[Video] Boštjan M. Zupančič o obsodbi Janše zaradi razžalitve Carlove in Pašek Šetinčeve: Sodnica se ni zmenila za zakon

  • Napisal  Nova24TV
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Boštjan M. Zupančič v oddaji Tema dneva. (foto: Nova24TV) Boštjan M. Zupančič v oddaji Tema dneva. (foto: Nova24TV)

“Sodnica Barbara Žumer Kunc sploh ni upoštevala celotnega procesa, temveč je sodnika porotnika vodila z vprašanji, da bi dobila odgovor, ki ji je najbolj ustrezal, ne da bi se zmenila za zakon. Obstaja tudi možnost, da zakona ni poznala,” je strokovnjak za kazensko procesno pravo in nekdanji sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice dr. Boštjan M. Zupančič komentiral sodbo celjske sodnice Barbare Žumer Kunc, ki je Janeza Janšo spoznala za krivega razžalitve Evgenije Carl in Mojce Pašek Šetinc.

Poročali smo o katastrofalnem načinu sojenja na Okrožnem sodišču v Celju, kjer je po trditvah sodnikov porotnikov predsednica senata zanemarila proces in prvaka SDS v primeru razžalitve Evgenije Carl in Mojce Pašek Šetinc razglasila za krivega, čeprav ju med posvetom tega ni nikoli vprašala. O zadevi je v oddaji Tema dneva z voditeljico Marjanco Scheicher spregovoril dr. Boštjan M. Zupančič, nekdanji ustavni sodnik, pravnik, filozof in dolgoletni sodnik Evropskega sodišča za človekove  pravice.

Preden sta se Zupančič in Scheicherjeva osredotočila na še enega v vrsti škandalov, ki so tako značilni za delo slovenskega pravosodnega sistema, da bi človek pomislil, kako so si vzdevek krivosodje krvavo zaslužili, je Zupančič razjasnil, kaj sploh je vloga sodnikov porotnikov. Zupančič je povedal, da so sodniki porotniki značilnost kontinentalnega pravnega sistema, v anglosaškem sistemu namreč porota razsoja sama, ravno tako pa ji ni potrebno podajati obrazložitev za svoje odločitve. Evropski kontinentalni sistem po drugi strani take ureditve v veliki večini ne pozna, saj v sistemu ni filtra, ki ga v anglosaškem sistemu predstavlja dokazno pravo.

Razlika med anglosaškim in kontinentalnim pravnim sistemom

Z dokaznim pravom sodnik nima več vloge razsodnika o obdolženčevi krivdi, temveč zgolj razsoja, kateri dokazi se smejo upoštevati v procesu in kateri morajo biti izločeni. Ker to umanjka v kontinentalnem pravnem sistemu, tudi ni potrebe za dejansko poroto, temveč imamo v Sloveniji poleg predsednika senata dva ali v nekaterih primerih več sodnikov porotnikov, ki so laiki. Problemi tako postanejo zelo hitro zelo očitni.

Medtem ko anglosaški sistem dopušča porotnikom, da se sami odločijo, ali je nekdo kriv ali nedolžen, se v našem pravosodnem sistemu glasov sodnikov porotnikov v večini primerov sploh ne sliši. Razlogov za to je več. Laiki se bojijo ugovarjati, ne znajo ugovarjati, ne poznajo pravnega sistema, ne nazadnje pa, kakor je bilo povedano v primeru sodnice Barbara Žumer Kunc, ta sploh ni upoštevala celotnega procesa, temveč je sodnika porotnika vodila z vprašanji, da bi dobila odgovor, ki ji je najbolj ustrezal, ne da bi se zmenila za zakon. Obstaja tudi možnost, da zakona ni poznala.

Zupančič je namreč opozoril, da v pravu ni nič tako črno-belo, kakor se to rado prikazuje. Potrebno je namreč dokazati vse posamezne točke, ki konstituirajo neko kaznivo dejanje. Če tega ni, kaznivo dejanje ne more biti dokazano, saj se ne razsoja na podlagi sprejete zakonodaje, temveč na podlagi osebnih nagibov, ki pa pri razsojanju ne bi smeli igrati nobene vloge.

VIDEO: [Tema Dneva] 26.02.2019 Nova24TV Gosta: Boštjan M. Zupančič in Karmen Furman

Sodnica spraševala po žaljivosti, ne pa po elementih kaznivega dejanja

Ob tem je Zupančič izpostavil, da je edina priložnost za nestrinjanje sodnikov porotnikov v času sprejemanja sodbe. Takrat bi namreč morala sodnika porotnika vztrajati pri uravnoteženi sodbi, namesto da sta popustila. Resnici na ljubo, kakor je bilo potem tudi objavljeno, nista vedela, v kaj točno se spuščata. Žumer Kunčeva je vprašala zgolj, ali je bil tvit Janeza Janše žaljiv, pri tem pa zanemarila, kaj je potrebno za dokaz razžalitve.

Sodnica Barbara Žumer Kunc

V svojem pismu sta sodnika porotnika Janko Pogorelčnik in Simona Zorko zapisala, da želita v zvezi s sodbo v procesu Evgenije Carl in Mojce Pašek Šetinc proti Janezu Janši podati dodatno pojasnilo: “Tvit Janeza Ivana Janše je žaljiv v smislu spolnega žaljenja obeh tožnic (kakor tudi Milana, omenjenega v istem tvitu). V smislu zaščite dostojanstva se strinjava z izrečeno sodbo. Če je Twitter seveda medij, kjer so objave kaznive enako kot v tiskanih, avdio in video medijih.” Sodnika porotnika sta torej upravičeno podvomila v pravilno odločitev sodišča, torej, ali je senat sploh imel podlago, da obsodi Janeza Janšo. Twitter namreč ni javni medij, niti ni vpisan v razvid medijev, 2. odstavek 158. člena kazenskega zakonika pa pravi, da je kaznivo dejanje razžalitve storjeno lahko le “s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja ali na spletnih straneh ali na javnem shodu”. 

Zupančič je ob tem izpostavil, da bi se takim napakam lahko izognili, če bi bilo sprejemanje sodbe javno, in ne tajno, kakor je zdaj. Ravno tako pa je izpostavil, da se problemi slovenskega pravnega sistema začnejo že pri selekciji bodočih pravnikov. Sam je pred leti predlagal uvedbo sprejemnih izpitov na pravne fakultete po vzoru ameriških univerz, a je bil ta predlog zavrnjen. Rezultat je tak, kot je, saj “pravoznanci” znajo zgolj drdrati zakone, ne da bi jih tudi razumeli.

Ivan Šokić

nazaj na vrh