Kolaps na mednarodnem parketu: Slovenija v svetu osamljena in nepomembna

  • Napisal  Andrej Žitnik / Nova24tv.si
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
foto: Wikipedia foto: Wikipedia

Zasebni interesi članov globoke države in osebne politične preference vodilnih levih politikov so Slovenijo pripeljali na rob ugleda v mednarodni skupnosti. Od proevropske, zahodno usmerjene slovenske zunanje politike ni ostalo skoraj nič. Ko analiziramo dediščino preteklih let, lahko ugotovimo, da je Slovenija v Evropi osamljena, nepomembna in daleč od vzvodov odločanja. 

 

V volilni kampanji je večina medijev povsem zanemarila eno najpomembnejših tem, to je mednarodno usmeritev Slovenije.  Prav ta je bila v preteklih letih bistveno spremenjena. Odnosi z ZDA so danes, kljub temu, da imamo Slovenci v Washingtonu našo rojakinjo Melanijo Trump, skoraj neobstoječi, za leve stranke pa povsem nepomembni. Lahko si samo mislimo, kakšno sporočilo je zahodnim zaveznikom pošiljala Slovenija s tem, ko je npr. zunanji minister Karl Erjavec v svoji dolgoletni karieri Rusijo obiskal več kot dvajsetkrat, ZDA pa niti enkrat.

Privatni posli članov Foruma 21 nad interesi Slovenije
Oddaljevanje Slovenije od za našo državo ključnih zaveznikov seveda ni bilo nikjer uradno sprejeto kot nova zunanjepolitična strategija, o kateri bi se razpravljalo v parlamentu, jo kritično ovrednotilo, se o njej nemara glasovalo.  Protizahodna usmeritev se je v praksi potrjevala z vrsto dejanj ključnih predstavnikov vladajočih strank,  ki so bolj kot na strateške interese države na mednarodnem terenu promovirali svoje poslovne prijatelje, naprimer Janeza Škrabca, lastnika podjetja Riko in ustanovnega člana Foruma 21. Podjetje je znano po svoji specifični zasidranosti na trgih Rusije in Belorusije, pa tudi po uspešnem pridobivanju milijonskih državnih subvencij in nepovratnih sredstev od slovenske države. Škrabec se je večkrat omenjal tudi v zvezi s kriminalnimi ozadji svojih poslov v bivšem Sovjetskem bloku. Kako globoko segajo politično-poslovne povezave slovenske levice z vzhodnimi navezami, priča tudi lobiranje Karla Erjavca, ko je leta 2012 priskočil na pomoč beloruskemu poslovnežu Juriju Čižu, tesno povezanim z režimom beloruskega predsednika Lukašenka. Spomnimo tudi obsežne delegacije v Iranu, kjer je svoje priložnosti iskala Ultra, v solasti Gregorja Golobiča ter Iskratel, ki ga vodi Željko Puljić, znan kot vpliven podpornik stranke Desus.

Slovenija, destinacija za pranje denarja s skorumpiranimi in nedelujočimi institucijami
V kaj so leve koalicije spremenile Slovenijo, kaže tudi za normalne države nepojmljivo dogajanje glede potovanja milijarde dolarjev iz Irana prek NLB na več kot 9000 sumljivih naslovov. Kot je znano, so bili o transakcijah, ki so potekale leta 2009 in 2010, obveščeni policija, urad za preprečevanje pranja denarja in Banka Slovenije, a nihče ni ukrepal. Uslužbenci NLB so takrat celo od urada za preprečevanje pranja denarja dobili odobritev za izvedbo teh transakcij. Spomnimo, šlo je za transakcije z Iranom, ki je bil pod mendarodnim embargom. Zgodba se je začela odpletati šele po protestih tujih bank in njihovi blokadi sodelovanja z NLB. Molk in usklajenost slovenskih regulatorjev pričata, da je iranski državljan Iraj Farrokhzadeh, ki je izvedel transakcije, našel med vsemi državami in bankami na svetu najboljšo možno destinacijo. Sloves nepomembne države s skorumpirano vladajočo strukturo v kateri regulatorske institucije ne delujejo.

Primerjanje samostojne Slovenije s Palestino
Najnovejši primer, kam tone Slovenija, so pritiski za slovensko priznanje Palestine, ki je bil za skrajno levico ideološko izjemno pomemben zunanjepolitični projekt. V pridobivanju podpore javnega mnenja so režimski mediji poudarjali, da vladajoče slovenske politike ne skrbijo morebitni izraelski ekonomski pritiski, saj blagovna menjava ni velika, posledice, ki bi morda sledile s strani ZDA, pa naj tudi ne bile pomembne. Kako nenavadna merila za presojanje mednarodnih razmerij imajo stranke levice, kažejo utemeljevanja priznanja Palestine, ki naj bi “ključno pripomoglo pri reševanju krize na Bližnjem vzhodu” in “povečalo varnost in stabilnost v Palestini in Izraelu”. Pritiske,  da bi Palestino slovenski parlament priznal kar na izredni seji, je nekoliko ublažil obisk izraelskega ambasadorja, ki je slovenskim levičarjem pojasnil razliko med slovenskim osamosvajanem in Palestino. Slovenija v času osamosvajanja namreč ni imela Fataha, Hamasa in drugih islamističnih milic, povezanih z ISIS. Po mnenju večine držav EU naj bi bilo priznanje Palestine, kolikor bo kdaj do njega prišlo, skupno in skladno z mirovnim procesom. Takšno stališče sicer ni oviralo slovenskega zunanjega ministra Karla Erjavca, da se ne bi januarja letos sestal s palestinskim predsednikom Mahmoudom Abassom in mu zagotovil, da bo Slovenija končala postopke priznanja Palestine marca ali aprila letos. Do tega sicer zaradi močnega nasprotovanja Janeza Janše in Slovenske demokratske stranke ter neenostnosti v vladajoči koalciji ni prišlo.

Blokiranje ameriških investicij, ki bi ogrozile globoko državo v medijih
Protizahodna nastrojenost pa ni omejena samo za zunanjo politiko, pač pa se kaže tudi v preprečevanju nekaterih ameriških investicij. Kot je znano, POP TV in Kanal A že nekaj časa čakata na novega lastnika, saj je poslovna naveza ameriškega sklada KKR in srbskega poslovneža Dragana Šolaka že julija lani podpisala pogodbo o nakupu največje komercialne televizije v lasti Central Media Enterprises (CME). A kljub temu novi lastnik še zmeraj ni dobil soglasja Agencije za varstvo konkurence (AVK) in tako že več kot 400 dni čaka na soglasje državnega organa pod vodstvom Andreja Matvoza. Nasprotniki prodaje POP TV se ob tem sklicujejo na Zakon o medijih, ki določa nezdružljivost telekomunikacijske dejavnosti in televizijske dejavnosti, ne da bi ob tem problematizirali postavili povezavo med državnim Telekomom in njegovimi medijskimi izpostavami Siol.net in Planet TV. S temi manevri želijo iz medijskega prostora nagnati novega ameriškega investitorja, ki politično očitno ni uglašen s slovensko globoko državo v rokah trde levice, in ki bi utegnil vplivati na normalizacijo in uravnoteženost medijskih vsebin. Zakaj torej blokada prodaje komercialne POP TV in tolikšni odpori do spremembe lastništva? Problem je, da sprememba lastnika očitno pomeni tudi spremembo vodstva POP TV, to pa bi vsekakor lahko ogrozilo obstoječo uredniško politiko, ki je izrazito politično pristranska, navijaška in povsem neprofesionalna.

nazaj na vrh