučana. Tistega Milana Kučana, ki pooseblja preživeli komunistični sistem in ki pravzaprav nikoli, niti po formalni  uvedbi večstrankarskega sistema,  ni zares  izgubil  glavnih vzvodov odločanja v družbi. To je sicer svojevrsten  fenomen, vreden obdelave v posebnem prispevku.

Dovoljena so vsa sredstva

Tisti trenutek, ko je Aleksander Lucu napovedal »veliki pok« v režiji Milana Kučana, je zadeva Patria definitivno dobila politično konotacijo. Tudi ko se je zadeva prestavila v sodno dvorano, je postalo jasno, da gre v prvi vrsti za politični proces z jasnim ciljem eliminirati oziroma odstraniti s političnega prizorišča vodjo opozicije Janeza Janšo. Hočeš nočeš mi ob tem spet pridejo na misel preroške besede Milana Kučana, ki jih je že pred mnogimi leti izrekel v Novi Gorici, in sicer, da so za dosego cilja dovoljena vsa sredstva, tudi tista, ki z demokracijo nimajo nobene zveze, tudi likvidacija, po potrebi celo fizična.