Pričevanja preživelih o diskriminaciji ter zlorabah pod komunistično taktirko Izpostavljeno

  • Napisal  I.Š., Nova24TV
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
(Slika: Nova24TV) (Slika: Nova24TV)

Zgodovinar dr. Jože Dežman v svoji knjigi Ni bilo lahko, a smo obstali in stojimo opisuje grozote, ki so jih preživele žrtve komunističnega režima. Pričevanja žrtev, ki so preživele tiranijo komunizma, so pogosto grozljiva, a nam zato nudijo vpogled v delovanje morilskega sadističnega totalitarističnega sistema, ki se ga pogosto želeli prikazati kot nekaj v drugačni, pogosto lepše obarvani sliki. A resnica je pogosto živo nasprotje tega, kar bi režimski zgodovinarji radi povzdignili na piedestal zgodovine. Na laž pa jih pogosto postavljajo prav izkušnje ljudi, ki so vse to trpinčenje tudi preživeli. Preberite nekaj odlomkov iz knjige, ki opisujejo, kako kruto je bilo življenje pod komunizmom.

“Pripovedi, ki so najbolj ganile slovensko javnost, so pripovedi otrok sirot. Ti otroci so prepričljivi pričevalci o bremenu, ki ga nosi slovenska družba zaradi dolgoročnih posledic travm, tabujev, segregacije, stigmatizacije … Zaradi upiranja trpljenju v izolaciji, v katero jih je izrinil titoizem, nam dokazujejo neizmerno človekovo moč preživetja. Njihova veličina je uporništvo v resnici, odpuščanju in sočutju.”

“Težko si predstavljamo, v kakšnih razmerah so odraščale sirote in kako dolgoročne so bile posledice tega, da so privrženci režima tudi njih same označevali za krive, ker so imeli starše, ki jih je umoril titoizem. Gre za stalno, sistemsko ter dolgoročno travmatiziranje z zaposlovanjem, odrivanjem, zasramovanjem, obubožanjem, garanjem in izkoriščanjem.”

Nič krivi otroci so bili z vseh koncev izpostavljeni trpljenju, trpinčenju in zlorabam samo zaradi navideznih zločinov svoji staršev. “Mama je ostala sama s štirimi nepreskrbljenimi otroki. Ni bilo hrane in obleke, kar so pridelali, so partizani pobrali. Vlagatelj je v šoli čutil razlike, da so ga obravnavali drugače, ker je bil sin domobranskih staršev.”

Trpinčenje otrok
“Kdor nima očeta, bo dobil v šolski kuhinji malico. Prišla sem tudi jaz, a kuharica mi je zabrusila, da belčkom ne bodo dajali. Komaj petnajstletna sem odšla delat v Metko. Jaz bi bila kmalu ob službo, ker nisem hotela podpisati, da bom dala del svoje plače za borčevski spomenik. Take stvari so se dogajale nam, drugorazrednim državljanom.”

Če bi lahko za nekatera pričevanja rekli, da so preprosto produkt komunizma, pa je naslednje pričevanje dokaz, da je bil na Slovenskem primež morilskega režima še kako živ tudi po osamosvojitvi. “Ko sem šel po vasi, so za menoj vpili: ‘Lej tega, ta belga.’ Vse sem prenesel in sem bil tiho, saj me je mama tako učila. ‘Sej bo čas naredil svoje,’ je večkrat ponavljala: ‘Bodo se že naveličali.’ In ko sem res mislil, da je čas naredil svoje, me je zelo prizadelo, ko se je leta 1994 sin hotel vpisati v policijsko šolo, kamor pa ga niso sprejeli zaradi moje preteklosti.”

Načrtna diskriminacija
“V šolskem letu 1952/53 sem moral tako kot drugi zaznamovani ponavljati razred, da bi imel pozneje oteženo šolanje. To je bila direktiva krajevnih oblastnikov, kot je pozneje izvedela mama.”

Posilstva, za katera ni nihče odgovarjal
“Vsi vemo, da so se v letu 1945 in naprej izvajala na ljudeh strašna hudodelstva. Med žrtvami večkratnih posilstev, ki so jih izvajali takratni policijski uslužbenci, sem bila tudi jaz in prav tako moja sestra. Teh večkratnih posilstev, ki sem jih doživela kot punčka, ne bom nikoli pozabila. Vse svoje življenje živim s temi travmami in jih nikoli ne bom izbrisala iz spomina.”

nazaj na vrh