Romana Tomc: Socialisti že dolga leta obvladujejo skoraj vse institucije socialne države in prav to področje je povsem zavoženo!

Evropska poslanka iz vrst SDS/ELS Romana Tomc Foto: Tamara Bizjak, Ana Gregorič Evropska poslanka iz vrst SDS/ELS Romana Tomc Foto: Tamara Bizjak, Ana Gregorič

Nedvomno lahko rečemo, da je evropska poslanka iz Slovenije Romana Tomc zaznamovala mandat evropskega parlamenta na področju sociale in zaposlovanja. Čeprav so bile včasih politike bolj osredotočene na področje zunanjih zadev, gospodarstva, se danes zdi, da je sociala eno najpomembnejših področij, ki se neposredno dotika vsakega Evropejca, s tem pa tudi vseh državljanov Republike Slovenije. Tokrat smo se z evropsko poslanko pogovarjali predvsem o širšem področju sociale in zaposlovanja.

Romana Tomc je poslanka v evropskem parlamentu. Izvoljena je bila na listi Slovenske demokratske stranke, ki v Evropskem parlamentu deluje v okviru poslanske skupine Evropske ljudske stranke (ELS). V parlamentu je članica odbora za zaposlovanje in socialne zadeve, nadomestna članica v odboru za ekonomske in monetarne zadeve. Bila je tudi članica posebnega preiskovalnega odbora PANA, ki je preiskoval davčne goljufije in pranje denarja. Nadalje je podpredsednica delegacije evropskega parlamenta za odnose z Japonsko. Pred tem je bila poslanka in tudi podpredsednica Državnega zbora RS. V letu 2014 je postala podpredsednica Parlamentarne skupščine Sveta Evrope (PSSE) s sedežem v Strasbourgu, v okviru PSSE pa je kot voditeljica slovenske delegacije delovala v odboru za politične zadeve. Rodila se je v Ljubljani in tam diplomirala na ekonomski fakulteti. Dodatno se je izobraževala na področju podjetništva. Konec leta 2017 je bila kandidatka SDS za predsednico Republike Slovenije.

Gospa Tomčeva, Evropska unija ima danes najvišjo stopnjo zaposlenosti po zadnji finančno-gospodarski krizi. V zadnjih anketah je podpora Evropski uniji najvišja po letu 1983. Kje vidite razloge za to? So v prvi vrsti razlog za to dobri gospodarski rezultati?

Od gospodarske krize, ki je s seboj prinesla tudi visoko brezposelnost, je že desetletje. Preveč samozavestno bi bilo reči, da so k večji podpori Evropski uniji pripomogli samo ukrepi evropske politike. Prav gotovo pa so odločitve, ki so bile sprejete v različnih evropskih institucijah, izdatno pomagale k regeneraciji evropskega gospodarstva. Ugodne gospodarske razmere seveda dobro vplivajo na razpoloženje ljudi, vendar to prav gotovo ni niti edini niti najpomembnejši razlog za večje zaupanje. Ljudje so očitno prepoznali, da članstvo v Evropski uniji prinaša več prednosti kot slabosti. Od tega, da ljudje lahko potujejo brez težav iz države v državo, da se lahko zaposlijo pod enakimi pogoji kjerkoli v EU, da ni carin, da so kot potrošniki bolje zaščiteni, da v EU veljajo neki minimalni standardi, pa do sredstev, ki jih lahko iz različnih skladov dobimo od EU. Ne nazadnje je tudi primer brexita v nasprotju z napovedmi okrepil in ne zmanjšal zaupanja v Evropsko unijo.  

Če se pri sociali najprej dotakneva brezposelnosti − splošne in tudi tiste med mladimi. V tem mandatu ste se s tem veliko ukvarjali. Številne študije so ugotovile, da visoka brezposelnost med mladimi v nekaterih državah ni samo posledica krize, ampak tudi posledica strukturnih sistemov v preteklosti (Grčija, Španija) pa tudi velike odvisnost trga dela od gradbenega sektorja. Menite, da so evropske institucije naredile dovolj, da zmanjšajo brezposelnost? Bi lahko šli še niže od današnjega povprečja, ki je, če se ne motim, 6,4-odstotno?

Lahko bi šli še niže, vendar brezposelnost danes sama po sebi ni več tako velik problem. Večja težava na trgu dela je neskladje med ponudbo in povpraševanjem. Na eni strani so ljudje, ki ne morejo najti zaposlitve, na drugi pa podjetja iščejo zaposlene, vendar jih ne najdejo. Pustimo ob strani tiste, ki se zaposlitvi izogibajo in raje uživajo ugodnosti socialne države. Tudi to, da je razmerje med plačilom za delo in socialnimi prejemki premajhno, je svojevrsten problem. Tehnološki razvoj je prinesel potrebe po povsem drugačnih znanjih, ki pa jim izobraževalni sistemi ne sledijo dovolj hitro. Razmere so seveda po posameznih državah različne. Medtem ko so najbolj razvite zmožne hitrega prilagajanja, drugi zaostajajo. Tiste države, ki so v preteklosti zaspale in niso naredile potrebnih strukturnih reform, so na slabšem. Žal je med njimi tudi Slovenija.

 

Med ljudmi še vedno velja mit, da so za socialo pristojni socialisti. Je res tako? Ne nazadnje komisarka za socialo in zaposlovanje, Belgijka Marianne Thyssen, prihaja iz Evropske ljudske stranke,  iz vaše politične skupine torej …

Tako je. Sociala ni v pristojnosti socialistov, tako kot se za čisto okolje ne zavzemajo samo zeleni. Marianne Thyssen je odlično opravila svoje komisarsko delo, sprejetih je bilo veliko izjemno pomembnih predpisov, ki vplivajo na položaj zaposlenih in vnašajo večjo pravičnost. Veseli me, da je komisarka veliko pozornost namenila tudi ukrepom za spodbujanje družinskega življenja. Socialisti predvsem veliko govorijo, pa bolj malo naredijo. Zdaj pred volitvami so se kar nendoma vsi prelevili v socialno čuteče in velike borce za pravice zaposlenih. Resnica pa je, da sem bila v petih letih edina polnopravna članica odbora za zaposlovanje in socialo samo jaz. Drugi so se v tem času bolj zavzemali za odprte meje, zdaj pa so jih polna usta sociale in pravičnosti. Res sprevrženo.

Prepad med besedami in dejanji lepo kaže tudi stanje v Sloveniji. Socialisti že dolga leta obvladujejo skoraj vse institucije socialne države in prav to področje je povsem zavoženo.

Na vaše področje dela sodi tudi boj proti neenakosti. V dosjejih tega mandata ste se veliko ukvarjali s tem. Neenakost delavcev, neenakost plačila moškim in ženskam, neenakost med enakimi možnostmi za zaposlitev, tudi neenakost pri priložnostih, ki jih prinaša globalizacija. Kaj lahko kot evropska poslanka storite proti neenakosti, saj je jasno, da nimamo neomejenega denarja, s katerim bi jo lahko v trenutku odpravili.

Naj za začetek razčistimo s še enim mitom, ki posebej velja za Slovenijo. Veliko namreč poslušate o neenakosti, vendar je naša država je ena tistih, kjer je statistično gledano katerakoli neenakost najmanjša. Kljub temu nekateri politiki vztrajno ponavljajo napačne trditve. Ne moremo mešati tajkunov z ljudmi, ki pošteno delajo. Tu ne gre za neenakost, ampak za lopovščine in kriminal. Če govorimo o normalni porazdelitvi dohodkov tistih, ki svoj dohodek pridobijo na pošten način, potem moramo vedeti, da nikoli ne bomo imeli vsi enakih plač in enakih pokojnin. To niti ne bi bilo prav, ker se ljudje med seboj razlikujejo po sposobnosti. Ko govorimo o enakosti oziroma neenakosti, imamo v mislih enake pogoje za razvoj, enake možnosti za zaposlitev, enako plačilo za enako delo. Enaka izhodišča torej. K vzpostavitvi enakih izhodišč pa lahko pripomoremo tudi na evropski ravni, in sicer z zakonodajo, ki onemogoča razlike na podlagi subjektivnih meril. Ljudi ne bolijo razlike same po sebi, saj večina razume, da ne moremo biti v vsem enaki. Tisto, kar ljudi boli, je, da nekateri bogatijo in kujejo ekstremne dobičke samo zato, ker pripadajo pravi eliti. Ne zaradi sposobnosti, ampak zaradi zvez dobijo bolje plačane službe, posle z državo in privilegirane pokojnine. To je tisto, kar moramo preprečiti.

Kaj pa lahko oziroma morajo narediti države članice glede tega?

Evropski predpisi večinoma določajo le minimalne standarde. Od vsake države posebej pa je odvisno, ali bo te standarde nadgradila ali ne.

Če se dotakneva vstopa na trg dela. Vsi starši za svojega otroka želi najboljše, vsi bi radi, da bi bili njihovi otroci univerzitetno izobraženi. Dajemo morda univerzitetni izobrazbi preveliko veljavo in pri tem pozabljamo na poklicno izobraževanje, ki velikokrat hitreje prinese rezultate na trgu dela in je tudi pomembno, da neka družba normalno funkcionira?

Zdi se mi, da ta želja po univerzitetni izobrazbi za vsako ceno vendar ni več tako močna, kot je bila v preteklosti. Znanje je veliko pomembnejše kot stopnja izobrazbe. Vse več delodajalcev ne zahteva formalne izobrazbe, ampak pričakuje funkcionalno usposobljenost. Osebno me je vedno motilo, da so bili v naši družbi ljudje, ki nimajo visoke izobrazbe, manj cenjeni. Češ, pomembnejši je tisti, ki ima »šolo«. Ali je nekdo dober in plemenit človek, ni mogoče presojati po stopnji izobrazbe. V družbi potrebujemo vse: doktorje znanosti, inženirje, medicinske sestre, negovalke pa tudi tiste, ki odvažajo smeti. Vlada pa mora poskrbeti, da bo med vsemi poklici ustrezno razmerje, ki bo omogočalo delovaje in razvoj države.  

Očitno je, da bodo znanja in spretnosti naša prihodnost. Znano je, da so v vsaki krizi najbolj na udaru ljudje, ki nimajo veliko znanj in spretnosti. Taki ljudje so tudi bolj podvrženi revščini. Ljudje, ki svoja znanja in spretnosti nadgrajujejo, se lahko bolje prilagajajo trgu dela, ki se nenehno spreminja. Namenjamo temu dovolj pozornosti ali bi morda tudi na tem področju lahko storili več?

Vsak lahko pridobi določene spretnosti. Za to se mora potruditi tudi sam. Za svoje delo pa mora biti pošteno plačan. To je osnova. Nihče, ki dela, ne bi smel biti ogrožen z revščino. Če je tako, potem to pomeni, da je v družbi nekaj narobe.

Ko so mladi enkrat zaposleni, se zdi za moške in ženske poklicna pot nekako enaka. To pa velja do točke, ko ženske rodijo. Otroci, družine, so najpomembnejši steber naše družbe. Kaj ste v evropskih institucijah naredili za to, da bi po porodniški oziroma po »pavzi« na trgu dela bila za ženske vrnitev lažja?  Da bi njihove potenciale tudi bolj izkoristili?

Naloga institucij je, da dajejo enake priložnosti, ne morejo pa organizirati družinskega življenja posameznika in njegove družine. Na eni od zadnjih sej v tem mandatu smo sprejeli zelo pomemben predpis o usklajevanju družinskega in poklicnega življenja. Gre za to, da bodo očetje imeli več možnosti, da sodelujejo pri vzgoji otrok, saj bodo lahko izrabili več starševskega dopusta, kar na drugi strani pomeni, da se bodo mamice lahko hitreje vrnile na delo. Če bodo želele, seveda.

Kako pa sami skrbite za ravnovesje med poklicnim in družinskim življenjem? Ali pri vas velja rek, da je kovačeva kobila bosa? Imate v gospodinjstvu ločena opravila?

Priznam, da je to kar naporna naloga. Ena od razlik med mojo sedanjo in preteklimi službami je tudi ta, da me med tednom običajno ni doma. Prav zato, ker je možnosti za družinsko življenje manj, sedaj veliko bolje organiziram čas, ki mi je na voljo. Tisti čas, ki nam je na voljo, znamo bolj ceniti, zato lahko rečem, da je preživet bolj kakovostno kot včasih. Ne, nimamo ločenih opravil, vsi delamo vse.

Evropska unija je vse bolj mobilna, bi lahko rekli. Evropejci mobilnost uvrščajo visoko med prednosti, ki jih v Evropski uniji cenijo. V tem mandatu ste sprejeli zakonodajo, ki ureja mobilnost delavcev. Nam lahko poveste, kako je prišlo do sprejetja tega tako zahtevnega poročila? Ob tem je šlo na začetku, kot se mi zdi, za boj med vzhodom in zahodom, ki ga je komisarka dobro obvladala. Kako ste dosje pripravljali v evropskem parlamentu?

Komisarki je uspelo to, kar mnogim pred njo ni. Pripravila je revizijo direktive o napotitvi delavcev. Gre za vprašanje, kakšne pravice imajo zaposleni, ki jih delodajalec napoti na delo v drugo državo članico. Kakšni so njihova plača, dopust, pravice do nadomestila potnih stroškov, počitki in drugo. Komisarka je bila res vztrajna, enako vztrajni smo bili tudi v evropskem parlamentu. Pogajanja so bila naporna, saj so države članice gledale vsaka na svoj interes. Evropska unija se je pri tem vprašanju zelo očitno razdelila na dva dela, na vhod in zahod. Vsak je malo popustil, tako da je bila direktiva sprejeta. To je tudi dober primer sklepanja kompromisov za najboljšo rešitev, ki ga žal v slovenski politiki ni. Če predlog pride z napačne strani, ne glede na to, kako dober je, ga koalicija v parlamentu dobesedno povozi. Slovenska demokratska stranka je predlagala nekaj res dobrih rešitev, vendar jih vladajoči na škodo državljanov niso sprejeli.  

Evropske institucije so v tem mandatu razglasile tudi evropski steber socialnih pravic. Kaj je vključeno v ta steber, je to napoved enotnega trga na področju sociale, nekakšna socialna unija? Veliko slišimo o tem, menite, da je v prihodnosti kaj takega realno?

Ko slišim nekatere kolege razpravljati o stebru socialnih pravic in socialni uniji, me včasih prav ušesa bolijo, ker se iz njihovih besed sliši, da sploh ne razumejo, o čem govorijo. Steber socialnih pravic je skupek različnih področij, na katerih želi Evropska unija državam članicam dati usmeritve, v katero smer naj vodijo svojo politiko. Socialna unija pa je za zdaj popolnoma nerealna želja, saj za njeno delovanje niso izpolnjeni pogoji. Glavni razlog je predvsem v načinu financiranja sociale. Težko je pričakovati od Bolgarije in Nemčije, da bi izplačevali enake socialne pravice. Njuna različna gospodarska razvitost tega ne omogoča. Socialna unija bi bila mogoča, edino če bi se odločili, da se sociala izplačuje iz enotnega evropskega proračuna. Po moji oceni do tega ne bo nikoli prišlo, saj bi moralo prej priti tudi do enotne evropske fiskalne unije. O fiskalni uniji so sicer že stekli prvi pogovori, vendar smo do nje še zelo, zelo daleč. Med državami glede tega vprašanja ni enotnosti.  

Ustanovili ste tudi evropski organ za delo. Pomagal bo mnogim državam, ki nimajo dovolj znanja in kadrov, da bi lahko izvajale inšpekcije in kaznovale kršitelje delovne zakonodaje. Se vam zdi ta organ potreben?

Ja, zelo potreben. Pri povečani mobilnosti ljudi je to še posebej nujno. Seveda pa samo ustanovitev ni dovolj. Upam, da se ELA, kot mu s kratico rečemo, izkaže z učinkovitim nadzorom in izmenjavo informacij.

Poglejva še področje varstva pri delu, ki ga mnogi pozabljajo. Je naloga Evropske unije, da postavlja vedno nove zakone in minimalne standarde, ki jih morajo podjetja upoštevati, s tem pa preveč birokratizirajo in obremenjujejo evropska mala in srednja podjetja?

Najprej se moramo zavedati, da mala in srednja podjetja predstavljajo 99 odstotkov evropskih podjetij. Mnoga od teh podjetij nimajo dovolj znanja in kadrov, da bi poznala zakonodajo EU, kaj šele da bi jo prenesla v svoje sisteme. Pomembnejše kot postavljanje minimalnih varnostnih standardov se mi zdi obveščanje o tem, kaj podjetja sploh potrebujejo. Katere so dobre prakse, kaj na področju varnosti pri delu deluje in kaj ne. Ne zanemarjam spoštovanja zakonodaje, daleč od tega, vendar so znanja in dobre prakse na tem področju zelo pomembni, z njimi bi lahko preprečili veliko delovnih nesreč in tudi izpostavljenosti delavcev nevarnim snovem.

Obdelala sva vstop na trg dela, faze in potrebna znanja, ki jih mora delavec v svojem delovnem obdobju pridobiti, sedaj pri upokojitvi. Kaj evropske institucije delajo na področju starejših?

Za zdaj ne prav veliko. Področje pokojnin je v pristojnosti držav članic. Tako kot tudi npr. zdravstvo. Vendar se čedalje več pogovarjamo o tem, da bodo morale evropske institucije prevzeti aktivnejšo vlogo. Sama sem na to večkrat opozorila. V vseh državah članicah imajo probleme z demografijo in s pokojninskimi blagajnami, ki postajajo čedalje bolj obremenjene. Če se neki problem pojavi v vseh državah, potem je najbrž logično, da je treba nekaj storiti tudi na evropski ravni. Prepuščati to posameznim vladam, med katerimi so nekatere tudi zelo neodgovorne, bi bilo nevarno. Ukrepati je treba čim prej. Zelo zagovarjam aktivnejšo vlogo evropskih institucij na tem področju. Niso potrebni samo predpisi, ampak bi lahko za reševanje demografskih izzivov in staranja prebivalstva namenili tudi evropska sredstva. Poleg tega pa je tu še ogromno primerov dobrih praks, ki jih poznajo v posameznih državah. Lahko bi jih izmenjevali in si tudi tako pomagali pri izboljšanju življenja starejših.

Vaša stranka pred evropskimi volitvam nagovarja vse, ki imajo v Sloveniji volilno pravico. Zato je pripravila tudi Manifest SDS z naslovom Evropa ZATE. Nekaj od tega, o čemer sva sedaj govorila, je vključeno tudi v ta manifest. So pa v njem tudi nekateri drugi pomembni poudarki. Bi kakšnega posebej izpostavili?

Skoraj se ne moreva izogniti najpomembnejšemu vprašanju, ki ga izpostavlja večina Evropejk in Evropejcev. To je področje varnosti in migracij. V Sloveniji je tudi zaradi povečanega pritiska na zunanjih mejah in vse več nezakonitih prehodov to še posebej pomembno vprašanje. Žal so vsa naša opozorila o tem, da nezakonite migracije predstavljajo resno grožnjo, naletela na gluha ušesa. Gledati stran, prikrivati podatke in se obnašati, kot da se nič ne dogaja, je skrajno neodgovorno. Pa ne le to, je tudi ponižujoče do ljudi, ki na svoji koži občutijo vse negativne posledice nezakonitih migracij. Žal leva stran politike precej več pozornosti namenja pravicam nezakonitih migrantov kot pravicam ljudi, da svobodno in brez strahu živijo v svojih domovih. Rešitve so precej preproste. V našo državo ne sme vstopiti nihče, ki nima ustreznih dokumentov. Če vstopi, pa mora spoštovati naše zakone, kulturo in navade. To seveda ne velja samo za Slovenijo, ampak za Evropo kot celoto.

In še za konec. V nedeljo, 26. maja, bodo v Sloveniji volitve v evropski parlament. Zakaj so pomembne? Zakaj menite, da si prav skupna lista SDS-SLS (in NLS) in vi osebno zaslužite podpro na evropskih volitvah?

Vsake volitve so pomembne, te pa še posebej. Če vidimo, kako se res žgočih problemov lotevajo posamezne države članice, je zelo pomembno, da imamo na drugi strani, v demokratično izvoljenem evropskem parlamentu močno večino za varovanje evropskih vrednot in naših državljanov. Stranka SDS se ne vidi v nobeni promigrantski koaliciji, saj imamo pred našimi državljani veliko odgovornost. Zame osebno pa zato, ker menim, da lahko še posebej na področju sociale zaradi svojega znanja zastopam naše državljane.

Metod Berlec

nazaj na vrh