Gašper Blažič

Gašper Blažič

URL spletne strani:

Pod menda zelo priljubljenim premierjem Šarcem se nam cedita mleko in med – seveda samo izbrani peščici

Včeraj zvečer sem pri družinskem omizju prisluhnil pogovoru o pokojninah. Namreč, iz pripovedovanja sem izvedel, da so upokojenci, ki so svojo delovno dobo preživeli v velikem (in uspešnem) slovenskem podjetju, katerega tradicija sega še v čas pred drugo svetovno vojno, nedavno med seboj primerjali višino pokojnin. Tisti, ki so se v času prejšnjega režima lahko pohvalili s tem, da so bili lastniki rdeče knjižice, so takrat pri plači pridobili precej dodatka, te privilegije pa so obdržali tudi po osamosvojitvi Slovenije. Ko so se – približno dvajset let po razpadu Jugoslavije – upokojili, se jim je boniteta zaradi partijske knjižice še kako poznala. Tako se je eden od njih pohvalil, da je na račun članstva v ZKS pridobil najmanj dodatnih 80 evrov pri pokojnini.

Zakaj nam pravičniški komentatorji svetujejo, da je o papežu Frančišku bolje molčati

Se še spomnite stališča znane komunikologinje in profesorice Sandre Bašič Hrvatin, da se o določenih zadevah pač ne sme medijsko poročati in tudi ne javno razpravljati? Ergo: sami sebi moramo vgraditi samocenzuro, kajti obstajajo pač določene politično nekorektne teme oz. tabuji, ki jih je bolje pustiti pri miru. Ali kot je lani jeseni dejala za Primorske novice: »Odgovornost pomeni sprejeti odločitev, da se o določenih zadevah ne bo poročalo in o določenih stališčih ne bo razpravljalo. To ni cenzura, ampak odgovorno medijsko delovanje.«

Glosa: Partizan Boris Kobal in plagiatorji iz Kardeljevega gnezda

Zadnje čase se, drage bralke in bralci, precej ukvarjam s poskusom razlikovanja med iluzijo in resničnostjo. Priznam, ta opravek mi ne gre ravno od rok. Če rečem, da je židani Dejan v partizanskih Dražgošah kar sam širil fašizem, me nato prepričujejo, da partizanske proslave v resnici ni bilo. Slavna bitka, ki je zlomila nepremagljive Nemce, pa se je vendarle zgodila, kenede? No, o tem govorim – kar je zame resnično, je iluzija, kar pa je zame iluzija, je resnično.

Glosa: Poželenje mesa in parada ponosa v Dražgošah

Bil sem še v zgodnjih najstniških letih, ko sem doma vzel v roke nek režimski časopis (ja, to so bili časi, ko smo bili še naročeni nanj in nismo vedeli kaj dosti o pranju možganov in pojavu, imenovanem »fake news«). In našel novico o tem, da sta se srečala tedanja predsednika Ukrajine in Egipta. Nič posebnega, boste rekli. No, če povem, da sta njuna priimka Kravčuk in Mubarak, boste verjetno zastrigli z ušesi, jaz pa sem se spraševal, ali se morda zaje*ajo. Pa se niso. Ni bil prvi april.