Demokracija

Demokracija

URL spletne strani:

Osemindvajset let slovenske državnosti in neodvisnosti! Janez Janša: Vstali in obstali. - Zbornik Vojna za Slovenijo v elektronski obliki; brezplačno darilo bralcem Demokracije!

Slavnostni dvig zastave samostojne in neodvisne Republike Slovenije, 26. junija 1991, na Trgu republike v Ljubljani Foto: Arhiv Demokracije

Slovenija dan državnosti zaznamuje kot spomin na 25. junij 1991, ko je tedanja prva demokratična skupščina pod vodstvom vladajoče koalicije DEMOS sprejela Temeljno ustavno listino o samostojni in neodvisni Republiki Sloveniji. Hkrati je sprejela ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine in Deklaracijo o neodvisnosti.

Po slavnostni razglasitvi samostojnosti in neodvisnosti dan kasneje se je začela agresija JLA na Slovenijo. Demosova vlada pod vodstvom Lojzeta Peterleta in predsednika Demosa Jožeta Pučnika ter obrambnega in notranjega ministra Janeza Janše ter Igorja Bavčarja pa je bila tudi vojaško pripravljena na osamosvojitev, zato je povsem porazila JLA, ki je v tistem času veljala za eno najmočnejših armad v Evropi.  S tem je bila dosežena osamosvojitev tudi v praksi ne samo na papirju. Kako pomembno je to, smo videli pred časom v Španiji, ko je Katalonija razglasila svojo samostojnost, a ji je v praksi ni uspelo uveljaviti.

Na Kongresnem trgu v Ljubljani je bila tako v ponedeljek osrednja proslava ob dnevu državnosti in 28. obletnici osamosvojitve Republike Slovenije. Pred proslavo se je na slavnostni seji sešel državni zbor. Še pred sejo je bil v predsedniški palači sprejem za svojce padlih v vojni za Slovenijo. Prav tako je potekal Festival slovenske domoljubne pesmi. Hkrati so pri Združenju VSO pripravili vrsto prireditev ob dnevu državnosti, vključno v nedeljo popoldne prireditev Ponosni na Vrhpolje v spomin na domačine, ki so 26. junija 1991, se pravi dan prej, ustavili agresorsko kolono JLA v tej vasi na Primorskem. Navzoče je pozdravil predsednik VSO Severne Primorske Oton Filipič in spomnil, da so Vrhpolje prvi konkreten zgled pri zavarovanju lastne države. Župan občine Vipava Goran Kodelja pa se je v govoru zahvalil vsem, ki so leta 1991 v Vrhpolju neoboroženi, a polni odločnosti postavili živo barikado in tvegali svoje glave, da so agresorski vojski dokazali, da smo Slovenci odločeni braniti državo za vsako ceno. Pri tem je izpostavil, da smo danes priča sistematičnemu razvrednotenju pomena osamosvojitve.

Slavnostni govornik v Vrhpolju pa je bil član predsedstva združenja VSO Dimitrij Rupel, ki je opozoril, da je Slovenija z osamosvojitvijo ujela korak z evropskimi demokracijami. Kritičen je bil do poskusov razvrednotenja slovenske osamosvojitve in se zavzel za normalno evropsko Slovenijo. 

Janez Janša: Vstali  in obstali - Dokumenti vojne za Slovenijo 1991

Evropa in še posebej Evropska unija je danes v veliki meri prostor miru in vsaj relativnega napredka, pa si nekateri narodi, ki brez lastne države živijo v njenem osrčju, kljub temu prizadevajo, da bi postali nacija in samostojen subjekt v mednarodni skupnosti. Katalonci bi radi na referendumu odločali, ali se odcepijo od demokratične Španije, Škoti pa o tem, ali še naprej ostanejo del Združenega kraljestva ali ne. Tudi širše  na planetu Zemlja danes obstaja veliko narodov, ki so veliko večji od slovenskega, pa nimajo lastne države, čeprav si jo z nekaj izjemami praviloma vsi želijo. Slovenci smo si pravico do lastne države izbojevali pred kratkim.

V zgodovini vsakega državotvornega naroda obstaja točno določen čas, ki je omogočil, da je nek narod postal suveren, sam svoj gospodar. Takšen čas, običajno vezan na dogodke, ki so omogočili osamosvojitev in postavitev na svetovni zemljevid oziroma mednarodno priznanje, narodi častijo kot nekaj »svetega«, mu posvečajo državne praznike, po njem in dogodkih iz njega poimenujejo mesta, trge, ulice ali odlikovanja. Takšen čas veže nase pozitiven odnos večine državljanov oziroma pripadnikov naroda. Takšen čas predstavlja vrednostno središče naroda. Za nas Slovence je to čas osamosvojitve.  Znotraj tega časa, ki se v svoji zgodovinski končnici razteza od leta 1987 do leta 1992,  posebej izstopajo dnevi Vojne za Slovenijo. To so bili tedni, dnevi in ure v juniju in juliju 1991, ko je bilo vse na kocki. Samostojna in evropska prihodnost Slovencev,  demokratična ureditev, naša vera in postave, blaginja in naša življenja. To so bili dnevi, ko se je - maja 1990 razoroženi - narod ponovno postavil za svoje pravice, razglasil samostojno Slovenijo in se uprl agresiji JLA.

Bitka pri Trzinu

V tistih dneh je nekaj odstotkov Slovencev, ki je ob množični podpori naroda prijelo za vsako razpoložljivo orožje in se skupaj s civilno obrambo zoperstavilo tehnično 5. najmočnejši vojski v Evropi, s svojim pogumom doseglo nemogoče in izpisalo končno dejanje prehoda slovenskega naroda v nacijo. Pogum Slovencev je takrat občudoval ves svet. Predstavniki najmočnejših držav na svetu, ki so še nekaj dni pred vojno trdili, da nas ne bodo nikoli priznali, so zaradi našega poguma spremenili svoje stališče. Svetovni tisk je v nekaj dneh spremenil odnos do Slovenije in prestopil na našo stran. Ameriška visoko nakladna revija People je svojemu zapisu o vojni za Slovenijo dala naslov: »Miš, ki je zarjovela«. Slovenci po svetu so kot eden stopili na ulice metropol, zasuli vlade s pismi in pozivi ter podprli boj svoje domovine proti Goljatu. Kljub nasprotovanjem osamosvojitvi v delu leve politike je bil narod enoten. Enoten kot še nikoli prej in zelo pogumen. To so bile »the finest hours«, svete ure, visoka pesem slovenskega naroda. Vstali smo in obstali.

Svoje povedo tudi številke

Tega neizpodbitnega zgodovinskega dejstva ni mogoče ne spremeniti ne potvoriti. Tudi pozabiti in prekriti ne, čeprav se to praktično od leta 1991naprej nenehoma poskuša. »Ali smo v Sloveniji sploh imeli vojno?«, so  nekateri posmehljivo postavljali vprašanja, a seveda šele potem, ko je zadnji agresorski vojak oktobra 1991 zapustil Slovenijo. Medtem ko so trditve nasprotnikov slovenske osamosvojitve, češ da v Sloveniji sploh ni bilo prave vojne, postajale s časovnim odmikom agresije JLA na Slovenijo vse bolj glasne in medijsko podprte, pa, paradoksalno,  pri zgodovinarjih v Srbiji o tem ni nobenega dvoma. Knjiga dveh srbskih zgodovinarjev (Kosta Nikolić, Vladimir Petrović: Rat u Sloveniji (junij – julij 1991, Dokumenti predsedstva SFRJ, Institut za suvremenu istoriju, Beograd 2012) nosi nedvoumen naslov: Vojna v Sloveniji.

Generali JLA in politiki SFRJ, ki so poslali tanke in vojaštvo nad nas, sicer trdijo, da so branili Jugoslavijo in njene mednarodno priznane meje, vendar vojne ne zanikajo. Ne zanikajo niti tega, da so bili v Sloveniji poraženi. Častniki JLA 5. vojaškega območja, ki so operativno vodili agresijo na Slovenijo, v svojih spominih natančno opisujejo, kako so doživljali tiste junijske in julijske dni leta 1991 in kako je na njih »težko padla grenkoba poraza v Sloveniji«.  Poveljnika 5. Vojaškega območja generala Konrada Kolška so zaradi poraza prvega vala agresije zamenjali z do takratnim poveljnikom 3. vojaškega območja generalom Žikom Avramovićem.  Vendar je Avramović  že dva dni po prihodu ponovil Kolškovo usodo in doživel še hujši poraz.

Svoje povedo tudi številke. JLA je agresijo na Slovenijo 26.6.1991 začela z enotami, ki so skupaj štele 22.000 vojakov, častnikov in podčastnikov. V tej knjigi objavljene analize kažejo, da je imela JLA v Vojni za Slovenijo 48 mrtvih in 116 ranjenih, enote TO so v spopadih zajele 2663 njenih pripadnikov, medtem ko jih je prostovoljno na slovensko stran prebegnilo 3090. 

Od 22.000 pripadnikov jih je JLA v dobrih 7 dneh spopadov izgubila najmanj 5917 ali več kot četrtino, med njimi nesorazmerno velik del - najmanj 534 - aktivnih častnikov in podčastnikov.

Za prvo primerjavo: TO RS je (ob upoštevanju izgub zaradi nesreč) imela 9 mrtvih in 44 ranjenih, slovenska policija pa 4 mrtve. JLA je zajela zgolj enega častnika TO. Iz TO v JLA ni prestopil nihče.

Za drugo primerjavo (ker omalovažujoče in pikre besede o ne-vojni leta 1991 prihajajo predvsem od članov ZZB): Med 6. aprilom 1941 in 9. majem 1945 so slovenske partizanske enote ob lastnih velikih izgubah nevtralizirale bistveno manj pripadnikov okupatorskih italijanskih in nemških sil, kot jih je TO in policiji uspelo v desetih dneh vojne za Slovenijo. In to kljub dejstvu, da sta oba omenjena okupatorja med drugo svetovno vojno v Slovenijo napotila predvsem drugorazredne vojaške formacije s prav takšno oborožitvijo.

Ker so bile okrepitve, ki sta jih generala Kolšek in Avramović pošiljala v Slovenijo, večinoma zaustavljene že na vstopu, so bili preostanki enot JLA v Sloveniji v času pred Brionskim sporazumom strateško v vseh pogledih v popolnoma podrejenem položaju. JLA je 26. junija začela vojno ne samo tehnično, ampak tudi številčno neprimerno močnejša. Slovenija ni bila sposobna vpoklicati pod orožje niti toliko pripadnikov TO, kolikor jih je JLA imela neposredno na našem ozemlju. Razlog je bil seveda pomanjkanje oborožitve.  Slabih 10 dni kasneje se je položaj dodobra spremenil v našo korist. Ne samo da je Slovenija zaradi zaplenjenega orožja in opreme lahko že 5. julija oborožila 35.300 svojih vojakov (brez pripadnikov policije), ampak je s pomočjo pridobljene težke oborožitve, predvsem protioklepnih in protiletalskih sredstev, lahko računala na uspešno zoperstavljanje katerikoli sili, ki bi jo bila JLA sposobna poslati nad mlado slovensko državo.

To dejstvo je odločilno vplivalo na spremembo Miloševićeve strategije. Njegov prvotni načrt, načrt A, s pomočjo JLA in administracije SFRJ oblikovati centralizirano Jugoslavijo v dotedanjih mejah in pod neposredno srbsko nadvlado, je s porazom JLA v Sloveniji propadel. Okrog 10 julija 1991 se je srbsko vodstvo dokončno odločilo, da preidejo na načrt B, na oblikovanje velike Srbije.

Graf št. 1  po dnevih prikazuje število vseh pripadnikov Teritorialne obrambe, aktiviranih od  26. junija do 15. julija 1991. Skupaj je bilo v tem času oblikovanih kar 473 enot TO.

graf01

Graf št. 2 ponazarja število zajetih pripadnikov JLA po posameznih pokrajinah. Je dober pokazatelj intenzivnosti bojnih dejstev, sposobnosti koordinacijskih podskupin, poveljstev in enot TO ter pogajalskih spretnosti pristojnih poveljnikov in institucij.  Skupaj je bilo v akcijah  zajetih 2663 pripadnikov JLA, od tega 253 častnikov in podčastnikov. Brigada Moris, takrat uradno poimenovana še kot 30. razvojna skupina TO, v statistiki tega in naslednjih prikazov nastopa v rangu pokrajine zaradi svojega pomena in njene neposredne podrejenosti Republiškemu štabu in Koordinacijski skupini (njen poveljnik je bil član Koordinacijske skupine).

graf02

2.PŠTO-Dolenjska, 3.PŠTO-Gorenjska, 4.PŠTO-Južnoprimorska, 5.PŠTO –Ljubljanska, 6.PŠTO- Severnoprimorska, 7. PŠTO- Vzhodnoštajerska, 8.PŠTO – Zahodnoštajerska pokrajina, 30. Rsk – Brigada Moris

Graf št. 3 prikazuje število pripadnikov JLA, ki so pobegnili iz enot in poveljstev armade ter se predali slovenskim oblastem. Skupaj je prebegnilo 3090 pripadnikov JLA, od tega 281 častnikov in podčastnikov. Tudi ta prikaz je dober pokazatelj aktivnost v posameznih pokrajinah oziroma Koordinacijskih podskupinah.

graf03

Graf št. 4 prikazuje število mrtvih in ranjenih pripadnikov TO in JLA po pokrajinah.

graf04 

Graf št. 5 prikazuje količino oborožitve in vojaške opreme, ki je bila zaplenjena v bojnih akcijah TO. Poleg sredstev, navedenih na grafu, je TO RS v času od 26. junija do 17. julija 1991 zaplenila še cca. 7 milijonov kosov streliva za pehotno orožje, 20.000 kosov streliva za različna protioklepna in protiletalska orožja, cca. 400 tisoč ton minskoeksplozivnih sredstev ter manjše količine intendantske, sanitetne in ABKO opreme.  V omenjene količine ni šteto orožje in oprema, ki ga je v bojnih akcijah zaplenila policija.

 graf05

Dokumenti Vojne za Slovenijo

Dokumenti, objavljeni v pričujočem zborniku »Vojna za Slovenijo«, si praviloma sledijo po časovnem zaporedju nastanka.

Prikaz se prične z Odredbo o ustanovitvi Stalne dežurne operativne skupine Koordinacijskega telesa, ki je bila izdana 7. maja 1991. Zahvaljujoč pravočasni ustanovitvi Koordinacijske skupine (v nadaljevanju tudi štab obrambe Slovenije, koordinacija ali štab) dne 18. marca 1991 in uvedbi stalnega dežurstva v začetku maja,  smo prvo resno merjenje moči z JLA ob incidentu v Pekrah pričakali dovolj pripravljeni, da smo mu bili kos.

Prikaz se konča z Analizo bojnega delovanja TO RS od 26.06. do 17.07.1991, ki je bila obravnavana 18.7. 1991 na posvetu štaba obrambe Slovenije oziroma koordinacijske skupine.

Poseben dodatek na koncu knjige je prikaz Uvodnega dela načrta JLA Okop (Bedem), ki ga je agresor deloma uporabljal kot osnovo za napad na Slovenijo  in ki na najbolj nazoren način ilustrira miselnost vojaškega vrha JLA ter političnega vrha SFRJ. Bili so prepričani, da je njihova moč praktično neomejena in da so sposobni poraziti celo NATO, kaj šele ubogo Slovenijo. V moč JLA, njene komunistično-partizanske ideologije in njenega orožja so bili žal prepričani tudi mnogi vplivni domači nasprotniki slovenske osamosvojitve, zato so vseskozi, še posebej pa od razorožitve TO RS maja 1990 in plebiscita decembra istega leta,  igrali na karto »operetne osamosvojitve«, ki je računala na deklarativno razglasitev samostojne Slovenije (dan, ko so sanje dovoljene), česar pa zaradi moči JLA ni mogoče uresničiti v praksi in zato se drugim narodom takoj ponudi združitev v neko novo Jugoslavijo. To je bila uradna, javno predstavljena doktrina Socialnih demokratov (takrat še imenovanih ZKS- SDP). Dokumenti in pričevanja o tem so objavljeni v Beli knjigi Slovenske osamosvojitve (Nova obzorja, junij 2013).

Prvo poglavje »Zadnje priprave na obrambo Slovenije« vsebuje veliko doslej večinoma še neobjavljenih oziroma manj znanih dokumentov, ki se nanašajo na delo Koordinacijske skupine, Ministrstva za obrambo, Teritorialne obrambe in policije v maju in juniju 1991, ko je po eni strani dozorevala zavest o velikem dnevu D, ki bo bolj kot katerikoli dan doslej v naši zgodovini odločal o prihodnosti slovenskega naroda, po drugi strani pa je bil čas zgoščen v mrzličnih pripravah na obrambo pred očitno grožnjo tej prihodnosti. V tem času izstopajo dogodki v Pekrah, ugrabitev poveljnika 7. PŠTO ter prva žrtev agresije na Slovenijo, dopolnjevanje načrtov za uspešno oviranje in blokado enot JLA ter napori za vsaj zasilno oskrbo TO s pehotnim orožjem.

Drugo poglavje »Ognjeni krst takoj ob rojstvu« obsega čas od 25.6 do 10.7.1991, čas, v katerem je bila Vojna za Slovenijo dobljena. Obdobje se začne z razglasitvijo Samostojne Slovenije v skupščini  in efektivnim prevzemom mejnih prehodov, carinske službe,  kontrole zračnega prometa, devizne inšpekcije ter drugih do takratnih zveznih pristojnosti in z vzpostavitvijo mejnih kontrolnih točk na novi državni meji s Hrvaško. Obdobje se zaradi izdaje pravega datuma prevzema efektivne oblasti s strani člana predsedstva RS Cirila Zlobca začne z delnim predčasnim posegom enot Reškega korpusa JLA na primorskem in goriškem ter strateško dilemo o tem, ali uporabiti orožje za obrambo pred razglasitvijo samostojnosti ali šele po njej. Poglavje se konča z dokumenti, ki so nastali 10 julija 1991. To je bil dan, ko je štab obrambe Slovenije uspešno nevtraliziral najmočnejše poskuse JLA, da si močno dvoumne zaključke Brionskih pogajanj razloži in obrne v svoj prid ter tako dobi nazaj vse tisto, kar je izgubila v boju.

Eden osrednjih dokumentov tega poglavja je štabni Ukaz z dne 28.6.1991, ukaz za »ofenzivo«. Zgolj nekaj stavkov tega dokumenta izpričuje več stvari. Prvič, dokument je odraz pravilnega in pravočasnega spoznanja mejne situacije. To je v večini velikih bitk ali vojn tisti čas, ko je od pravilnega in pravočasnega razumevanje trenutka ter posledično od pravilnih odločitev poveljujočih odvisno, kam se bo nagnila tehtnica. 28.6.1991 je bil dan, ko je po uspešnih blokadah mnogih njihovih oklepnih kolon in prvem okusu poraza JLA množično uporabila letalstvo za napade na civilne objekte. Namen je bil očiten: demonstrirati premoč v zraku in zasejati strah med branilce in prebivalstvo. Vedeli smo, da bodo tej odločitvi sledile oklepne okrepitve iz varaždinskega in zagrebškega korpusa in da zasilno ravnotežje vzpostavljeno tekom 27. junija, visi na nitki.

Potrebovali smo težko orožje in uspešne akcije za dvig morale. Najbolje oboje hkrati, zato je bil skrajni čas za napad na skladišča  JLA oziroma uresničitev vnaprej pripravljenih načrtov pod kodnim imenom »Nabava«.  Še isti dan je izvidniški vod Krkovičeve specialne brigade  v bliskoviti akciji brez žrtev zavzel veliko agresorjevo skladišče orožja, minskoeksplozivnih sredstev in vojaške opreme pri Borovnici. Prav vsi udeleženci si za to akcijo zaslužijo najvišje osamosvojitveno odlikovanje  Znak svobode. Mogoče bo samostojna Slovenija kdaj premogla predsednika republike, ki je bil tako kot oni s srcem za osamosvojitev in jim bo to odlikovanje resnično podelil.

V Vojni za Slovenijo je bilo veliko zelo pomembnih dogodkov, ki so odločilno stkali tkanino zmage. V prvi analizi RŠTO, ki je objavljena v tretjem poglavju, je upravičeno posebej poudarjena zaustavitev oklepnih kolon na Medvedjeku in mostu pri Ormožu na začetku spopadov. V isto kategorijo lahko uvrstimo minometni napad na pristajalno stezo vojaškega letališča v Cerkljah, ki je letalsko eskadriljo JVL pregnal v Bihač. Pa osvojitev mejnih prehodov v Rožni dolini, Šentilju in na Holmcu, blokado oklepnih kolon JLA na številnih mestih po državi, sestrelitev sovražnih helikopterjev, osvojitev ostalih skladišč JLA itd.

Kljub temu pa lahko po podrobnejši preučitvi vseh bojnih akcij TO in slovenske policije in njihovi umestitvi v čas in širšo sliko brez večjih težav izdvojimo najpomembnejšo bojno akcijo TO za zmago v Vojni za Slovenijo. To je bilo nedvomno zavzetje skladišča JLA pri Borovnici. V tej akciji je peščica pripadnikov specialne brigade zaplenila večjo količino orožja, minskoeksplozivnih sredstev ter vojaške opreme, kot vse slovenske partizanske enote v vseh bojnih akcijah v času druge svetovne vojne skupaj (zasegi ob kapitulaciji Italije in Nemčije po porazu na svetovnih  bojiščih so izvzeti). Uspeh je bil popoln tudi zato, ker je bilo skladišče zavzeto tik pred nosom veliki koncentraciji enot JLA v vrhniških vojašnicah, od koder bi lahko s topovskim in raketnim orožjem skladišče uničili, če bi seveda pravočasno izvedeli za akcijo. A enota, ki je skladišče zavzela, je prepričala radio vezista, ki je moral vsakih 30 minut poročati na Vrhniko o stanju v skladišču, da je še naprej javljal poveljstvu, kako je v skladišču vse v redu.

Če parafraziramo znano izjavo Winstona Churchila po letalski bitki za Anglijo, lahko rečemo, da še nikoli v zgodovini slovenskega naroda tako veliko ljudi ni bilo dolžno tako velike hvaležnosti peščici svojih sonarodnjakov.

Tretje poglavje »Ocene in spoznanja« predstavlja dokumente od 10. do 17. julija 1991. Osrednji del tega poglavja je Analiza bojnega delovanja TO RS, ki je bila narejena pravzaprav sproti oziroma tik po bojnih aktivnostih. Ta časovna bližina ima tako svoje dobre kot slabe strani. Slaba stran je pomanjkanje časa, kar Republiškemu in Pokrajinskim štabom TO ni omogočalo resne preučitve ocen in dodatnih preverjanj z vsemi podrejenimi poveljstvi. Dobra stran pa je, da so zapisane ocene, ki so bile narejene pravzaprav »na licu mesta«, brez kasnejših racionalizacij in olepševanj. Zapisano in ocenjeno je bilo vse tisto, kar je v okviru enotne strategije obrambe oblikovalo množico različnih taktičnih odločitev na različnih ravneh, katerih rezultat je bila - ob vseh plusih in minusih - vojaška zmaga oziroma dobljena vojna za Slovenijo.

Dragocene izkušnje odločilnih dni

Dva utrinka iz vojne za Slovenijo

 

Dokumenti, objavljeni v tem zborniku, so odraz časa, v katerem so nastajali in ljudi, ki so jih oblikovali. Nekatera poročila in odredbe so pisana profesionalno in brez odvečnih besed povedo vse, kar je bilo potrebno. Druga so slabša in brez nekaterih potrebnih elementov. Nekatera so pisana celo na roko, odvisno pač od konkretnih vojnih okoliščin. Pričujoči dokumenti skupaj s številčnimi podatki in splošnim vedenjem o dogajanju v Vojni za Slovenijo seveda omogočajo tudi oceno uspešnosti posameznih pokrajinskih poveljstev, koordinacijskih podskupin in ne nazadnje tudi oceno štaba, ki je vodil obrambo Slovenije. Iz vsega se vidi tako usposobljenost kot motiviranost posameznikov in celotnih poveljstev, ponekod pa tudi vpliv tistega dela slovenske politike, ki je računal na zgolj operetno osamosvojitev in je ponekod celo sredi vojne vihre do JLA ravnal bolj naklonjeno kot do TO.

Dokumenti se vloge slovenske policije, ki je bila za obrambo Slovenije strateško pomembna, zgolj dotika, saj so bili le-ti že zbrani in objavljeni v različnih drugih publikacijah. Seveda pa tudi pri policiji ni bila slika povsod enaka. Medtem ko so bile njene enote ponekod (npr. Južnoprimorska pokrajina) aktivnejše kot enote in poveljstva TO, pa drugod  (npr. Dolenjska pokrajina) praktično niso izstrelili niti strela. Kasneje so, paradoksalno,  promocijo znotraj policije in MNZ doživeli predvsem kadri iz Dolenjske.

Pri branju dokumentov bo bralec posredno ali neposredno naletel na nekatere informacije in zanimivosti, ki so bile v 23 letih že pozabljene ali nikoli niso bile splošno znane. Avtor tega uvoda je leta 1991 neposredno sodeloval pri nastanku ali prebiranju mnogih pričujočih odredb, ukazov, poročil in analiz, pa je kljub temu ob urejanju zbornika in ponovnem branju naletel na številne podrobnosti, ki so danes zanimive, takrat pa sredi vojne in zgoščenosti časa niso bile niti opažene. Prav tako se ob prebiranju analiz in zadostne časovne oddaljenosti danes še bolj zavemo nekaterih napak, ki smo jih naredili.

Ena od mojih napak iz obdobja priprav na obrambo Slovenije je moj pristanek na nadaljevanje reorganizacije Teritorialne obrambe, s katero se je zmanjševalo število Pokrajinskih štabov iz 13 na 7 ter Občinske štabe TO združevalo v Območne. Z vidika resne nevarnosti, ki nam je grozila, bi moral reorganizacijo zaustaviti, saj nam je nova struktura predvsem Območnih štabov naredila veliko preglavic. Poleg tega, da so se zakomplicirale naravne vezi do lokalnih skupnosti, je reorganizacija prinesla veliko birokracije in ne dovolj dodelanih poti vodenja in poveljevanja.

Druga podobna napaka je bila naše podcenjevanje pomena novih simbolov in uniform. Bolje rečeno, v hudi finančni suši prenizka ocena prioritet. Kljub temu, da nam je grozila vojna, je finančni minister Marko Kranjec ob strumni podpori opozicije in večinskega dela vlade Teritorialni obrambi namenil zelo pičla sredstva, ki smo jih morali skoraj v celoti nameniti nabavi orožja. Zaradi ne podpore in mestoma odkritega odpora večine članov vrhovnega poveljstva oziroma Predsedstva RS do krepitve obrambne moči (4 člani predsedstva od 5 so februarja 1991 podpisali Deklaracijo, v kateri je pisalo, da Slovenija ne potrebuje vojske) in neznanskemu zavlačevanju in nasprotovanju opozicije sprejemu obrambnega proračuna, smo že tako pičla sredstva za obrambo prejeli šele spomladi, kar je resno ogrozilo nabavo vsaj skromnih količin proti oklepnih sredstev in pehotnega orožja. Usposabljanje redne vojske smo lahko začeli prepozno, šele maja 1991 in še to zgolj dveh manjših enot.

Za uniforme ni ostalo nič, poleg tega novih državnih simbolov zaradi nasprotovanja opozicije parlament ni uspel določiti vse do 25. junija 1991. Kljub temu bi morali nekako improvizirati in do vojne z novimi uniformami opremiti vsaj najpomembnejše enote. Predvsem pa ni nobenega opravičila, da do osamosvojitve nismo  zagotovili dovolj kokard za vojaške kape. Zato so kritike glede pomanjkanja oznak in novih uniform, ki se pojavljajo v bojnih poročilih številnih štabov, povsem na mestu.

Iz poročil in analiz izhaja ugotovitev, da smo imeli težave pri mobilizaciji enot. Vse doslej je ostalo v javnosti spregledano, da Predsedstvo RS niti 27 junija 1991, ko je ugotovilo agresijo in izdalo povelje za uporabo orožja, ni razglasilo mobilizacije.  Enote smo zbirali skupaj s pozivi oziroma kot »poskusno« mobilizacijo, ki je bila v pristojnosti RŠTO, kot da bi šlo za vojaške vaje. Za silo je šlo tudi tako. Razlogov za tak pristop je bilo več, nikoli pa najbrž ne bomo izvedeli za vse. Če bi vsi ravnali tako kot bi morali, 25 junija 1991 v Sloveniji ne bi smel več veljati PRAMOS, famozni akt SFRJ o mobilizaciji.

Odzivnost vpoklicanih pripadnikov TO je bila v povprečju visoka, vendar ne povsod. Največ težav in neodzivnosti je bilo v Ljubljani in deloma v Mariboru, kjer smo morali izdati za posamezne enote tudi od 30 do 50% več pozivov, da smo dosegli vsaj 90%  popolnjenost enot. Še posebej je bilo kritično prvo obdobje po agresiji v Ljubljani, ko po 10 urah od mobilizacije odziv ni dosegel zadovoljivega odstotka. Pristojni organi so po končani vojni kar nekako pozabili na ukrepanje zoper tiste, ki so se pozivu izognili, kar je upravičeno povzročalo slabo voljo pri vseh tistih, ki so se takoj odzvali klicu k obrambi domovine. Na splošno je bil odziv mnogo boljši na podeželju in v manjših mestih kot v državnem in regionalnih središčih.

Poleg omenjenih administrativnih in splošnih pomanjkljivosti in napak na državni ravni lahko iz objavljenih dokumentov relativno dobro razberemo tudi dogajanja na pokrajinski in občinski ravni. Mnogi dogodki v bojnih poročilih sicer niso opisani dovolj natančno, vendar pa je vseeno mogoče razbrati tudi to, kje so bile težave in napake. Včasih preprosto iz dejstva, da se dogodek, ki se je zgodil, je znan in je bil pomemben, v poročilih sploh ne omenja. Nekatere mejne prehode je JLA npr. zasedla brez odpora, čeprav bi jih bilo mogoče braniti že na dostopih. Mnoge barikade niso bile niti minirane niti branjene, zato tankom JLA niso predstavljale večjih ovir. Že prvi dan vojne je bilo marsikje jasno, kje so poveljniki sposobni in kje niso dorasli preizkušnji. Bile so potrebne zamenjave na nekaterih ključnih mestih, med drugim v največji pokrajini z največ enotami TO. Časa za učenje in prilagajanje ni bilo. Izgubljenega dne ni bilo mogoče več vrniti. Enoto JLA, ki je prelahko prešla nebranjeno barikado v soteski, je bilo treba potem ob mnogo večjih tveganjih zaustavljati na odprtem. Tanki, ki so kljub izrecnim ukazom, da se jih zaustavlja na začetku, brez odpora zapeljali iz vrhniške vojašnice, so sejali smrt na Brniku, kjer se jih razporejene v bojni položaj brez težkega orožja ni dalo enostavno nevtralizirati.

Kljub vsem pomanjkljivostim, neenotnosti v politiki  in napakam pa je Slovenija v strateškem smislu prevladala nad SFRJ in JLA. Najpomembnejši razlogi za zmago v vojni za Slovenijo so bili:

  1. Jasen politični cilj, ki je bil podprt z enotnostjo naroda in s plebiscitnim rezultatom
  2. Nasprotnika nismo podcenjevali, on pa nas je
  3. Naše enote so bile homogene in motivirane, nasprotnikove večinoma ne
  4. Večino nujnih in možnih priprav na obrambo smo izvedli pravočasno
  5. Imeli smo dobre informacije o nasprotniku
  6. Premoč nasprotnika v orožju in številu smo nevtralizirali z omejitvijo njegovega manevra
  7. Human pristop z izogibanjem žrtvam na obeh straneh, nediskriminatorna obravnava ranjencev ter uspešna propagandna aktivnost so motivirali nasprotnikove enote na predajo
  8. Številni posamični uspehi enot TO in policije od prvega dne vojne naprej so krepili moč TO ter dvigovali moralo vojaštva in civilnega prebivalstva
  9. Dobra organizacija civilne obrambe je z oviranjem nadomestila pomanjkanje težkega orožja
  10. Oskrba prebivalstva je kljub vojni delovala skoraj nemoteno, vse veje oblasti razen pravosodne so učinkovito delovale, nova država je zadovoljivo funkcionirala.

Enotnost naroda, pogum njegovega oboroženega dela, trdna politična volja vladne koalicije Demos pod vodstvo dr. Jožeta Pučnika ter samoiniciativnost množice posameznih poveljnikov taktičnih enot TO in policije so skovali zmago v vojni za Slovenijo. Zmago, povzdignjeno v svoji končnosti na slovenski Olimp, zmago, pomembnejšo od vseh bitk, ki so jih naši predniki, mnogokrat žal tudi za tuj račun, bojevali skozi vrtince nehvaležne zgodovine preteklih stoletij.

Vojna za Slovenijo je vsak dan odkrila na tisoče junakov v slovenskem narodu. Fantov in mož, ki so iz ljubezni do domovine premagali strah. Za orožje so prijeli zato, da branijo svoj dom, svojo vero in postave. Slovenijo. Odlično so opravili. Po zmagi so odšli na svoje domove. Država jih je pozabila, domovina jih ne bo nikoli.  Kajti to so bile svete ure, visoka pesem slovenskega naroda. Vstali smo in obstali.

Janez Janša, Šentilj pri Velenju, 16. 2. 2014

Uredništvo Demokracije : Drage bralke, dragi bralci Demokracije!

Iskrene čestitke ob dnevu državnosti!

Brezplačno darilo bralcem  Demokracije: zbornik Vojna za Slovenijo v elektronski obliki! Tukaj si lahko brezplačno preberete oziroma naložite zbornik Vojna za Slovenijo!

M. B.

V novi reviji Demokracija: Minister Poklukar, odstopite! Krivci za bančno luknjo so tajkuni Foruma 21 in njim naklonjeni bankirji! Intervju: Boštjan Perne in Andrej Martin Kostelec

V novi reviji Demokracija opozarjamo, da minister za notranje zadeve Boštjan Poklukar ni kos svoji funkciji, saj je naša južna meja luknjasta kot švicarski sir ter da je Šarčeva vlada potrdila protiustavni predlog novele zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja. Na podlagi podatkov ugotavljamo, da so slovénsko bánčno lúknjo skopáli tajkuni iz Kučanovega Foruma 21. Objavljamo intervju z varnostnim strokovnjakom Boštjanom Pernetom. Z Demokracijo boste vedeli več!

Primer JJ

Pričevanje o pokolu v Kočevskem Rogu: Kako je komisarka Milja (Milka Planinc) živim ljudem s kladivom zabijala zidarske žeblje skozi lobanjo v možgane …

Maja vsako leto tranzicijska levica organizira številne prireditve, ki slavijo rdečo zvezdo in komunistični režim. Medijski mainstream jo nekritično povzema, skoraj povsem pa molči o strahotah Kočevskega Roga, kjer so partizani po nalogu komunistične partije po drugi svetovni vojni dobesedno poklali več deset tisoč ljudi.

Pred dobrimi desetimi leti je v hrvaškem tedniku Hrvatsko slovo Zoran Božić objavil tekst z naslovom Kočevski Rog – nekaznovani genocid oziroma Strahote Kočevskega Roga hlepijo po resnici. Tekst je povzel portal Kavarna Hayek, v nadaljevanju ga objavljamo v celoti.

Odiranje kož

Žrtve so obesili na lesene križe z glavo navzdol, z nožem zarezali pri gležnju in počasi odirali kože. Odrte dele telesa so natirali s soljo, nesrečniki so kričali in se onesveščali. Ko so klavci z mesarskimi izkušnjami v imenu rdeče zvezde, rekli so jim “specialisti”, končali, so žrtev skalpirali, odrto kožo pribili na drevo, da se je sušila, žrtve pa pustili umreti v neznosnih bolečinah. Klavci so bili večinoma partizani 11. dalmatinske brigade, žrtve pa so bili Slovenci, Hrvati in Srbi, ki jih je britanski 5. korpus maja 1945 iz Avstrije vrnil nazaj v Jugoslavijo v naročje podivjanim komunistom. Mineva dobrih 70 let, ko se je v Kočevskem Rogu konec maja in v začetku junija 1945 odvijal eden največjih pokolov v zgodovini regije. Poboji niso bili “pomota”, “nujno zlo” ali “likvidacija okupatorjevih sodelavcev”, ampak načrten zločin proti človeštvu v imenu ideologije, v imenu revolucije. Umiral je cvet slovenskega podjetništva, ki ga je zamenjalo socialistično gospodarstvo. To se je izkazalo kot popolnoma zgrešen gospodarski projekt, ki je klavrno končal.

Ker je preživelo zelo malo žrtev, klavci so večinoma končali po psihiatričnih klinikah ali so bili kasneje tudi sami likvidirani, pisnih zapisov pa ni, saj so bili ukazi partijskega in partizanskega vrha ustni, je povojno dogajanje na kraški planoti, na gosto posejani z jamami in brezni, še vedno zavito v skrivnost in najbrž ne bo nikoli do konca razjasnjeno. Slovenski pričevalci, ki so bili žrtve iz vrst domobrancev (France Dejak, France Kozina in Milan Zajec), so pobegnili iz brezen, kamor so jih partizani porinili misleč, da so mrtvi. Imeli so to »srečo«, da so bili v skupini tistih, ki so jih prej pretepli s koli, nato pa na njih streljali. Za razliko od nesrečnežev, ki so bili izbrani, večinoma je šlo za Hrvate, nekaj je bilo tudi Srbov, in ki so jih dobesedno poklali na komunističnih kanibalskih orgijah na obrobjih težko dostopnih kočevskih gozdovih.

Pričevanje “tovariša Jureta”

O klanju z noži, sekirami in žagami so spregovorili samo krvniki, saj ni znano, da bi mučenje katera od žrtev preživela. O tem so še pred razpadom Jugoslavije za britanski BBC govorili Borivoj Karapandžič (avtor knjige Jugoslovanska krvava pomlad), Milovan Djilas (avtor knjige »Vojni čas«) in zgodovinar grof Nikola Tolstoj (avtor članka o pobojih v britanski reviji Encounter), po razpadu Jugoslavije sta pričala Simo Dubajić in Ivan Gugić. Najbolj grozljivo pa je pričevanje “tovariša Jureta”, ki se je leta 1992, tik pred smrtjo, a brez obžalovanja, izpovedal hrvaškemu preiskovalcu komunističnih zločinov Zoranu Božiću, ki je obširen tekst z naslovom Strahota Kočevskega Roga hlepi po resnici poldrugo desetletje kasneje objavil v reviji Hrvatsko slovo.

Simo Dubajić

Podroben opis pokola hrvaških domobrancev, ustašev in tudi civilistov je sicer dvignil nekaj prahu, vendar zanikan ni bil nikoli. Božić je bilo celo prijavljen Hrvaškemu novinarskemu društvu (HND), češ da s podrobnimi opisi kanibalizma in okrutnosti, kakršnega si normalna človeška zavest, morala in etika težko zamisli, ne sočustvuje z žrtvami, ampak postaja enak zločincem. HND je zato Božiću izreklo opomin, da je s člankom ogrozil dostojanstvo žrtev.

Prostovoljni klavci

Po pričevanju naj bi bilo v Kočevskem Rogu ubitih več deset tisoč ljudi, od tega največ Hrvatov (okoli 40.000), slovenskih domobrancev in civilistov je bilo med 5.000 in 6.000, ostalo so bili nesrečniki drugih narodnosti, tudi Nemci. Večino so jih iz Vetrinja v Avstriji prek Jesenic najprej pripeljali v taboriščni zbirni center v Šentvid, kjer so jih že ločili po narodnosti in jih razvrstili v kategorije A, B in C, pri čemer je uvrstitev v B in C pomenila skoraj gotovo usmrtitev. Nato so jih z vlaki prepeljali najprej v Kočevje (po nekaterih podatkih med 5.000 in 8.000 na dan), od tam v gozdove Kočevskega Roga. Poveljnik likvidatorjev je bil partizanski major Simo Dubajić, njemu pa je bila nadrejena politična komisarka Milja, ki je bila kasneje prepoznana kot Milka Planinc, kasneje visoka partijska funkcionarja ter med leti 1982 in 1986 predsednica jugoslovanskega izvršnega sveta.

Jure je bil borec 11. Dalmatinske brigade 26. Dalmatinske divizije Jugoslovanske armade. V drugi polovici maja 1945 je v njihovo enoto prišla komisarka Milja, češ da potrebuje prostovoljce za likvidacijo “banditov”. Z obljubo po bogati nagradi so jih odpeljali v Kočevje. Tam so jih pričakali slovenski partizani, ki so jih razvozili do težko dostopnih krajev. Jure trdi, da je v pokolu sodeloval od 29. maja do 9. junija in da je samo njegova skupina likvidirala okoli 11 tisoč ljudi. Razen okoli 800 Slovencev, so bili vsi Hrvati.

Satanska komisarka

Pri masovnem pokolu se je najbolj »izkazala« komisarka Milja. “Ona je bila, po besedah priče, s satansko domišljijo nadarjena vrhunska strokovnjakinja za mučenje in ubijanje ljudi. Prav zaradi nje so se običajne masovne ´likvidacije narodnih izdajalcev´ spremenile v kanibalsko orgijo ubijanja,” piše Zoran Božić. Osebno je izbirala mlade moške in ukazovala partizanom, da jih koljejo, z nožem in žlicami izpraskajo oči, režejo ušesa, nosove in spolne organe ter nato v prazne očesne jamice zatlačijo testise (moda), v usta pa odrezane spolne ude.

Kot navaja avtor, se je komisarka pogosto razjezila na “nerodneže” med klavci, ki so spolne organe rezali od zgoraj navzdol. Po njej se je pravilni partizanski postopek kastracije začel z rezom pod moško mošnjo, s tem, da se je nož nastavil na prepono. Nato se je moški spolni ud skupaj z mošnjo odrezal z enim močnim in globokim rezom. Ena njenih najljubših specialitet so bili tako imenovani “zabiti hrvaški možgani”. Milja je živim ljudem s kladivom zabijala zidarske žeblje skozi lobanjo v možgane in po vsakem zabitem žeblju žrtev vprašala: “Sem ti končno izbila Neodvisno državo Hrvaško iz glave.” Drugo specialiteto je imenovala “slano hrvaško srce”. Po štirih močnih udarcih s sekiro v srčni predel prsnega koša v obliki štirikotnika, je že živim ljudem iztrgala srce ter ga skupaj z izvlečenimi žilami vlekla po tleh.

24-urne izmene

“Jure trdi, da so pri vseh vrstah zverinstva prednjačile tovarišice partizanke. Na žrtvah obeh spolov so ugašale cigarete in z ožarjenim železom žgale najbolj občutljive dele telesa, še posebej splovila in bradavice na prsih. Ženskam so skozi spolni organ z bajonetom izrezovale in trgale maternice, ter jih nato žrtvam tlačile v usta in jih tako dušile. Na ukaz komisarke Milje so partizanke koščke bodeče žice za vezanje rok sadistično zabijale skozi spolni organ v sečnico. Nosečnicam so z nožem parale trebuhe, trgale iz maternice nerojene otroke,” piše Božić. Nekatere “tovarišice” so moške in ženske likvidirale tako, da so najprej vodovodno cev zabile v analno odprtino in nato skozi njo streljale. Komisarka Milja je partizanke spodbujala, da so več ženskam odrezale prsi, ki so jih posolila in nato pritiskala nazaj na amputacijske rane. Ob tem so z žičnatimi ščetkami povzročale rane na ženskih spolovilih in jih nato solile. Vsak zverinski postopek je bil pospremljen z javnim odobravanjem in kanibalskim navdušenjem zločincev, še piše Božić v tedniku.

Partizanski klavci so “delali” v izmenah 24 ur na dan. Ko so končali, so se pred počitkom običajno dobili ob ognju poleg grobišča in se dodatno opijali. Nekateri so že takrat znoreli. “Že pri klanju so posamezniki imeli duševne motnje oziroma tako imenovane ´jurišne napade´. Takrat so v transu morili kot po tekočem traku. Ženske klavke pa so doživljale psihomotorične napade, ki so znani pod imenom Kozara. Tedaj so v stanju obsedenosti najprej iznakazile in ubile žrtve, lizale kri in možgane, trgale s sebe obleko in javno mastrubirale,” navaja Božić.

Priča Jure je Božiću povedal, da so v nasprotju s splošnim prepričanjem, slovenski partizani povsem enakopravno sodelovali pri klanju. Za razliko od hrvaških klavcev, ki so uporabljali sekire in nože, so slovenski morili tudi z velikimi gozdarskimi žagami. Z njimi so ljudi žagali na pol, in to zelo počasi, da je žrtev dolgo trpela. »Slovenski partizani so posameznim žrtvam odsekali glave in nato z njimi, ko so končali izmeno, igrali nogomet. Poleg tega so človeške glave nabijali na kole in jih pekli nad ognjem,« piše Božić. V morijo se je vključil tudi Dubajić osebno. Hrvaške jetnike je pobijal s kamo, nožem, ki ima rezilo nabrušeno na obeh straneh. »Ob tem je pil kri iz njihovih vratnih žil in lizal kri z noža. Nekateri tovariši in tovarišice, vključno s komisarko Miljo, so lizali posoljene možgane žrtev z vrha noža. Milja je po vrsti lastnoročno izvršenih likvidacij dobivala vse bolj satansko podobo. Bila je tako krvava, da se je z njene uniforme in rok cedila kri. Škornje je imela roza barve zaradi hoje po človeških možganih, na uniformi in v lase so se ji zatikali koščki lobanjskih kosti,« je Božiću pripovedoval Jure.

Pokol Hrvatov v Kočevskem Rogu je trajal 12 dni. V tem času so se skozi gozd slišali kriti žrtev, ki so umirale v strašnih bolečinah. Številni so prosili partizane, naj jih ne mrcvarijo več, ampak jih takoj ubijejo. Večino niso uslišali. Zadnje dni so prišle minerske enote, ki so minirale jame in brezna, kjer je ležalo na tisoče trupel.

Medalje za klavce

Britanci so začeli prebežnike, ki so se pred komunisti zatekli v Avstrijo (bilo jih je okoli 220.000), izročati 18. maja. V tem času se je Tito ves čas gibal na relaciji med Zagrebom in Ljubljano. V svojih zloglasnih govorih v drugi polovici maja 1945 v Zagrebu in na sedanjem Kongresnem trgu v Ljubljani je množici dejal, da izdajalci ne bodo nikoli več gledali planin in cvetočih polj, med vrsticami je povedal, da bodo z vsemi dokončno obračunali. Takrat so vrnjene Slovence, Hrvate in Srbe že vozili v zbirna taborišča in tudi v Kočevje. To lokacijo je Titu priporočil slovenski partijski vrh, ki je skupaj s Titom po pričevanju Jureta 1. junija obiskal eno od morišč. S Titom naj bi takrat prišli Edvard Kardelj, Ivan Maček- Matija, Franc Leskošek – Luka, Aleksander Ranković, Peka Dapčević, Koča Popović in še nekateri drugi vidni funkcionarji. Bili so očitno zadovoljni, saj je kmalu prišel ukaz, da je treba likvidatorjem omogočiti 14-dnevne počitnice na Bledu. Za to je poskrbel Ivan Maček – Matija, šef slovenske OZNE, ki je imel pozdravni govor, podelil jim je tudi odlikovanja.

Po navedbah več prič, piše Božić v Hrvatskom slovu, so bili posebej pohvaljeni klavci »udarniki«, ki so likvidirali več kot 2.000 »hrvaških banditov«. Rekorder in nosilec »zlate kočevske medalje« je bil Ante Čepić, Hrvat iz Makarske, med vojno mitraljezec in član KPJ od leta 1944. Pobil naj bi 3.800 ljudi. Srebrno medaljo je za 3.000 pobitih dobil Ljubo Periša, Hrvat iz Šibenika, oficir OZNE in član KPJ od leta 1943. Po vojni se mu je zmešalo in je v Novem sadu s trofejno pištolo, s katero je pobijal tudi v Kočevskem Rogu, umoril svojo družino. Za 2.200 pobitih je »bronasto kočevsko medaljo« dobil Ado Dragić, član KPJ od leta 1943, posebne pohvale za 2.000 ubitih pa sta dobila še Ivan Bokež (v resnici Nikola Marić iz Boke Kotorske) in komisarka Milja (v resnici Milka Planinc). »Druženje kočevskih klavcev ob Blejskem jezeru se je hitro spremenilo v večdnevno nebrzdano orgijo razvrata, primitivizma in atavizma. Svetovljansko prebivalstvo in zaposleni v tem prestižnem letovišču so bili zgroženi zaradi divjanja upravičencev do polmesečnega dopusta, ki ga je osebno zaukazal in odobril balkanski krvoločnež – maršal Tito,« piše Božić. Priče se Sime Dubajića ne spomnijo, jasno pa jim je pred očmi razposajena komisarka Milja, ki je plesala po mizah blejskih kavarn in v les zabijala še vedno krvi ne dobro očiščeni nož.

Nekaznovani zločin

Zločinci in tisti, ki so zločin ukazali, niso bili nikoli kaznovani. Ovadbe, dane v zadnjih desetih letih zoper še žive posameznike, so običajno bile zavržene ali pa so končale v predalih tožilcev. Tito in partija so vedno cenili klavce, ki večinoma niso bili starejši od 25 let. Koliko jih je opravljalo umazano delo v Kočevskem Rogu, ne ve nihče. Eden od njih, Ivan Gučić, je govoril med 60 in 70, vendar jih je bilo toliko očitno samo v njegovi skupini.

Likvidacije so bile namreč kljub vsemu zahteven in naporen organizacijski podvig. Potrebno je bilo najti lokacijo, transportirati jetnike, jih zastražiti, oskrbovati likvidatorje, zakriti grobišča in uničiti dokaze, dokumenti pa pričajo, da so se partijci zelo bali, da se množičnih grobišč ne bi odkrilo in da bi še dolgo ostali zakriti. V zvezi s tem je 14. avgusta 1946 vsem okrožnim in okrajnim odsekom za notranje zadeve pisal pomočnik ministra za notranje zadeve Boris Kocijančič, oče Janeza Kocijančiča, bivšega partijca in dolgoletnega predsednika Olimpijskega komiteja Slovenije. Očitno je bil Kocijančič zelo dobro seznanjen s krvavo morijo ideoloških nasprotnikov, saj je podrejene opozoril, da se utegne dvigniti »med gotovimi krogi precej hrupa, ker bodo skušali z raznim pozivanjem na pieteto in humanost prevariti ljudstvo in ustvariti med njim nerazpoloženje do ljudske oblasti.« No, »gotovi krogi« so bili prej ali slej odstranjeni, morija pa dolga desetletja (razen med imigranti po svetu) zakrita. Še danes se nekateri, ki so še živi, bojijo govoriti, čeprav bi morala resnica, ki jo nasledniki komunističnega režima še vedno s prevaro prekrivajo, priti na dan. Vendar je Kočevski Rog samo ena od tragedij.