Franc Breznik: Državljani se pri sprejemu v institucionalno varstvo soočajo z neživljenjskimi postopki

  • Napisal  Vir: sds.si
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Franc Breznik: Državljani se pri sprejemu v institucionalno varstvo soočajo z neživljenjskimi postopki

Ali ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti razmišlja o spremembi zakonodaje, da bi bili postopki sprejema v institucionalno varstvo za uporabnike, svojce in starostnike bolj enostavni in prijazni?

Poslanec SDS Franc Breznik je na Vlado RS naslovil pisno poslansko vprašanje v zvezi z zakonodajo na področju institucionalnega varstva.

Celotno poslansko vprašanje objavljamo v nadaljevanju.

Spoštovani,

starejši in njihovi svojci se v zadnjem času zelo pogosto soočajo z nezmožnostjo poskrbeti za starega in bolnega človeka v domačem okolju, pri čemer naletijo na prezasedenost socialnovarstvenih zavodov. Zaradi neusklajene zakonodaje in različnih stališč akterjev, ki spremljajo in nadzirajo delo strokovnih delavcev v socialnovarstvenih zavodih, so nemalokrat v stiski tudi ti.

Veliko težav povzroča zavračanje postavitve skrbnika za poseben primer – za primer urejanja postopka za bivanje v socialnovarstvenem zavodu. Zlasti osebe, obolele z demenco, in osebe po kapi niso zmožne doumeti in razumeti povedanega in tako ustrezno poskrbeti za svoje pravice in koristi, niti niso zmožne svoje volje izraziti z besedami, močno jim upada besedni zaklad, nimajo stika z realnostjo. Za te osebe specialisti psihiatrije ali nevrologije priporočajo postavitev skrbnika za poseben primer, zlasti za osebe z demenco pri nameščanju v ustanovo, ki teče v skladu z Zakonom o duševnem zdravju (ZDZdr). CSD-ji zavračajo postavitev skrbnika za poseben primer in tako izvajalci storitve ostanejo brez podpisnika dogovora o zagotavljanju storitve. Pravilnik o postopkih pri uveljavljanju pravice do institucionalnega varstva (16. člen) določa, da izvajalec z uporabnikom, ki bo sprejet v zavod, podpiše dogovor, s katerim se uredijo vsa bistvena vprašanja izvajanja storitve, zlasti pa vrsta oskrbe, začetek izvajanja storitve, obseg storitve, cena storitve, osebe, ki bodo storitev plačevale in pogoji za spremembe in prenehanje veljavnosti dogovora. Namesto uporabnika lahko dogovor podpiše njegov zakoniti zastopnik oziroma skrbnik. Zgoraj navedeni Pravilnik (5. člen) hkrati navaja, da se v primerih, ko s posameznikom ni mogoče skleniti dogovora, postopke vodi v skladu z upravnim postopkom (na podlagi 96. člena ZUP-a) – t.j. izda odločba, pri izdaji odločb pa se pojavlja problem uveljavljanja pravnih sredstev samih oseb z demenco in njeno razumevanje odločbe. Tako ostane vprašanje ustrezne skrbi za posameznika (zlasti skrb za njegove pravice in koristi), ki sam ni zmožen poskrbeti za to, odprto. O tem se ne dogovori, ampak o tem odloči izvajalec storitve. 

V praksi se dogaja, da CSD imenuje skrbnika za poseben primer za osebe po kapi, za osebe z demenco pa ne. V praksi se dogaja, da CSD prepozna, da oseba z demenco ni zmožna ravnati z denarjem in uveljavljati raznih pravic (npr. pravice do priznanja do dodatka za pomoč in postrežbo, pravice iz javnih sredstev, podati soglasja za naslov za vročanje itn.), in imenuje skrbnika za te primere, ob tem pa CSD ne prepozna, da oseba ni zmožna razumeti vsebine dogovora o zagotavljanju storitve, ki opredeljuje njeno storitve ter izhajajoče pravice in obveznosti obeh pogodbenih strank. Takšna oseba ni niti zmožna podpisati prošnje za sprejem v institucionalno varstvo, niti podpisati pooblastila in ga pri tem razumeti. 

Postopke sprejema v institucionalno varstvo Socialna inšpekcija ob nadzoru zelo skrbno pregleda in v vezi s tem daje izvajalcem navodila. Dne, 1. 4. 2018, je Socialna inšpekcija v dopisu MDDSZ poslala Pojasnila socialne inšpekcije glede nalog skrbnika za posebni primer v postopku uveljavljanja pravice do institucionalnega varstva. V teh pojasnilih ni navedeno, kako lahko osebe z demenco ali osebe po kapi uveljavljajo pravna sredstva.

Strokovnim delavcem v socialnovarstvenih zavodih se zdi v nasprotju in neetično s strokovnimi standardi, da od tako hudo bolnih oseb terjajo podpis dokumenta – dogovor o zagotavljanju storitve ali pooblastilo, ki ga le-ti ne razumejo. Tako jim preostane izdajanje odločb po ZUP-u, tako v primeru namestitve kot pri vsakokratni spremembi storitve, kar je vezno tudi na vročanje, pravico do pritožbe, v odločbi opredeljena storitev ali sprememba v storitvi pa je potrebna takoj (npr. takojšnja namestitev, ker oseba po odpustu iz bolnice ne more bivati v domačem okolju, uvedba diete, idr.). Pri doslednem upoštevanju zakona bi storitev - namestitev in spremembe, ki so opredeljene v odločbi - lahko vršili šele po pravnomočnosti. Ljudje pa pomoč in rešitve potrebujejo takoj.

Glede na navedeno vas sprašujem:

1. Zakaj pri tako občutljivem vprašanju prihaja do takšnih razhajanj v stališčih akterjev na področju socialnega varstva – med izvajalci in tistimi, ki spremljajo ali nadzirajo izvajalce (CSD, socialnovarstveni zavodi, socialna inšpekcija, VČP), in zakaj predpisi, ki to urejajo, niso ustrezni usklajeni?
2. Ali MDDSZ razmišlja o spremembi zakonodaje na tem področju - da bi bili postopki sprejema v institucionalno varstvo za uporabnike – svojce in starostnike – bolj enostavni, bolj prijazni? Trendi v stroki gredo v smeri celostnih psihosocialnih pristopov skrbi za uporabnike (npr. prilagoditve bivalnega okolja, gospodinjske skupnosti, idr.) spremljajo pa jih zapleteni in neživljenjski postopki sprejema.
3. Ali MDDSZ razmišlja o redefiniciji instituta skrbnika za poseben primer, npr. da bi ga opravljale druge zaupanje vredne osebe in ne več strokovni delavci CSD v tako visokem deležu, kot je aktualna praksa, in kako daleč so ti postopki?

nazaj na vrh