Predbožične marginalije

  • Napisal  Iztok Durjava
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Zoran Janković Zoran Janković

Predbožični in prednovoletni čas sta kar po pravilu čas polaganja računov in osebnih ter občih statističnih obredov. Gre pa približno  takole: kaj sem v tem letu dobrega in pametnega naredil, kaj smo naredili pametnega in koristnega kot skupnost, kako smo preživeli enoletno obdobje različnih dogodkov, dejanj itd. 

Pomembneži vseh vrst,  voditelji , razni izbranci, prvoborci,  misleci, prodorni artisti,  se v tem času, tudi po pravilu,  izpovedujejo v intervjujih, v tiskanih in vidnih sporočilih. Eno takšnih mi je prišlo v roke te dni, namreč zapis pogovora z aktualnim županom Ljubljane v časopisu Delo  z  dne 22. decembra 2018 in na strani 11. Začel sem torej prebirati intervju in se ustavil pri naslednji županovi ugotovitvi: «Zelo jasno je, da je Ljubljana po opredelitvi zelo levo usmerjeno mesto. In glede na to, da je celotna desnica podprla Anžeta Logarja, je rezultat volitev realen: 30 proti 70.« To matematično presojo je župan spremenil v aksiom: glede na poraz desnice, ki jo verjetno poosebljata Janez Janša in stranka SDS in zmago tako imenovane levice, ki jo je očitno pooseblja izvoljeni župan, je  slovenska prestolnica  »zelo levo usmerjeno mesto.« Ali je to res? Sam predvsem dvomim, da je mesto nekakšen subjekt, ki bi mu lahko prilepili tovrsten pridevek.  Torej: ob estetskem presežniku kot je najlepše mesto na svetu, smo dobili za našo prestolnico še en naj, tokrat ideološke narave. Če omenjeni aksiom uporabimo še pri drugih slovenskih mestih, ki so utrpela županske volitve,  potem bi tudi na primer za Maribor veljalo, potem ko je dobil župana, ki mu je vzor ljubljanski kolega, da je postal v nočnih urah 18. novembra 2018 pretežno levičarsko mesto.

Kaj bo s Koprom se ne ve, saj je bil tam izid volitev skoraj fifti fifti, obetajo pa se še neke pritožbe zaenkrat poraženega kandidata. Kako pa je s Celjem, kjer meščani  že leta  sledijo »Šrotovi liniji«, za katero pa ne vem kam meri, morda v sredino ali desno, v levo pa menda vendarle ne ?. Zelo zanimiv primer je mesto Grosuplje. Tudi tam že leta na volitvah zmaguje župan iz vrst SDS, poleg tega je to mesto, kjer je živel prvak SDS. In glej ga zlomka: to po Jankovičevi aksiomatiki skrajno desničarsko mesto ima ulico, poimenovano po Jožetu Pučniku, torej  po človeku, ki se je  v času socializma boril za pravice delavcev in kmetov, kar tedaj menda ni bilo preveč zaželjeno. In ker se je Pučnik zdel partiji preveč levo usmerjen, si je  prislužil  najprej 9 in nato še 2 leti strogega zapora, pa še izključili so ga iz komunističnega ceha.

Ob vsem tem sem si še manj na jasnem kaj danes sploh pomeni biti levičar ali desničar, ampak če je to termin, ki vleče svoje korenine iz 19. stoletja in je rezultat razrednega boja, je smiselno če se vrnem na začetek komentarja. Konkretno:  Z. Jankoviča je kot kandidata za župana predlagal  levičar Jože Mermal s skupino volivcev. Razumljivo je seveda, da bo levičar predlagal  za župana prav tako levičarja,  čeprav profesor Gregor Tomc nekje zapiše, da gre za »samooklicanega« levičarja. To, da imata omenjena levičarja nekoliko več pod palcem kot ostali somišljeniki, pa očitno ni pomembno. Ob Jožetu Mermalu in njegovi četici volivcev mora našega kandidata, če hoče uspeti, podpreti še veliko drugih levičarjev, skratka tistih 70 %.(Z. Jankovič je svojim procentom dodal še 10%, ki so jih na volitvah zaslužili mali levičarski sokandidati). Sedaj se lahko vprašamo še od kod so se vzeli ti številni levičarji ? Mislim, da je župan nekoč na to vprašanje že dal odgovor, češ da so ti levičarji postali to kar so, zato, ker so  skupaj z njihovim mestom pravzaprav dediči nekega predhodnega herojskega mesta, torej z žico obdane mestne enklave iz let 1941 – 1945, v kateri se je večina prebivalstva uprla okupatorju. Po večini pa so bili ilegalci v Ljubljani  bolj kot levičarji,  rodoljubi, torej narodno zavedni ljudje, ki so bili pripravljeni za svobodo svojega mesta žrtvovati celo svoje življenje. Ta ilegalni boj je vodila Osvobodilna fronta, ki je bila prava koalicija, v kateri so  bili komunisti – levičarji, samo ena, sicer  zaradi dolge ilegalne dejavnosti  najbolje vojaško organizirana  skupina. Moji ožji in tudi daljni sorodniki so bili udeleženci tega boja in zato o tej zgodbi marsikaj vem iz prve roke. Seveda pa  nimajo ti ljubljanski ilegalci prav nobene zveze niti z mano niti s temi današnjimi »namišljenimi levičarji«. Slednji so zgolj  ljudje, ki imajo pač stalno bivališče v prestolnici. Manipulacija z borci iz ljubljanske ilegale pa tudi z borci nasploh za volilne in druge politične namene je za mene skrajno  neprimerna.

Dejstvo je, da je pojem levičarja kot tudi desničarja  zgodovinski relikt, ki danes deluje prav smešno, kar lahko in situ vidimo pri stranki, ki si je nadela ime  Levica in je nekakšna združba nedoslednih potomcev stalinizma z bolj moderno venezuelsko – kubansko masko.

Seveda pa nočem županu kratiti zadovoljstva in občutka, da je levičar in da živi in upravlja s pretežno levičarskim mestom. Je pač prepričan, da lik novega levičarja nastane, ne samo če je tvoj predlagatelj levičar Jože Mermal, ampak tudi če se družiš ali fotografiraš na primer z nekdanjimi šefi slovenske kompartije kot sta Milan Kučan in Janez Kocjančič, ter kdaj pa kdaj obiščeš kakšno  partizansko žurko ali pa nagovoriš za delavski praznik obiskovalce Rožnika. Sicer pa bom z branjem omenjenega intervjuja nadaljeval  po odhodu Božička in Dedka Mraza nazaj v mrzle kraje tam nekje na severu.

Iztok Durjava

nazaj na vrh