Predsedniku Republike Slovenije Borutu Pahorju je predsednik SDS Janez Janša v pismu sporočil, da »v Državnem zboru RS zaenkrat ne obstaja potrebna večina za oblikovanje stabilne vlade Republike Slovenije za mandat 2018-2022«. Ob tem ocenjuje, da obstaja »še vedno določena možnost, da se takšna večina kljub vsemu oblikuje v naslednjih tednih. Velika večina strank si namreč ne želi novih predčasnih volitev, že četrtih zapovrstjo. Seveda pa je vedno na mestu tudi razmislek, koliko časa je lahko vlada, sestavljena iz strahu pred novimi volitvami, res stabilna in učinkovita.«

Kljub temu da »obstaja določena pripravljenost za sodelovanje in preseganje razlik med nekaterimi programsko sicer različnimi strankami«, se je pokazalo tudi, »da nekatere parlamentarne stranke vztrajajo pri obžalovanja vredni nedemokratični in nedržavotvorni drži zavračanja večinske volje volivcev in celo same kulture dialoga«. Zato Janez Janša ocenjuje: »Do resnega poskusa oblikovanja stabilne vlade lahko zaradi naštetega očitno pride šele potem, ko bodo prej izčrpane vse teoretične možnosti za oblikovanje šibke, nestabilne vlade«, in dodaja, da »če to ne bo uspelo, bodo morali vsi tisti, ki kljub porazu na volitvah in poraznim posledicam svoje vladavine vztrajajo pri oblasti in ideološkem izključevanju, ponovno prevzeti odgovornost pred volivci. Slovenska demokratska stranka bo še naprej ravnala dialoško, odgovorno in v dobro Slovenije. Slovenski človek, njegova varnost in blaginja bosta vedno naša prva skrb.«

Pismo Janeza Janše predsedniku države Borutu Pahorju preberite v nadaljevanju:

"Predsednik Republike Slovenije

g. Borut Pahor

Spoštovani g. predsednik, na podlagi najinega razgovora in dogovora Vam sporočam, da v Državnem zboru zaenkrat ne obstaja potrebna večina za oblikovanje stabilne vlade Republike Slovenije za mandat 2018-2022.

Obstaja pa možnost, da se takšna večina kljub vsemu oblikuje v naslednjih tednih. To oceno dajem na podlagi neformalne komunikacije, ki je potekala v zadnjih dneh med parlamentarnimi strankami. Skupni imenovalec te komunikacije je spoznanje, da si velika večina strank ne želi novih predčasnih volitev, že četrtih zapovrstjo.

Komunikacija z ostalimi parlamentarnimi strankami je pokazala, da obstaja določena pripravljenost za sodelovanje in preseganje razlik med nekaterimi programsko sicer različnimi strankami. To je glede na dani rezultat volitev, pri katerem druga in tretja stranka skupaj ne dosegata števila poslancev prve, hkrati pa tudi SDS za sestavo večine potrebuje še vsaj dva koalicijska partnerja, seveda tudi edini možen pristop za oblikovanje stabilne vlade.

Pokazalo pa se je tudi, da nekatere parlamentarne stranke vztrajajo pri obžalovanja vredni nedemokratični in nedržavotvorni drži zavračanja večinske volje volivcev in celo same kulture dialoga. K temu pomembno prispevajo različne neformalne interesne skupine, ki si želijo čim daljše obdobje brezvladja, čim večji nered v družbenih podsistemih in posledično seveda čimbolj šibko vlado. V neobvladljivi koaliciji velikega števila strank in šibki vladi vidijo garancijo za lastne koristi oziroma lažji dostop do davkoplačevalskih sredstev, deležev državnega premoženja preko obvladovanih DUTB in SDH in ohranitev svojih privilegijev in monopolov. Ker so te interesne skupine lastnice večine osrednjih medijskih hiš ali pa imajo nanje zaradi kapitalskih in drugih povezav pomemben vpliv, v javnosti načrtno vzpodbujajo (ne)kulturo izključevanja, kar dodatno otežuje oblikovanje stabilne vlade.

Do resnega poskusa oblikovanja stabilne vlade lahko očitno pride šele potem, ko bodo prej izčrpane vse teoretične možnosti za oblikovanje šibke, nestabilne vlade.

Zaradi vsega navedenega se bo po mojem mnenju proces oblikovanja vlade še nekaj časa po nepotrebnem zavlekel, kar najverjetneje prenaša vašo pristojnost in odgovornost za predlaganje predsednika vlade tudi v drugi ali tretji krog.

Izkoriščam to priložnost tudi za prošnjo za vašo podporo pobudi, oblikovani na skupnem sestanku med SDS in N.Si, da se volilni sistem čimprej  vsaj deloma popravi tako, da bo omogočal volivcem odločilni vpliv na izvolitev njihovega poslanca. To nenazadnje terja tudi ustava RS, ki v tej točki po 18 letih še vedno ni uresničena. Ocenjujemo, da bi takšna sprememba lahko pomembno povečala zaupanje ljudi v demokratični proces volitev in s tem tudi volilno udeležbo, ki je že dva mandata nevarno nizka.

S spoštovanjem,

                                                                                                          Janez Janša

Ljubljana, 19. julij 2018"

Izjavo Janeza Janše za javnost lahko preberete TUKAJ.

"Pokazalo pa se je tudi, da nekatere parlamentarne stranke vztrajajo pri obžalovanja vredni nedemokratični in nedržavotvorni drži zavračanja večinske volje volivcev in celo same kulture dialoga. K temu pomembno prispevajo različne neformalne interesne skupine, ki si želijo čim daljše obdobje brezvladja, čim večji nered v družbenih podsistemih in posledično seveda čimbolj šibko vlado," je dejal Janez Janša, predsednik SDS, potem ko je predsednika Boruta Pahorja obvestil, da ne bo sprejel kandidature za mandatarja, ker da zaenkrat ne obstaja potrebna večina za oblikovanje stabilne vlade, da pa obstaja možnost, da se takšna večina oblikuje v naslednjih tednih.

Izjavo Janeza Janše objavljamo v celoti, VIDEO pa si lahko ogledate TUKAJ.

"Spoštovani!

V Državnem zboru zaenkrat ne obstaja potrebna večina za oblikovanje stabilne vlade Republike Slovenije za mandat 2018-2022.

Obstaja pa še vedno določena možnost, da se takšna večina kljub vsemu oblikuje v naslednjih tednih. Velika večina strank si namreč ne želi novih predčasnih volitev, že četrtih zapovrstjo. Seveda pa je vedno na mestu tudi razmislek, koliko časa je lahko vlada, sestavljena iz strahu pred novimi volitvami, res stabilna in učinkovita.

Komunikacija z ostalimi parlamentarnimi strankami je pokazala, da obstaja določena pripravljenost za sodelovanje in preseganje razlik med nekaterimi programsko sicer različnimi strankami. To je glede na dani rezultat volitev, pri katerem druga in tretja stranka skupaj ne dosegata števila poslancev prve, hkrati pa tudi SDS za sestavo večine potrebuje še vsaj dva koalicijska partnerja, seveda tudi edini možen pristop za oblikovanje stabilne vlade.

Pokazalo pa se je tudi, da nekatere parlamentarne stranke vztrajajo pri obžalovanja vredni nedemokratični in nedržavotvorni drži zavračanja večinske volje volivcev in celo same kulture dialoga. K temu pomembno prispevajo različne neformalne interesne skupine, ki si želijo čim daljše obdobje brezvladja, čim večji nered v družbenih podsistemih in posledično seveda čimbolj šibko vlado. V neobvladljivi koaliciji velikega števila strank in šibki vladi vidijo garancijo za lastne koristi oziroma lažji dostop do davkoplačevalskih sredstev, deležev državnega premoženja preko obvladovanih DUTB in SDH in ohranitev svojih privilegijev in monopolov. Ker so te interesne skupine lastnice večine osrednjih medijskih hiš ali pa imajo nanje zaradi kapitalskih in drugih povezav pomemben vpliv, v javnosti načrtno vzpodbujajo (ne)kulturo izključevanja, kar dodatno otežuje oblikovanje stabilne vlade.

Do resnega poskusa oblikovanja stabilne vlade lahko zaradi naštetega očitno pride šele potem, ko bodo prej izčrpane vse teoretične možnosti za oblikovanje šibke, nestabilne vlade.

Če to ne bo uspelo, bodo morali vsi tisti, ki kljub porazu na volitvah in poraznim posledicam svoje vladavine vztrajajo pri oblasti in ideološkem izključevanju, ponovno prevzeti odgovornost pred volivci. Slovenska demokratska stranka bo še naprej ravnala dialoško, odgovorno in v dobro Slovenije. Slovenski človek, njegova varnost in blaginja bosta vedno naša prva skrb."

Janez Janša je pismo s podobno vsebino poslal predsedniku republike Borutu Pahorju. Pismo si lahko preberete TUKAJ.

V Sloveniji imamo v tem trenutku dva politična pola, ki nimata nič skupnega z levico in desnico (čeprav se delno pokrivata s politično usmerjenostjo). Prvi pol predstavljajo SDS, SNS in NSi, ki se kljub razlikam med strankami zavzemajo za povezovanje, iskanje skupnih točk in kompromisov med vsemi igralci na političnem prizorišču. Drugi pa LMŠ, SMC, SD, DeSUS in SAB, ki zagovarjajo izključevanje, politični elitizem, širjenje laži in nestrpnosti o političnih nasprotnikih ter seveda tisti pristni slovenski Našizem, ki ga levica goji že, odkar v politiki ni več pragmatika Drnovška. V alternativnem svetu, kot nam ga rišejo naši režimski mediji, je prva skupina »razdiralna«, druga pa »povezovalna«. Tak absurd je modus operandi slovenske medijske scene, a komaj zdaj, ko so se je na levici (premajhno število glasov) porazdelil med brezsramnimi kruhoborci, ki namesto programa obljubljajo socialistične floskule in obljubo o izolaciji Janeza Janše, je resnična bizarnost takšnega početja pljusknila na sceno v vsej svoji tragikomičnosti.

Politični analitiki napovedujejo »konec politične kariere Janeza Janše«, potem ko je preklical povabila strankam na wannabe-sredinski levici. Nobene besede o absolutni nenormalnosti in sumljivi usklajenosti levice, ki je že pred preklicem napovedala, da se z Janšo sploh ne bo pogovarjala. Razprave o zdravstvu? Šolstvu? Zunanji politiki? Gospodarstvu? Ne hvala, o tem se z največjo stranko na desnici, ugledno članico EPP, sploh ne da razpravljati. Raje se bodo o niansah socializma in planskega gospodarstva pogovarjali z volilnimi soporaženci. 25 odstotkov volivcev, ki so SDS podelili relativno zmago, je treba preglasovati in dati glas združenim marginaliziranim interesom na levici. 25 odstotkov prebivalstva za levico ne obstaja. 25 odstotkov prebivalstva je za slovensko levico »izbrisanih«. Pa bodimo iskreni – tudi znotraj volilne baze kvazi-sredinskih LMŠ, SMC in SAB je dovolj volivcev, ki jim niti približno ni všeč, da se stranka njihove preference sploh noče pogovarjati z nasprotno stranjo. Zagotovo lahko trdimo, da so pristno Antijanša-politiko volili le volivci obeh skrajno levičarskih strank (SD in Levice) ter stranke upokojenske jugo-elite (DeSUS). Velik del preostalih – tako tisti, ki so volili desne, kot tisti, ki so bili prevarani v prepričanju, da volijo »sredinsko leve«, so bili na suho nategnjeni. Noben analitik ne razlaga o tej neposredni prevari slovenskih volivcev. Na RTV Slovenija, 24ur, Delu, Dnevniku, Večeru se v podobni skladni parazitski simbiozi kot peterček rdečih strank sprenevedajo, da je izključevanje pač politična normalnost in posledica izključevalne politike SDS (ki je ironično edina, ki se zares napreza povezovati z vsemi, kljub programskim razlikam in kljub temu, da ima edina imena vreden politični program). Vas kaj spominja na film Invasion of the Body Snatchers, kjer z vesoljskimi paraziti okuženi zemljani krulijo kot prašiči vsakič, ko vidijo kakšnega neokuženega, ki se (še) pogovarja po človeško? Očitno je treba režimske medije in pet levih strank (ter seveda tudi Levico) od zdaj naprej jemati kot enotno pošast, z enakimi interesi in cilji, ki usklajeno »hara« po zadnjih ostankih normalnosti, ki jo kot država premoremo.

V normalni državi bi sledila vprašanja Cerarju, Šarcu in Bratuškovi. Zakaj se nočete niti pogovarjati s SDS? Katere programske točke SDS specifično vas motijo, zakaj so škodljive in kako bi jih vi uredili drugače? Zakaj se pogovarjate z Novo Slovenijo, če pa ima program skoraj povsem kompatibilen z vam neželeno SDS? Zakaj SDS-ovo opozarjanje na begunsko problematiko (ki se je priročno le nekaj dni po volitvah izkazala za umestno in kredibilno) proglašate za zavajajoče in ksenofobno, pomisleki Nove Slovenije o beguncih, ki so bili med kampanjo povsem identični SDS-ovim, pa vas ne motijo oz. jih preslišite? Še vprašanje za večnega Karla Erjavca: zakaj SDS ne podpirate z utemeljitvijo, da bi oni razprodajali državno premoženje, ko pa je privatizacija prav tako temelj programa Nove Slovenije, s katero pa se veselo pogovarjate? Novinarji in analitiki, takšna vprašanja so vaše osnovno poslanstvo! V normalni državi čebuljenja o orbanizaciji in tiranstvu Janeza Janše ne bi bila dovolj. V normalni državi bi bile takšne floskule žalitev zdravega razuma državljanov, novinarji pa bi komaj čakali, da demagoge (na katerikoli strani političnega spektra) raztrgajo na koščke in izpostavijo njihov blef pred širno javnostjo.

Tako daleč smo prišli, da si zdaj ne le bolivarski pogorelec SD (ki se je od odhoda Pahorja pogreznil v žalostno aktivistično brozgo mladih komunistov in oportunističnih socialističnih podjetnikov starega kova,  ki imajo koristi od vedno večje in vedno bolj socialistične države), ampak tudi preostali (bojda sredinski) del levice želi (raz)druženo Levico v parlamentu. Stranko večnih študentov, avantgardnih umetnikov in lažnih borcev za človekove pravice. Stranko, ki si ne želi jugoslovanskega socializma, saj je ta zanjo po Markovićevih reformah 1988 še preveč neoliberalen. Stranka, ki si »blaginjo za vse, ne le za peščico«, predstavlja tako, kot nori Bernie Sanders in sovjetski molj Jeremy Corbyn – z ropom bogatih in »prerazporeditvijo« njihovega premoženja po vladnem diktatu (Chavez ploska), s samozadostnostjo (Fidel ploska iz onostranstva), z izhodom iz zveze Nato in hkratnim slabenjem Slovenske vojske (mladim, od 70 let miru razvajenim hipijevskim milenialsom, bi bilo potrebno ponovno razložiti, da sta kompetentna vojska in policija hrbtenica vsake suverene države, kot pravi stari židovski pregovor: »Jezik je dialekt z vojsko in mornarico.«). Levica v vladi (tudi če le za eno leto) bi pomenila odhod bogatih, uspešnih in ambicioznih. Pomenila bi beg mednarodnih korporacij, ki k nam prinašajo dobro plačana delovna mesta. Pomenila bi socialistično uravnilovko, v kateri bi se redno zaposleni nevarno približali tistim na denarni socialni podpori. Kar pa je najpomembnejše – pomenila bi razkroj ustroja slovenske družbe, kot smo si jo zamislili leta 1991. Tedaj nismo rekli le »adijo, velika Srbija«, ampak tudi »adijo, plansko gospodarstvo, pozdravljen, tržni kapitalizem«. Levica v vladi bi pomenila NE za plebiscit, NE za deklaracijo o neodvisnosti in NE razglasitvi lastne države. Tudi tukaj nobenega zgroženega odziva. Ne novinarjev. Ne analitikov. Ne civilne družbe, ki bi morala ostro obsoditi in opozoriti na posledice ekscesov, kot je poziv sredinske vlade, da v svojo sredino vabi povsem brezsramne neomarksiste, ki bi nas hkrati želeli še razorožiti in v državo uvoziti neomejeno število ekonomskih migrantov iz tretjega sveta.

Očitno globoki državi teče voda v grlo. Zadnji krog tranzicije je pred vrati. Milijarde čakajo na srečne prejemnike, ki se že skoraj 3 desetletja mastijo na račun davkoplačevalcev in nas delajo vsak dan bolj revne. Bosanski sponzorji SMC že v nizkem startu čakajo na pogodbe za drugi tir, ki jih bodo pozneje okrasili z aneksi, kar že zdaj, preden se je sploh kaj zares začelo, plodno počne Kolektor z izvlečnim tirom. Nova kriza se bliža in očitno je, da bodo tajkunski magnati blizu tranzicijske levice izredno težko dobivali sumljive kredite - za katere se bo že vnaprej vedelo, da ne bodo nikoli  poplačani -, če ne obdržimo »suverenega nacionalnega bančništva« z NLB. V zdravstvu se noben ponudnik zdravstvene opreme (katerih pot – kakšno naključje – od osamosvojitve naprej zmeraj vodi skozi mračne sobane z levo politiko povezanih poslovnežev) ne bo odrekel izplenom iz javnih naročil v stilu njujorških mafijskih donov, ki »nadzirajo« gradbene projekte po mestu. Milijarde so na mizi in zdaj ni prostora za napake. Zdaj bodo vsi strici, ki so desetletja subtilno obvladovali mafijsko podzemlje slovenskega državnega gospodarstva, pritisnili na rdeči peterček in seveda na medije, ki si jih dobesedno lastijo. In narisali novo resničnost. Resničnost, v kateri sta SDS in NSi razdiralna, LMŠ, SMC, DeSUS, SAB in SD pa povezovalni. Od vas je odvisno, ali boste verjeli. Če boste verjeli, se ne pritožujte naslednjič, ko boste za ultrazvočni pregled sumljivih tvorb na pljučih naročeni 27. aprila 2023.