Luka Debevec Mayer, argentinski Slovenec in pevec: Glasba je čudovita govorica, ki ji pod soncem ni enake! Vabljeni na koncert v Unionsko dvorano!

  • Napisal  Lucija Kavčič
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Luka Debevec Mayer (foto: Veronika Savnik) Luka Debevec Mayer (foto: Veronika Savnik)

Pred dobrodelnim glasbenim recitalom Ustanove Vrtnica, ki bo v ponedeljek, 19. 11. 2018, ob 19. uri v Unionski dvorani v Ljubljani, smo se pogovarjali z argentinskim Slovencem  Luko Debevcem Mayerjem, enim najboljših opernih pevcev na svetu, ki bo s svojim petjem ustvaril večer. 

 

Prihajate iz Argentine, a ste Slovenec. Kako je biti sin dveh domovin? Kot vemo, je vašo družino zaznamovala družinska zgodovina prihoda vašega rodu v Argentino …

Nikoli nisem imel problema, ali sem Slovenec ali Argentinec; vedno mi je bilo jasno, da sem Slovenec, rojen v Argentini. rad imam Argentino pa tudi Slovenijo: ko vidim argentinsko zastavo, zajokam, in ko vidim slovensko, tudi; no – ne vedno (smeh).

Če nadaljujem: po eni strani nas je prihod naše družine v Argentino res zaznamoval, po drugi pa tega oče in mama nista nikoli posebej poudarjala. Živeli smo predano. Otroci smo odraščali, in šele kot starejši sem opazil, ker sem spoznal nekaj psihologije, da je bilo vsaj na začetku vse trpljenje vedno nekje pod površjem. Kasneje so se starši vživeli v situacijo, le na začetku sem kot otrok pri njih opazoval nostalgijo, ne pa melanholije. Mama je to vedno razlikovala: melanholija je nekaj, kar vleče dol, nostalgija pa je želja po nečem, kar si izgubil. Oče in mama sta bila polna življenja in sta znala predstaviti »usodo« kot nekaj, kar lahko obrneš v dobro ali pa te vleče k tlom.

Kako se je oblikoval in zorel vas glasbeni okus? Kot je znano, vam je blizu sakralna glasba.

Glasba mi je všeč! Vse zvrsti. V resnici mi je na neki način bolj všeč kot poslušalcu, kot človeku, ki hodi na koncerte, kot pa izvajalcu. Izredno uživam, kadar poslušam druge, občudujem druge. Sebe nekako ne doživljam v umetniškem smislu, pač pa sebe doživljam kot človeka, ki rad poje, ki je na poti umetnosti, in če bi moral delati kaj drugega, bi tudi tisto počel z enakim navdušenjem. Glasba torej ni edina pot, ki si jo predstavljam v življenju. Zato v glasbi najbolj uživam, ko jo poslušam, ne pa, ko jo sam ustvarjam ali poustvarjam. Razlog je morda tudi v tem, ker čutim, da biti pevec ali umetnik pomeni biti v službi nečesa: podajaš vsebino, ki je pomembnejša kot ti sam. Umetnik je kot most. Glasba je pot, in če se ji res predaš, odkriješ, da je glasba posebna govorica, ki nima para. Za moje pojme − pa ne zato, ker pojem, ampak ker jo poslušam −, je glasba najlepša govorica.

Se pravi, da poslušate še marsikaj drugega in ne samo glasbe?

Vse. Lahko gledam film Freddyja Mercuryja, naslednji dan poslušam Vivaldija, Mozarta ali Beethovna, nato pa morda balado, popevko. Vsaka glasba je zame nekaj posebnega. Brez dvoma pa mi je klasična najbližja in me nagovori drugače kot druge zvrsti glasbe.

 

Celoten intervju si lahko preberete v tiskani Demokraciji.

Vabljeni tudi na koncert:

nazaj na vrh