Venezuelska formula Luke Meseca ali kako gasiti ogenj z bencinom Izpostavljeno

Probleme, ki jih povzroča socializem, je mogoče rešiti - s še več socializma. Vsaj tako nam dopoveduje Luka Mesec. (foto: Urban Cerjak) Probleme, ki jih povzroča socializem, je mogoče rešiti - s še več socializma. Vsaj tako nam dopoveduje Luka Mesec. (foto: Urban Cerjak)

V torek, 20. marca, je bila na nacionalni televiziji posebna oddaja, namenjena pogovoru s predstavniki opozicije. Med sodelujočimi je bil tudi glavni predstavnik Levice Luka Mesec, ki je med drugim navrgel – navajam po spominu – da bi Slovenija po 25 letih potrebovala levo vlado.

 

Pravzaprav precej hecna izjava, kajti Slovenija tiste prave »desne« vlade sploh še ni imela. Res je sicer, da smo od leta 1990 imeli skupno na oblasti le osem let vladavine pomladnih strank – to pomeni, da je ostalih dvajset let vladala tranzicijska levica. Povedano drugače: če bi upoštevali polne mandate vlade, bi bilo razmerje v korist tranzicijske levice nekje 5:2. Vendar Mesec vseeno, meni, da doslej prave leve vlade sploh ni bilo. V čem je torej problem? Morda v tem, da so vse dosedanje vlade tranzicijske levice premalo posnemale levičarski radikalizem sedanje vlade Bolivarske republike Venezuele, ki je zgleden primer sodobnega socializma? Namreč, Mesec govori o skrbi za revne, a dejstvo je, da se prav Venezuela, po kateri se navdihujejo poslanci Levice, utaplja v revščini.

Ergo: Mesec nam ponuja rešitev. Revščino, ki je nastala zaradi socializma, odpravimo tako, da dodamo še več socializma. Kar je pristna venezuelska formula za odpravo revščine. Če boste vprašali kakega aktivista Levice, vam bo revščino v Venezueli razložil na preprost način: to je posledica, da tam še vedno živijo ostanki neoliberalizma. In za revščino naj bi bil odgovoren zgolj kapitalizem in neoliberalizem. Tako kot je bilo slednje krivo za slabo blaginjo prebivalcev Jugoslavije v prvi polovici osemdesetih let.

A poglejmo na izjavo z drugega zornega kota. Nedavno smo lahko iz ust Aleša Primca ter Franca Kanglerja slišali, da se mora nova pomladna vlada zavzeti za malega človeka. Mar ni to tipičen diskurz izvirne delavske levice? Če pogledamo slovensko razdeljenost na dva pola, se lahko soočamo z veliko zmešnjavo: nominalna levica brani privilegije in torej predstavlja konservativno stran. Je torej neke vrste desnica. Na drugi strani nominalna desnica podpira spremembe in razgradnjo privilegijev – s tem prevzema atribute levice. A to še ni vse: tranzicijska levica dviguje davke, polni proračun, po drugi strani imamo sicer gospodarsko rast, a od tega praktično nihče nima kaj dosti koristi. Pač pa se proračunski denar razdeljuje v roke izbrancem, pa naj bodo to »borci NOB« (tudi mlajši od 25 let), vladni svetovalci ali pa kar razni državni uradniki, ki vodijo umetno ustanovljene agencije, ki so v prvi vrsti namenjene nagrajevanju vladajoči opciji zvestega »novega razreda« ter zmanjševanju brezposelnosti med potencialnimi uradniki. No, potem so tu še razni nevladniki, ki brez vladnega denarja ne bi mogli preživeti, a vseeno menijo, da od vlade dobivajo veliko premalo. Važno pa je, da podpirajo LGBT ter migranta Ahmada.

Povedano drugače: če hočemo imeti res levo vlado, ki ne bo imela dveh levih rok in ne bo skrbela zgolj za izbrance, potem podprimo nominalno desno opcijo. Ampak, za Božjo voljo, ne posnemajmo Luke, pa naj bo to Franc Leskošek ali pa Mesec. Takšni bi najraje ogenj gasili tako, da ga polijejo z bencinom. Torej, če je socializem problem, ta problem rešimo s še več socializma. Vsaj doslej se takšen način reševanja problemov ni obnesel.

nazaj na vrh