Osebnih zamer Ljudmile Novak do Janeza Janše v resnici ni. Gre za usluge globoki državi?

Ljudmila Novak in Lojze Peterle sta pred desetletjem nastopala proti tedanjemu predsedniku NSi Andreju Bajuku. (foto: Urban Cerjak) Ljudmila Novak in Lojze Peterle sta pred desetletjem nastopala proti tedanjemu predsedniku NSi Andreju Bajuku. (foto: Urban Cerjak)

Kot je znano, je v petek, 6. julija, svoj lonček k dogajanju v povolilnem času pristavila tudi nekdanja predsednica NSi Ljudmila Novak, in sicer z izjavo, da premier ne more biti politik, "ki gradi svojo politiko na delitvah". Novakova je tako dejala, da Janša zna svoje partnerje tudi uničevati in da je to ves čas tudi počel. Novakova, ki je letos spomladi odstopila s funkcije predsednice NSi, lani jeseni pa je neuspešno kandidirala na predsedniških volitvah, je tako dala vedeti, da svojega glasu za Janševo vlado ne bo dala, nagiba pa se k temu, da se NSi pridruži h koaliciji Marjana Šarca.

 

No, po njenem huronskem nastopu, s katerim je pokazala, da vsekakor ima nekaj skupnega z razvpito Spomenko Hribar, nekdanjo Demosovo »Antigono«, so se nekateri mediji razpisali o njenih domnevnih zamerah do prvaka SDS Janeza Janše, pa tudi o tem, da je SDS v dosedanjih treh vladah, v katerih je sodelovala po letu 1994, torej v Bajukovi vladi (leta 2000) ter dvakrat v Janševi vladi (2004-2008, 2012-2013), uničevala koalicijske partnerje.

Kdo uničuje koalicijske partnerje?

Pa je res tako? Poglejmo. Leta 2000 je na oblast prišla Bajukova vlada. Andrej Bajuk, doktor ekonomskih znanosti in priznan mednarodni finančnik, se je tistega leta vrnil v Slovenijo in se vključil v politično dogajanje že s člankom, ki ga je že dve leti prej objavil v posebnem zborniku Nove revije »Sproščena Slovenija«. Prav tistega leta sta se združili tudi SKD in SLS, slednja pa je bila tudi članica vladne koalicije z LDS, zaradi združitve se je umaknila iz vlade, tedanji premier Janez Drnovšek pa je imenovanje novih ministrov vezal na zaupnico vladi. Vendar vlada je padla, odprla se je možnost predčasnih volitev, a prav takrat je bila v igri tudi kriza zaradi nesprejete zakonodaje s področja volilnega sistema. Tako je prišlo do »kupovanja časa« in izvolitve Bajukove vlade, seveda po hudih mukah. Bajuk je postal tudi eden od treh podpredsednikov nove združene stranke SLS+SKD, predsednik je bil sedaj že pokojni Franc Zagožen, podpredsednika sta bila tudi dosedanja predsednika obeh predhodnic, namreč Marjan Podobnik in Lojze Peterle.

Ko je v zvezi s spremembo ustave, s katero smo na predlog Mirana Potrča (ZLSD) dobili sedanji (in izrazito slab) proporcionalni sistem, prišlo tudi do razkola v komaj združeni stranki, saj je njena poslanska skupina podprla Potrčev predlog, je Bajuk skupaj s še nekaterimi člani (večinoma je šlo za razočarane nekdanje člane SKD) ustanovil novo stranko z imenom Nova Slovenija (NSi) – krščansko ljudska stranka. Šele pred nekaj leti je dodatek »krščansko ljudska stranka« zamenjal naziv »krščanski demokrati«. Novi stranki, ki je nastala kot posledica izdaje »žlahtne« SLS+SKD (slednja se danes imenuje le še SLS in je izven parlamenta), se je pridružil tudi Lojze Peterle, v Bajukovi vladi zunanji minister, sedaj pa dolgoletni evropski poslanec. NSi je istega leta na volitvah nastopila relativno uspešno: osem poslanskih mest, kar je eno več kot na letošnjih volitvah. Poslanci so tako postali med drugim Andrej Bajuk, Lojze Peterle, Jožef Bernik, Anamarija Tisovic, Ivan Mamić itd.Ob tem ni skrivnost, da je pri nastanku NSi močno pomagala SDS, zato so bili napadi režimskih medijev na NSi pričakovani, saj so stranko prikazovali kot »klerikalno krilo« SDS.

Leta 2004 je na prvih volitvah v evropski parlament v Sloveniji NSi dosegla največ glasov, v Bruselj sta tako odšla nosilec liste, sicer državnozborski poslanec Lojze Peterle ter Ljudmila Novak, dotedanja županja Občine Moravče. Dobra štiri leta pozneje, na volitvah v državni zbor leta 2008, je Ljudmila Novak prevzela stranko, ki je izpadla iz parlamenta. Dosedanji predsednik ter ustanovitelj stranke Bajuk je na večer volitev odstopil in se umaknil iz politike. Že takrat so krožili spini, da je NSi izpadla iz parlamenta, kjer je imela deset poslancev, zaradi Janševe SDS, dejansko pa so stranko notranje uničevali predvsem prepiri v vodstvu ter zarotništvo tistih vidnih članov, ki so gojili tudi negativna čustva do Janše ter do sodelovanja NSi v pomladni koaliciji oz. koaliciji Slovenija, kakor se je takrat imenovala naveza SDS-NSi. No, pravi razlog za razdor pa tiči v dogodku, ki se je zgodil na današnji dan pred desetimi leti. Takrat sta namreč Peterle in Novakova iz Bruslja poslala v Ljubljano na sedež stranke nekakšno »krizno« pismo. Avtorji pisma – poleg obeh evropskih poslancev se je pobudi pridružil tudi Klemen Žumer - so izhajali iz tega, da se stranka trenutno nahaja v položaju, "ki ne obeta dobrega rezultata", zaradi česar je nujna strnitev sil. Kot so dodali, ne predlagajo kongresa ne revolucionarnih idej, pač pa odprt in konstruktiven pogovor o prijemih, ki bi stranko vodili do uspeha na jesenskih volitvah.

Grob dr. Andreja Bajuka (foto: Gregor Pohleven)

 

Rušenje Andreja Bajuka

Seveda to ni bilo nič nenavadnega, saj je prav v času Janševe vlade Bajuk že leta 2005, torej že kmalu po začetku mandata prve Janševe vlade, doživljal šok za šokom. Tisto leto je bil Bajukov izzivalec na kongresu tedanji župan Občine Dolenjske Toplice Franci Vovk, ki Bajuka sicer ni premagal, je pa pobral kar lepo število glasov delegatov. Vovk do Bajuka ni bil prav nič prizanesljiv – medijem je javno razlagal, da Bajuk ni izpolnil obljub v mesecih po kongresu, kjer se je soočal s kritikami o nepriljubljenosti stranke in slabem vodenju Nove Slovenije. Predlagal je celo odstavitev Bajuka, na svojo stran pa je Vovk pridobil tudi Peterleta. Znotraj stranke pa je temperaturo dvigovala tudi zamenjava ministra za delo, družino in socialne zadeve Janeza Drobniča, ki je precej netaktno ravnal z novinarji, nasledila ga je Marjeta Cotman, dotedanja državna sekretarka na ministrstvu. Zamenjavo je takrat zahteval premier Janša, znotraj stranke pa so se širili kritični glasovi, da bi morala NSi odločno stopiti v bran Drobniču tudi za ceno odhoda iz koalicije. Kar pa se ni zgodilo. Se je pa Drobnič skupaj s še nekaterimi nezadovoljnimi člani NSi pridružil novoustanovljeni Krščansko-demokratski stranki, ki na volitvah leta 2008 ni naredila čudeža, vseeno pa ji je uspelo odščipniti nekaj glasov NSi, ki je tako ostala pred vrati parlamenta. No, danes se širijo tudi ugibanja, da se to ne bi zgodilo, če bi v centrali NSi znali prisluhniti nasvetom Peterleta in Novakove, a očitno je pismo po nepotrebnem prišlo v javnost. Tedanji predstavnik za stike z javnostjo v NSi Matej Tonin (danes predsednik stranke in dolgoletni poslanec) je miril duhove s pojasnilom, češ da »jasno piše da ne gre ne za kongres ne za revolucijo, zgolj za pobudo«. No, nekateri naši viri pa vedo povedati, da je imel Peterle ves čas resne ambicije, da postane predsednik NSi, vendar mnogi nad tem niso bili navdušeni, sam pa je javno zanikal te ambicije. Je pa večkrat izrazil željo, da bi imela Slovenija močno krščansko-demokratsko stranko. No, naši viri pa so vedeli povedati, da so bili odnosi med Bajukom in Novakovo že takrat precej omajani.

Ne gre za osebne zamere, pač pa za delovanje globoke države

A vrnimo se še k Ljudmili Novak. Je res mogoče govoriti o njenih »zamerah« do Janše? Morda v primeru, če bi ji Janša res porinil nož v hrbet, vendar ni znano, da bi se v dosedanji zgodovini odnosov zgodilo kaj takšnega. Novakova je vodila NSi skoraj deset let, v drugi Janševi vladi je bila tudi ministrica za Slovence po svetu. V tistem času se je zdelo, da je bilo sodelovanje med njo in Janšo tvorno, pozneje pa se je začelo zapletati. Po padcu Janševe vlade in prihodu Alenke Bratušek na oblast se je Novakova obnašala vedno bolj v duhu »žlahtne desnice«. Privržence slovenske pomladi je najbolj razjezila s podporo arhivskemu zakonu, ki ga je predlagala neokomunistična stran, zato je bila deležna precejšnjih kritik. Toda ni odnehala – še nekaj mesecev pred volitvami in pred odhodom Janeza Janše v (krivični) zapor je dala intervju za skrajno neokomunistično glasilo Mladina, v katerem je Janšo povsem oblatila in mu očitala celo fašistične metode! »Moti me agresiven, destruktiven, ideološki način vodenja politike, motijo me diskreditacije vseh po vrsti, moti me to, da nekateri ne držijo besede,« je dejala in Janši celo očitala korupcijo. Zdi se, da je prav s tem intervjujem negativen odnos Ljudmile Novak do Janeza Janše dosegel svoj vrh. Pozneje je Novakova celo poskrbela za sklep izvršilnega odbora, da se s SDS ne bo koalicijsko povezoval, vse dokler bo stranko vodil Janša. Ali je ta sklep še vedno v veljavi, ni znano. Je pa leta 2016 poskrbela za novo provokacijo, in sicer na protimigrantskem shodu, ko je svoj nastop obrnila v smer, da so ji nekateri začeli žvižgati, kar naj bi bilo znova Janševo maslo. Očitno v svojem negativnem odnosu do Janše in SDS vztraja vse do konca.

Toda motili bi se, če bi njeno obnašanje pripisovali osebnim zameram. Gre le za prikrivanje realnega stanja – Ljudmila Novak je celo znotraj lastne stranke priročno sredstvo »globoke države«. Kot je znano, je po prihodu Mateja Tonina na predsedniško funkcijo prišlo do sestanka med Toninom in Janšo, na katerem sta oba sogovornika očitno dosegla umiritev razmer, SDS pa je kooperativnost pokazala s tem, da so njeni poslanci podprli Tonina pri izvolitvi za predsednika državnega zbora. Tonin je nedavno tudi namignil, da se NSi bolj nagiba k pomladni koaliciji kot pa povezovanju z Marjanom Šarcem, očitno je bilo tudi že pripravljeno, da bo predsednik republike Borut Pahor najprej za mandatarja predlagal Janeza Janšo, ki naj bi ga podprla tudi NSi. Namreč, na posvetu pri Pahorju je NSi napovedala podporo, nakar je s svojimi izjavami na dan prišla Novakova in porinila nož v hrbet lastni stranki. Naključje? Niti slučajno! Pač pa lahko rečemo, da so naročniki tega komplota čakali na primeren trenutek, saj so računali, da bo imel nastop Novakove v javnosti precej večjo težo kot pa večen »antijanšizem«, ki ga sicer zganja glavni pravnik stranke in menda tudi pogajalec Janez Pogorelec. Tako kot je Novakova še lani prek valov radia Ognjišče v Janševa usta položila obtožbo, češ da je udbovka. Ko jo je Janša pozval, naj pove, kdaj, kje in kako je izrekel takšno obtožbo, se je zavila v molk.

Tudi Spomenka Hribar je v Demosu igrala podobno vlogo kot sedaj Ljudmila Novak v pomladnem taboru. (foto: arhiv Demokracije)

 

Spomenka Hribar št. 2

Kakor koli že, očitno je Ljudmila Novak prevzela vlogo, ki jo je v Demosu in Slovenski demokratični zvezi v začetku devetdesetih let imela Spomenka Hribar. Slednja je delovala kot eksponent globoke države že tik pred osamosvojitvijo, saj je bila kot poslanka SDZ v navezi s tedanjim predsednikom predsedstva Milanom Kučanom tudi pobudnica preprečitve imenovanja sedaj že pokojnega Antona Drobniča za generalnega državnega tožilca, kar bi bil zgolj uvod v rušenje Demosa še pred osamosvojitvijo. No, kot je znano, je SDZ že kmalu po osamosvojitvi razpadla, kmalu za njo je razpadel tudi Demos, kar je bila tudi njena zasluga. Ni minilo dolgo, ko je že sledila objava razvpitega članka »Zaustavite desnico« ter izid knjige »Svet kot zarota«, ki je bila usmerjena proti Janši. Sedaj to neslavno vlogo prve dame globoke države prevzema Novakova. Bo NSi ravnala po zgledu SMC, ki je iz svojih vrst izključila Milana Brgleza? Namreč, nastop Ljudmile Novak je namreč najbolj škodoval prav stranki, ki ji pripada, saj je teža stranke v koalicijskih pogajanjih sedaj precej manjša kot prej. Sedaj je na potezi Tonin …

nazaj na vrh