Andrej Aplenc: Namen Golega otoka je bil doseči moralni zlom vseh zapornikov, kar je Udbi v veliki meri tudi uspelo

Alenka Puhar je skupaj z nekdanjima zapornikoma mag. Andrejem Aplencem in Mihaelom Cencem razkrivala skrivnosti, izkušnje in grozote, ki so se dogajale na Golem otoku. (foto: Twitter) Alenka Puhar je skupaj z nekdanjima zapornikoma mag. Andrejem Aplencem in Mihaelom Cencem razkrivala skrivnosti, izkušnje in grozote, ki so se dogajale na Golem otoku. (foto: Twitter)

Po drugi svetovni vojni je Goli otok postal strogi jugoslovanski zapor za politične zapornike. Na njem so pristali tudi tisti, ki so s svojimi opozorili in kazanjem na nepravilnosti postali državni sovražniki. Med njimi sta bila tudi mag. Andrej Aplenc in Mihael Cenc, ki se Golega otoka spominjata predvsem kot psihičnega terorja, ki v njima živi še danes.

 

Včeraj je v prostorih Muzeja VSO potekal pogovorni večer ob 70. letnici odprtja taborišča Goli otok, ki ga je organiziralo Društvo političnih zapornikov in drugih žrtev komunističnega nasilja. Alenka Puhar, slovenska prevajalka, publicistka in strokovnjakinja psihozgodovine, nam je skupaj z nekdanjima zapornikoma mag. Andrejem Aplencem in Mihaelom Cencem razkrivala skrivnosti, izkušnje in grozote, ki so se dogajale na Golem otoku.

Po sporu Tita s Stalinom je bil v Jugoslaviji sprejet sklep, da se začne izvajati množična aretacija vseh proruskih komunistov in informbirojevcev. Večina ljudi, ki je pristala v zaporu, je prej zasedala pomembne položaje, toda ne vsi. Med jetniki sta bila tudi gosta mag. Andrej Aplenc in Mihael Cenc, ki sta bila takrat, ko so ju zaprli, še premlada, da bi opravljala kakšno od uglednejših služb ali da bi bila informbirojevca. Aplenc je bil takrat še srednješolec, sicer član SKOJ-a, a zelo glasen in kritičen, zato so ga kasneje izključili in aretirali. Na otoku je bil zaprt eno leto, nato pa izpuščen. Ko se je vrnil v Ljubljano, ni želel sodelovati z UDBO, zato so ga zaprli še enkrat, tokrat za dve leti. Tudi Cenc je bil še zelo mlad, študent elitne novinarske in diplomatske šole v Beogradu. Bil je bil svobodomiseln, družil se je z ljudmi nekdanje buržoazije in opozarjal na krivice, ki so se dogajale v družbi, zato je postal sovražnik države in še eden od zapornikov na otoku.

»Namen Golega otoka je bil doseči moralni zlom vseh zapornikov, kar je UDBI v veliki meri tudi uspelo. Želeli so, da izdaš sojetnike, prijatelje in zaupnike, ki so delili tvojo usodo,« se Andrej Aplenc spominja medčloveških odnosov, ki so bili popolnoma drugačni od tistih v realnem, zunanjem svetu. »Zasliševali so me o vsem možnem, predvsem jih je zanimalo, s kom si se pogovarjal, kaj si izvedel. Tamkajšnjim paznikom in nadrejenim si predstavljal vir informacij. Težko je bilo komurkoli zaupati, ne zato, ker bi bilo med zaporniki toliko slabih ljudi, toda nikoli nisi vedel, če bo tvojega zaupnika naslednje zaslišanje psihično zlomilo in te bo izdal.«

Oba od gostov sta dejala, da sta se na Goli otok po izpustitvi še vrnila in to večkrat. Cenc je šel na otok predvsem na pobudo prijateljev: »Na Goli otok sem se vračal in to rad. Do otoka nisem imel zadržkov, hujša je bila atmosfera, ki sem jo vedno znova doživel na otoku. Predvsem prijatelji so me spodbujali, da jim razkažem otok in jim na samem kraju zločina razložim dogajanje.« Aplenc se še posebej spominja enega od obiskov, ko je otok obiskal v družbi nekdanjih zapornikov: »Spomnim se, kako so nekateri jokali. Neki Hrvat me je s solznimi očmi vprašal, zakaj ne jokam Odgovoril sem mu, da tisti, ki so nas sem zaprli, jih danes več ni. Mi smo, kar pomeni, da smo zmagali.«

Moderatorka večera Alenka Puhar je poudarila, da je bil Goli otok dolgo varovana državna skrivnost, ki jo je bilo v javnosti prepovedano omenjati. Pri odkrivanju resnice so imeli veliko vlogo pisatelji, med katerimi je izpostavila Dragoslava Mihajlovića in Danijela Kiša: »Ob prebiranju teh knjigah je občutiti toliko trpljenja, da te boli, ko vidiš, kaj vse je človek sposoben narediti sočloveku.«

Mihael Cenc je dejal, da si moral ves čas verjeti, da se bo vse dobro končalo, če si hotel preživeti: »Od začetka sem imel občutek, da me spremlja nek angel varuh, zato sem verjel, da bo vse dobro. Toda te izkušnje ne bom nikoli prebolel in misel nanjo me spremlja še danes. Človek živi v psiho terorju, to postane tvoje psihološko stanje.«

»Skoraj vsakdo, ki je šel skozi obdobje prevelikih emocionalnih pritiskov, se je soočal s posttravmatskim sindromom, kar je veljalo tudi za tamkajšnje zapornike. Sam sem te probleme premagal z alpinizmom, kjer sem se lahko umiril, pogledal vase in na novo pridobil samozavest. Kasneje sem pristal v Ameriki, kjer sem končal elitno univerzo. Tam sem dobil občutek svobode, ki ga doma zaradi UDBE nisem mogel doživeti,« se težkega obdobja po izpustitvi spominja Aplenc.

Gosta sta poudarila, da so zaporniki živeli v izredno slabih razmerah, ves čas v pomanjkanju hrane in prostora: »Stisnjeni smo bili kot podgane. V prostoru, kjer bi nas lahko bilo mogoče največ 100, nas je bilo natlačenih 200. Psihološko so nas tako uničili, da miličnikom ni bilo potrebno fizično obračunavati z nami. Jetnike so pripravili do stanja, da so bili to sposobni storiti sami.

Na otoku je bilo zaprtih okoli 600 Slovencev. Alenka Puhar je na koncu poudarila, da bi se ob 70. letnici država lahko tem ljudem na nek način poklonila: "Fakulteta za medicino bo obeležila spomin na vse študente medicine in zdravnike, ki so bili tam zaprti. Upajmo, da bo tudi država naredila kaj na tem področju, dovolj je bilo molčanja in pasivnega laganja."

nazaj na vrh