In memoriam: p. Robert (Vekoslav) Podgoršek, kapucin (1940-2017)

Pater Robert je bil tudi glasbenik, med drugim je izdal zgoščenko. Pater Robert je bil tudi glasbenik, med drugim je izdal zgoščenko. Foto: bratje kapucini

»Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri smrti, ki ji nihče v življenju ne uide. Gorje njim, ki umrjejo v smrtnem grehu, a blagor njim, ki počivajo v Tvoji najsvetejši volji, zakaj druga smrt jim ne bo mogla storiti žalega.«

Te besede so vzete iz ene najbolj znanih molitev sv. Frančiška Asiškega. Ki ne velja samo za molitev, pač pa tudi za začetek italijanskega pesništva. Prav odlomek o »sestri smrti« pa se močno navezuje na evangelij, natančneje na Jezusove besede, ki jih je izrekel žalujočima sestrama Mariji in Marti ob smrti njunega brata Lazarja: »»Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre.« (Jn 11,25) Zagotovo je za vsakega od nas hudo, ko nas zapusti nekdo, ki nam je bil blizu. In se zavedamo, da ga vsaj na tem svetu ne bomo več srečali. Za mnoge slovenske katoličane, še zlasti pa za brate kapucine je bil to pater Robert Podgoršek.

Za patra Roberta Podgorška sem prvič slišal v študentskih letih, ko je bil še izseljenski duhovnik v Švici. Zdelo se je, da povsem po nekem čudnem naključju – menda so ga »zalotili« pri blagoslavljanju novih prostorov slovenskega veleposlaništva v Švici. In ker gre menda za državno ustanovo, so dežurni varuhi laičnosti skočili v zrak in začeli kričati o kršitvi sedmega člena ustave. Na ta dogodek sem se spomnil, ko je letos prišlo do podobnega »škandala« ob blagoslovu podružnične šole na Polici v občini Grosuplje, ko je ministrica za izobraževanje Maja Makovec Brenčič nad odgovorne poslala inšpektorje. Patra Roberta v času, ko je deloval v Švici, še nisem poznal, sklepal pa sem, da mora biti pogumen mož, ki se ne boji resnice. Nisem se zmotil. Ko se je leta 2003 vrnil v Slovenijo, je od takrat bival v kapucinskem samostanu v Škofji Loki, kjer je pet let kasneje postal predstojnik in to službo opravljal, dokler mu je to dopuščalo zdravje.

Pater Robert Podgoršek se je rodil 3. julija 1940, na god apostola Tomaža. Torej na pragu druge svetovne vojne slabo leto pred vdorom nemške vojske v štajersko metropolo, kjer sta zmago za Slovence veliko prej priborila škof Anton Martin Slomšek in general Rudolf Maister. Krščen je bil kot Vekoslav, klicali so ga Slavko. Bil je 22. krščenec v župniji sv. Jožefa (Maribor-Studenci), ki je bila ustanovljena le nekaj mesecev pred njegovim rojstvom in so jo vodili bratje kapucini. Njegova odločitev za duhovniški in redovniški poklic ni bila samoumevna, to je navsezadnje izpovedal tudi v eni od svojih pridig, kjer je pripovedoval o Slavku in njegovi poti v duhovništvo, pridiganje pa je zaključil z besedami »Tisti Slavko sem jaz«. Na mladega Slavka, ki je kasneje dobil redovno ime Robert, je sicer močno vplival tedanji kaplan br. Metod Jeršin.

Odločitev za vstop h kapucinom v tedanji ilirski provinci (ker samostojne slovenske province še ni bilo) je pomenil odhod od doma v kapucinsko gimnazijo v Osijeku, kjer je leta 1957 končal drugi letnik in nato odšel v noviciat v Varaždin, kjer je po letu dni izpovedal prve začasne zaobljube. Drugi del gimnazijskega šolanja je z maturo zaključil na medškofijski gimnaziji v Zagrebu. Po maturi je najprej služil vojaški rok in leta 1961 začel s študijem teologije v Ljubljani. V času študija, leta 1963, je izpovedal večne zaobljube, tri leta kasneje pa je bil posvečen v duhovnika. Po končanem študiju teologije leta 1967 je bil imenovan za provincialnega tajnika z rezidenco v kapucinskem samostanu v Škofji Loki. Tam je ostal tri leta, eno pastoralno leto je kot nedeljski kaplan pomagal v župniji Selca pri Škofji Loki. Leta 1970 je odšel v kapucinski samostan v Celju in tam ostal kar osemnajst let, med drugim je bil župnik v župniji sv. Cecilije v Celju (Breg), kjer je postal znan tudi zunaj meja svoje župnije. Kot je zapisal njegov redovni sobrat br. Vinko Škafar, sedaj župnik v njegovi rojstni župniji, pater Robert »pri pridigah ni nikoli improviziral, marveč se je nanje skrbno pripravljal in si jih je napisal«. »Odlikoval se je tudi po lepem slogu, z vplivanjem na čustva, navadno s pretresljivimi in čustveno nabitimi resničnimi zgodbami, ki jih je pisalo življenje, drugič pa zgolj s »poučnimi zgodbami«. Ljudje so ga radi poslušali. Zavzeto je tudi prepeval ritmične in ljudske nabožne pesmi, igral kitaro in mnoge navdušil za lepo in toplo bogoslužje; zato so si ga tudi zaročenci od drugod, ne samo Celjani, večkrat zaželeli, da bi vodil tudi njihov poročni obred. V Celju mu je kot župniku v tistih tegobnih časih uspelo doseči vrnitev nacionaliziranega konvikta ob cerkvi za kapucinske dijake, ki so pred vojno obiskovali celjsko gimnazijo, in tako omogočil bratom kapucinom primerno bivanje v Celju. Prav tako je obnovil cerkev svete Cecilije, v katero so po njegovi zaslugi prenesli posmrtne ostanke p. Linusa Praha, ki je v letih 1923−1924 v Mariboru na Studencih dogradil k nekdanji majhni hiši enonadstropno poslopje (leta 1927 je bilo še povečano) za kapucinski samostan v Mariboru na Studencih, Obrežna 1. P. Robert je bil do zadnje bolezni odličen organizator, dober pevec in pridigar in velik častilec svetega patra Pija iz Pietrelcine, čigar relikvije je prinesel v Škofjo Loko in ob njih ob sobotah pospeševal gorečo ljudsko pobožnost do tega karizmatičnega kapucina.«

V času, ko sem večkrat zahajal k nedeljskim mašam v škofjeloškem kapucinskem samostanu, sem patra Roberta tudi osebno spoznal in se prepričal, da nadaljuje svetlo izročilo kapucinskih pridigarjev, med katerimi se je v daljni preteklosti na slovenskih tleh najbolj izpostavil Janez Svetokriški. Večkrat me je tudi povabil k sodelovanju pri bogoslužju z branjem Božje besede. Spominjam se, kako sem mu večkrat obljubil molitev, ko mi je povedal za težave z vidom ter sladkorno bolezen.

Božja previdnost pa naju je oba, vendar vsakega na svoj način, pripeljala v Celje – mene zaradi poroke, njega pa zaradi bolezni, zaradi katere je zadnja leta življenja preživel v domu za starejše v okviru Doma sv. Jožefa v Celju. Torej v mestu, kjer je kot dušni pastir preživel največ let in pustil svojevrsten pečat, in pod plaščem sv. Jožefa, ki je tudi zavetnik njegove rojstne župnije v Mariboru. Le leto dni pred njegovim odhodom v Švico, torej leta 1987, je bila ustanovljena nova celjska župnija Sv. Duh (ki je sedaj moja župnija). Pater Robert je bil z njo tesno povezan, ob svojim obiskih v Sloveniji jo je pogosto obiskal, bil je tudi med njenimi dobrotniki, denimo pri gradnji nove cerkve. Mnogi župljani se ga še vedno radi spominjajo. Če k temu dodam nekaj osebne note: s svojo ženo sva imela v patru Robertu skupnega znanca, še preden sva se sploh spoznala. Morda tudi zaradi njegovega bivanja v Domu sv. Jožefa, ki ga sicer upravljajo lazaristi, vendar je tudi od tam pater Robert redno hodil na obisk k sobratom kapucinom ter župljanom sv. Cecilije, dokler je to zmogel. Pa tudi mnogi prijatelji so ga na Jožefovem hribu radi obiskovali in mu tudi omogočili, da je v preteklem letu nekaj časa preživel v zdravilišču v Dobrni. Bil je vztrajen dušni pastir vse do zadnjega diha, lani je tako v župnijski cerkvi sv. Cecilije daroval zlato mašo. Zadnje dni svojega življenja pa je preživel v bolnišnici. V noči na praznik škofa sv. Miklavža pa ga je Bog poklical k sebi. Da, »blagor njim, ki počivajo v Tvoji najsvetejši volji, zakaj druga smrt jim ne bo mogla storiti žalega«, je zapisal sv. Frančišek Asiški, ki se je Bogu zahvaljeval tudi zato, ker mu je Gospod dal brate. In eden od njih je tudi pater Robert, ki je v duhu Frančiškove karizme vse do konca služil Bogu in ljudem. Hvala, pater Robert, za ves vaš trud in ljubezen do Boga in ljudi. In Bogu hvala za dar duhovnika in redovnika, ki sedaj prosi za nas. »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu.« (Jn 12,24)

Pogreb bo v torek 12. decembra 2017 v Celju. Ob 12:30 sveta maša v župnijski cerkvi sv. Cecilije v Celju, ki jo bo daroval celjski škof dr. Stanislav Lipovšek. Po maši so predvideni govori v cerkvi, ob 14:00 pa odhod izpred cerkve na Mestno pokopališče Celje, kjer bo zadnje slovo. Od ponedeljka, 11. 12., od 16:00 naprej bo ležal v župnijski cerkvi sv. Cecilije.
Več informacij najdete na spletni strani bratov kapucinov: https://www.kapucini.si/umrl-je-br-robert-podgorsek-1940-2017/
nazaj na vrh