Besni režimski psi z vajo na SDS dokazali, da imajo vse resurse za preiskavo levičarskih terorističnih iranskih poslov Miki Miške, Racmana Jake in Supermana

  • Napisal  Franci Donko
Simbolična fotografija Simbolična fotografija Foto: Urban Cerjak/Demokracija

V skladu s sloganom “24 ur” smo Slovenci praktično v enem dnevu v “fake news” o 32-letni državljanki Republike srbske izvedeli več, kot o sebi ve sama. V novinarskem “blitzkriegu”, ki se ga ne bi sramovala niti Udba, pa izstopa trditev, da ta revica niti približno ne premore dovolj denarja, da bi ga posodila za volilno kampanjo SDS.

V pičlih treh dneh tako zvemo vse o neki Dijani Đuđić iz Prijedora, o Irancu Iraju Farrokhzadehu, ki je v Sloveniji opral za milijardo evrov terorističnega denarja, zaradi katerega umirajo ljudje po Evropi in svetu, pa ne vemo nič. Se vam ne zdi to nenavadno? Medijska mašinerija je dokazala, da bi podobno uspešno lahko raziskala tudi pranje terorističnega denarja v naši največji banki, NLB. Toda, zakaj tega ne stori?

Zdaj že slavna kreditna zgodba SDS se je v mainstream medijih odvila kakor v kakšni kriminalki: najprej je Večer objavil zgodbo o kreditu in omenil fizično osebo z imenom in priimkom, ki je SDS posodila denar po sumljivo nizki obrestni meri. Samo nekaj ur po tem so na Siolu že objavili, koliko denarja ima in komu vse ga je v Sloveniji posojala. Še bolj se je “izkazala” POP TV, ki je nedolgo zatem imela domači naslov Dijane Đuđić ter celo vedela, kam in kdaj potuje, celo do ure natančno so vedeli, katere meje prestopa in s kom.

“Napeta zgodba” kulminira z informacijami o njenih starših, službenih povezavah, izobrazbi, premoženju, stanju njenega bančnega računa z višino transakcij, video posnetki in slikami z zabav. Silna preiskovalna sla je na koncu »raziskovalne» novinarje stala celo nekajurnega policijskega pridržanja v Bosni, ko je televizijska ekipa nič kaj obzirno stikala okrog njenega stanovanja v Prijedoru.

Hiter in usklajen odziv novinarjev in tistih, ki jih za denar zalagajo z informacijami iz udbovskega podzemlja na preprostega državljana, ki se ukvarja z vsakdanjimi skrbmi, zagotovo naredi močan vtis. Iz zadnjega medijskega desanta na posojilno pogodbo SDS vidimo več stvari, najprej to, da se volitve bližajo z vrtoglavo politično hitrostjo. Vsem tistim, ki so pozabili na silovit napad medijske mašinerije na stranko SDS ob aferi Patria, je ideološka četa 571 besnih režimskih psov, kakor bi jih poimenoval Trump, dokazala, da če ima interes, potem zna in zmore v najkrajšem možnem času s pomočjo tajnih služb do kosti raztrgati še tako skrivnostno ozadje ali osebo.

Ddvvoojjnnaa mmeerriillaa
Vse velike afere, med katerimi najbolj izstopa okoriščanje slovenskih levičarjev pri pranju iranskega terorističnega denarja, so mainstream mediji v javnost spuščali po kapljicah in strogo pazili, da niso preveč načele javne podobe “etične” vlade Mira Cerarja in botrov globoke države. Interesa za kakšno resno preiskavo, kakršnega so pokazali ob javno objavljeni kreditni pogodbi SDS, seveda ni bilo.

In kaj nam to pove? Da gre spet za umazana dvojna merila, od katerih bolijo oči, ušesa, trpi pa občutek za enake vatle pri obravnavi političnih strank s strani režimskih medijev. Financiranje političnih strank je seveda zelo hvaležna tema, ki je javnosti na očeh posebej v obdobjih pred in po volitvah. Ker je medijskim varuhom revolucije v kibernetski vojni proti SDS že zmanjkovalo municije, jim je kreditna zgodba v tem trenutku prišla kot naročena. Zgodba najbrž za nikogar ne bi bila zanimiva, če ne bi šlo za tujo državljanko, ki posluje v Sloveniji, a prihaja iz območja, s katerim je dovoljeno poslovati samo slovenski izrojeni levici. Bog ne daj, da bi si kdo drznil poslovati na teritoriju, ki je rezerviran zanje, pa čeprav posel javno objavijo in se trudijo zadostiti strogim zakonskim okvirom.

Bilo kuda, Udba svuda!
O kreditnem poslu SDS so novinarji Večera, POP TV in ostalih mainstream medijskih hiš v neverjetno kratkem času izvrtali takšne podrobnosti, da jim lahko kot novinar samo čestitam pri njihovi “uspešnosti”. Slednje seveda ne bi bilo brez velikega interesa na novo umazati javno podobo SDS, kar se pogosto zgodi ob izdatni pomoči slovenskih in tujih tajnih služb. Trditev o vpletenosti tajnih služb ni nikakršna domneva. Kako si lahko drugače razlagamo krajevno in do minute natančno lociranje oseb, ki so s tem poslom (domnevno) povezane? V vseh mainstream medijih se zgodba vrti s podobno intenzivnostjo, kot Patria pred prejšnjimi volitvami. Z njo si lahko docela osvežimo spomin na afero Patria.

Za globoko državo ni pomembno, da se je Patria na sodišču izkazala kot zrežirana in podtaknjena zgodba, s katero skušajo uničiti opozicijo. Podobno, le v manjši mero, poskušajo tudi s kreditnim poslom, če ne drugega, računajo na negativni politični učinek, ki ga takšna blatenja potegnejo za seboj.

Delovanje, ki je vredno pozornosti – ali režimske medije z informacijami zalaga Udba?
Režimski mediji, ki jim služi ideološka četica 571, so zmožni izjemne medijske učinkovitosti, vendar le takrat, kadar imajo za to interes (beri: ko jim je tako ukazano). Spomnimo se zgodb o vsakršnih podtikanjih zoper največjo opozicijsko stranko, ki se ob raznih priložnostih, zgoščeno pa v volilnem času, vrtijo v velikih medijskih hišah, vse tja do najbolj pogrošnih rumenih revij. Uporabljajo vsa orodja kibernetske vojne. Od norčevanja v “rolanju po sceni” iz rumene Mladine do poskusa popolne medijske likvidacije, kakršna se je zgodila z afero Patria.

Ob tem se postavlja še nadvse zanimivo vprašanje: od kod sposobnost novinarjem “fake news” medijev s svetlobno hitrostjo izvrtati izredno podrobne, tudi najbolj osebne podatke o osebi, ki se ukvarja s posojanjem denarja?

Epilog
Problematiziranje kreditne pogodbe SDS je še en poskus ustvarjanja afere iz nič. SDS lahko očitamo, da je to spoznala nekoliko pozno, vendar je z včerajšnjo objavo na Twitterju in sporočilom, da odpoveduje kreditno pogodbo ter vrača denar, režimskim medijem vsaj malo pokvarila umazano propagandno igro. Ni mi jasno, zakaj se naši slavni novinarji, ki so se izkazali z »razkrivanjem« kreditne zgodbe SDS, ne lotijo raziskovanja izvora in cilja milijarde evrov, ki jih je Miki Miški, Jaki Racmanu in Supermanu iz NLB nakazal iranski kriminalec Farokhzadeh? Od kod nekemu Irancu milijarda dolarjev ali evrov? O njem smo izvedeli samo to, da je bival v hotelu Slon, da ima dvojno državljanstvo in stanovanje v Londonu. Nikoli pa ne bomo izvedeli, ali kredit, ki smo ga nekateri najeli pri NLB, morda ne izvira iz provizije od umazanega terorističnega denarja.

Vsekakor se iz medijskega pogroma (ne)navadne posojilne pogodbe SDS lahko naučimo naslednje: demokratična stran naj se zaveda, da so “kamere povsod”, da si enostavno ne moremo privoščiti nobene, še tako dobronamerne naivnosti, saj nimamo medijskega »kredita« niti pravice do najmanjše napake.

Časopis Večer pa naj po zgodbi o kreditu SDS povsem resno nadaljuje s preiskavo pranja terorističnega iranskega denarja v NLB. Z objavo informacije, da so se s Farokhzadehom v Švici predhodno sestali visoki predstavniki NLB in nekdanje Udbe in se dogovorili o pranju terorističnega denarja, so prišli najdlje, za kar jim lahko samo čestitamo. Če je(bo) dobila epilog zgodba o kreditu SDS, ga mora tudi zgodba o terorističnih poslih Irana in slovenske izrojene levice.

Franci Donko/Nova24TV.si

nazaj na vrh