Dežman: Če imamo na eni strani razmeroma brutalno, neumno, ‘zarukano’ obrambo teh revolucionarnih dogem, ki same sebe zanikajo, na drugi strani obstaja neizmerna volja, da se pride do resnice, sočutja, odpuščanja

  • Napisal  H. M. / Nova24v
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
V oddaji Beremo je bil gost dr. Jože Dežman. (foto: Nova24tv) V oddaji Beremo je bil gost dr. Jože Dežman. (foto: Nova24tv)

Številne oblastne ofenzive proti vsem mogočim ideološko ustvarjenim osovraženim soljudem so potekale v času titoizma. Zgodovinar dr. Jože Dežman je kot gost oddaje Beremo na Nova24TV spregovoril o revolucionarnih in partizanskih mitih, ki se z vsakim dnem bolj razblinjajo v prah. Leta 2015 je na podlagi doktorske disertacije izdal knjigo Ni bilo lahko, a smo obstali in stojimo, s podnaslovom Titoizem, poraz nasilja. V uvodnem delu te knjige je poudaril, da je pri svojem delu postopoma prišel z oblastnega položaja varuha mitov in tabujev v vlogo tistega, ki razgrajuje mite in tabuje ter posluša žrtve in se uči od tistih, ki so imeli dovolj moči, da so presegli udarce usode.

 

“Po osnovni družinski tradiciji sem bil vzgojen krščansko z vsemi obredi, v gimnaziji sem prišel v rock’n’roll socializem. Kljub vsemu sem dogmatsko okolje doživel v razmeroma trdi fazi. Nekje od leta 1978 in 1980 naprej. Šlo je za svet razkroja svinčenih let, kjer sem ob raziskovanju opazil, da stvari ne držijo. Vemo, da štetje žrtev iz leta 1964 za Slovenijo šteje 41.000 žrtev II. svetovne vojne. Ob čemer je bila uradna številka 46.000, danes pa Inštitut za novejšo zgodovino navaja številko okrog 100.000. Se pravi je pol zgodovine izginilo. Drugo je problem medvojnega partizanskega nasilja in sploh učinkov partizanskega gibanja med vojno. Tam se pokaže, da je bila mitologija politična religija z razmeroma močnimi represivnimi propagandnimi in ostalimi sredstvi vsiljena družbi ali pa je bil kolektivni spomin ena oblika koncentracijskega taborišča, iz katerega ni bilo zdravo stopiti, kar številni primeri dokazujejo. Ugovori proti takemu režimu od zunaj niso bili dovoljeni.”

Sistem vzpostavil nekakšen apartheid
“Skozi spoznavanje travmatske faze povojnih pobojev sem prišel do tega, da je ta sistem vzpostavil nekakšen apartheid. Tako kot je izginila polovica mrtvih, je bila polovica sorodnikov zaradi nadaljevanja državljanske vojne proti lastnemu narodu postavljena v drugorazredni položaj. Govorimo o stigmatizaciji, segregaciji, diskriminaciji, terorizmu proti večinskemu prebivalstvu (kmetje, verniki, meščanstvo, kritični izobraženci). V tem dolgem času sem imel priložnost in privilegij, da sem lahko delal s posameznimi skupinami žrtev.”

“Dejstvo je, da je odrešilen pristop, ko je človeku z njegovim bremenom, z njegovo usodo, s tem, kako je režim izoliral žrtve, dana možnost, da spregovori – kot v primeru Pričevalci,” poudarja Dežman. “To je prva pravica, ki jo žrtve morajo imeti. Strokovno gledano pa nam to podira vse temelje titoistične politične religije. Vse dogme padajo. V Sloveniji je potrebno vlagati ogromen napor, da vzdržujemo to napetost. Če imamo na eni strani razmeroma brutalno, neumno, ‘zarukano’ obrambo teh revolucionarnih dogem, ki same sebe zanikajo, na drugi strani obstaja neizmerna volja, da se pride do resnice, sočutja, odpuščanja.” Ob tem Dežman poudarja, da je temeljno izhodišče, da je 20. stoletje za nas vseeno zmagovito. Ne more pa temeljiti na revoluciji, nasilju, lažeh in napačnih predpostavkah, na katerih je titoizem nastal in tudi propadel. Ta dolga razpadna faza kaže, da se nas ta politična religija in interesi še vedno držijo. “Nedvomno pa je, da če bo demokracija, bo šel ta sistem na smetišče zgodovine. To je zelo enostavno.”

V titoizmu so potekale številne oblastne ofenzive proti vsem mogočim ideološko ustvarjenim osovraženim soljudem. Vodili so jih komunisti, ki so se imeli za nadljudi, ki upravljajo svet v imenu proletariata kot izvoljenega razreda. Ta t. i. novi razred je zase zagotovil številne privilegije, drugorazredne podložnike pa je zatiral oziroma jim krojil življenje po svoji ideološki dogmatiki. Vse mogoče notranje in zunanje sovražnike pa je stiskalo tudi družbeno ozračje, ki je včasih celo bolj kot sam represivni aparat tlačilo ljudi z mrežo ideološko-propagandnega zastrupljanja družbe z maščevalnostjo, sovraštvom.

“Vse dogme padajo. Če smo pri Romih govorili o 150 umorjenih, bo številka šla verjetno na 250 in bodo Romi najbolj tragična manjšinska populacija na slovenskem prostoru. Povzročitelj nasilja nad njimi je komunistična stran,” poudarja Dežman in dodaja, da to podre neko temeljno percepcijo in zahteva človeški odnos do trpeče romske populacije. “Če vzamemo kmete, povojni teror in povojni kmečki upor proti kolektivizaciji, bi si zmagovita kmečka populacija zaslužila postavitev spomenika,” je prepričan Dežman, pri čemer pa je spomnil tudi na pogum vernih žensk v letih 1952-1954, ko so na skrivaj nosile otroke h krstu in s tem vzdrževale rezistenco proti širitvi ateizma. “Te stvari na novo napišejo zgodovino in zahtevajo sočutje tudi do zmagovite strani. Tudi oni so se do svojih obnašali kot do potrošne robe kolektivne volje, ki jo je predstavljala komunistična partija. Ko bomo to politično religijo razbili, se bomo lahko srečali kot ljudje,” je prepričan.

Vojna po prepričanju Dežmana ne sme biti čaščena, zato je militarizacijo družbe potrebno prepovedovati in ovirati. “Vrednote, ki izhajajo iz upornosti in zvestobe žrtev, so vrednote, ki nam danes gradijo demokracijo,” poudarja Dežman in dodaja, da jih omogoča samostojna in demokratična Republika Slovenija. “Prioriteta trpeče žrtve je tisto, kar nam daje moč, da lahko obsojamo naprej, sočustvujemo in gradimo naprej.”

“Včasih v Sloveniji ne moremo dojeti, kako hitro stvari v Sloveniji potekajo in kako uspešne so. Temeljni procesi tranzicijske pravičnosti morajo biti hvaležni poraženci, se pravi titoistični tabor, ki je nedotaknjen z rentami in pokojninami.” Po prepričanju Dežmana bo moralo revizijo narediti tudi sodstvo in se vprašati, ali je prav, da so toliko in toliko ljudi oprostili. “Dosežek prve Janševe vlade je, da se žrtev vidi, namreč, z ministrom Šturmom sva največ sodelovala pri programskih in izvedbenih delih za uveljavitev raziskovalnih standardov pri prikritih grobiščih.” Dežman je med drugim spregovoril o pogromu nad intervjujem, ki ga je imel z Jožetom Možino na RTV Slovenija, in poudaril, da je najbolj spodbudno to, da so varuhi partizanskih mitov doživeli ponižujoč poraz, saj se niso zaleteli v nobeno izmed vsebinskih točk, spodbudili pa so veliko fronto podpornikov, ki so se odzvali zelo kultivirano, solidno in množično.

nazaj na vrh