Janez Janša, PRVORAZREDNI, 4. del: Osamosvojili smo se, osvoboditi pa se bo pač še treba

  • Napisal  Janez Janša
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
(Montaža: Matic Štojs Lomovšek) (Montaža: Matic Štojs Lomovšek)

V petih nadaljevanjih bomo objavili knjigo aktualnega predsednika vlade Janeza Janše, ki jo je pri založbi Nova obzorja izdal lansko leto. Knjigo lahko naročite TUKAJ. V odlični analizi se lucidno loteva tako diagnoze bolezni slovenske družbe, kjer še vedno obstaja kastno razlikovanje med »prvorazrednimi« in »drugorazrednimi«, kot tudi globljega uvida razlogov za stanje, zaradi katerega se vse več mladih trajno izseljuje iz domovine. Prvi del si lahko preberete TUKAJ.

Četrta slika: Osamosvojili smo se, osvoboditi pa se bo pač še treba

Skrajno moralno izprijeno početje je mogoče samo v pretežno obvladovanem javnem prostoru, kjer sta prav in narobe absolutno poljubni kategoriji. Kjer po nitzschejansko dejstva ne obstajajo, obstajajo samo interpretacije. In kjer moramo danes žal z vso resnostjo priklicati v ospredje Voltairovo opozorilo, ki se glasi: »Ta, ki vas lahko prepriča v absurde, vas lahko navede tudi v zločin.«

Seveda bi lahko tudi politično predstavništvo demokratične, drugorazredne strani v zadnjih desetletjih naredilo manj napak. Vprašanje pa je, ali bi bilo ob danem razmerju sil na začetku (izostanek ustavne večine) strateško danes kaj bistveno drugače, tudi če bi ob drugačnem taktičnem ravnanju ostajali v istem polju naivnosti in dobronamernosti.

Iz resne razprave o lastnih napakah izpuščam ocene in nasvete prvorazrednih analitikov in strokovnjakov, ki so vedno skušali drugorazredni strani podtikati kukavičja jajca. Še posebej radi so za poraženko razglašali stranko, ki se je kot edina vedno uvrstila v parlament in je doslej daleč največkrat zmagala na volitvah, med drugim na zadnjih evropskih, državnozborskih in lokalnih.

Realno se z razdalje kot največje taktične napake kažejo razkoli znotraj demokratičnega (pomladnega) bloka in sodelovanje posamičnih šibkih pomladnih strank s političnimi izpostavami prvorazrednih, ki so to dobronamerno sodelovanje uporabili samo za krepitev svoje moči in privilegijev. Krivda je med nami porazdeljena sorazmerno s stopnjo naivnosti in dolžino časa takšne kolaboracije. V SDS smo takšno napako naredili leta 1992, v SKD 1993, v SLS 1996 in 2001. Politična napaka je bila tudi dobronamerno oblikovanje Bajukove vlade leta 2000 in v podobni meri tudi oblikovanje naše protikrizne vlade leta 2012 skupaj z Desusom in Državljansko listo. Medtem ko smo reševali državo, ki so jo prvorazredni osiromašili, so slednji reševali svoje črne fonde v državnih sektorjih, trepetali pred morebitnim razkritjem pranja milijarde evrov za iranske teroriste in pripravljali vstajniški udar.

Nauk teh napak je zelo poveden. Dobronamerno sodelovati z nedobronamernimi se vedno slabo konča za prve. Uporaba načela biti za vsako ceno pri koritu pa je za demokratične stranke sploh najhitrejša pot v propad. Pot k normalizaciji vodi samo prek trdnega sodelovanja vseh, ki zastopamo drugorazredne. Tega se prvorazredni najbolj bojijo in zato daleč največ investirajo v razdore na pomladni strani. Že bližnja prihodnost bo pokazala, ali smo se iz očitnih posledic dosedanjih napak dovolj naučili.

Glede na opisano stanje se na prvi pogled zdi, da rešitve iz močvirja vsaj za zdaj ni na vidiku. Kaj storiti, ko prvorazredni obvladujejo skoraj vse in ko so za obrambo svoje prvorazrednosti pripravljeni uporabiti vsa sredstva? Ko je pred nami čas nemirnega zunanjega okolja in − sodeč po tekmovanju v tem, kdo bo večkrat izrekel pozdrave z grožnjo smrti − stopnjevanja izrojenosti samooklicane elite? Ko se od vseh »kriz« najbolj stopnjuje najnevarnejša, kriza vrednot?

Na razpletanje vrednotne krize v prihodnje bo v znatni, čeprav ne prevladujoči meri vplivalo zunanje okolje. EU je sicer še vedno najboljši politični dosežek v znani zgodovini starega kontinenta, a obdobje optimizma je na žalost vsaj za zdaj minilo. Že v letošnjem letu glavni izziv ne bodo le ilegalne migracije in strateška katastrofa, imenovana brexit, ampak tudi občutno ohlajanje gospodarske rasti, nove sence hladne vojne in rastoče napetosti z ZDA. Zato razprava o Evropi ene ali več hitrosti ni več na dnevnem redu, razen če govorimo o vožnji nazaj. Potrebni sta sanacija in stabilizacija razmer. Zvrhana mera zdravega razuma in državništva torej. Apologeti evropskega federalizma v tem trenutku povzročajo enako škodo kot neposredne zahteve po odpravi unije. Hkrati pa je razburkan čas hkrati tudi priložnost za uveljavitev držav, kot je Slovenija. Ugled države ni samo politična, ampak tudi močna ekonomska kategorija. Slovenija ne more voditi z velikostjo in/ali močjo, lahko pa prednjači s predlogi dobrih rešitev. Prihaja drugo predsedovanje Svetu EU v naši zgodovini, ki priložnosti zagotovo povečuje. Vendar pa moramo ravnati prav obratno kot zadnje desetletje, ko Slovenija ob očitni nesposobnosti samooklicane elite za reševanje državniških problemov partnerje zasipa s svojimi (zanje desetorazrednimi) težavami, kot je npr. arbitražni spor s Hrvaško. Namesto da bi predlagali ali sooblikovali predloge za rešitve skupnih problemov EU. Varnost, priložnost in prihodnost so ključni pojmi za EU v naslednjem obdobju.

Odločilni spopad vrednot z izrojenostjo in za odpravo drugorazrednosti pa bo potekal doma. Medtem ko se je pred 15 leti sprava v narodu, pozitivna diskriminacija in evolucijsko zlitje elit na podlagi meritokracije še zdela dosegljiva možnost, ustavna zapoved blaginje pa skupni imenovalec dihanja z obema kriloma pljuč, pa danes nihče, ki uporablja zdravo pamet, ne verjame več v kakršnokoli pripravljenost prvorazrednega jedra za civilizirano dokončanje tranzicije. Tako kot za obdobje osamosvojitve, ko je del samooklicane elite nekdanjega režima iskreno sodeloval v nastajanju slovenske države, velja poudariti, da so bili številni razumnejši pripadniki druge generacije samooklicane elite do pred desetletjem pripravljeni na spravno in odprto politiko. Tega pa jim ajatole za nobeno ceno niso dovolili ter so prek medijskega in represivnega monopola strogo kaznovali vsak odklon. Leta 2012 in 2013 so nato prvorazredni dokazali, da so svoje privilegije in monopole pripravljeni braniti ne samo z zlorabo pravne države in ukradenimi volitvami, ampak tudi z nasiljem.

Ker so bili z uporabo nasilja uspešni pri ohranjanju oblasti, monopolov in privilegijev, je na tem humusu banditizma nastala nova politična sila na skrajni levici, ki namesto od sramu zardeva od ponosa, ko odkrito zagovarja in poveličuje zločine, diktatorje ter jugoslovansko in venezuelsko pot v revščino. Medtem ko je za njihove partnerje pri Socialnih demokratih in vsakokratnih novih obrazih do nedavnega veljalo, da zločine, s katerimi je samooklicana elita nastala, v praksi iz svoje ukradene vile odobravajo in ščitijo, jih pa ne reklamirajo, pri stranki Levica to ni noben problem. In namesto da bi se celotna slovenska levica normalizirala, se je znašla v spirali radikalizma. Nič več ni onstran dovoljenega. Takšno odkrito skrajno moralno izprijeno početje je seveda mogoče samo v pretežno obvladovanem javnem prostoru, kjer sta prav in narobe absolutno poljubni kategoriji. Kjer po nitzschejansko dejstva ne obstajajo, obstajajo samo interpretacije. In kjer moramo danes žal z vso resnostjo priklicati v ospredje Voltairovo opozorilo, ki se glasi: »Ta, ki vas lahko prepriča v absurde, vas lahko navede tudi v zločin.«

Vsak, ki je sposoben vsaj malo pogledati pod vsakdanjo navidezno resničnost, ki jo rišejo režimski mediji, se zaveda, da je stanje v Sloveniji v vrednotnem smislu skrajno resno in da drsimo k prelomnici. Ko samooklicana elita za svoj obstanek na oblasti in obrambo svojih privilegijev uporablja vsa sredstva, demokracija na prvi pogled nima nobenih možnosti. Vendar, kot nas uči zgodovina, samo na prvi pogled. Pred Slovenijo je čas, podoben tistemu pred tremi desetletji. Takrat je grozilo, da bomo v balkanskem loncu smodnika propadli ekonomsko in politično, potegnjeni v krvav spopad za vzpostavitev velikosrbske tvorbe na ruševinah bankrotirane komunistične SFRJ. To bi se prav lahko zgodilo, če bi krmilo narodove usode v tem prelomnem času ostalo v rokah tistih, ki so moralni in gospodarski bankrot nekdanje države orkestrirali na mešanici ideoloških zablod in prvorazredne arogance. Vendar se ni.

Danes Slovenijo znova v celoti obvladuje enaka, predvsem pa za prepoznavanje zgodovinskih dilem in preizkušenj enako »sposobna« samooklicana elita kot leta 1989. Lahko ostane tako, kot je, in sadovi časa, ko je slovenski narod na predlog Demosa edinkrat v zgodovini sam odločal o svoji usodi in ko se je oblikovalo njegovo vrednotno središče, bodo propadli. Lahko pa tako kot pred tremi desetletji razbijemo okove drugorazrednosti ter osvobodimo in ohranimo samostojno Slovenijo za prihodnje rodove.

Mogoča sta torej dva razpleta. V prvem demokracija lahko zmaga. Vendar pa so za njeno zmago in za osvoboditev Slovenije ter dihanje z obema kriloma pljuč potrebni najmanj naslednji ukrepi:

  • Odprava cenzure


Prvi pogoj za delovanje demokracije je vzpostavitev agore, javnega prostora, v katerem so argumenti različnih interesnih in političnih skupin načeloma enakopravno dostopni volivcem. Boj za agoro je vedno in povsod absolutna prioriteta vseh demokratov.

  • Odprava finančnih in gospodarskih monopolov


Javni denar je izmišljena kategorija. Realno obstaja samo denar davkoplačevalcev, ki ga politična oblast pobira z davki in s prispevki ter prek finančnih in gospodarskih monopolov. Boj za smotrno porabo tega denarja je absolutna prioriteta vsake demokratične oblasti. Prav tako boj za odpravo vseh monopolov in vzpostavitev logične konkurenčnosti povsod, kjer je to smiselno in mogoče.

  • Odprava imunitete za prvorazredne


Vzpostavitev enakosti pred zakonom je absolutni pogoj za normalno delovanje demokratične države. Ko bodo Kučan, Rigelnik, Zemljarič, Janković, Jamnik, Golobič, Kocijančič in drugi nedotakljivi na slovenski policiji, tožilstvu in sodiščih obravnavani enako kot drugorazredni državljani, bomo dobili vladavino prava. Če tega institucije ne bodo zmogle, bo na neki točki vrelišča ulica sodila tako nedotakljivim kot tistim, ki so zatajili v svojem poklicu.

  • Ukinitev privilegijev samooklicane elite


Demokratična družba ne more tolerirati privilegiranih pokojnin in položajev, zato bodo odpravljeni.

  • Prepoved totalitarnih ritualov


Obujanje fašizma, komunizma in nacionalsocializma oziroma nacizma je kaznivo. Šolski sistem uči in vzgaja mlade tako, da snov temelji na resničnih in celovito podanih zgodovinskih dejstvih s poudarki na spravi in vrednotah slovenske osamosvojitve, ki predstavljajo vrednotno središče Slovencev in slovenske države.

  • Pogled k peti generaciji potomcev


Demokratična oblast terja uresničevanje ustavnega temelja Slovenije, ki pravi, da je Slovenija država vseh svojih državljank in državljanov, ki temelji na neodtujljivi pravici slovenskega naroda do lastne državnosti. Brez slovenskega naroda torej Slovenije ni. Zato Slovenija ne spodbuja ilegalnih migracij, ampak jih preprečuje in v okviru mednarodnih prizadevanj pomaga odpravljati njihove vzroke. Blaginjo lastnih ljudi postavlja na prvo mesto, spodbuja rojstvo otrok in pomaga družinam, mladim pa omogoča kvalitetno šolanje in zaposlitev doma ter uspeh v skladu z njihovimi sposobnostmi. Spodbuja vrnitev slovenskih rojakov iz tujine domov in jim pri tem aktivno pomaga. Zaveda se pomena obrambe evropske civilizacije za srečno prihodnost svojih otrok.

nazaj na vrh