Je bilo partizanstvo na Primorskem res brezmadežno?

  • Napisal  Časnik.si
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
(foto: sta) (foto: sta)

V zadnjih letih je nastala cela vrsta študij, ki obdobje druge svetovne vojne postavlja v povsem novo luč.

Novogoriški zgodovinar mag. Renato Podbersič je več let raziskoval temno plat partizanskega boja in revolucije na Goriškem in Vipavskem. Mit o povsem brezmadežnem partizanstvu na Primorskem se sesuva, dokazuje ne le Podbersič, ampak tudi popis žrtev druge svetovne vojne. Partizani so namreč tudi na Primorskem pobili več Primorcev kot pa okupatorjev.

Pogosto slišimo izrek, da na Primorskem ni bilo državljanske vojne. Ali to drži?

Kar drži, na Primorskem ni bilo klasične državljanske vojne. Še v tedanji Ljubljani pokrajini je ni bilo, kajti izvorno in sistematično revolucionarno nasilje nekaj takšnega, kot je pojav državljanske vojne, že v osnovi onemogoči. V glavnem je šlo za samoobrambo pred tem nasiljem, ki je bila izsiljena z nastopom revolucije. Revolucionarno nasilje se je na našem koncu zaradi posebnega mednarodno-pravnega položaja Primorske začelo kasneje. Italijanske oblasti so imele tedanjo Julijsko krajino za sestavni del svoje države, zato tukaj tudi ni prišlo do ustanovitve posebnih protikomunističnih enot, npr. vaških straž, kot se je to zgodilo v Ljubljanski pokrajini. Na Primorskem so pod plaščem osvoboditve, tako želene med našimi predniki, tujo komunistično ideologijo prodajali domači ljudje in odposlanci. Po navodilih iz Ljubljane. Preobrat in zaostritev razmer je pomenil prihod Aleša Beblerja, ki je na Primorsko dospel novembra 1942 po nalogu centralnega komiteja slovenske komunistične partije (CK KPS) in izvršilnega odbora Osvobodilne fronte (IO OF). Bebler je imel vsa pooblastila in je o delu redno poročal v Ljubljano. Aleš Bebler je že poleti 1942 predlagal CK KPS, da je napočilčas, ko je treba spodbuditi partizansko gibanje tudi na Primorskem. Hkrati se je zavedal, da mu zaupanje v Ljubljani daje veliko moč za ukrepanje na Primorskem.

Je bilo partijsko nasilje na Primorskem enako obsežno kot v Ljubljanski pokrajini?

Ključ za razumevanje revolucionarnega eksperimenta, ki je bil natančno predviden že preden se je vojna začela, se kaže tudi v tem, da se je kljub številnim primorskim posebnostim, kot je velika naklonjenost do partizanov, odvila ista revolucionarna “pravičnost” kot v osrednji Sloveniji. To velja tako za čas ob koncu vojne kot tudi za celotno vojno obdobje. Dejstvo, da je partizanski boj organizirala in v nadaljevanju monopolno obvladovala komunistična partija, je vodilo v napoved in delno s prehajanjem v t. i. drugo fazo revolucije tudi že v uresničevanje revolucionarnega prevzema oblasti z značilnostmi sovjetskega sistema.

…….

Kdaj se je začelo partizansko nasilje?

Po dosedanjih podatkih je prva žrtev Leopold Kobal iz Erzelja. Ustrelili so ga v začetku decembra 1941, ko se je vračal iz gostilne na Gočah. Spomladi 1943 pa se je tudi na Primorskem začelo stopnjevati revolucionarno nasilje. Pred kapitulacijo Italije je na Goriškem nedvomno najbolj odmeval naročen umor Iva Brica iz Dornberka. Ustrelili so ga na travniku med košnjo vpričo dveh mladoletnih sinov.

Kdo je moril?

Večino umorov je izvedla Varnostno obveščevalna služba (VOS). O usodi pobitih se je velikokrat odločalo brez vsakršnih dokazov in možnosti obrambe obtoženih. Ob tem je vredno spomniti, da je že avgusta 1943 slovenski glavni štab izdal odredbo o delu in organizaciji partizanskih sodišč, kar je septembra potrdil tudi vrhovništab. Ti vosovski umori so pri domačem prebivalstvu, ki je bilo večinsko verno, vzbujali zgražanje in odpor. Nastopila je močna partijska propaganda, ki pa kljub vsemu ni mogla odpraviti gneva prebivalstva. Partija je umorjene največkrat kar razglasila za narodne izdajalce ali sodelavce okupatorja.

A vendar bi nekatere likvidacije Slovencev lahko pripisali tudi kolaboraciji? V fašistični stranki je bilo namreč kar veliko Primorcev…
Vaša ugotovitev je precej točna. Zlasti v obdobju do kapitulacije Italije poznamo kar nekaj umorov fašističnih zaupnikov in ovaduhov, posebej na Vipavskem. Ne smemo pozabiti, da je bilo fašistično zatiranje zelo hudo in vojni čas je marsikdo izrabil tudi za poravnavanje računov do dovčerajšnjih krutih zatiralcev. Po drugi strani pa moramo vedeti, da so mnogi nekdanji fašisti, potem “naredili” kariero v vrstah komunistične partije. V knjigi sem objavil pričevanje partizana, ki je nekočslišal, kako so se partizanski oficirji zaupno pogovarjali z vaškim ovaduhom iz neke briške vasi. Ko je ta ovaduh odšel, je ta partizan pristopil in protestiral, češ, zakaj se naslanjajo na znanega fašista in ovaduha. Partizanski oficir mu je odgovoril: »On je bil dober fašist in sedaj bo dober komunist, kar pa ti ne boš nikoli!«

Je bila med partizani in domobranci še kakšna vmesna, tretja pot?

Bila je, posebej močna na severnem delu Primorske. Poznamo jo pod imenom “goriška sredina”. Med njenimi pripadniki najdemo tudi veliko uglednih duhovnikov in krščanskih laikov. Obravnava te skupine se je razmahnila šele v zadnjih letih, o njej sta pisala predvsem dr. Boris Mlakar in dr. Bojan Godeša. Zanimivo, da ji je veliko svojega raziskovalnega dela posvetila dr. Mira Cencič, ki sicer ni poklicna zgodovinarka, vendar s svojim delom vedno znova dokazuje, da ji resno znanstveno delo ni tuje. Na to temo je lani izdala zanimivo knjigo “Primorska sredina v primežu bratomorne vojne”, ki pa je bila spregledana. Predstavitve te knjige so bile v Ljubljani in Trstu, drugod na Primorskem pa ne.

……

Zakaj ste na naslovnico dali napis Tito nad Renčami. Brez Tita bi se Slovenija začela pri Postojni, je rekel znani zgodovinar. Ali niso te štiri črke za ljudi predvsem simbol svobode, ne pa pobojev?

Napis TITO nad Renčami se je na naslovnici znašel zaradi osebne odločitve. Pred leti mi je predstavnik lokalne borčevske organizacije iz Renč zatrjeval, da tam sploh ni bilo medvojnih pobojev. Vendar ga izjave medvojnega likvidatorja Zdenka Zavadlava, med 1942/44 enega vodilnih vosovcev na Goriškem, postavljajo na laž. Poleg tega sem v knjigi objavil tudi pričevanje tedanjega učenca iz partizanske šole v Renčah, ki mi je povedal, kako so dečki iz te šole poleti 1944 pokopavali oz. prekopavali tam pobite. Vsekakor se tukaj ne bom spuščal v vrednotenje Titove zgodovinske vloge, vendar se predvsem na Primorskem pogosto pozablja, da so njegovi podrejeni morili svoje nasprotnike tudi iz ideoloških razlogov. Tudi civiliste. In tudi na Primorskem.

Ali je Slovenija že doživela spravo? Vendarle sta si država in Cerkev v Rogu segli v roko.

Odgovor je bolj negativen. Pri nas se marsikaj še vedno preveč presoja na ravni partizani/domobranci, torej iz delitev med drugo svetovno vojno. Kdo si je segel v roko, pa je v tem primeru skorajda nepomembno in tudi nepotrebno vprašanje. Zakaj naj bi se država in Cerkev sploh spravljali? Ali je bila Cerkev nasprotnik partizanov med drugo svetovno vojno? To ne drži, še posebej ne na Primorskem, saj je večina partizanov prihajala iz krščanskih družin.

Ljudje radi rečemo, pustimo zgodovino zgodovinarjem. Zakaj pogrevati tovrstne teme po tolikih desetletjih in buriti duhove? 

Zgodovina ni last samo zgodovinarjev, ampak vseh, saj vsi živimo v njej. Brez poznavanja zgodovine bomo obsojeni na njeno ponavljanje. Morda je to klišejski odgovor. Vendar, dokler ne bomo pokopali svojih mrtvih, in s tem ublažili bolečino svojcem pobitih, ne glede na to, na kateri strani so padli, bomo še naprej delali krivico. In ne bomo zaključili naše zgodbe. Manjkalo bo namreč nekaj kamenčkov v mozaiku preteklosti in naš pogled bo nejasen, meglen.

Ali smo se Slovenci naučili kaj iz zgodovine?

Žal premalo. Drugače ne bi obnavljali, betonirali in prenavljali raznih napisov po naših hribih, posvečenih nosilcu totalitarnega sistema. Konec koncev je sodbo o njem lani dalo tudi naše Ustavno sodišče. In dokler se bo to nadaljevalo… Sem bi uvrstil tudi razne današnje maškarade na prenekateri primorski šoli, ki izvirajo iz časov nekdanje propadle Jugoslavije in ki poveličujejo nekdanji komunistični sistem.Žal prevečkrat tudi ob ekstazi prisotnih uradnih organov. Nemcem, ki so dali skozi denacifikacijo, ne pade na pamet, da bi otroke oblačili v uniforme Hitlerjugenda in prepevali nacistične koračnice. To so se naučili iz zgodovine! Mi pa…?

Časnik.si

nazaj na vrh