Ob dnevu državnosti: Izobesimo slovensko zastavo v čast vsem, ki so ustvarjali slovensko državo!

  • Napisal  N.Ž./Nova24TV
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Osamosvojitelji (Foto: Twitter/STA/Wikipedia) Osamosvojitelji (Foto: Twitter/STA/Wikipedia)

V zgodovini vsakega državotvornega naroda obstaja točno določen čas, ki je omogočil, da je narod postal suveren, sam svoj gospodar. Takšen čas je običajno vezan na dogodke, ki so omogočili osamosvojitev in postavitev na svetovni zemljevid oziroma mednarodne priznanje, ki jih narodi po svetu častijo kot nekaj svetega, jim posvečajo državne praznike, po odmevnih dogodkih imenujejo trge, ulice, mesta in odlikovanja. Takšen čas nase veže pozitiven odnos večine državljanov. Takšen čas predstavlja vrednostno središče naroda. Za nas, Slovence, je to čas osamosvajanja. 

Znotraj tega časa, ki se je v svoji zgodovinski končnici raztezal od leta 1987 do leta 1992, posebej izstopajo dnevi vojne za Slovenijo. To so bili tedni, dnevi in ure v juniju in juliju 1991, ko je bilo dobesedno vse na kocki: samostojna in evropska prihodnost Slovencev, demokratična ureditev, blaginja in naša življenja. To so bili dnevi, ko se je razoroženi narod postavil za svoje pravice in razglasil samostojno Slovenijo in se takoj zatem uprl agresiji jugoslovanske armade.

Pogum Slovencev je občudoval ves svet
V tistih dneh je nekaj odstotkov Slovencev, ki so ob množični podpori naroda poprijeli za vsako razpoložljivo orožje in se skupaj s civilno obrambo zoperstavili peti tehnično najmočnejši vojski v Evropi, s svojim pogumom doseglo nemogoče in spisalo končno dejanje prehoda slovenskega naroda v nacijo. Pogum Slovencev je takrat občudoval ves svet. Predstavniki najmočnejših držav na svetu, ki so še nekaj dni pred vojno trdili, da nas nikoli ne bodo priznali, so zaradi tega poguma spremenili svoje stališče.

Svetovni tisk je v nekaj dneh spremenil odnos do Slovenije in prestopil na našo stran. Naši rojaki po svetu so kot eno stopili na ulice metropol, zasuli vlade s pismi in pozivi ter podprli boj domovine proti Goljatu. Kljub nasprotovanju osamosvojitve v delu leve politike je bil narod enoten, enoten kot še nikoli prej, in zelo pogumen. To so bile svete ure, Visoka pesem slovenskega naroda. Tega neizpodbitnega dejstva ni mogoče ne spremeniti kot tudi ne ponarediti. Tudi pozabiti in prikriti ne, čeprav se to vse od leta 1991 praktično poskuša.

Jugoslovanska armada je agresijo na Slovenijo začela z enotami, ki so skupaj štele 22.000 vojakov, častnikov in podčastnikov. V tej vojni je imela Jugoslovanska ljudska armada 48 mrtvih in 116 ranjenih. Enote Teritorialne obrambe so v spopadih zajele 2663 njenih pripadnikov, medtem ko jih je prostovoljno na slovensko stran prebegnilo več kot 3000. Od 22.000 pripadnikov agresorske armade jih je v sedmih dneh spopadov armada tukaj izgubila skoraj 6000 ali več kot četrtino. Med njimi nesorazmerno velik del, več kot 500 aktivnih častnikov in podčastnikov. Enote Teritorialne obrambe so imele v tem času 9 mrtvih in 44 ranjenih, Slovenska policija pa 4 mrtve. Jugoslovanska armada je zajela samo enega častnika Teritorialne obrambe, pri čemer pa je treba omeniti, da iz Teritorialne obrambe v jugoslovansko armado ni prestopil nihče.

Vojna za Slovenijo, ki se je začela v drugi polovici junija 1991, se je končala s podpisom Brionske deklaracije 7. julija 1991. Na fotografiji: slovenska teritorialca na osvojenem tanku JLA. (Foto: Peter Lemut)

Jugoslovanska armada je vojno v  Sloveniji začela neprimerljivo močnejša; Slovenija namreč takrat, na začetku, ni bila sposobna vpoklicati pod orožje niti toliko pripadnikov Teritorialne obrambe, koliko jih je jugoslovanska armada imela neposredno na našem ozemlju. Razlog je bil seveda pomanjkanje oborožitve. Slabih deset dni pozneje se je položaj dodobra spremenil v našo korist. Ne samo da je Slovenija zaradi zaplenjenega orožja in opreme lahko že 5. julija, po sedmih dneh, oborožila 35.300 svojih vojakov brez pripadnikov policije, Slovenija je lahko takrat s pomočjo pridobljene težke oborožitve računala na uspešno zoperstavljenje kateri koli sili, ki bi jo lahko Beograd poslal nad nas. To dejstvo je vplivalo na spremembo strategije Slobodana Miloševića; tveganje nadaljevanja spopadov v Sloveniji je bilo preveliko, zato je srbsko vodstvo 10. julija sprejelo odločitev, da umaknejo ostanke jugoslovanske armade iz Slovenije in se osredotočijo na zavarovanje meja Velike Srbije.

57. številka Nove revije postala temelj slovenskega osamosvajanja

Izdaja 57. številke Nove revije je bila za Slovence zelo pomembna, saj so bili v tej številki objavljeni prispevki za slovenski nacionalni program, ki so postali programski temelj slovenskega osamosvajanja. Prispevke so med drugimi napisali Jože PučnikDimitrij Rupel, pisatelj Drago Jančar in drugi. Slovensko komunistično oblast, ki je prisegala na Jugoslavijo, je 57. številka zelo razjezila. Z uredniškega mesta se je moral med drugim posloviti Rupel.

Proces proti četverici JBTZ spodbudil slovensko pomlad
Služba državne varnosti (bolj znana kot Udba) je 31. maja 1988 aretirala Janeza Janšo. Slovenska komunistična oblast, na čelu katere je bil Milan Kučan, je nato Janšo izročila Jugoslovanski ljudski armadi, ki je želela zatreti vse demokratične sile v Sloveniji, ki so se zavzemale za suverenost Slovenije. V podporo zaprtemu Janši, Ivanu Borštnerju in Davidu Tasiću je Odbor za varstvo človekovih pravic 21. junija 1988 na ljubljanskem Kongresnem trgu organiziral množični shod, ki se ga je udeležilo okoli 50 tisoč ljudi. To je bil začetek slovenske pomladi.

Društvo slovenskih pisateljev (DSP) je v času procesa proti četverici JBTZ  (Janša – Borštner – Tasič – Zavrl) predstavljal eno od žarišč demokratičnega gibanja, saj so bili slovenski pisatelji takrat vneti nasprotniki centralističnih sil v tedanji Jugoslaviji. Februarja 1990 je DSP izstopil iz Društva jugoslovanskih pisateljev, kar je simbolno predstavljalo napoved slovenskega odhoda iz Jugoslavije. Sodni proces proti četverici se je končal 27. julija 1988 – takrat je četverico, ki je bila obsojena na zaporne kazni, pred vojaškim sodiščem na Roški pričakalo okoli 10 tisoč podpornikov. Čeprav so številni pričakovali, da obsojencem ne bo treba za zapahe, je slovenska komunistična oblast pod vodstvom Milana Kučana četverico pozneje odvedla na prestajanje zaporne kazni.

Pučnik postal glavni mož slovenskega osamosvajanja
Leta 1989 so v Sloveniji začele nastajati nove politične stranke. Nekatere od teh so jeseni tega leta ustanovile Demokratično koalicijo Slovenije (s kratico: Demos). Na fotografiji iz januarja 1990 vidimo staroste slovenske politike: Jožeta Pučnika, predsednika Slovenske kmečke zveze Ivana Omana, Dimitrija Rupla, Marjana Podobnika in druge. Slovenski komunisti so morali slednjič s stisnjenimi zobmi dovoliti večstrankarske volitve. Na teh – aprila 1990 – je na skupščinskih oziroma parlamentarnih volitvah slavila koalicija Demos. Komunisti so bili bolj uspešni na predsedniških volitvah, na katerih je zmagal Kučan. Kljub temu pa je Pučnik kot vodja Demosa postal glavni mož slovenskega osamosvajanja.

V času vladavine Demosa (1990–1992) smo Slovenci prvič v svoji zgodovini dobili lastno državo, lastno vojsko in lasten denar. Predsednik Demosove vlade je bil krščanski demokrat Lojze Peterle, ključna moža osamosvojitvene vlade pa sta bila obrambni minister Janez Janša in notranji minister Igor Bavčar. V času oblikovanja Demosove vlade je JLA s pomočjo slovenskih komunističnih struktur razorožila slovensko Teritorialno obrambo. Kljub temu je Demosu z Janšo na čelu pozneje uspelo oblikovati Slovensko vojsko, ki je zavarovala slovensko osamosvojitev.

Demosova vlada (Foto: Tone Stojko – Muzej novejše zgodovine Slovenije)

23. decembra 1990 je bil v Sloveniji plebiscit, na katerem se je 88,5 odstotka vseh volivcev odločilo za samostojno Slovenijo. Slovenska skupščina je rezultate razglasila 26. decembra 1990, zato v spomin na ta dogodek 26. decembra praznujemo dan samostojnosti in enotnosti. Po plebiscitu je Demos v šestih mesecih uresničil plebiscitno odločitev in 25. junija 1991 razglasil slovensko državo. Novoustanovljeno slovensko državo je poskušala uničiti JLA, a je slovenskim oboroženim silam uspelo ubraniti našo domovino Slovenijo.

 

Krkovič zavaroval ukrepe nastajajoče slovenske države
Ob tem jekot enega ključnih akterjev vojne za samostojno Slovenijo nujno treba omeniti brigadnega generala Toneta Krkoviča. Namreč z namenom zavarovanja ukrepov nastajajoče slovenske države je bila ustanovljena Manevrska struktura narodne zaščite, katere glavni organizator je bil prav Krkovič. S tem je bila ustanovljena posebna oborožena organizacija, ki je bila sposobna manj kot tri mesece po razorožitvi slovenske Teritorialne obrambe, ob tesni naslonitvi na specialno enoto in posebne enote slovenske milice, zavarovati Slovenijo pred kakršnim koli oboroženim presenečenjem.

Medtem ko "mainstream" mediji glavno osamosvojitveno vlogo pripisujejo Kučanu, za katerega osamosvojitev nikoli ni predstavljala najbolj intimne opcije, bi bilo prav, da bi to vlogo končno pripisali očetu slovenske osamosvojitve Jožetu Pučniku, ob tem pa poudarili pomen delovanja osamosvojiteljev Janeza Janše, Toneta Krkoviča in Igorja Bavčarja za prihodnost slovenskega naroda. Ob dnevu državnosti izobesimo slovensko zastavo v čast vsem, ki so ustvarjali slovensko državo, materam in ženam, ki so jokale za padlimi sinovi in možmi v osamosvojitveni vojni in v upanju na boljšo Slovenijo.

N. Ž./Nova24TV

nazaj na vrh