To je Goran Klemenčič: Z mesta predsednika KPK odstopil zaradi “nemoči spopadanja s korupcijo”, zrušil drugo Janševo vlado, kot minister pa 4 leta čaka na spreminjanje protikorupcijske zakonodaje

  • Napisal  Nova24
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Minister za pravosodje Goran Klemenčič Minister za pravosodje Goran Klemenčič

Ni več dvomov, da je minister za pravosodje Goran Klemenčič vse prej kot uspešen minister. Področje pravosodja je v slabšem stanju kot pred njegovim prihodom, roki v sodstvu se namreč niso skrajšali, poznamo pa ga tudi kot kršitelja zakonodaje. Najbolj jasen pokazatelj tega je nezakonito poročilo o premoženjskem stanju predsednikov strank, s katerim je prispeval k padcu druge Janševe vlade.

Poslanka največje opozicijske stranke in predsednica Komisije za peticije ter človekove pravice in enake možnosti Eva Irgl je v hramu demokracije Klemenčiču nastavila ogledalo in poudarila dejstvo, da je Klemenčič z mesta predsednika Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) odstopil, ker se naj ne bi mogel prepričljivo spopadati s korupcijo. “Ko pa je za nagrado, ker je odlično izpeljal projekt rušenja določene osebe, postal minister, je štiri leta čakal, da začne spreminjati protikorupcijsko zakonodajo,” je bila jasna Irglova.

Celo KPK ugotovila, da je Klemenčič zlorabil svoja pooblastila
Klemenčič se je še pred reševanjem problemov v bančnem sektorju z znamenitimi poročili z vlade spravil nad Janezom Janšo in nevtraliziral še Zorana Jankovića, oba javno diskreditiral, namreč v postopku ju ni seznanil z obtožbami in jima ponudil možnosti odgovoriti na obtožbe. Kljub njegovim naporom pa je KPK celo ugotovila, da je Klemenčič zlorabil svoja pooblastila, sodišče pa je razveljavilo njegovo poročilo, kar pomeni, da ni nikoli obstajalo in ne sme imeti posledic.

Zavajal v zadevi preiskovanja pranja iranskega denarja v NLB
Spomniti je treba, da je Klemenčič javnost zavajal v zvezi z ravnanjem v KPK glede preiskovanja pranja iranskega denarja v NLB, kot predsednik KPK pa je delovanje komisije označil kot nadstandardno in profesionalno, kar je izredno težko razumeti glede na to, da je bilo ravnanje v nasprotju z veljavnim sporazumom med KPK in policijo, predaja dokumenta pa je bila opravljena na neformalni ravni. Zadeva Janković glede izločitve dokazov v zadevi farmacevtka, v kateri je ljubljanski župan Janković v zameno za spolne usluge farmacevtki uredil službo za nedoločen čas, je državljankam in državljanom pokazala, da imamo v Sloveniji prvorazredne in drugorazredne državljane, ki se jim celo odvzame hiša in za 200 evrov dolga proda na dražbi. Za neustrezno ravnanje sodstva je vsekakor objektivno odgovoren Klemenčič kot minister.

Klemenčič je ob nastopu funkcije obljubil, da bodo v slovenskem pravosodju uvedene obsežne spremembe, ki naj bi privedle do rešitev sistemskih strateških vprašanj, ki vključuje gradnike pravosodnega sistema, a je bila realnost povsem drugačna, saj v ključne spremembe minister nikoli ni šel. Že vse od nastopa ministrske funkcije se namreč vede arogantno in na izključevalen način v odnosu do predstavnikov tistega dela stroke, ki si prizadeva, da bi se v Sloveniji uredil pravosodni sistem, kjer bi veljalo spoštovanje vrednot, norm in standardov, ki bi nas pripeljali na evropsko pot. Več kot očitno prednost daje ideologiji in rešitvam, ki so ideološko in politično motivirane, kar onemogoča pripravo pravosodne zakonodaje, ki bi omogočila nujno potrebne reforme. Sicer pa je Klemenčič ob interpelaciji priznal, da smo v Sloveniji priča previsoki stopnji nezaupanja v pravosodje, ki ima po njegovo res težave, ki pa so včasih večje, včasih pa manjše. Ta se je tedaj celo dotaknil tudi črkobralstva, neučinkovitosti, nekakovosti in neenotnosti sodne prakse ter priznal, da državljanom težko odgovori, da pravna državna obstaja, da enakost pred zakonom ni odvisna od premoženja in da se dokazi izločajo le za nekatere.

Vlada Mira Cerarja se je navkljub temu odločila, da Klemenčiča predlaga za komisarja za človekove pravice pri Svetu Evrope, saj predstavlja politika, ki je za levico dosegel pomemben cilj, in sicer kot nekdanji namestnik notranje ministrice Katarine Kresal v vladi Boruta Pahorja je kot šef KPK obračunal s kar dvema ključnima nasprotnikoma tradicionalne levice (zanje najbolj pomemben dosežek: z oblasti je spravil Janšo) in ju začasno nevtraliziral ter s tem zagotovil oblast in nadzor sanacije bančnega sistema Alenki Bratušek in Miru Cerarju, ki je s svojim naborom vlade in poslanci, ki redkokdaj spregovorijo v državnem zboru, Slovenijo soočil s štirimi izgubljenimi leti.

nazaj na vrh