Dobil oznako “politično nezanesljiv”: Zavrnil sodelovanje v udbovskih terorističnih akcijah, v dveh tednih je bil ob službo!

  • Napisal  H. M./Nova24TV
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Udbovski oficirji s diktatorjem Brozom Udbovski oficirji s diktatorjem Brozom

Komunizem je sprožil nasilje in državljansko vojno ter vplival na spreminjanje vrednot, vse dokler ta ni navidezno izginil. Skoraj sto tisoč mrtvih v Sloveniji, mnogo krivic in materialna škoda predstavljajo posledice preobrata v nekakšno družbo prihodnosti. Dr. Julij Bertoncelj, ki predstavlja del znanstvene provenience, je v knjigi “Komu izstaviti račun? Izzivanja in madeži” med drugim izpostavil, kako je izgubil službo, ker je odklonil sodelovanje v udbovskih terorističnih akcijah. 

Ob neki priložnosti se je namreč v kabinetu Bertonclja oglasil tovariš Veno Doljak, predstavnik Gospodarske zbornice Jugoslavije v Celovcu, ki mu je kar neposredno ponudil sodelovanje v terorističnih akcijah na avstrijskem Koroškem s ponudbo, da prevzame ‘vodenje teh aktivnosti’, kjer bi preganjali zunanjega sovražnika. “To je bil za mene pravi šok. In kar nisem mogel verjeti ali pred mano res stoji resen in predvsem odgovoren človek, kot je to bil Veno ali so to bili le moji prividi?”

Pridobil oznako politične nezanesljivosti
“A presenetil sem ga tudi jaz, saj sem kar takoj, brez čakanja, odklonil sodelovanje z odgovorom, da vidim smisel mojega življenja v družini in poklicu, znanosti, a ne v vodenju terorističnih akcij, nastavljanju bomb ali izvajanju atentatov. In kaj je bilo hujšega! Le dva tedna za tem sem že prejel izbris mojega delovnega mesta.” Od tega dne dalje, ko se je Bertonclju to zgodilo, zanj ni bilo ničesar več, ne kave, tajnice, ne časopisa, nobene zadolžitve ali povabila h kateremu koli projektu. Postal je klinično mrtev. Kar na hitro se je sestala kadrovska komisija in sklenila, da ni potreben, pa toliko diplom in visokih spričeval z vsemi velespoštovanimi državnimi insignijami je imel, sedaj pa je kar čez noč postal nekoristen, brez kakršnega koli dela. Prisiljen je bil začeti borbo za novo službo, kar ni bilo enostavno, saj si je pridobil oznako politične nezanesljivosti.

V Komunističnem manifestu med drugim na kratko tudi piše: komunizem ne pozna nikakega rodoljuba ali domoljuba … Javno prezira ljubezen in požrtvovalnost poedinca do svojega naroda. Smernice Marxa in Engelsa pa navajajo: Otroke takoj po dojenju v – kasarne, kjer naj se na državne stroške vzgajajo, vzgajati heroje dela, vpliv družine minimalen, važna je družbena vzgoja, zasnovati vzgojevalne odbore, tudi vzgojne zavode … (Leninov nauk: Spoštovati moraš samo onega očeta, ki je zaveden revolucionaren proletarec. Komunistični otroci naj vzgajajo svoje očete. Če je poedinec škodljiv, če je nevaren revolucionarni borbi, ga smeš umoriti na povelje zakonitega organa svojega proletarskega razreda. Ob času posebne nevarnosti takega povelja niti ni treba čakati. Umor nepoboljšljivega sovražnika revolucije je postavno etičen (dovoljen) umor).

Sovjetski komunistični diktator odgovoren za 60 milijonov mrtvih. Josef Stalin pod sliko svojega vzornika Karla Marxa v svoji pisarni (vir: Twitter)

Slovenski komunisti pravi profesionalci pri izvajanju masovnih umorov 
Moskva je postala svetovni center za usposabljanje vrhunskih kadrov za “najbolj revolucionarna dejanja, ki bodo v prihodnosti spreminjala svet”, zato so v Moskvi ustanovili zloveščo Akademijo Feliksa Dzeržinskega. Znano je, da so bili jugoslovanski, še posebej pa slovenski komunisti prav na tej akademiji med najboljšimi, kar so potrdili tudi sovjetski učitelji. Bili so izjemno nadarjeni, kar talentirani, postali so pravi profesionalci pri izvajanju masovnih umorov v jugoslovanski Sloveniji, s kvaliteto storitev so dohiteli in prehiteli učitelje, so uradno potrdili njihovi inštruktorji iz Moskve. Res, kar laskava ocena v spričevalih naših revolucionarjih.

Sicer pa je bila akademija tudi v didaktičnem smislu nekaj posebnega, saj so se slušatelji v “vzgojnem laboratoriju”- najbolj krvoločnega zapora – Lubjanke naučili tudi osebnega pobijanja razrednega sovražnika na konkretnih žrtvah, s strelom s pištolo v tilnik. “V tem primeru so to prakticirali, prvič kot obvezno seminarsko vajo – prepletanje teorije s prakso, torej že takrat najbolj sodobni andragoški prijem!, in drugič, kot potrditev brezkompromisne zavezanosti in pripadnosti h komunistični ideologiji, po Leninu, če je treba ubiti, ubiti tudi očeta,” izpostavlja Bertoncelj.

Zakopavali kar žive ljudi
“Komunisti vseh dežel” so se na akademiji Dzeržinski seznanili z najbolj krvavimi metodami za spopadanje s sovražnikom in načini nasilnega prevzema oblasti, si pridobili elementarno znanje o umorih, pobojih in atentatih ter tudi nekaj malega o načinu masovnega ubijanja. Postali so izvedenci za teroristične akcije in ustvarjanje programiranega sovraštva. “Če kdo ne verjame, kako malo je bil človek vreden v glavah komunistov, je povabljen k branju katerekoli knjige, ki jo je napisal nobelovec Aleksander Solženicin, kjer tudi opisuje, kako so zakopavali kar žive ljudi,” v knjigi poudarja Bertoncelj.

Hitlerjeva Nemčija in Stalinova Sovjetska zveza sta imeli iste ideološke korenine, v obeh primerih sta namreč ponujali socializem. Po besedah Bertonclja kar dve leti in pol tesnega, učinkovitega in medsebojno zavezujočega sodelovanja med nacistično Nemčijo in komunistično Sovjetsko zvezo, še vedno predstavljata belo liso v literaturi in tudi v mnogih slovenskih glavah. “O tem nočejo nič ali skoraj nič – vedeti! Pakt prijateljstva med nacisti in komunisti: v tem “paktu prijateljstva” sta obe strani še bolj točno definirali vsebino te tajne pogodbe, ki se je že dotikala “osvobajanja vseh držav na svetu izpod imperialističnega izkoriščanja”, tako tudi Kraljevine Jugoslavije. In, ali je možno sploh razumeti, da se je napad nacistične Nemčije na Jugoslavijo po tej logiki imenoval “osvobodilni pohod”, ker sta se oba demona, Hitler in Stalin za nas predstavila in smatrala kot “osvoboditelja”. Da, Hitler in Stalin sta tedaj bila, merjeno po političnih vatlih komunistov, “osvoboditelja”! Zato so jih kasneje, ko je vojna vstopila tudi na naše ozemlje, te nemške okupatorje kar prijazno sprejeli. V nekaterih krajih po Sloveniji: na Dolenjskem, v Zasavju in na Štajerskem so nacionalsocialistično vojsko celo sprejeli z nemškimi zastavami. Kot da bi na obisk prišla prijateljstva vojska.. Saj, če smo precizni, je le ta za komuniste tudi bila.”

V knjigi Zgodovina slovenskega osvobodilnega boja iz leta 1970 je teolog, komunist, partizan, vodilni politik in revolucionar dr. Metod Mikuž zapisal, kako so 2. maja 1941 najbolj vneti demonstranti – sem spadajo komunisti – v Trebnjem nosili nemške zastave in zahtevali priključitev k Nemčiji, podobne demonstracije pa so bile tudi 8. maja v Semiču, kasneje pa še v Trbovljah. Hitler in Stalin sta 28. septembra 1939 podpisala pakt o prijateljstvu med nacisti in komunisti v smislu “osvobajanja vseh držav izpod imperialističnega izkoriščanja”. Kasneje so nacisti tudi “osvobodili” imperialno Jugoslavijo in Boris Kidrič je kar vzkliknil: “Ponosen sem, da smo zrušili ta jugoslovanski nestvor”. Ob obisku Hitlerja v Mariboru, 26. aprila 1941, je Kidrič še istega dne v Ljubljani sklical ustanovni sestanek PIF-a. (Proti imperialistične fronte). Naključje?

Slovencev ni razdelil okupator, razklala jih je revolucija. KPS/OF je po besedah Bertonclja slovenskega domoljuba, njegov pogum, zagon in požrtvovalnost v partizanskih enotah, izrabljala za zlorabljanje za totalitarni prevzem oblasti po končani vojni. Do oboroženega odpora proti partizanom je prišlo kot odgovor prebivalstva na teror in likvidacije, ki so jih izvajali partizani. “Odločitev za sprejem orožja od okupatorja ni bila svobodna, temveč vsiljena,” pravi Janez Zdešar. Ni šlo za poljubno izbiro, temveč v silobranu. Odločitev za sprejem orožja ni narekovala simpatija do okupatorja, temveč življenjska nuja, obramba življenja.

Brez članstva v partiji ni bilo perspektive
Brez članstva v partiji ni bilo dobrega delovnega mesta, napredovanja, boljše plače in sploh – perspektive. Tako je bil ta “miselni politični model” za napredovanje prisoten povsod, od preproste kmetijske zadruge do čebelarskega ali kinološkega društva, kjer je bil vodilni funkcionar lahko vsak, čeprav je komaj vedel za čebele ali pa za vrsto pasjih pasem. Važno je bilo, da je bil partijec. Celo več, na področju zdravstva – kako groteskno, je visokega političnega funkcionarja lahko operiral le zdravnik – kirurg, ki je bil partijec.

“Od kod pravica, aroganca in celo samozavest komunistov, da so na partijskih sestankih razpravljali in odločali o ljudeh, njihovih usodah in perspektivah, kogarkoli so se že lotili. Saj so se komunisti na teh zaprtih sestankih obnašali kot prava zahrbtna mafija, comora ali Al kaida, in pletli usodo vsakomur, kogar jim je bila volja,” navaja Bertoncelj in dodaja, da so imeli člani partije možnosti, kot jih simbolično ponuja dobro založena samopostrežna trgovina, lahko so si izbirali najbolj imenitne službene položaje, ki jih pogosto niso obvladovali. “Ob koncu delovne dobe pa še dobre, pogosto tudi izjemne pokojnine. Družbeni sistem je bil tak, da je omogočal peščici ljudi – kot v nacistični Nemčiji, da so si vseskozi prilaščali privilegije, v največji možni meri posebne ugodnosti, kjerkoli je bilo možno, samo zato, ker so bili člani Komunistične partije Slovenije.”

“Zakaj se nihče od komunistov ne opraviči? Ali se je kdo od tistih, ki so vodili in imeli v rokah škarje in platno ter s slastjo politične moči in privilegiji prevzeto družbeno odgovornost, za njegova pretekla dejanja tudi opravičil? Ne. Nikoli, in nihče. Nihče od teh tovarišic in tovarišev se ni nikoli opravičil lastnemu narodu za nevredne dejanja, skladno z vsebino in vlogo njihove preteklosti. Kako je mogoče, da nihče od slovenskih vodilnih komunistov, ki so krožili iz ene vodstvene funkcije v drugo, niso državljanom ‘osamosvojene’ Slovenije javno povedali, da je vse skupaj bila zabloda, ki je sedaj postala največji madež stoletja. Kakšne morale so ti ljudje? Pa saj so prav ti ljudje pol stoletja od nas, državljanov, delovnega ljudstva, skratka od ljudi, zahtevali pokorščino in sankcionirali vsako kršenje njihovih zakonov, dosledno izvajali represijo z vsemi sredstvi in posledicami, sedaj pa se za ta zmotna dejanja, ki so velikokrat prizadela dušo slovenskega človeka, da ne govorimo o materialnih krivicah, niti ne opravičijo? Zakaj, zakaj?”

Povsod so še isti ljudje, povsod je še polno sledov politične prakse iz preteklosti, boljševistične ideologije. Slovenija je za pol stoletja izgubila neposreden stik z razvitim svetom, sprožila se je finančna odvisnost, nastopilo je zaustavljanje Slovenije v celostnem razvoju, kar čutimo še danes. Primer Dražgoš predstavlja enega izmed najbolj neodgovornih spopadov partizanske enote z Nemci, saj še danes zgodovinarji ne morejo pojasniti, kakšen je bil smisel tega spopada, kjer je bilo umorjenih 41 vaščanov, dvakrat toliko odgnanih v taborišča, vas pa so Nemci do tal požgali. Le kdo je lahko stal za takim ukazom?

Taras Kermauner: “Ne smemo odreči heroizma in žrtvovanja, poštenih namenov in lepih zamisli domobranski strani, kljub temu da je zaprisegla Hitlerju. Partizanska pa je Stalinu, za katerega vemo, da je dal pobiti še več ljudi kot Hitler.”

Leto 1945 po besedah Bertonclja ni prineslo osvoboditve, temveč le prehod iz enega totalitarizma, nacifašizma, v drugega, komunističnega. “Kdor zmaga, ni nujno osvoboditelj! In tudi narodno-ozemeljska bilanca je negativna. Zmaga komunistične revolucije pa ni pomenila samo krnitve slovenskega narodnega prostora in zožitve državnih meja, temveč tudi izgon iz Evrope. Desetletja smo bili izrinjeni iz zahodnega družbenega, političnega in gospodarskega sistema, kot balkanska provinca prisilno vključeni v evrazijski boljševiški prostor. Zmagovita komunistična revolucija je negativno oblikovala slovenski narodni značaj. Veliko posameznikov iz vsemogočne arogantne partije si je iz naše nacionalne tragedije pridobilo izjemno velike koristi, si dolga leta ustvarjalo privilegije, kariero in še velike materialne ugodnosti. To se ni zaustavilo pri zgolj eni, dveh generacijah, vpliv teh ljudi se generacijsko nadaljuje v prihodnost.”

H. M./Nova24TV

nazaj na vrh