Mag. Maja Kocjan: Bela krajina ima mnogo potencialov, ki jih je treba izkoristiti

  • Napisal  Demokracija
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Mag. Maja Kocjan Mag. Maja Kocjan

Magistrica znanosti Maja Kocjan prihaja iz Bele krajine, obmejne slovenske pokrajine z bogato kulturno in naravno dediščino, o kateri pa se vse premalokrat sliši in se nanjo prepogosto pozablja. Bela krajina potrebuje podoben zakon, kot ga je dobilo Prekmurje.

Prihajate iz Bele krajine, s tistega konca Slovenije, ki se nam zdi odmaknjen in od koder prihaja malo novic. Kaj menite, se o krajih, odmaknjenih od centra, premalo poroča?

Vsekakor menim, da je Bela krajina slovenski dragulj, ki čaka, da ga nekdo izbrusi in neguje. Ima prečudovito naravo, mnoge naravne danosti in izredno gostoljubne prebivalce, se pa nanjo žal prevečkrat pozablja.

Narava je najbrž premalo za uspešno pokrajino. Gospodarstvo ni v razcvetu, kajne?

Res je. Če pogledamo zdajšnje ekonomske kazalnike, vidimo, da so vse belokranjske občine močno pod slovenskim povprečjem na številnih področjih. Po javno dostopnih podatkih Statističnega urada RS se tako povprečna bruto plača Belokranjcev giblje med 1.236 evri v Semiču do 1.337 evri v Črnomlju, kar je približno 200-300 evrov manj od slovenskega povprečja. Visoka je tudi stopnja brezposelnosti, saj je med vsemi tremi belokranjskimi občinami v povprečju 11,53-, medtem ko je v Sloveniji 8,7-odstotna. Poleg navedenega se prebivalci soočajo tudi z velikim naraščanjem trenda odseljevanja, vse več izobraženih kadrov pa se zaradi zaposlitve dnevno vozi v večja mesta. Sama sem ena od njih in lahko povem, da nas je vse več takšnih, ki smo se primorani zaradi zaposlitve vsak dan voziti ne samo v Novo mesto, temveč tudi v Ljubljano.

Pri čemer pa spet naletite na težavo – slabo infrastrukturo.

Tako je. Vse več je Belokranjcev, ki smo dnevno odvisni od izredno slabe cestne povezave. Tukaj je opaziti, da se centralizacija izredno povečuje, saj se gneča na cestah iz meseca v mesec občutno povečuje. Centralizacija nedvomno vpliva tudi na Belo krajino in njene prebivalce. Ima pa Bela krajina veliko neizkoriščenega potenciala, predvsem na področju turizma in kmetijstva. Ima prelepo mejno reko Kolpo, bogato kulturno dediščino in mnogo manjših kmetij, ki pa jih kmetje zaradi slabe kmetijske politike ne morejo optimalno obdelovati.

Kaj bi lahko po vašem mnenju spremenili ali izboljšali, da v prihodnje ne bi več toliko pozabljali na del slovenske zemlje?

Vsekakor je treba nekaj storiti, da bi za Belo krajino veliko več in bolje slišali. To je vsekakor prva težava, ki jo je treba rešiti. Zaposlena sem v državnem zboru in lahko povem, da se o Beli krajini v nasprotju z drugimi kraji zelo malo razpravlja ali govori. Razlog je predvsem v tem, da Bela krajina nima svojega poslanca ali poslanke, ki bi jo zastopal. Ko opazujem delo poslancev in poslank, lahko povem, da se večina zelo bori za svoje kraje in opozarja na žgoče lokalne težave. Izvoljeni poslanci so namreč dolžni upravičiti zaupanje svojih volivcev, ki so jih izvolili. Bela krajina tega nima in to je vsekakor prva težava, pri kateri se moramo Belokranjci in Belokranjke poenotiti in zaupati svoj glas kandidatu, ki se je do zdaj že izkazal in se zavzel za Belo krajino.

Kaj pa pritiski na nacionalno raven? Župani in županje bi morali dnevno ustvarjati pritisk po vseh mogočih kanalih. Vi ste občinska svetnica.

Ja. Že večkrat sem predlagala, da bi belokranjski županji in župan predlagali državnemu zboru, naj sprejme zakon za Belo krajino po sistemu prekmurskega zakona. Po več prošnjah in zahtevah smo se sicer vsi svetniki enkrat res sešli, vendar velikega zanimanja občinskih vodstev ni bilo in je žal pri tem tudi ostalo. Vsekakor je več načinov, kako Belo krajino postaviti na vidno mesto v Sloveniji, navedeno pa bi bil zagotovo dober začetek in po mojem mnenju bistveni dejavnik. Belokranjci smo namreč radi tiho in potrpimo. Eni zaradi strahu pred izgubo zaposlitve, eni se nočejo izpostavljati. Menim, da je zadnji čas, da se Belokranjci postavimo zase in glasno opozorimo na svoje težave.

Nekoliko več je bilo o vaših krajih slišati med migrantsko krizo. Bili ste pobudnica civilne iniciative proti migrantskemu centru. Zakaj ste se odločili stopiti v akcijo in ali lahko poveste nasploh več o akciji vaše civilne iniciative?

Sama civilna iniciativa je zaživela predvsem zaradi tega, ker smo ugotovili, da črnomaljsko občinsko vodstvo informacije v zvezi s tem prikriva.

In to ste izvedeli iz medijev?

Res je.

Niti občinskih svetnikov in svetnic niso obvestili?

Ne. Mi nismo bili seznanjeni, čeprav so ti pogovori potekali že več mesecev. Pozneje smo izvedeli, da je bilo že bolj ali manj vse dogovorjeno, od kraja nastanitve do števila migrantov, ki bi jih imeli v Črnomlju, večmesečne pogovore z ministrstvom pa je občinsko vodstvo nazadnje tudi potrdilo. Na začetku je bilo le nekaj takšnih staršev, ki smo se ustrašili predvsem za svoje otroke in njihovo prihodnost. Vse, kar si želijo starši, je, da ima njihov otrok stabilno in mirno okolje ter brezskrbno otroštvo. To je bil naš glavni motiv za ustanovitev civilne iniciative in ne nabiranje političnih točk, kot je pozneje črnomaljska županja večkrat poudarjala. Preprosto nam ni bilo vseeno, kaj se bo dogajalo z našim krajem in v kakšnem okolju bodo živeli naši otroci. Četudi bi občina začasno prejela nekaj finančnih sredstev za nastanitev migrantov, bi dolgoročno vsekakor veliko izgubila. Če bi to bile migrantske družine z otroki, to nikakor ne bi povzročalo takšnega nelagodja med ljudmi.

Najbrž ste bili zaskrbljeni predvsem zato, ker niso prihajale družine z majhnimi otroki, ampak samo mlajši moški.

Seveda. In ti bi najverjetneje pozneje pripeljali tudi svoje družine, od staršev do otrok, s tem pa se celotna slika o migrantski politiki močno spremeni. Dejstvo je, da teh prebežnikov v Beli krajini ni mogoče integrirati, saj nimamo zadostnih kapacitet ne v šolah ne v vrtcih, pa tudi zaposlitev ne. Vsega navedenega nam namreč močno primanjkuje in resnično ne vem, na kakšen način bi lahko belokranjske občine priskrbele potrebna sredstva ali kapacitete za tujce, če jih že za domače ljudi močno primanjkuje. Civilna iniciativa je bila med ljudmi resnično dobro sprejeta, in ker sta državni sekretar Boštjan Šefic in črnomaljska županja Mojca Čemas Stjepanovič vztrajala pri postavitvi migrantskega centra, smo se odločili, da pripravimo protest. To je bil sploh prvi protest po osamosvojitvi v Beli krajini in lahko bi rekli celo, da je bil to zgodovinski dogodek, saj so se Belokranjci prvič javno uprli.

Tudi ljudi se je zbralo veliko.

Obiskanost je bila za belokranjske razmere odlična, saj je prišlo sodeč po zbranih podpisih na samem protestu kar 800 ljudi, podprli pa so ga tudi številni podjetniki in kmetje, ki so na protest prišli kar s traktorji in rovokopači. Mirno lahko zatrdim, da je prav ta protest glavni razlog za to, da v Črnomlju in Beli krajini ta čas nimamo nastanjenih ilegalnih migrantov. Vztrajali smo in se upirali, vse dokler državni sekretar Šefic na Komisiji DZ za peticije, človekove pravice in enake možnosti ni javno povedal, da v Beli krajini migrantskega centra ne bo. Za vse nas v civilni iniciativi je to takrat pomenilo zmago. Ponekod drugje v Sloveniji, kjer so prav tako ustanovili različne civilne iniciative, so kljub temu nastanili ilegalne migrante v njihove kraje. Takšen primer je civilna iniciativa iz Velenja, kjer so se temu upirali do zadnjega, a brez protesta, tako da so pred kratkim dobili 30 ilegalnih migrantov. Sama sem se takrat res najbolj izpostavila. Razlog za to je bil predvsem v tem, da so se drugi bali javno izpostaviti bodisi zaradi služb, bodisi iz drugih razlogov.

Ali je na vašem koncu še zaznati ilegalne prestope meje?

Večjih oziroma množičnih prestopov v naših koncih ta čas ni zaznati. Je pa bilo v zadnjih tednih kar nekaj policijskih akcij, tudi s helikopterji, ko so izsledili nekaj skupin ilegalnih prebežnikov. Ravno pred nekaj dnevi so našli takšno skupino prav v bližini mojega doma. Lokalni prebivalci se za zdaj s tem še ne obremenjujejo, težava pa vsekakor bo, če se bodo ti prestopi stopnjevali. Nobeden si namreč ne želi, da nad naseljem, kjer živiš, nenehno brnijo helikopterji in tulijo policijske sirene. Če se bo pokazalo, da se ilegalni prestopi meje povečujejo, bo civilna iniciativa vsekakor znova zaživela in zahtevala tako od občinskih vodstev kot od države, da ustrezno ukrepajo.

Že nekaj časa poslušamo, da je kriza mimo. Drži to tudi za vaše kraje? Kako se živi v Beli krajini?

Gospodarska kriza je Belo krajino finančno pahnila na rob preživetja. Pri nas je sicer kakovost družinskega življenja na visoki ravni, saj življenje v Beli krajini teče počasnejše kot v velikih mestih. To je po svoje sicer pozitivno, žal pa se ta počasnost prenaša tudi na vse drugo in tudi okrevanje po krizi je zelo počasno oziroma lahko celo rečem, da se bistveno ne vidi. Gospodarstvo je slabo razvito in posledično je nižja zaposljivost, kar se neposredno prenese tudi na življenje slehernega posameznika. V razvitejših mestih si tako družine privoščijo počitnice večkrat letno, v Beli krajini pa nekatere družine nimajo niti za osnovne potrebščine. Na srečo lahko prebivalci zaradi naravnih danosti veliko hrane pridelajo sami in s tem privarčujejo marsikateri evro, počitnice pa si lepšajo s kopanjem v Kolpi. Sama sem službeno veliko po Sloveniji in lahko rečem, da je že na prvi pogled velika razlika med Belo krajino in drugimi deli Slovenije. Kar zadeva razvoj, se je tukaj čas ustavil. Bela krajina je ostala na Balkanu, medtem ko se v večini preostale Slovenije počutiš kot v Evropi. Če primerjam kraje iz Pomurja ali Posavja, ki so prav tako obmejne občine, je zaostanek v Beli krajini zelo viden. Treba bo vložiti veliko truda, vztrajnosti in znanja, da se bo to v najkrajšem času spremenilo. Predvsem pa bo treba delati s srcem in za ljudi.

Kaj je tisto, kar Bela krajina in seveda tudi Slovenija najbolj potrebujeta v prihodnjih štirih oziroma petih letih?

Če gledamo ekonomske kazalnike Bele krajine, se stvari v zadnjem času sicer res nekoliko izboljšujejo, vendar prepočasi. Treba pa je poudariti, da izboljšave niso posledica pravilno vodene lokalne ali državne politike. Treba je vedeti, da je rast nekaterih kazalnikov v Beli krajini predvsem posledica gospodarske rasti celotne Slovenije, ta pa je spet posledica gospodarske rasti drugih članic Evropske unije. Gospodarska rast se je povečala predvsem zaradi povečanega izvoza in ne zaradi ustreznih reform. Gospodarska rast RS je bila namreč pred nastopom finančne in gospodarske krize višja od povprečja držav članic EU.

Nato je sledil padec.

Zaznali smo ga v letu 2009. Glavni dejavnik, ki je pripomogel k temu, je bila svetovna finančna kriza, ki je prerasla v gospodarsko. Varčevalni in protikrizni ukrepi so bili v začetku gospodarske krize prešibki ali prepozni, kar je vpliv krize le še povečalo. V poznejših letih pa je po javno dostopnih podatkih opaziti predvsem počasnejše okrevanje Slovenije od večine držav članic EU. Slovenija kljub gospodarski rasti nujno potrebuje sanacijo javnega dolga, povečanje bruto domačega proizvoda, gospodarsko rast in ustrezne strukturne reforme. Navedeno potrjuje tudi Urad RS za makroekonomske analize in razvoj, ki v svojih dokumentih navaja, da se Slovenija uvršča med države Evropske unije z največjim poslabšanjem relativne gospodarske razvitosti v času krize. Tako bo razvojno dohitevanje mogoče le s trajnejšim izboljšanjem konkurenčnosti gospodarstva in ustrezno izpeljanih reform. Naša država se še vedno srečuje tudi z velikim proračunskim primanjkljajem in kolikor pristojni ne bodo ukrepali, državljani in državljanke ne moremo pričakovati bistvenih sprememb niti v Sloveniji in posledično tudi ne v Beli krajini. Predvsem pa je treba preprečiti naraščajočo centralizacijo države, saj bo zaradi nje prišlo za zamrtja manjših krajev, Ljubljana pa bo zaradi preobremenitve kolapsirala.

Ali se tudi iz Bele krajine mladi izseljujejo? Slovenski trend – beg možganov – je namreč zastrašujoč …

Beg možganov je vsekakor ena temeljnih težav Bele krajine. Stopnja izseljevanja je še večja kot v preostalem delu Slovenije.

In najbrž se, kot je to drugje, le redki mladi, ki se šolajo v Ljubljani ali celo v tujini, vrnejo in si v Beli krajini ustvarijo družino. Zakaj?

Razlog je predvsem v tem, da s svojo visoko izobrazbo ne najdejo ustrezne zaposlitve. Tudi sama sem se ob vrnitvi soočala z enako težavo. Ko sva se s partnerjem odločila, da si bova ustvarila družino doma, je bila prva težava zaposlitev. Takrat sem se odločila, da se preizkusim na samostojni poslovni poti in moram reči, da je podjetje z mnogimi odrekanji in neprespanimi nočmi lepo zaživelo. Partner v Beli krajini prav tako ni našel zaposlitve in se je zaposlil v novomeškemu podjetju Krka. Poznam kar nekaj sošolcev s fakultete ali srednje šole, ki so se vrnili v Belo krajino in so visoko izobraženi, a imajo pri mojih letih le eno ali dve leti delovne dobe. Nekateri od njih skrivajo svojo izobrazbo in se zaposlijo kar v trgovini ali proizvodnem podjetju, samo da imajo minimalna sredstva za preživetje. Izjeme so redke, večina pa jih obupa in se odseli v večja mesta, običajno v Ljubljano. Dolgoročno gledano beg možganov pomeni, da bo Beli krajini primanjkovalo ustreznega kadra, ki bi gnal razvoj Bele krajine naprej. Prebivalstvo se stara, ljudje se navadijo na nizek standard, kraj životari. Rešitev je in ni preprosta, in to je, da se močno okrepi gospodarstvo, vse drugo je posledica gospodarskega razvoja.

Naj sklenemo pogovor malo bolj sproščujoče. Kaj si mora v Beli krajini nujno ogledati vsak obiskovalec? Ali še velja, da ste Belokranjci med najgostoljubnejšimi Slovenci?

Kot se že dejala, ima Bela krajina veliko naravnih danosti in bogato kulturno dediščino. Vsekakor bi se moral vsak Slovenec najprej osvežiti v naši mejni reki Kolpi, obiskati Mirno goro, izvir reke Krupe, Krajinski park Lahinja in še bi lahko naštevala. Moram povedati, da so se nekateri posamezniki ali društva močno angažirali pri razvoju zelenega turizma in/ali raznolikih turističnih produktov. Tako smo pred kratkim imeli možnost obiskati jaslice v Judovski hiši v Stranski vasi pri Semiču, ki so iz leta v leto bolj priljubljene. Turistična kmetija Zupančič v Jelševniku pri Črnomlju je v preteklem letu pridobila sredstva za črnega močerila oz. črno človeško ribico, ki bo zagotovo krepila turistično prepoznavnost Bele krajine. Črnega močerila so namreč po do zdaj znanih podatkih našli le v jamskih vodah ožje okolice Črnomlja. Ne smem pozabiti omeniti niti turističnega produkta Osnovna šola brihtna glava, kjer se na humoren in res izredno inovativen način obiskovalci seznanijo z Belo krajino.

Kaj pa v središču Črnomlja?

V središču Črnomlja priporočam obisk in ogled Belokranjskega izročila. Premalo je prostora, da bi vam lahko predstavila vse, kar se tam lahko vidi in doživi. To mora preizkusiti vsak sam. Bela krajina ima tudi veliko ponudbo turističnih kmetij, od katerih je vsaka po svoje zanimiva. Vse pa so zagotovo gostoljubne, saj Belokranjci nikogar od svojih gostov ne pustijo oditi žejnega ali lačnega. Vsekakor vam zagotavljam, da vam, če boste obiskali te prečudovite kraje, ne bo žal in se boste radi vračali.

Biografija

Mag. Maja Kocjan se je rodila 16. aprila 1980 v Novem mestu, odraščala je v Beli krajini, v občini Črnomelj. Leta 2008 je z odliko diplomirala na Fakulteti za management v Kopru. Po vrnitvi v Belo krajino se je odločila za delo na podjetniškem področju in hkrati nadaljevala s podiplomskim študijem, ki ga je leta 2016 uspešno končala. V domačem kraju se je aktivno vključila v delovanje v lokalnem okolju. V letu 2009 je postala predsednica SDM v Črnomlju, kjer se je takrat mlada ekipa osredotočila predvsem na opozarjanje o pomanjkanju delovnih mest in s tem povezano težavo pri zaposlovanju mladih v Beli krajini, pa tudi na prepočasen razvoj celotne Bele krajine. V letu 2014 je bila izvoljena za občinsko svetnico in v občinskem svetu nenehno opozarjala na žgoča lokalna vprašanja. V letu 2016 je bila tudi ena od pobudnic Civilne iniciative proti migrantskemu centru v Beli krajini, ki je v teh krajih prvič po osamosvojitvi izvedla tudi protest ter tako uspešno preprečila postavitev migrantskega centra v Črnomlju. Zaposlena je v Državnem zboru RS in je hkrati tudi namestnica generalnega sekretarja Slovenske demokratske stranke. Je ljubiteljica rekreativnega plesa in zborovskega petja. Kot pravi sama, ji poleg vseh obveznosti in vzgoje dveh predšolskih sinov ostane malo prostega časa, tega pa nameni družini.

Lucija Kavčič

(Intervju je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.)

nazaj na vrh