Izvajanje ustavne pravice do čiste pitne vode se je v praksi izkazalo za čisti populistični “larifari” Izpostavljeno

  • Napisal  vir: nova24tv.si
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Foto: Pixabay Foto: Pixabay

Novembra 2016 so v slovensko ustavo vnesli člen 70. a, ki med drugim določa tudi, da ima vsakdo pravico do pitne vode. Po 18- mesečnem roku, ki je bil določen za uskladitev zakonodaje z ustavo, smo prišli do zaključka, da se položaj tistih, ki niso imeli dostopa do čiste pitne vode ni izboljšal, in da je bil zapis v ustavo le populizem, takratne vsebinsko prazne vlade Mira Cerarja. 

 

17. novembra 2016 je bila v Državnem zboru RS izglasovana dopolnitev Ustave RS s členom 70. a, ki se glasi: “Vsakdo ima pravico do pitne vode. Vodni viri so javno dobro v upravljanju države. Vodni viri služijo prednostno in trajnostno oskrbi prebivalstva s pitno vodo in z vodo za oskrbo gospodinjstev in v tem delu niso tržno blago. Oskrbo prebivalstva s pitno vodo in z vodo za oskrbo gospodinjstev zagotavlja država preko samoupravnih lokalnih skupnosti neposredno in neprofitno.”

Tanko na Vlado RS naslovil poslansko vprašanje

Ker je bil obenem določen osemnajstmesečni rok za uskladitev zakonodaje s prenovljenim ustavnim zakonom, je podpredsednik državnega zbora in poslanec SDS Jože Tanko na Vlado RS naslovil pisno poslansko vprašanje v zvezi z izvajanjem ustavnega določila o čisti pitni vodi: “Ali je vlada Marjana Šarca v predpisanem 18-mesečnem roku uspela uskladiti zakonodajo s 70. a členom ustave, ki državljanom zagotavlja pravico do čiste pitne vode?” Poleg tega je na vlado naslovil tudi vprašanji: “Koliko proračunskih sredstev je bilo od sprejema omenjene ustavne določbe do danes dodatno namenjenih in porabljenih za izvrševanje omenjene ustavne določbe in za katere projekte? Koliko proračunskih sredstev in za katere projekte namenja vlada v rebalansu proračuna za leto 2019 za izvrševanje omenjene ustavne določbe?”

Zapis pravice do pitne vode v ustavo je predstavljal pomembnejši programski cilj vladajoče SMC, za katerega so se zavzemali kljub dejstvu, da zaradi vpisa v ustavo državljani ne bomo deležni nič več zdrave pitne vode. Zagotavljanje pitne vode tako ni razlog za vpis v ustavo. V resnici gre namreč za prepoved zasebne iniciative pri trženju vode. “Že po dosedanji ureditvi ima država monopol nad vodo, nova pa bo prinesla to, da bodo vodo lahko distribuirala zgolj javna podjetja. Torej podjetja, ki so ‘naša’, in ne v lasti odgovornih lastnikov, ki jim levičarji pravijo zlobni izkoriščevalski kapitalisti. Odločen korak v socializem,” je ena izmed jasnih kritik, ki so se pojavile po sprejetju dopolnitve ustave.

Foto: Twitter

Takšno ustavno določilo ne pomeni nič – prav nič

Nekdanji poslanec SDS Vinko Gorenak je po sprejetju določila izpostavil, da ob glasovanju o tej “pravici” državljanov ni glasoval ne za ne proti, ampak se je vzdržal. “Tudi slavnostnega sprejema s prvovrstnim šampanjcem v preddverju Državnega zbora RS se nisem udeležil. Jasno mi je bilo, da ta ‘pravica’ za državljane v praksi ne pomeni nič, prav nič. Ne glede na to, da bo od vpisa te ‘pravice’ državljanov v Ustavo RS minilo že skoraj dve leti, je situacija povsem jasna. Okoli 200 tisoč državljanov Slovenije, ki takrat niso imeli dostopa do preverjeno čiste pitne vodovodne vode, je nima niti danes. Kaj torej pomeni takšno ustavno določilo? Nič – prav nič.”

Glede na to, da so se na levici tako goreče zavzemali za vpis člena v ustavo, pa očitno pri implementaciji tistega, kar so sami zapisali, niso tako goreči, kot bi človek pričakoval. To dobro prikazuje primer Romov – veliko je namreč še zmeraj takih, ki še vedno nimajo dostopa do vode, na kar pa že leta opozarja tudi Amnesty International Slovenija. Medresorska delovna skupina za reševanje prostorske problematike Romov je maja lani v poročilu izpostavila, da ima dostop do javnega vodovoda 81 odstotkov prebivalcev romskih naselij. Ugotovili so namreč, da se del prebivalstva z vodo oskrbuje na lasten način, z vodnim dovoljenjem oziroma vodnjakom, vrtino, nekaj pa je seveda tudi takih, ki uporabljajo deževnico. Za en odstotek so po navedbah STA ugotovili, da podatka ni oziroma da v resnici nima dostopa do vode.

Praksa kaže, da je zapis v ustavi mrtva črka na papirju

Spomnimo pa tudi na primer, o katerem je Dnevnik poročal decembra lani. Čeprav je pravica do pitne vode zapisana v ustavo, so v javnost prišla poročila o tem, kako nekateri prebivalci Gorenjega Blata v občini Škofljica niso priključeni na javni vodovod. “Imajo le dostop do sanitetne vode, zato so primorani v kupovanje pitne vode v trgovini ali pa jim to dostavljajo gasilci. Iz tega razloga so nekateri na dvorišča postavili cisterne, v katerih hranijo vodo,” je bilo mogoče prebrati. Ena izmed stanovalk je potožila, da kupujejo vodo v plastenkah, saj jim že 15 let le obljubljajo, da jih bodo priključili na javni vodovod. Na javni vodovod tako ni priključenih 14 hiš; čeprav te predstavljajo manjšino, pa je potrebno izpostaviti, da imajo težavo z dobavo vode tudi tisti, ki so priključeni na javni vodovod, saj se nemalokrat zgodi, da iz njihovih pip priteče le kakšna kapljica.

Glede na to, da je do Gorenjega Blata 20 minut z avtomobilom, si najbrž marsikdo ne bi predstavljal, da je kaj takega mogoče, pa očitno je. Dejstvo je, da še preden so v ustavo vnesli člen 70. a,  so bili voda, pitna voda in zdravo okolje v ustavi že zaščiteni, samo brati bi bilo potrebno ustavo, jo spoštovati in izvajati. Če je bilo do vnosa spremembe s pitno vodo karkoli narobe, je za to odgovoren tisti, ki je imel oblast. Glede na to, da so pravico do pitne vode vnesli v ustavo, se človek sprašuje, zakaj torej potem vsaj ne implementirajo tistega, kar so sami na pompozen način zapisali.

H. M.

nazaj na vrh