Izpoved oznovca: Partizanstvo in masovni izvensodni pokoli sta bili fazi v izvedbi komunistične revolucije

  • Napisal  A.G./Nova24TV
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Ostanki žrtev komunističnih pokolov Ostanki žrtev komunističnih pokolov Nova24TV

Objavljamo intervju z Zdenkom Zavadlavom iz leta 2003 (takrat je imel 79 let), nekdanjim namestnikom načelnika Ozne za območje Maribora, ki je razkril številne šokantne podrobnosti in o masovnih smrtnih žrtvah Slovencev in Hrvatov leta 1945. Čeprav je javno priznal zločin, nekaj sto žrtev tega zločina je bilo tudi najdenih, ni bila proti njemu nikoli vložena obtožnica! 

Zdenko Zavadlav je bil skojevec, partizan, obveščevalec. Rojen je leta 1924 v Šoštanju. Njegova oče in mati sta emigranta iz Italije (oče iz Gorice, mati iz Trsta). Tudi oče je bil politično vključen, bil je član Komunistične partije. Zavadlav je leta 1942 kot mladenič odšel k partizanom, pred tem pa so ga Italijani kot skojevca zaprli v Gorici, Trstu in Rimu. Takoj po prihodu k partizanom je vstopil v VOS (slovenska Varnostno-obveščevalna služba). Sprva je odkrival petokolonaše, po ustanovitvi Ozne (Oddelek za zaščito naroda) avgusta 1944 pa je postal njen pripadnik. Do maja 1945 je opravljal nalogo pomočnika prvega oddelka Ozne za Štajersko. Od maja 1945 do avgusta istega leta je bil referent v Ozni v Mariboru, maja 1946 pa je postal namestnik šefa mariborske Ozne. Pozneje je bil imenovan za namestnika Ozne za širše mariborsko območje. Prav v tem času in v tem delu Slovenije je bilo izvršenih več množičnih umorov, Zavadlav pa priznava, da je tudi sam organiziral masovne likvidacije pri Arehu na Pohorju.

Intervju je bil narejen leta 2003 v njegovem domu v Ljubljani, povod zanj pa je bilo najnovejše odkritje več sto okostnjakov v masovnem grobišču pri Borlu, za katere naš sogovornik trdi, da pripadajo Hrvatom, je so intervju povzeli na hrvaškem portalu Komunistični zločini.

Na vprašanje, kaj kot bivši pripadnik Ozne ve o novo odkritem masovnem grobišču pri Borlu, je odgovoril, da so bili na tem kraju maja 1945, ko je bila vojna že končana, pobiti Hrvati, ki so uspeli pobegniti iz kolon Križnega pota, a so jih pozneje ujeli in pripeljali 3. armadi jugoslovanske vojske. Zavadlav, ker je bil iz slovenske Ozne in Knoja in je bil odgovoren za širše območje Maribora, je pobijal slovenske domobrance, kadar pa so ujeli Hrvate, so jih predali 3. armadi. Med seboj so imeli dogovor, da vsak ubije svoje. Slovenci svoje, Hrvati in Srbi svoje. Podal je še primer, da so v Kočevskem rogu oni pobili svoje, slovenske domobrance, Srbi pa so pod vodstvom Sima Dubajića pobijali večje skupine nedičevcev in ljotičevcev.

Z vrha dobili informacije, da pobijajo brez sodb
V Kočevskem rogu je skupina pod vodstvom Sima Dubajiča pobila tudi Hrvate. Razdelili so si masovne usmrtitve in sicer takole: 1. armada je pokrivala območje Celja, 2. armada območje Gorenjske, 3. armada Pliberk in 4. armada Kočevski rog.

Na vprašanje, ali ima moči javno govoriti o usmrtitvah, ki jih je kot takratni visoki uradnik Ozne organiziral in v njih tudi sodeloval, Zavadlav pravi, da je o dogodkih že govoril, pa so mu grozili in nanj tudi streljali. Čeprav je ta del naše zgodovine grozljiv, se je odločil o tem govoriti. Pravi da je “star in da ga ne briga več za to, kar se mu lahko zgodi. Naj se resnica izve”. Čeprav je bila vojna že končana, so masovno pobijali brez pravnih obsodb. Zavadlav to komentira: “Z vrha nam je bilo rečeno, da sovražnika ubijemo brez sodbe, ker revolucija še traja. Saj je bila vojna prva faza revolucije, po vojni po druga faza”.   

Medtem ko so pobijali, so bili pijani
Najbolj ga je pretresla masovna usmrtitev pri Arehu na Pohorju. Po ukazu načelnika Ozne Vladimirja Rafaela Majhna je moral osebno organizirati in nadzirati množičen poboj ljudi. Pripadniki mariborskega Knoja so izkopali jame, ponoči pa so jih v mariborskem zaporu zvezali z žico, jih vkrcali na tovornjake ter se odpravili proti Pohorju. Da bi se opogumili, so spili večje količine konjaka, pripoveduje Zavadlav. Pravi še, da ko so prispeli do gozda, kjer so bile izkopane jame, so se ujetniki morali sleči do nagega. Knojevci so jih po pet vodili do jame in streljali, druga skupina pa je trupla zakopavala. Serijsko streljanje se je nadaljevalo. “Takrat sem se prvič v sebi vprašal, kam smo prišli z našim skojevstvom, partizanstvom in kakšna je to osvoboditev?! Potem pa spet požirek konjaka. Knojevci, ki so pobijali, so bili že precej pijani.” Pravi še, da osebno ni ubijal, je pa zaradi svoje funkcije ubijanje organiziral in vse tudi nadzoroval.

 Obžalovanje in opravičilo
“Noben normalen človek ne more biti ravnodušen po vseh teh dejanjih, in tudi jaz ne. Človeško je povedati resnico, se opravičiti in obžalovati za vse grozote,” je dejal Zavadlav. Zato se je pridružil slovenskemu društvu za odkrivanje in označevanje masovnih grobišč.  V pokoju je napisal več člankov in knjig o vojnih in povojnih zločinih VOS in OZNE, njegovi vojni tovariši pa so mu za časa življenja govorili, naj neha pisati, zato je obljubil, da imen ne bo objavljal. Umrl je leta 2006.

A.G./Nova24TV

nazaj na vrh