Obletnica umora petnajstih nedolžnih domačinov iz Cerkna in okolice, ki so jih pripadniki VOS aretirali in umorili februarja 1944 Izpostavljeno

  • Napisal  vir: casnik.si
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Obletnica umora petnajstih nedolžnih domačinov iz Cerkna in okolice, ki so jih pripadniki VOS aretirali in umorili februarja 1944

Prejšnjo nedeljo se je večina slovenskih tiskanih in tudi elektronskih medijev spomnila tragedije v Cerknem ob koncu januarja 1944. Na slovesnosti je bil osrednji govorec nekdanji predsednik RS Milan Kučan, na MMC RTV SLO pa so prispevek o tem naslovili »Ob spominski slovesnosti po poboju mladih v Cerknem poziv k uporu sovražnemu govoru«. Na Brdcih pri Cerknem je sicer v organizaciji Združenja borcev za ohranjanje vrednot NOB Idrija - Cerkno potekala slovesnost v spomin na poboj udeležencev partijske šole pred 75 leti.

 

V nedeljo, 3. februarja 2019, pa smo se spomnili aretacije in umora petnajstih nedolžnih domačinov iz Cerkna in okolice, ki so jih pripadniki VOS aretirali in umorili februarja 1944 kot posledico nemškega napada na Cerkno. Močno dvomim, da bo ta okrutni zločin danes doživel odmev in obsodbo v naših večinskih medijih.

Zgodovinar in cerkljanski rojak dr. Boris Mlakar je leta 2000 pri Goriški Mohorjevi družbi izdal  knjigo z naslovom »Tragedija v Cerknem – pozimi 1944«. S to knjigo je dr. Mlakarju prepričljivo uspelo dokazati, da pobiti na Lajšah pri Cerknem v začetku februarja 1944 niso bili krivi za nemški vpad v Cerkno, ampak da je šlo za izdajstvo v partizanskih vrstah, pomanjkanje varnostnih ukrepov in prepričanje v nepotrebnost konspiracije. Knjiga je doživela velik odmev, ne samo na Primorskem, hkrati pa je nekatere zagovornike komunistične revolucije ponovno postavila na preizkušnjo. Seveda niso želeli stvari prepustiti naključju, zato so organizirali nekaj pritlehnih napadov na avtorja in njegovo delo.

Kaj se je pozimi 1944 v Cerknem sploh zgodilo?

Pojdimo pa vrsti in poglejmo najprej, kaj se je pozimi 1944 v Cerknem sploh zgodilo. Po kapitulaciji Italije septembra 1943 so cerkljansko območje nadzorovali pripadniki partizanskega gibanja. V Cerknem so se nahajala partizanska poveljstva, skladišča, delavnice in šole. Tu je najprej delovala podoficirska šola, ob koncu leta 1943 pa so začeli s šolo za vzgojo partijskega kadra.

Dne 27. januarja 1944  se je nemška enota iz Idrije pod poveljstvom nadporočnika Teichmanna, šlo je za 2. četo bataljona »Heine«, mimo treh partizanskih brigad neopaženo približala Cerknemu in vdrla vanj. Kljub temu, da je bilo vseh Nemcev le 138, partizanov pa enkrat več, je bilo presenečenje ob nepričakovanem napadu tako veliko, da se skoraj nihče ni branil.

Ob nenadnem nemškem napadu, ki je trajal približno eno uro, je nastala zmešnjava in vsak je bežal, kamor je mogel. Vojaškega odpora praktično ni bilo, na Nemce ni padel niti en strel. Vojaško nevešči gojenci partijske šole so se umikali po čistini, samo na enem mestu jih je padlo štirideset. Nemci so sicer v tej bliskoviti akciji pobili 47, večinoma neoboroženih slušateljev šole, po napadu pa so se hitro umaknili.

Po tej tragediji so partizanske oblasti morale na nekoga prevaliti krivdo. Sprva so zaradi slabega zavarovanja krivili bataljon 31. divizije, nato pa zaradi nezadostne pripravljenosti partizanske enote in ustanove, ki so bile ob napadu v kraju. Pokrajinski komite Komunistične partije Slovenije je na koncu  »krivce« našel med skupino domačinov, ki jih je partizanska stran že jeseni označila za sodelavce »bele garde«.

Poboj nedolžnih žrtev v Cerknem pozimi 1944

Vosovci so 3. februarja 1944 v Cerknem in okoliških vaseh prijeli petnajst ljudi in jih ves dan zasliševali. Zvečer so jih zvezali, »obsodili« na smrt in jih nato posamezno vodili k breznu na Lajšah v bližini Jamšekovega gozda, kjer so vsakega posebej ustrelili v tilnik in vrgli v brezno. Na spisku za umore naj bi bilo po pripovedovanju domačinov še več ljudi, ki pa jih vosovci ob nameravani aretaciji niso našli doma. Umorjeni so bili: kmet Filip Bevk, učiteljica Pavla Paa, šivilja Pavla Sedej, kmet Anton Mlakar, zidar Janez Ambrožič, čevljar Rudolf Bogataj, hišnica Karlina Zorzut, šivilja Angela Ržen, kmetica Katarina Mezek, služkinja Malka Purgar, trgovec Franc Rojc, mesar Albert Kavčič ter oba cerkljanska kaplanaLado Piščanc in Ludvik Sluga.

Eni žrtvi, šoferju Josipu Bavconu, sicer poročenemu v Cerkno, je obstreljenemu uspelo pobegniti in je vojno preživel. Po vojni ga je Ozna aretirala in zaprla, vendar so ga kmalu izpustili. Do smrti leta 1984 pa so ga zasledovali in nadzirali.

V povezavi s tem dogodkom je bil 8. februarja 1944 po Cerknem izobešen poseben komunike, ki je sporočal, da so »organi varnostno obveščevalne službe dne 5. II. 1944 ob peti uri justificirali organizirano skupino narodnih izdajalcev in okupatorjevih hlapcev v Cerknem«.

Poboj nedolžnih žrtev v Cerknem pozimi 1944 je hkrati pomenil uvod v dokončno zaostritev komunistične revolucije tudi na zahodu Slovenije

Partizanska oblast se je bala izgube zaupanja in reakcije prebivalstva na takšno komunistično nasilje, zato so se bili pripravljeni marsikaj zlagati ali ponarediti, tudi datum umora. Med drugim so umorjenim očitali protinarodno organiziranje z namenom, da razdvojijo slovenski narod, nadalje vohunsko službo v korist nemških okupatorjev in netenje državljanske vojne na Primorskem po zgledu izdajalcev iz osrednje Slovenije.

Tudi pri umorih nedolžnih vaščanov v Cerknem, tako kot pri "herojskem" boju partizanov v Dražgošah, ko so po prihodu Nemcev dali rep med noge in pobegnili v gozd, je komunistična partija ravnala po svojem preizkušenem receptu – laž je nesmrtna duša komunizma.

Piščanec ima ime, ni bilo dobro obtožiti ga belogardizma

Lado Piščanec (1914–1944), rojen v Trstu, je bil kaplan v Cerknem od leta 1941, Ludvik Sluga (1917–1944), doma iz Sv. Lucije (Most na Soči), pa od maja 1942. Ob aretaciji so ju partizani oba obtožili vohunjenja za Nemce ob napadu na partijsko šolo v Cerknem. Očitno je bil umor kaplana Piščanca načrtovan že prej, vsaj jeseni 1943. Partizani so ga zaprli že konec oktobra 1943. Med ljudmi je bil kaplan Piščanec precej znan in priljubljen, slovel je tudi kot narodnjak in pesnik. V arhivu nekdanje tajne politične policije v Ljubljani (ARS, fond 1931) so ohranjeni dokumenti o njegovem zaslišanju, ko je vosovec Tomaž med drugim o njem zapisal: »Piščanec ima ime, ni bilo dobro obtožiti ga belogardizma. Ustno več.« Toda to mnenje ga ni rešilo, umor je očitno sledil odločitvi najvišjih predstavnikov partizanskega gibanja na Primorskem.

Zavedali so se posledic uboja duhovnika, zato so med drugim zapisali: »Ker bo to na Primorskem prvi primer duhovnika, justificiranega od OF, bomo seveda morali stvar prepričljivo pojasnjevati.« Po umoru je in zadušiti negodovanje ljudi. O tem več izvemo v poročilu iz začetka marca 1944, ki ga je VOS naslovil na KPS: »Po umoru kaplanov Piščanca in Sluge se je stanje zelo spremenilo. Celo sredinci so divje razpoloženi proti partizanom.«

Sicer se je že po letu 1958 bolj ali manj odkrito govorilo, da v Cerknem umorjeni niso bili krivi za izdajstvo, še več, to naj bi  storil partizanski major Hrastnik v nemški vohunski službi, ki so ga že spomladi 1944 partizani sami prijeli in ustrelili zaradi izdaje.

Toda vse do demokratizacije je slovenska partijska oblast, tudi s pomočjo režimske publicistike in dela »stroke«, vztrajala na konstruktu »belogardističnega izdajstva«. Primer: pisatelj Tone Svetina je v odmevnem vojnem romanu Ukana prav pretiraval z obtožbami na račun kaplana Piščanca. Resnica jih ni zanimala, pač pa so vztrajali na lastnih ideoloških in političnih konstruktih.

Resnico o poboju nedolžnih ustavljal tudi Zvonko Fišer, od leta 2011 generalni državni tožilec

Ne nazadnje to dokazuje tudi naslednji primer. Sredi novembra 1977 je Zvonko Fišer kot občinski javni tožilec na Občinsko sodišče v Idriji vložil obtožni predlog zoper duhovnika Janeza Lapanjo in Stanislava Medveščka ter gospodinjo Amalijo Jereb. Očital jim je, da so povzročili vznemirjenost državljanov in zmanjšanje njihovega zaupanja v ukrepe državnih organov. To naj bi storili s tem, ko so jeseni 1975 na kraju Na Vršeh pod hribom Lajše nad Cerknim dali postaviti dva in pol metra visok spomenik v obliki križa februarja 1944 likvidiranim narodnim izdajalcem …

Tedanji dekan Medvešček pa naj bi kot verski predstavnik zlorabil svobodo opravljanja verskih opravil in obredov s tem, ko je omenjeni križ blagoslovil. Dogodek bi bil označen za še eno farso iz časov komunizma, če ne bi ugotavljali, da je isti Zvonko Fišer leta 2011 postal generalni državni tožilec v samostojni državi Republiki Sloveniji.

Kmalu po demokratičnih spremembah na Slovenskem je končno napočil čas tudi za obuditev spomina na nedolžne žrtve na Lajšah pri Cerknem. Tako je bila na binkoštno nedeljo maja 1991 tam spravna slovesnost za vse žrtve druge svetovne vojne na Primorskem, hkrati pa so tudi simbolno pokopali cerkljanske žrtve. Julija 1995 so prostor dokončno uredili z blagoslovom kapelice, križevega pota in spomenika ob breznu. Pokojni prof. Otmar Črnilogar je ob tej priložnosti in ob 50. obletnici konca II. svetovne vojne pripravil besedilo križevega pota, ki je potekal od kapelice do brezna.

Že ob prvi slovesnosti so na pobudo tedanjega koprskega škofa Metoda Piriha načrtovali, da bodo Lajše kraj, kjer se bo celotna Primorska zbirala k molitvi za vse pobite pred vojno, med njo in po njej.

Renato Podbersič, ml

 

nazaj na vrh