Kako je tranzicijska levica posvojila »Velikega brata« in burko za dan žena

Fotografija je simbolična. Fotografija je simbolična. Foto: Arnesen / Wikipedia

Še pomnite, tovarišice in tovariši, slavno kratico AFŽ? Neka malce zlobna razlaga pravi, da je osmi marec, torej dan žena imenovan tudi AFŽ-praznik. »Takrat je zelo lepo in prav, da so ženske deležne vsega, od A do Ž in še F* vmes,« je zapisano na spletni strani razvezanijezik.org. Sicer pa AFŽ pomeni »Antifašistična fronta žená«, ki je bila na jugoslovanski ravni ustanovljena leta 1942 v Foči, na slovenski ravni pa leto kasneje v Dobrniču na Dolenjskem.

In kaj je bil poglaviten razlog za nastanek AFŽ, oz. za združevanje »rdečih tercialk«, kot jih je duhovito poimenoval eden od sodobnejših teologov? Zahtevale so enakopravnost in splošno volilno pravico, ki je do tedaj ženske menda niso imele. Po uradni različici zgodovine naj bi splošna volilna pravica tudi za ženske začela v Sloveniji veljati leta 1945. Ne glede na to, da je leta 1910 tedanja katoliška SLS na Kranjskem z volilno reformo uvedla splošno občinsko volilno pravico, ki je prvič pripadla tudi ženskam. Na splošno je v Avstriji pred prvo svetovno vojno praviloma veljalo, da imajo veleposestnice, davkoplačevalke in učiteljice volilno pravico, ne smejo pa osebno glasovati, ampak samo po pooblaščencu. Leta 1920 je bila ta reforma prvič v praksi uporabljena, ko so bile volitve v ustavodajno skupščino. Ob tem je zanimivo, da je predvojna SLS že maja 1920 v Sloveniji uvedla splošno moško in tudi splošno žensko občinsko volilno pravico za vse, ki so bili stari nad 21 let, a je Beograd ob podpori tedanjih slovenskih liberalcev leta 1921 odpravil splošno žensko volilno pravico na občinskih volitvah v Sloveniji.

Morda bi ob tej priložnosti, namreč dnevu žena, segli v zgodovinski spomin tudi ob pomoči Angele Vode, ki je bila pred drugo svetovno vojno nesporna avtoriteta slovenskega feminističnega gibanja in tudi članica komunistične partije. Kajti mednarodni dan žensk se 8. marca menda praznuje od leta 1917 dalje, saj so se na ta dan začeli protesti v Petrogradu (danes St. Petersburg), iz katerih je nastala komunistična »oktobrska revolucija«. Dediščino te revolucije smo tudi Slovenci krepko občutili, na kar nas še vedno spomnijo številna morišča (da, morišča in ne grobišča). V katerih so hočeš nočeš tudi pripadnice nežnejšega spola. Tudi v Barbarinem rovu, kjer smo lahko slišali zgodbo o dekletu, ki je preživelo teror in ušlo iz rova, vendar zunaj prišla v roke nekomu, ki je menil, da je delo preslabo opravil. In jo likvidiral. Še enkrat. A tudi ta zgodba ni bila dovolj, da bi se pred nekaj leti tedanji slovenski predsednik, sedaj kandidat za generalnega sekretarja OZN(e), izognil svojemu verbalnemu izživljanju z »drugorazredno temo«. Kar pravzaprav ni nič čudnega, saj je tudi Angela Vode dandanes za sodobne AFŽ-jevke le še drugorazredna osebnost. Mogoče je problem v to, ker so jo na zapor in počasno umiranje obsodili »naši« (beri: komunisti). Ker si je upala dregniti v sveto kravo iz Moskve, namreč Josipa Visarijonoviča Džugašvilija, bolj znanega pod vzdevkom Stalin.

Vsa ta zgodovinska nasprotja vsaj nekoliko pojasnjujejo sodobna protislovja evropske in tudi slovenske levice. Ki ostaja velik ujetnik preteklosti in grizenja lastnega repa. Kako sicer razložiti, da bi vsa slovenska tranzicijsko-levičarska, tudi afežejevska srenja, ob borbi za enakopravnost in emancipacijo žensk hkrati njim samim (in s tem sami sebi) vsilila celo nošenje burke? Prav ti krogi si namreč želijo narediti Slovenijo za multikulturno, čeprav je Slovenija že zdavnaj multikulturna. Namreč, dopušča ne samo različne kulture, ampak celo simpatiziranje z anticivilizacijo, kar komunizem v svojem bistvu tudi je. Dandanašnja dogmatična levičarska kasta, ki se prikazuje kot branik svobode posameznika in družbe, s podporo islamizaciji Slovenije in Evrope na žgalni oltar polaga vse tisto, za kar se deklarativno bori. Kar je zagotovo težko razložljiv fenomen, je pa verjetno precej blizu temu, čemur se običajno reče »stockholmski sindrom«. Čisto mimogrede: švedska prestolnica, ki bo v kratkem gostila tudi Eurosong, je prav zaradi »multikulture« postala ena najbolj nevarnih mest v Evropi. Predvsem za ženske! A nič hudega, če smo prenesli zamaskirance na Kotnikovi, bomo anonimizirali tudi ženske. Pa čeprav s pomočjo religijskih »modnih dodatkov«. Takšna je pač cena multikulturnosti. Kajti če ne gre prerok Mohamed h gori, gre gora k Mohamedu. In če se priseljenci ne prilagodijo nam, se bomo mi prilagodili njim. In za začetek črtali svinjino z jedilnikov restavracij.

K tem protislovjem morda velja dodati še enega – namreč, Cerarjeva vlada je po tistem, ko je gladko pohodila opozicijski predlog posvetovalnega referenduma o nastanitvi migrantov, napovedala sprejemanje zakona, ki naj bi po novem sankcioniral celo »pohotne poglede«. Karkoli naj bi že to pomenilo. Torej, ne bo sankcioniran samo »sovražni govor«. Hkrati pa se oglasi še varuhinja človekovih pravic, ki molitev pred porodnišnico označi tako rekoč za nasilje nad ženskami. Kar je po svoje tudi prikaz Slovenije v njeni resnični podobi. Kjer že molitev na javnem kraju postaja simbol politične nekorektnosti, saj je vendar že od nekdaj zaukazana »zakristijska vernost«. Kar je več od tega, je že provokacija. V zvezi s tem je avtor teh vrstic naslovil vprašanje o upravičenosti molitve pred porodnišnico tudi Slovenski škofovski konferenci. Odgovor še čakamo.

Skratka, tranzicijska levica je ob (včerajšnjem) dnevu žena očitno naredila dvojno posvojitev. Posvojila je (Orwellovega) Velikega brata (s tem ne mislim resničnostnega šova, ki poteka v več državah pod tem imenom), ki nas ves čas opazuje in bere naše misli podobno kot Homeinijeva miselna policija v Iranu. Posvojila je tudi burko kot tragikomični simbol lastne (ne)svobode. Kajti, kot je nekdaj zapisal kantavtor in radijski urednik na Novem radiu Samo Glavan: »Svoboden si takrat, ko svoboden si v glav'.«

nazaj na vrh