Helsinški odbor za človekove pravice leta 1986: V Jugoslaviji zaradi verbalnih deliktov več političnih zapornikov kot v državah varšavskega pakta!

  • Napisal  vir. nova24tv.si
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Twitter Twitter

Preganjanje miselnih deliktov, zapiranje v samice, fizično nasilje nad političnimi zaporniki, mučenje z elektrošoki, požiganje knjig, preganjanje odvetnikov, obtoženih nasprotovanja komunističnemu režimu. Vse našteto je samo del vseh obtožb, povezanih s kršitvami človekovih pravic, ki jih je leta 1986 na Dunaju predstavil Helsinški odbor za človekove pravice. Večina medijev nam socializem nekdanje Jugoslavije še vedno prodaja kot “mehkejšo” verzijo izmed vseh, toda dejstva govorijo nasprotno: Živeli smo v eni izmed najbolj tiranskih držav Evrope.

 

“Jugoslavija je po besedah enega od vodilnih intelektualcev država ‘pretanjene in zelo učinkovite represije’,” so zapisali v poročilu Helsinškega odbora za človekove pravice. Ob branju celotnega poročila, ki na več kot 50 straneh podrobno opisuje kršitve, ki so se dogajale v 70-ih in 80-ih letih pod jugo-komunističnim režimom, te besede še kako držijo.

Jugoslavija je bila v določenih pogledih veliko bolj “liberalna” od preostalih komunističnih držav v Evropi, a je bila obenem tudi toliko bolj tiranska. V Jugoslaviji je bilo v času nastajanja omenjenega poročila zaprtih od 1.100 do 1.300 političnih zapornikov. Večina zaradi tako imenovanih “verbalnih deliktov”. To je “več političnih zapornikov kot v Češkoslovaški, Madžarski in Poljski skupaj”.

Miselni zločini

Ljudje so lahko zapuščali državo, a to ni pomenilo svobode. Jugoslovanske tajne službe so namreč oprezale tako doma kot v tujini. Država pa je za ohranjanje notranjepolitične stabilnosti pripravljena izvajati najhujšo represijo nad skupinami, ki jih prepozna kot razdiralne, izzivalne ali disidentske. V to skupino nezaželenih so spadali tako tisti, ki so želeli ohranjati svojo vero, kot tisti, ki so želeli večjo avtonomijo za svoj narod.

V teoriji je jugoslovanska ustava svojim državljanom zagotavljala osnovne pravice in svobodo, v praksi je bilo radikalno drugače. Namreč, jugoslovanski kazenski zakonik je bil na več mestih z razlogom primerno ohlapen, da je dovoljeval komunistični partiji hitro obračunavanje in preganjanje kakršnihkoli nasprotnikov, pa če so bili ti pravi ali izmišljeni.

Ta kazenski zakonik odprtega tipa je vseboval celo vrsto členov, ki so bili namenjeni izključno preganjanju “zlomisli”, kakor bi temu rekel Orwell. Po 133. členu je bilo prepovedano “deliti sovražno propagando” in “predstavljati razmere v Jugoslaviji s slabimi nameni”, po 134. členu je bilo prepovedano spodbujanje nacionalnega, rasnega ali verskega sovraštva, po 136. členu sodelovanje v sovražnih aktivnostih in po 114. členu sodelovanje v protirevolucionarnih aktivnostih.

Absurdi političnega zaporništva

Vse te kršitve so se kaznovale z med 20 dnevi in 15 leti zaporne kazni. Politične kazni v Jugoslaviji so med najstrožjimi v Vzhodni Evropi, so zapisali pri Helsinškem odboru. Tisti, ki so kljubovali vzpostavljenemu redu v Jugoslaviji, pa so bili izpostavljeni še dodatnim, “alternativnim” oblikam kaznovanja, kot so bile metanje iz komunistične partije, izguba službe, prepoved zapuščanja države, odvzem potnega lista in prepoved študija za njihove otroke.

Tomaž Mastnak (Vir: Twitter)

Helsinški odbor je ravno tako podrobno opisal več deset primerov grobih kršitev človekovih pravic tem političnim zapornikom. Vladimir Šeks je končal v zaporu, ker je bil odvetnik enega od obtoženih miselnega delikta. Vojislav Šešelj je zaradi brutalnosti paznikov v zaporu ostal brez ledvice. Bili so tudi primeri iz Slovenije. Sociolog in kolumnist Tomaž Mastnak je bil v januarju 1986 aretiran zaradi kritičnosti v oddaji Radia Študent, kjer je izrazil nezadovoljstvo nad izbiro Branka Mikulića za naslednjega predsednika vlade SFRJ. Potem ko Mladina ni želela objaviti njegovega besedila zaradi prepovedi, ki je prišla s strani oblasti, je to storil mariborski študentski list Katedra. Urednik Samo Resnik je bil zaradi tega odpuščen, vsi izvodi te številke Katedre pa prepovedani in zažgani.

Popoln nadzor nad mediji

Da o svobodi medijev sploh ne govorimo. Primerjave z danes namreč ne uidejo. Državni mediji so napadali kogarkoli, ki je bil kritičen do vladajoče garniture. Jugoslovanske oblasti so neodvisne medije, časopise, smatrale za “nepotrebne” in to tudi navajale kot razlog, zakaj so določeno publikacijo ukinile oziroma ji niso dovolile izhajati. Da bi posamezna publikacija pridobila dovoljenje za delovanje, je morala najprej pridobiti “pozitivno priporočilo socio-političnih organizacij”, ki so bile kontrolirane s strani komunistične partije.

Adem Demaci (Vir: Twitter)

Ob tem velja izpostaviti, da so si agenti jugoslovanskih obveščevalnih služb dovolili ugrabljati ljudi, ki so emigrirali v tujino, da bi jih pripeljali nazaj v Jugoslavijo in jim sodili zaradi njihovih “izdajstev”. Številne so preprosto ubili.

Ivan Šokić

nazaj na vrh