Taktike današnjih levičarjev niso nič drugačne od komunističnih taktik iz leta 1948

  • Napisal  vir: nova24tv.si
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Taktike današnjih levičarjev niso nič drugačne od komunističnih taktik iz leta 1948

Upor proti komunizmu leta 1989 v Vzhodni Evropi je bila ponudba za svobodo in za mnoge komentatorje je bil komaj kaj več kot to. Zatiralci so bile komunistične stranke, ki so jih podpirale sovjetske oblasti, toda lahko bi bili tudi plačanci nekredibilne diktature ali tolpa mafijcev. Za številne opazovalce je bilo pomembno to, da so se zatiralci izpostavili, da bi nadzorovali stvari in da so ljudje končno rekli: ne.

 

A videti dogajanje na ta način pomeni spregledati svojevrsten prispevek komunizma k tiraniji, ki je delovala v njegovem imenu. Pomeni tudi ignorirati dolgotrajen pomen političnega sistema, katerega šarm v levičarskih krogih – kot vidimo iz izjav Jeremyja Corbyna in Seumasa Milnea – je bil komajda zmanjšan kljub njegovi ogromni zapuščini človeškega trpljenja.

Listina 77 in odziv komunistov nanjo
Poglejmo nekoliko v preteklost pred letom 1989, v leto 1977, ko je bilo seme tega, kar je pozneje postalo znano kot žametna revolucija, posejano v nekdanji Češkoslovaški. Skupina intelektualcev, med njimi dramatik Václav Havel, je imela navado, da se je srečevala v zasebnih apartmajih v Pragi, kjer je filozof Jan Patočka predaval o Platonu, Aristotelu, Husserlu in Heideggerju. Patočka je bil na univerzi leta 1968 prisilno upokojen in njegovi zasebni seminarji so potekali tajno. Obstajal je realen strah, da bi, če bi zanje izvedela tajna policija, prišlo do aretacij. Ker navsezadnje − kaj so imeli opraviti navadni državljani z razpravljanjem o filozofiji zunaj uradne univerze?

Portret

Češki filozof Jan Patočka. (Foto: Wikipedia)

Znotraj zaprtih, varnih predavalnic, ki so jih nadzorovali znanstveniki, izurjeni v marksistični dogmi, je filozofija imela legitimno mesto v sistemu. Toda razpravljanje o njej v zasebnih stanovanjih v zgodnjih jutranjih urah, in to ljudi, spodbujenih z duhom svobodnega poizvedovanja, je bilo evidentna grožnja državi. Sum je bil upravičen. Iz teh zasebnih razprav pa je pravočasno nastala listina pravic, ki je zahtevala od države, da spoštuje temeljne svoboščine, ki jih je zagotavljala Helsinška sklepna listina o varnosti in sodelovanju v Evropi (Helsinki Accords) prebivalcem Češkoslovaške. Listino 77 so podpisali tisti, ki so se udeleževali Patočkovega seminarja, in vse večji krog pogumnih prijateljev in simpatizerjev. Sam Patočka je stopil v ospredje kot prvi zagovornik Listine; aretirali so ga in brutalno zasliševali, zaradi česar je zbolel – odpeljali so ga v bolnišnico, tam pa nadaljevali z zasliševanjem, dokler se ni zgrudil in umrl.

Preganjanje svobodomiselnih intelektualcev
V tistih časih, ko so zasebno izobraževanje kazensko preganjali ter so bile univerze in fakultete podvržene marksistično-leninistični dogmi, starejša generacija profesorjev, med katerimi so bili najboljši po sovjetski invaziji leta 1968 odstranjeni s svojih položajev, ni imela druge možnosti za predajanje svojega znanja kot na takšnih skrivnih seminarjih. Za večino njih je bilo objavljanje nemogoče, pomembne knjige pa so bile nedostopne ali prepovedane.

Veriga intelektualnega navdiha je bila zdrobljena, bili pa so lastniki in skrbniki njene zadnje prekinjene povezave. Živeli so na koncu izobraževalne tradicije in njihovi poskusi, da bi gojili to tradicijo in jo predajali naprej, so morali biti izvedeni ilegalno. Ne mislite, da je bila to naključna značilnost komunizma: to je bil dejanski politični pomen sistema. Znanje pomeni privilegij, prednost, radovednost, svobodno poizvedovanje – same grožnje proletarski revoluciji in partiji, ki jo je vodila.

Praga v tistih dneh je bila popolno okolje za to dramo. Čez njeno duhovno življenje je bila potegnjena črta, ampak nekako je mesto obstalo, na pol betežno, s spominom na svojo veličastnost. Njegove razpadajoče palače so gledale dol na rutino prestrašenih ljudi, policisti so bili na vsakem vogalu, zapuščene cerkve in državljanske stavbe pa so opominjale meščane, da se je družbeno življenje ustavilo.
Prisiljeni so bili udeleževati se otožnih parad za praznik dela, toda kakršnokoli spontano družbeno življenje je že zdavnaj izginilo. Stavbe so bile napolnjene, delci njihovih razpadajočih fasad so deževali na lesene zidarske odre, ki so varovali pešce pred temi delci nebes. Prevladovala je čudna tišina, ki jo je prekinjalo samo cviljenje tramvajev, mesto pa se je še vedno oprijemalo fragmentov svojega nekdanjega življenja kot čudovitega kipa na grobu.

Ilegalni seminarji in prepovedani Platon
Zahvaljujoč temu posebnemu ozračju je podzemlje postalo moralna ideja in okoli te ideje so se zbirali vsi upi izobraženega razreda, ki je bil prikrajšan za potrditev in mu je bilo prepovedano poučevati. Skozi svoje osebne stike s to skupino ljudi sem razumel, zakaj so bili tisti, ki so se udeleževali ilegalnih seminarjev, tako grozljivo tretirani.

Kar je motilo oblast, ni bilo dejstvo, da so ti svojevrstni ljudje študirali Platona. Navsezadnje so Platona študirali tudi na uradnih univerzah. Problem je bil, ker so študirali Platona skupaj, in to ne da bi prosili za dovoljenje. Ustvarili so svoj klub zunaj nadzora države in se prijateljsko družili, da bi dosegli cilj. Ustvarili so drobec civilne družbe in tako v svoja življenja prinesli pomen, ki je bil onstran vsega, kar je prinašala mračna rutina komunistične birokracije.

V Češkoslovaški so bili v tistih časih lačni civilne družbe. Starejši ljudje so se spominjali klubov, igralskih družin, parad, romanj, plesov, skupin, polkov, ki so bili izgubljeno srce njihovega naroda. Mlajši so z zavistjo gledali zahodne družbe, kjer so popskupine, plesi, festivali in protesti ponujali življenje zunaj sistema. In bolj kot je bila resna želja po vsem tem, odločnejša je bila partija, da to prepove.

Podzemna srečanja in seminarji so odprli pot nazaj do civilne družbe. Obljubljali so družbo, ki se oblikuje na podlagi svobodnih odločitev njenih članov, družbo, v kateri se razlike v mnenjih, izgledih in namenih zgladijo z golim veseljem do sodelovanja in v kateri ni ne diktature od zgoraj navzdol ne ideološkega konformizma.

Boj za civilno družbo
Vojna za civilno družbo je bistvo komunističnega projekta. Janos Kádar, ki je bil po komunističnem prevzemu Madžarske leta 1948 imenovan za notranjega ministra, je v enem letu ukinil 5.000 združenj, od pihalnih godb do pletilnih klubov, od skavtov do fotografov na zabavah, od cerkvenih dobrodelnih ustanov do zasebnih šol. Uveljavil je zakon, po katerem je bilo zbiranje denarja za dobrodelne namene kaznivo dejanje, in odločil, da so vse šole in mladinske organizacije v lasti države. Podobni ukrepi so bili sprejeti na Češkoslovaškem.

Komunisti so na vsa svobodna združenja gledali kot na nevarnost, kot na prostor, kjer lahko hierarhija, razlike, privilegiji in sporazumi ogrozijo vlogo avantgardne stranke v njenem boju za enakost in “socialno pravičnost”. Ko sem razmišljal o tem, sem doumel, zakaj svoboda združevanja sodi skupaj s svobodo govora v prvi amandma ustave ZDA. Ti dve svobodi sta temelj civilne družbe in nujen ščit pred zlorabo politične moči. Odstranite ju in vsa moč bo pristala v rokah države. Rezultat je tisto, kar poznamo kot “totalitarizem”.

Komunizem je iz Evrope izginil pred 30 leti – vendar totalitaristični impulzi ostajajo. Svoboda združevanja nima nobenega svetega statusa pri levici; v naši državi to vidimo v zvezi s podeželskimi športi, ki so in vedno bodo tarča levičarskega neodobravanja.

Laburistična stranka določenih zakonov, ki prepovedujejo svobodno združevanje, ne vidi kot napada na zakonite svoboščine, pač pa kot moralno dolžnost države. Po prepovedi lova na lisice je stranka vrgla oko na streljanje ptic (grouse shooting) – ne, ker bi bila zaskrbljena za ptice, za katere je dobro poskrbljeno prav zato, ker jih streljamo, pač pa zaradi sovražnosti do tistih ljudi, ki se s pištolami zbirajo na barju. Toda združenja, ki najbolj potrebujejo zaščito tako v Veliki Britaniji kot v Srednji Evropi, niso tista, ki so namenjena prostemu času podeželskih ljudi, pač pa tista, v katerih se ljudje združujejo zaradi znanja.

Tudi danes bi kriminalizirali zasebno izobraževanje
Na nedavni konferenci laburistične stranke so se levičarski aktivisti zavzeli za to, da bi bilo zasebno izobraževanje kriminalizirano, kot je bilo pri komunistih, in da bi morala biti sredstva zasebnih šol zaplenjena in uporabljena za “skupno dobro”. Medtem levičarji na univerzah izvajajo učinkovite kampanje, da bi preprečili svobodno razpravo in izključili profesorje, z mnenji katerih se ne strinjajo. Spolitizirani predmeti, kot so študije spola, ki prepovedujejo ideološko nestrinjanje ter imajo doktrino in dogmo za svoj cilj, izrinjajo svobodno razpravo iz kurikula.

Ni še jasno, kako daleč bo to šlo. Toda argumenti, ki jih dajejo, in taktike, ki jih sprejemajo, so enaki, kot so bili komunistični leta 1948. Državo vidijo kot varuha javne morale, ki mora prepovedati zlorabo naših svoboščin.

Zagotovo je zelo verjetno, da bo podzemna univerza, ki je delovala v Češkoslovaški v 80. letih, prej ali slej potrebna v Veliki Britaniji. Ko se pripravljamo na ta trenutek, bi morali gledati nazaj, ne v leto 1989, ampak v leto 1977, ko se je bitka, ki se je bíla in je bila poražena v povojnih letih, znova resno začela. In je naša bitka danes. Znova se moramo bojevati za civilno družbo proti državi in za svobodno združevanje proti totalitarnemu nadzoru.

Sir Roger Scruton

(Sir Roger Scruton je filozof, pisatelj in politični teoretik. Je sodelavec Centra za etiko in javno politiko /Ethics and Public Policy Center/ v Washingtonu in profesor na Univerzi Buckingham v Veliki Britnaiji.)

nazaj na vrh