Luka Mesec in člani Levice so pravi rasisti! Ker ukrepe levih ekstremistov podpirajo tudi koalicijski poslanci, je torej tudi Šarčeva vlada rasistična!

  • Napisal  Maja V., Peter T., Kavarna Hayek
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Luka Mesec. (Slika: Skandal24) Luka Mesec. (Slika: Skandal24)

Ali veste, da je minimalna plača nastala pred približno 100 leti, njen namen pa je bil, da se zaščitijo belci pred poceni delovno silo črncev, ki so bili pripravljeni delati za manj denarja. Minimalna plača je torej eden najbolj rasističnih ukrepov v zgodovini človeštva.

Luka Mesec, koordinator ekstremno leve stranke Levica, je predstavil predlog zakona, po katerem se bo minimalna plača prvega januarja prihodnje leto z dosedanjih 638 zvišala na 667 evrov neto, čez dobro leto dni pa na 700 evrov neto.

»Danes to obljubo izpolnjujejo in z veseljem sporočamo, da smo prejeli podporo vseh petih koalicijskih strank. Imamo 52 podpisov poslancev, zakon o minimalni plači gre danes v vložitev po rednem postopku,« je poudaril Mesec.

Kakšen negativen vpliv ima minimalna plača, razloži na tudi za sindikaliste razumljiv način profesor ekonomije Antony Davies z katoliške univerze Duquesne v Pittsburgu v ZDA (TUKAJ). Davies da za primer zaposlene v restavraciji s hitro hrano. Al, Bob in Carl so plačani 8 dolarjev na uro. Glede na to, da lastniku po odbitju materialni stroškov ostane 0,10 dolarja na hamburger, mora vsak izmed zaposlenih speči vsaj 80 hamburgerjev na uro, da je lastnik na pozitivni ničli. Toda Al, Bob in Carl so različno produktivni. Bob jih speče 120, Al 100, Carl pa 90. To pomeni, da ima lastnik pri hitrem Bobu 4 dolarje dobička, pri Alu dva in pri počasnem Carlu en dolar dobička. Se pravi, dobiček lastnika je sedem dolarjev na uro. Potem pride vlada in uzakoni, da je minimalna plača 9,5 dolarja na uro. Ob predpostavki, da se produktivnost treh zaposlenih ni povečala, ima lastnik pri Bobu zdaj 2,5 dolarja dobička, pri Alu 0,5 dolarja, Carl pa na uro pridela 0,5 dolarja izgube. Ker z izgubo ne moreš delati, Carl pa ne zmore povečati svoje produktivnosti, lastniku ne preostane drugega, kot da ga odpusti. Carl bi sicer še vedno rad delal, pa čeprav za 8 dolarjev na uro, toda tega zakon ne dovoli in Carl postane brezposelna oseba. Kar pomeni, da je minimalna plača dobra za Ala in Boba, ne pa za Carla. Povedano drugače: minimalna plača je dobra za bolj produktivne, za manj produktivne pa ne. In naprej. Bolj produktivni in pridni delavci sploh ne potrebujejo pomoči države, ker se z delodajalcem sami pogajajo o povišanju plače, dober lastnik pa jih ne bo odpustil, ampak mu bo povečal plačo, saj mu prinašajo več dobička. To pomeni, da bolj produktivni delavci dosežejo višjo plačo tudi brez pomoči države v obliki minimalne plače.

Učinek minimalne plače je torej dvojen. Prvi je, da minimalna plača ne pomaga manj produktivnim, ampak bolj produktivnim. Drugi pa je, da bi bolj produktivni sami dosegli boljšo plačo, kot da jim pri tem »pomaga« država. Brezposelni običajno postanejo manj izobraženi in manj kvalificirani delavci. Se pravi ranljive skupine ljudi, za katere naj bi se borili sindikati. S svojimi zahtevami po minimalni plači pa jim bolj škodijo kot pa koristijo.

Zanimivo je tudi, da so minimalno plačo izumili rasisti, da bi demografsko manjšino pahnili v še večjo bedo. Torej instrument minimalne plače je instrument rasistov. Poglejmo. Leta 1925 so v Britanski Kolumbiji v Kanadi sprejeli zakon o minimalni plači. Zakaj? Da izrinejo in se znebijo poceni japonskih delavcev v industriji. Podobno so minimalno plačo sprejeli v Avstraliji. Zakaj? Da zaščitijo standard avstralskih belcev in se znebijo kitajskih delavcev, ki so bili pripravljeni delati za manj denarja. Enako je bilo v obdobju apartheida v Južni Afriki. Zakaj? Da so na delovnih mestih ločili bele in temnopolte delavce. Podobno je bilo v ZDA.

In naprej. Pred desetimi leti je bil Walmart, največji zasebni delodajalec v ZDA, tisti, ki je najbolj glasno podprl minimalno plačo. In se tako znebil konkurence. Kot velika trgovska veriga z velikim kapitalskim zaledjem je finančno zmogla dvig, manjši konkurenti na trgu pa ne.

Zdaj pa pozor. Na neki razpravi o minimalni plači, in to še leta 1957, je nek ameriški senator dejal: “Seveda, če vemo, da ima tržišče izvor poceni delovne sile, potem pride do znižanja plač izven te skupine – plače belega delavca, ki mora tekmovati na trgu. In ko jih delodajalec lahko zamenja z obarvanimi delavci za nižjo plačo, in kot so poudarili, te na stotine ljudi, ki iščejo dostojno delo, to vse vpliva na celotno strukturo plač na nekem področju, mar ne?”

In kdo je bil ta senator? Samo kot opomba: štiri leta kasneje je postal predsednik ZDA. Njegovo ime je John F. Kennedy. Ameriški levičar, kakopak.

nazaj na vrh