Evropska poslanka Romana Tomc: Občutek majhnosti smo si vcepili sami oz. so nam ga vcepili

  • Napisal  C. R., sds.si
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
foto: sds.si foto: sds.si

Danes je v počastitev dneva slovenske zastave v Vačah potekala slovesnost, ki se je je udeležila tudi evropska poslanka Romana Tomc.

 

Društvo Heraldica Slovenica je v sodelovanju z Občino Litijo in Združenjem za vrednote slovenske osamosojitve (VSO) v zemljepisnem središču Slovenije Geoss v Spodnji Slivni pri Vačah pripravila slovesnost, s katero je počastila dan slovenske zastave.

Društvo je proslavo prvič pripravilo 7. aprila 1998 v počastitev 150. obletnice prvega izobešanja slovenske zastave. Od tedaj slovesnost pripravlja vsako leto, in sicer prvo nedeljo po 7. aprilu. Dan slovenske zastave je spomin na 7. april 1848, ko je slovenski domoljub Lovro Toman prvič izobesil slovensko zastavo na Wolfovi 8 v Ljubljani.

Na prireditvi je spregovorila tudi evropska poslanka Romana Tomc. Njen govor objavljamo v nadaljevanju.

Spoštovani,

predsednik Državnega sveta Alojz Kovšca, župan Občine Litija Franci Rokavec, župan Občine Moravče Milan Balažic, predsednik Heraldica Slovenica Aleksander Hribovšek, dragi prijatelji,

ni naključje, da je prireditev Dan slovenske zastave vsako leto prvo nedeljo po 7. aprilu prav tu, v Geometričnem središču Slovenije.

Na pomniku vklesani verzi slovenske himne, zasajena slovenska lipa, slovenski grbi in drugi simboli slovenstva so svoj prostor našli tu, v simboličnem kraju središča vseh Slovencev. Tu niso po naključju. Tu so z namenom. Kot je srce center življenja vsakega človeka, tako je središče slovenstva tu, v Vačah, simbolno srce naroda in slovenske države.

Države z dolgo tradicijo se pomena državnih simbolov zelo dobro zavedajo. Vedo namreč, da se okrog njih zbirajo narodova energija, ustvarjalnost in ne nazadnje moč, da narod preživi v vseh preizkušnjah in viharjih svoje zgodovine. Tako velika moč se skriva v narodovih simbolih!

Simboli slovenske države, grb, zastava in himna, so zato najbolj dragoceni zakladi v zakladnici narodove samobitnosti. A vendar niso nekaj samo po sebi umevnega. Še zdaleč ne. V njih je izpisana zgodovina življenj vseh, ki so hrepeneli in se borili za svobodo, da bi mi danes živeli na svoji, slovenski zemlji.

Da je Slovenija danes samostojna država. V njih je zapisana vsa narodova ustvarjalnost, naš čudovit slovenski jezik, ki se lahko brez sramu po svojih stvaritvah postavi ob bok svetovnim jezikom. V slovenski zastavi, himni in grbu so naša prelepa domovina, njeni kraji, ljudje, njihov ponos in skrbi, njihovo veselje in upanje po boljši prihodnosti.

Ko gledam slovensko zastavo in poslušam slovensko himno, mi srce zaigra in čutim ponos, da je moja domovina Slovenija. V Evropskem parlamentu grem vsak dan mimo naše zastave. Na več mestih jo srečam. Ob sprejemanju pomembnih odločitev v plenarni dvorani je postavljena ob bok vsem drugim. Postavljena je v isto vrsto in je enako velika kot vse druge. To je sporočilo, ki ga ne znamo izkoristiti. Članice Evropske unije so tudi države, ki so po velikosti veliko manjše od naše, pa jim na misel ne pride, da bi zase rekli, da so majhni, nepomembni. Občutek majhnosti smo si vcepili sami. Bolje rečeno, so nam ga vcepili.

Leta in leta so nas potiskali nazaj v socializem, zatirali podjetnišvo, ustvarjali lažno in nepravično socialno okolje in nas preko uslužnih medijev prepričevali, da smo vsi enaki. Delili so nam drobtinice, medtem ko so se sami gostili za bogato obloženo mizo. Z namenom zadovoljiti lastne interese so žrtvovali našo prihodnost.

Pomanjkanje državniške drže, aroganca, ki ne seže čez občinski plot, zaničevanje naše identitete, lažne obljube in podcenjevanje lastnega naroda nikoli niso in nikoli ne bodo pripomogli k temu, da bo Slovenija v svetu bolj cenjena in spoštovana.

Ko bomo znali domovino in njene simbole spoštovati, ljubiti in se zanje iskreno truditi, bo Slovenija v tej enotnosti sposobna doseči najvišje vrhove in premagati najtežje ovire.

Pogosto se vprašam, če se Slovenci te moči zavedamo? Kje so danes ponos, moč, enotnost in samozavest, ki smo jih imeli ob osamosvojitvi?

Želim si, da bi mladim rodovom, ki jim predajamo svoje znanje in izkušnje, znali predati predvsem in najprej ljubezen do domovine in njenih simbolov. Da bi, ker bodo ljubili domovino, znali bolje voditi slovensko državo in zanjo skrbeli kot za nekaj, kar jim je najbolj pri srcu.

Želim si da, bi državo vodili pravi državniki in da bi med politiki vladalo spoštovanje in sodelovanje. Da bi bila slovenska zastava naš ponos in naše upanje. Tej želji se pravi domoljubi nikoli ne bomo odpovedali. Prepričana sem, da ste danes tukaj zbrani sami pravi domoljubi. Prav tako sem prepričana, da jih je v naši državi še zelo, zelo veliko. To nam vsem skupaj vliva optimizem, da naša prihodnost ni izgubljena.

nazaj na vrh