Stop alkoholu in ostalim drogam na cestah! Stop uporabi telefona med vožnjo! Izpostavljeno

  • Napisal  Barbara Rakun
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
foto: arhiv Demokracije foto: arhiv Demokracije

Ob tako tragični novici o dogodku, ki se je zgodil konec oktobra v Mariboru, ko je bilo odvzeto življenje 27-letni mamici Urški in novorojenčku Oskarju Izaku ter njunemu kužku, mi še vedno zastaja dih. Boli, tako zelo boli. Ker se zavedam, da bi lahko na njunem mestu bila jaz, ti, moj otrok, moj partner, starši, prijatelj/prijateljica, sorodnik, znanec ...

 

En trenutek, ena sekunda in življenja ni več. Ostanejo le presunjeni domači, sorodniki, prijatelji, znanci, pa tudi tisti, ki Urške nikoli nismo imeli priložnosti spoznati, in ki smo drhteli ob novici, da se še borijo za Oskarja Izaka, pa mu je bilo namenjeno, da je postal angelček.

Koliko neizrečenega ostaja v tem, ko nekdo nenadoma odide. Ni slovesa, ni besed: rad te imam, hvala, oprosti, ni objema, ni poljuba, ni nasmeha.

Vsaka žrtev na slovenskih cestah je preveč. Stop alkoholu in ostalim drogam na cestah! Stop uporabi telefona med vožnjo in ostalim neumnostim, ki jih počnete/mo med vožnjo, saj lahko samo en samcati trenutek spremeni življenje posameznika, družine in skupnosti za tristo šestdeset stopinj!

NIČ ŽRTEV NA SLOVENSKIH CESTAH!

Vsak izmed nas, ki smo vozniki in ostali udeleženci v prometu, si mora prizadevati, da bomo vedno varno prišli na cilj. Vsak naj si odgovori na vprašanje, koliko je odgovoren na cesti, na pločniku, na kolesarski stezi, na železniškem prehodu...

Ali sem odgovoren in varen voznik, ali pazim nase in na ostale udeležence v prometu? Ali pa se mi ves čas mudi, ali se jezim med vožnjo na ostale udeležence v prometu?

Ali strpno čakam v koloni ali se jezim in sem zadirčen in ves čas mislim samo nase?

Ali hočem na cilj priti čim hitreje, tudi za ceno tega, da ne razmišljam o tem, kaj vse se lahko zgodi?

Ali se ob prometni nesreči razvrstim pravilno in tako omogočim prostor policijskemu, reševalnemu in gasilskemu vozilu, da pridejo čimprej do ponesrečenih?

Ali se ob koloni na avtocesti sprehajam tam, kjer se ne bi smel?

Ali ob koloni na avtocesti obračam svoje vozilo in vozim v nasprotno smer, da pridem čimprej do izhoda?

Ali vedno trezen sedem za volan ali razmišljam v smeri, da se mi ne more ničesar zgoditi, „saj sem spil samo kozarec vina, pivo, saj sem skadil samo en joint“? Ali se mi pogosto zgodi, da sedem za volan vinjen? Ali opozarjam ljudi, ko vidim, da so pijani in hočejo za volan, naj gredo domov s taksijem ali da jih kdo pride iskat?

Ali se zavedam, da lahko že s trenutkom nepozornosti povzročim tragično nesrečo?

Ali prilagajam hitrost vremenskim razmeram ali mi je vseeno, ali sije sonce, pada dež ali sneži? Ali skrbim za to, da je moje vozilo vedno pripravljeno za vožnjo?

Ali med vožnjo uporabljam telefon in tako nisem skoncentriran na vožnjo? Ali med vožnjo kadim? Ali med vožnjo počnem neumnosti, kot npr. se hranim, pijem, kaj iščem po predalih v avtu, se šminkam, urejam lase, preveč na glas poslušam glasbo, skušam miriti otroka itd?

Ali kot pešec, kolesar upoštevam cestno prometne predpise ali prelagam odgovornost na druge?

Ali med vožnjo uporabljam slušalke in zaradi tega ne vem, kaj se dogaja v prometu? Ali se pogovarjam po telefonu, ko hodim peš, kolesarim?

Ali grem čez prehod za pešce, kolesarsko stezo, ko gori zelena luč, in vsakič še dodatno preverim, če je prosto in tako učim tudi svoje otroke? Ali upoštevam, kdo ima prednost?

Ali grem kot pešec vedno čez prehod za pešce, ali kar brezglavo skočim čez cesto?

Ali se vozim s kolesom v pravo smer po kolesarski stezi?

Ali vozim s hitrostjo, ki je predpisana, ali držim varno razdaljo, ali spremljam ves čas vožnje, kar se dogaja na cesti? Ali izsiljujem prednost?

Ali čakam na železniškem prehodu, ko se prižgejo luči in se začnejo spuščati zapornice? Ali pa mogoče še izkoristim zadnjo priložnost, češ „mudi se mi, vlaka še ne vidim“?

Ali pomagam starejšim ljudem, mamicam z vozički, otrokom in vsem drugim bolj ranljivim v prometu, ki so bolj počasni na prehodu za pešce, da varno prečkajo prehod?

Ali na mestnem avtobusu, vlaku odstopim sedež tistim, ki ga bolj potrebujejo od mene (starejši ljudje, mamice z otroki, invalidi...)?

Ali sem aktiven član te družbe in opozarjam na napake, ali pa mi je morda vseeno, kakšna je cestno prometna kultura v Sloveniji?

Draga Urška in dragi Oskar Izak, pijani voznik vama je odvzel življenje, tako nesmiselno se zdi vse skupaj. Nihče od nas ne more vedeti (velja za tiste, ki takšne preizkušnje nismo doživeli), kako zelo vaju bližnji pogrešajo, kako jim je težko, kako je nepojmljivo to, kar se je zgodilo. Nihče od nas ne more vedeti, kako bodo pogrešali Oskarjev smeh in jok, prve korake, neprespane noči, navihanost, kako bodo pogrešali Urškino zavzetost, pozitivno energijo, iskrivost in njen smeh.

Draga Urška in dragi Oskar Izak, sedaj imata na razpolago vso večnost. Kjer ni bolečine. Kjer ni solza. Kjer ni trpljenja. Dragi Oskar Izak, naj ti bo toplo v maminem naročju. Crkljajta se, objemajta se in namenita si neskončno veliko poljubčkov. In čakajta na nas!

Barbara Rakun, Škofljica

nazaj na vrh