Volilni sistem - rak rana slovenske politike. Bo vendarle prišlo do sprememb?

vir: Časnik.si vir: Časnik.si

»Na desni stavijo na večinski, na levi na proporcionalni model. Ker je tisto, čemur pravimo levica, pri nas praktično abonirano na oblast, imamo seveda proporcionalnega,« je na portalu Časnik.si zapisal politični analitik dr. Aleš Maver.

 

Za kaj gre? Namreč, po lanskih parlamentarnih volitvah so znova oživele debate o nujnosti sprememb volilnega sistema, še zlasti po zadnji odločbi ustavnega sodišča, ki je pod vprašaj postavili volilne okraje in njihove meje. Kot je znano, je sredi devetdesetih let prišlo do poskusa spremembe volilnega sistema s predhodnim zakonodajnim referendumom, za katerega je SDS zbrala več kot štirideset tisoč podpisov volivcev. Referendum o uvedbi večinskega sistema je bil tudi izveden, vendar hkrati še z dvema vzporednima vprašanjema in sicer o uvedbi proporcionalnega sistema ter kombiniranega sistema. Na ta način je tranzicijska levica vnesla veliko zmede in izigrala voljo volivcev, saj so vse tri vzporedne referendume šteli kot en sam referendum, vendar pa je le večinski sistem dobil večinsko podporo. A ker je državna volilna komisija delila število glasov za večinski sistem z vsemi oddanimi glasovnicami, je prišlo do manipulacije, češ da je za večinski sistem glasovala le manjšina – okoli 44 odstotkov volivcev. Sledila je pritožba na ustavno sodišče, ki je leta 1998 pritožbi ugodilo in s tem sprožilo zelo negativne odzive s strani vladajoče tranzicijske levice. Ker državni zbor kljub nedvoumni odločbi ustavnega sodišča ni želel uzakoniti večinskega sistema, so zagato rešili s proceduralnim trikom, ki ga je takrat predlagal Miran Potrč (SD) – s spremembo ustave. Dvotretinjska večina v državnem zboru je vključno s poslanci SLS+SKD glasovala za vpis proporcionalnega sistema v ustavo, s tem je proporcionalni sistem postal ustavna kategorija. Nihče pa se ni niti zavedal, kako velika škoda je bila storjena.

In kaj sedaj? Debate o volilnem sistemu so znova oživele, a več kot manjših popravkov obstoječega volilnega sistema verjetno ne bo mogoče doseči. Kar pomeni, da se karte delijo šele po končanih volitvah, tudi zmagovalec volitev po razglašenih volilnih izidih še ni znan. Posledice so trhle koalicije in veliko število strank v parlamentu, posledica tega pa je politična nestabilnost. »Ni seveda od muh argument, da bi v glavnem na guljenje opozicijskih klopi obsojeni opciji ena sama prepričljiva zmaga v pogojih večinskega sistema prinesla zadostno večino, da bi se z njo lahko lotila temeljitih sprememb, ki v mučnih koalicijah, porojenih iz proporcionalnega preračunavanja, ne bi bile nikoli možne,« je zapisal Maver.

Celoten prispevek dr. Aleša Mavra si lahko preberete TUKAJ.

Zanimiv pa je pogled na tabelo, ki prikazuje število sedežev sedanjih parlamentarnih strank v primeru, če bi bili uporabljeni volilni sistemi drugih držav. V primeru britanskega ali turškega sistema, ki temelji na večinskem načelu, bi zmagovalna stranka glede na odstotke imela absolutno večino, v turškem primeru bi se v parlament uvrstili le dve stranki. Tudi po ukrajinskem sistemu bi SDS dobila absolutno večino, nekaj strank pa bi si v parlamentu razdelilo »drobiž«. Največ strank bi se v parlament uvrstilo ob uporabi nizozemskega modela, ki bi bil za zmagovalno stranko najmanj ugoden.

Kakorkoli že, sedaj je na vrsti vladajoča koalicija, ki bo zagotovo branila svoje interese tudi z volilnim sistemom, ki bo zanjo ugoden. Pa čeprav je Marjan Šarec pred lanskimi volitvami obljubljal podporo spremembi volilnega sistema…

nazaj na vrh