Svet zavoda Ljubhospica: Odločno zavračamo evtanazijo

  • Napisal  Demokracija
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Simbolična fotografija (foto: Pixabay) Simbolična fotografija (foto: Pixabay)

Svet zavoda Ljubhospica je na četrtkovi seji sprejel izjavo o evtanaziji, s katero slednjo odločno zavrača. Vodja Hiše Ljubhospica Tatjana Fink navaja, da se zdi evtanazija odgovor, ki je družbi hitenja, hitrih rešitev in zapovedane storilnosti pisan na kožo, vendar pa je gibanje hospic nastalo prav kot drugačen odgovor na potrebe umirajočih.

 

"Zavod Hospic Ljubljana evtanazijo, ki je namerna usmrtitev bolnika na njegovo zahtevo ali celo brez ugotavljanja njegove volje, odločno zavrača. Člani sveta zavoda, zaposleni in drugi sodelavci ter prostovoljci se zavezujemo, da bomo pri delu sledili temeljnim vrednotam hospica, s posebnim poudarkom na nedotakljivosti življenja in spoštovanju človekovega dostojanstva do konca," so zapisali v izjavi, ki sta jo slavnostno podpisala direktor zavoda Marjan Sedej in predsednik sveta zavoda Jože Balažic.

Obenem so dodali, da je njihovo poslanstvo celostna oskrba neozdravljivo bolnih ob koncu življenja. "Pri čemer umiranje in smrt sprejemamo kot naravni proces. Življenja ne podaljšujemo niti ne skrajšujemo, ampak zagotavljamo njegovo čim boljšo kakovost v času, ki preostaja," so izjavo še povzeli v Hiši Ljubhospica.

"Ne trdimo, da trpljenje ob koncu življenja včasih ne presega zmožnosti hospic paliativne oskrbe. Prepričani pa smo, da moramo, preden začnemo govoriti o sistemski ureditvi evtanazije, začeti urejati univerzalni dostop do takšne celostne oskrbe bolnim v zaključni fazi življenja in zagotoviti, da bo slednja dostopna vsakemu, ki jo bo potreboval. V Sloveniji smo še svetlobna leta daleč od takšne ureditve," pa je v odprtem pismu zapisala Finkova in opozorila, da nenazadnje edina hiša hospica tudi tri leta po ponovnem odprtju deluje brez statusa in izključno s pomočjo donatorjev.

Hkrati je pojasnila, da pri svojem delu opazujejo, kako na človeka vpliva občutek, da je družini v breme, in v kakšno olajšanje je marsikomu sprejem v našo hišo. "Stanje se tukaj pogosto stabilizira, celo začasno izboljša. Ustrezna terapija, ki pomiri razbolelo telo, še zdaleč ni edina, ki to omogoča. Občutek, da je razumljen, da imamo čas zanj, da se nam ne mudi, ampak želimo z njim prepotovati to pot, človeka razbremeni skrbi," je navedla in ocenila, da je igranje z evtanazijo etično sporno in nevarno početje dokler strokovne in sočutne oskrbe ne bomo zagotovili vsem bolnikom, ki jo potrebujejo.

V Hiši Ljubhospica so prepričani, da javno razpravo o evtanaziji paradoksalno vodi prav velik strah pred umiranjem, ki je v naši družbi še vedno (ali celo čedalje bolj) tabu. Čeprav imajo neozdravljivo bolni včasih neurejeno protibolečinsko terapijo, kopico predpisanih, a ne več potrebnih zdravil, rane, tudi duševni nemir, pa željo, da bi predčasno zaključil svoje življenje, izrazi le redko kdo: "Med več kot 400 bolniki, kolikor smo jih oskrbeli v zadnjih treh letih, bi takšne, ki so načenjali vprašanje evtanazije, lahko prešteli na prste ene roke."

"Zgodi se sicer, da tudi skrbno načrtovana terapija ne pomaga in bolečina ter drugi simptomi vztrajajo, vendar pa s sočutnim pristopom in nežno prisotnostjo neredko ugotovimo, da je to posledica strahu, neurejenih odnosov v družini, pogrešanja svojcev, ki jih kljub iztekanju dragocenega časa ni ob bolniški postelji, ali pa bolnikovih nezadovoljenih duhovnih potreb. Bolniki nas učijo, da so najboljše zdravilne intervencije ljubezen, sočutje in prisotnost," še navaja Finkova.

nazaj na vrh