Žalostne zgodbe upokojencev: Noni so našli napol golo sredi zime, ko je brskala po smeteh. Izpostavljeno

  • Napisal  C.R.
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Simbolična slika (foto: pixabay) Simbolična slika (foto: pixabay)

Birokrati v socialnih službah Šarčeve vlade trošijo čas in denar za študije, ki so same sebi namen, za politični aktivizem, za reševanje svetovnih problemov, medtem pa ignorirajo tiste, ki so dejansko potrebni njihove pomoči in jim životarijo dobesedno pred nosom. Ljudi, kot je Noni (ime je spremenjeno), s katerimi se nato ukvarjajo prostovoljni humanitarci. 

Na Facebook profilu Humanitarček, je objavljen eden takšnih primerov. To je njena zgodba. Objavljamo nelektorirano.

»Jaz sem Noni.
Stara sem 26 let. Ne, 19 let.
Danes smo leta 1981. Ne, 1891.

Zivim v malo hiski. V mestu, poleg je mala avtobusna postaja. Rada gledam cez okno, ko si pletem kito. Stejem ljudi doli na ulici.
Otroci se mi velikokrat smejijo. Pozimi mecejo gor v okno kepe. Lani so vrgli kamen v kepi, se je razbila sipa. Sem si zalepila s “cajtngom”. Hitro se je odlepil, zdaj dam cez se stumf. Pa rozo postavim. Malo manj piha.

Vcasih sem imela moza, Lojzeka. Zdaj je umrl. Vceraj. Ne, menda spomladi. Castnik je bil. Na morju. Rad je imel orehe, pa fige.

Vcasih si skuham kaj sama. Pasteto pogrejem pa dam notri kruh. Pa kako mleko. V trgovino se grem, samo mi veliko pokradejo. Ponavadi sosedje. Ponoci pridejo, pa mi ukradejo zlatnino, pa prsut, pa vino. Grem iskat v kante za smeti, tja mi skrivajo.
Zadnjic so mi ukradli mucko. Zdaj jo iscem po ulici, se vedno derem “Lola, Lola”, pa je ni nikjer. Bila je taksna oranzna, tigrasta.

Zadnjic mi je “zmanjkal” štroma. Si kurim na svece, samo so mi sosedje zažgali zaveso. Moz mi jo je kupil za porocno darilo. Pa si zdaj kupim svece za na britof, te so varne. Televizija mi je tudi nehala delat, samo “mrovle” so.«

Noni so našli napol golo sredi zime, ko je brskala po smeteh. Živela je sredi mesta, sredi sosedov in vendar sama, ujeta v svoj svet, saj trpi za demenco. Zaradi tega, čeprav je imela zadosti sredstev, ni plačevala računov in so ji izklopili elektriko. Njeno stanovanje je bilo umazano, ponečedeno, posoda je bila dobesedno črviva, zavese zažgane. Noni, letnik 1932, je vdova od leta 2004, mucka Lola, katero je iskala po ulicah, je obstajala pred okoli tridesetimi leti. Sosedje ji niso kradli- stvari je sama založila, izgubila, zažgala…

Prostovoljci društva Humanitarček so obvestili socialne službe in vendar je bilo potrebno pet(!) mesecev klicev, sestankov in moledovanja, da so ji končno uredili stanovanje. Medtem je prostovoljka vsak drugi dan prihajala k Noni, da ji je čistila, kuhala. Po mesecih muk in težav z birokracijo, so Noni končno našli dom, v katerem ima posteljo in toplo hrano. Svojcev še niso našli, našli pa so ji »Lolo«, plišasto mucko, katero Noni boža in crklja, ujeta v svojem lastnem svetu. 

Koliko takšnih »Non« še životari med nami, medtem, ko birokrati socialnih služb zganjajo politični aktivizem, namesto, da bi opravljali delo, za katerega so (dobro) plačani?«

nazaj na vrh