V Sloveniji v osmih letih za tretjino več medvedov

V okviru projekta Life Dinalp Bear so z genetsko analizo ocenili, da je bilo konec leta 2015 v Sloveniji 564 medvedov, kar je 33 odstotkov več kot leta 2007, ko je potekala zadnja raziskava o številčnosti te živali. Obenem pa ni več škod ali konfliktov, je poudaril vodja raziskave Tomaž Skrbinšek z biotehniške fakultete v Ljubljani.

Preberite več...

Bizarno: Slovence veliko bolj skrbijo vrnjeni pokljuški gozdovi kot pa preplačan drugi tir

  • Objavljeno v Fokus

Včeraj sem za tiskano izdajo Demokracije pisal članek, ki se nanaša na aktualne politične okoliščine projekta »drugi tir« (ta članek si boste lahko prebirali od jutri naprej v tiskani izdaji Demokracije). Kot je znano, je Forum 21 prejšnji teden skupaj s svetom za civilni nadzor nad projektom drugi tir organiziral javno razpravo, kjer so udeleženci pretakali krokodilje solze zaradi »sfaljenega« projekta TEŠ 6, ki velja za enega najbolj potratnih projektov v naši novejši zgodovini. Zato bi bilo potrebno bolje nadzirati gradnjo drugega tira, da ne bi prišlo do podobnih težav, ki bi lahko naredile novo veliko luknjo v proračunsko vrečo.

Da, prav ste prebrali: Forum 21 na takšen način skrbi za slovensko blaginjo – če seveda verjamete v palčke. A vedno je potrebno izrečene besede, še zlasti tiste, ki jih izreče forumski vodja Milan Kučan, razumeti med vrsticami ter odkriti njihov skupni pomen. Precejšen del slovenske javnosti se verjetno sedaj meče na trepalnice pred nekdanjim partijskim šefom, češ da mu ni vseeno za usodo Slovenije ter blaginje njenih prebivalcev. Toda če pomislimo, da je Forum 21 eno najmočnejših slovenskih omrežij, ki temelji na hierarhičnosti t. i. udbomafije (izraz si je sicer izmislil arhitekt Edvard Ravnikar v devetdesetih letih in je še vedno aktualen) in da bodo verjetno za projekt drugega tira (tako izgradnjo kot nadzor) poskrbeli kar člani tega omrežja, zadeva takoj dobi drugačen pomen. Mimogrede: Kitajci bi lahko drugi tir v kratkem času zgradili za okoli 400 milijonov evrov, naši strokovnjaki so vrednost projekta pred leti ocenili na 700 milijonov, zadnja ocena pa je vrtoglavo narasla na kar milijardo in štiristo milijonov evrov, kar pomeni, da je med najnižjo in najvišjo izmerjeno vrednostjo kar milijarda evrov razlike. Sedaj je na potezi stroka, da širši javnosti pojasni, od kod ta razlika.

Zakaj ni vlakov do Kopra?

Ker se sicer tudi sam prevažam z vlakom, sem danes zjutraj sprevodnika povprašal, če morda kaj ve, zakaj vlak Intercity Pohorje vozi iz Maribora samo do Ljubljane in ne do Kopra (od Ljubljane do Kopra so organizirani nadomestni avtobusni prevozi). Odgovoril mi je silno neprepričljivo, češ da ta vlak do Kopra vozi itak samo do poleti. Da, to velja za Intercity Slovenija, ne pa tudi za IC Pohorje. Odgovora torej nisem dobil. Tako kot ga nisem dobil od uprave SŽ, medtem ko je zaposlenim na SŽ celo prepovedano komunicirati z mediji. Tako da na pojasnila, zakaj je Koper odrezan od železniškega omrežja, še vedno čakam. So kriva dela na progi, je kriva preobremenjenost proge s tovornim prometom? Naši viri to zanikajo. Že tako ali tako je nenavadno, da je v lanskem letu premier Miro Cerar simbolno in na zelo pompozen način odprl prenovljeno železniško progo Pragersko-Hodoš in se za potrebe piara celo preizkusil v vlogi strojevodje. Dejansko pa po tej progi še vedno vozijo dizelski vlaki, saj je električna infrastruktura v resnici še nedokončana. Kako naj torej zaupam predsedniku vlade in njegovemu ministru za infrastrukturo, ki je na začetku mandata vehementno trdil, da Slovenija še vsaj tri desetletja ne bo potrebovala dvotirne proge od Divače do Kopra? Kako naj dojemam nenaden preobrat premierja Cerarja, ki mu je sedaj drugi tir prioritetna naloga? Je to posledica ukaza »plavega botra«? Namreč, sam sem bil še pred kratkim prepričan, da drugi tir potrebujemo, sedaj pa sem vedno bolj v dvomih, saj imam občutek, da tudi z blokado potniških vlakov do Kopra slovenski javnosti perejo možgane, da je drugi tir nujno potreben. Da je ta projekt postal vladna prioriteta, je tudi pokazatelj, da na nove predčasne volitve ne moremo računati, pač pa bo projekt drugi tir očitno postal zelo dobrodošla molzna krava za tajkune in udbomafijsko omrežje, ki bo s tem denarjem tudi financiralo predvolilno kampanjo kakšnega »novega obraza« ter instant-stranke po zgledu PS in SMC. Le kdo bo to? Morda Tanja Fajon, morda Nataša Pirc Musar, morda celo Goran Klemenčič, kdo ve?

Čisto mimogrede: ko sem danes pogledal na spletno stran Slovenskih železnic in preveril, koliko vlakov odpelje iz Kopra proti Ljubljani, sem ugotovil, da odpelje en sam vlak. Za ostale štiri pa so organizirani nadomestni avtobusni prevozi.

Od drugega tira do Pokljuke

Skratka, videti je, da cuzanje davkoplačevalskih sredstev v zasebne namene Slovencev ne skrbi toliko kot vračanje zaseženega premoženja Cerkvi. To je očitno za povprečnega Slovenca bolj pomembna tema kot pa dejstvo, da nas že ves čas tranzicije na prikrit način molzejo – potem pa se sprašujemo, od kod slabe ceste, slabo javno zdravstvo, pomanjkanje denarja za nujne projekte, itd. Da se volivci ne bi preveč spraševali o tem, je potrebno najti kakšen »opij za ljudstvo«. Pred dvema dnevoma sem pisal o tem, kako skoraj propadla političarka Alenka Bratušek jaha na zlaganih mitih o Cerkvi in njenih premoženjskih zadevah. No, takrat sem pozabil omeniti, da pobožne želje o uvedbi cerkvenega davka ter o obdavčitvi mašnih nabirk prihajajo iz istih krogov, ki tudi zagovarjajo dosledno in absolutno ločitev Cerkve od države. Hopla, tule pa nekaj ne gre skupaj! Zapriseženi antiklerikalci bi radi po eni strani ločevali Cerkev od države in jo potisnili celo v katakombe, po drugi strani pa bi radi, da država steguje tace po cerkvenem denarju. Kontradiktorno, da bolj ne bi moglo biti! Ampak zdi se, da vseh tistih, ki tovrstnim stališčem glasno ploskajo, ta kontradiktornost sploh ne moti.

Gozdovi fevdalnega izvora? Pa kje živite?

Ker pa se v javnosti znova in znova pojavljajo tudi miti o tem, da so pokljuški gozdovi, ki naj bi jih dobila Cerkev, fevdalnega izvora, velja spomniti tudi na nekatera zgodovinska dejstva. Namreč, v začetku enajstega stoletja je cesar Henrik II. prav iste gozdove podaril škofiji Brixen, torej tedanji tirolski škofiji. Šele v začetku 19. Stoletja pa je tedanja Avstrija gozdove nacionalizirala, vendar jih je leta 1838 cesar Franc II. vrnil škofiji, ta pa jih je dvajset let kasneje prodala industrialcu Ruardu. Slednji jih je že leto po nakupu prodal naprej in sicer Kranjski industrijski družbi, ki jih je imela v lasti skoraj štirideset let, malo pred koncem 19. Stoletja pa jih je prodala Kranjskemu verskemu skladu, ki je bil namenjen za financiranje duhovnikov, sakralnih stavb in konfesionalne dejavnosti Katoliške Cerkve. Premoženje sklada je bilo namreč sestavljeno iz premoženja samostanov, ki sta ga v 18. stoletju podržavila cesarica Marija Terezija in cesar Jožef II. Po propadu habsburške monarhije leta 1918 so bili gozdovi po sukcesiji preneseni na tedanjo Kraljevino SHS (kasneje Kraljevina Jugoslavija), slednja pa je dve leti pred začetkom druge svetovne vojne na njenih tleh prenesla gozdove na ljubljansko škofijo. Kraljevina Jugoslavija v nasprotju z razpadlo Avstrijo ni omogočala celovitega javnega financiranja duhovnikov, sakralnih stavb in konfesionalne dejavnosti Katoliške Cerkve (kar je bila med drugim tudi posledica zapletenih odnosov s Srbsko pravoslavno Cerkvijo, ki je imela v državi znaten vpliv), premoženje Kranjskega verskega sklada pa je bilo namensko oblikovano prav za te potrebe (prenos je bil opravljen na podlagi pooblastila iz Finančnega zakona; pravnost te transakcije oz. skladnost z ustavnim redom Republike Slovenije je potrdilo Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbah U-I-107/96, U-I-25/97 in U-I-121/97). Te gozdove je ob začetku okupacije leta 1941 zaplenila nacistična Nemčija, vendar s koncem vojne niso bili vrnjeni, saj jih je komunistična Titova Jugoslavija nacionalizirala. Leta 1991 se je začel denacionalizacijski postopek za omenjene gozdove, denacionalizacijski upravičenec pa je ljubljanska nadškofija kot neposredna pravna naslednica ljubljanske škofije iz leta 1941.

Alenka in njen "opij za ljudstvo"

Prav ta zgodovinska dejstva bi morala slovenska javnost upoštevati, preden bi spet padla na limanice demagoških izpadov iz vrst tranzicijske levice, predvsem Alenke Bratušek, ki se na ta način bori za svoje politično preživetje. Spomnimo: Bratuškova si želi razpisati referendum o vračanju gozdov v naravi, pri tem pa se celo sklicuje na bančno luknjo, ki naj bi jo povzročila Cerkev – zato bi se morala slednja po njeno odpovedati denacionalizacijskim zahtevam, kar naj bi bila zamena za škodo, ki je bila povzročena preko poslovanja mariborske nadškofije. Še zlasti hinavsko pa je, da je Bratuškova kmalu po svoji izvolitvi za predsednico vlade obiskala sveže izvoljenega papeža Frančiška (očitno so diplomatski kanali dobro delovali), sedaj pa za potrebe svojega političnega preživetja širi demagogijo. Prav zato je pomembno, da se tovrstne laži tudi javno razgali – tudi zaradi tihega ropanja slovenskega proračuna s strani omrežij, ki na račun tovrstnih »opijev za ljudstvo« lahko brez večje panike opravljajo svojo umazano raboto.

Preberite več...