Pavel Ferluga: Intelekt in intelektualci

  • Napisal  Pavel Ferluga
  • Comments:DISQUS_COMMENTS

Volilni čas je tista markantna doba, ki vzburja ljudi v več smislih in obuja strasti ter ustvarja lagodne in nelagodne občutke, odvisno od »intelektualnega« horizonta posameznika. Nemalo me je presenetila kolumna, znanega ekonomskega erudita, Rada Pezdirja v Reporterju št. 26 (26. 06. 2018), pod naslovom: »Intelektualci? Ne, usran poden«. Že sam naslov je ihtav, posplošen in ne preveč takten do celotne palete posameznikov, ki tvorijo »narod«.

Vsak posameznik naroda ima pač svojstvene karakteristike, ki se razlikujejo do take mere, da lahko mirno ugotavljamo, da niti monoovularni dvojčki si niso povesem enaki ne na telesni, ne na duhovni ravni. Heterogenost ni le v zunanjem videzu ampak predvsem v miselnih vzorcih, ki še posebno raznoliko izstopa v psihološkem razumevanju programov izobraževalnih trendov posameznih šol vseh stopenj. Logično, da je odvisno od posameznika, kako in do kakšne mere razvije svoj čut do določenih predmetov in tako si ustvari mentalno prtljago, ki je lahko zelo raznolika, usmerjena ali ne, manj ali več konsistentna, s katero operira v družbenih odnosih, pri ustvarjanju lastnega življenjskega standarda. Strnil bom le moje mnenje glede interpretativne raznolikosti več argumentacij.

Beseda intelekt, v več variantah, je veliko rabljena in po mojem skromnem mnenju, tudi znatno nekorektno izrabljena, brez vsakega razumskega kriterija do samega bistva tega pojma. Članek spoštovanega erudita-ekonomista Rada Pezdirja, nedvomno dopadljivega mentaliteti večini bralcev »naroda« (vsaj tistega malega dela, ki ne bere zgolj naslovov), pri meni vzbuja vtis omalovaževanja vrednotenja pomembnosti intelektualne misli. Res je sicer, da interpretacija intelektualnosti je nad vse raznolika iz več gledišč, zato tudi njeno vrednotenje in razvrednotenje je povsem »razcefrano«, da nikoli ne doseže vsaj parcialne sublimacije pri argumentiranju. V članku, tudi bolj zahtevnemu bralcu, avtor da vedeti, da smatra VSE intelektualce za verbalne delinkvente, tropovskega nagona hijeno-intelektualcev bolestnega ego-tropa, kvartopirskih kibicev brez učinka, etc. etc., na kratko, sranje! Omenja sicer, da volja volivcev tem »usrancem« ne pomeni nič, kot, da bi bila masa volivcev na neznansko višji ravni »intelekta« od intelektualne elite (ali ne-elite), samo zaradi VOLJE dejanja. Tu mi pride na misel izrek znanega vsestranskega znanstvenika in misleca Leonarda Da Vinci-ja: »...Taluni homini, altri non sono che transito di cibo e produttori di sterco!...« (Nekateri (so) homini (človek-ljudje), drugi niso nič drugega kot tranzit jedače in pridelovalci dreka!...)

Tudi ta izrek sem nekje zasledil, kar pa ne garantira verodostojnosti, čeprav je zelo možen, glede na bolj prozaične manire takratnega časa, morda pa bolj objektivne, kot danes. Osebno mislim, da se intelektualnost lahko definira le na podlagi čustvenega dojemanja tistih VREDNOT, ki so postale POSTULATI »modusa vivendi« civilizacije in kulture nekega naroda, pri dolgoletnem prečiščevanju dobrega in slabega v korist evolucije materialnih in duhovnih dobrin. Intelektualec ne more biti vsakdo in tudi ne na podlagi diplome ali akademskega lovorja, ampak iz subtilnega odnosa do predhodno preverjenih duhovnih VREDNOT (postulatov), ki so podlaga tudi v razvoju materialnega sveta, zato je lahko intelektualec tudi kmet ali meščan, ne pa nujno vsak izobraženec ali specifičen strokovnjak. Logično, da je izobrazba vsekakor faktor, ki oplemeniti intelektualno bit, ni pa njen vzrok. Zato imamo množico ljudi, ki že po dovršeni izobrazbi, si prilaščajo nekritično tudi intelektualnost, čeprav ne spoštujejo, ali zelo parcialno, omenjenih civilizacijsko-kulturnih vrednot. Za intelektualca te lahko označijo le drugi, nikoli sam, četudi v globokem spoštovanju samega sebe (kar je človeško). Ko omenja avtor kolumne, »mitomansko potrebo«, da »so slišani«, tu verjetno misli na intelektualce, ne le na ljudi levice in desnice, kot jih omenja, in poudarja za »zbor za Republiko«, kot množice posameznikov, ki se jim približuje evtanazija..

Če pomislimo, da že v antiki so bili določeni intelektualci, ki so hoteli biti slišani, ker so pač dojeli, da narod mora biti obveščen tudi o stvareh, ki po navadi ne razmišlja, zato tudi slabo odloča, je večina bila blizu evtanazije, če ne kar čez (n.pr. Sokrat). No, pri teh zadevah, avtor članka, ni nič drugačen, saj apelira na bralce njegovo »filozofijo«, kar mu ne očitam. Zato gospod Pezdir, nedvomno erudit ekonomije, ne more tako nonšalantno polniti malho nične veljave z vsemi intelektualci (pristnimi in plagiatorji), pa tudi ne po politični liniji, še manj strogo ideološki. Ali lahko stavimo v isti koš nedvomno intelektualno dovršene posameznike, kot so: Drago Jančar, Justin Stanovnik, Boris Pahor, Alojz Rebula, Brane Senegačnik, Ivan Urbančič, Edvard Kocbek (da omenim le nekaj imen) in množica več ali manj ostalih uglednih (vsaj v naši Domovini) imen človeške zgodovine in usmerjevalcev misli, ki jih ne vodi napuh (morda koga upravičen) in so tudi že bližji evtanazij ali jo že dosegli? Kdo naj po mnenju omenjenega strokovnjaka usmerja tok miselnosti, k smotrnejši in rentabilni rabi ne le materialnih, ampak predvsem duhovnih dobrin k predvidenemu boljšemu jutri? Nedvomno je veliko hipotetičnih smernic in zanesljivo niso vse uresničljive in tudi ne vse odvisne od ekonomskih znanosti.

Kdo pa naj določi katero upoštevati? Intelektualec (efektivni po kriteriju vrednot) ali »ljudska volja« na volitvah, ali celo Hijenointelektualci, ki se jih da tudi individualizirati in dognati, če so vsi zaresni filozofi? Resni intelektualec ne zganja »šovov«, ti so lastnost predvolilnih modernih šamanov, ki rabijo to za dretje histeričnih posameznikov (tudi pseudo-intelektualcev) in to sranje se manifestira v popolnoma neuporabnih predlogih, absurdnih idejah in vnašanju splošnega kaosa v komunikacijo med političnimi strankami. Da so intelektualci nujno zlo, je pač pristranski izrek, ki ne ponazarja dejstev. Treba je vedno točno napisati : Intelektualci in »intelektualci«, ali drugačno čisto ločnico, ker neozaveščen bralec interpretira bolj čustveno in zato je možnost napačnega razumevanja bolj kot evidentna (je ustvarjanje miselnega kaosa).

Sam sem dognal, da pri drugih bralcih, ki sem jih vprašal za mnenje, so vsak drugače interpretirali napisano, a večina dopadljivo, verjetno prav zaradi neobičajnega besedišča, ki izstopa krepko iz ustaljenih okvirov razumskih interpretacij znanstveno-duhovnih izzivov. Mnenje nepogrešljivosti, je zelo spolzka postavka v miselni argumentaciji, če nima trdne dokumentirane utemeljitve, je pa učinkovita pri manj kritičnem bralcu, še posebno v političnih predvolilnih bojih.

Ena velikih napak pri argumentiranju določenih problemov, ki jo večina naredimo, je prepričanje, da strokovnost pri enem argumentu, zadošča tudi za razumevanje drugih povsem drugačnih. V tem je problem, ki tepe večino »razumnikov«. Postavi se seveda vprašanje, če gospod Rado Pezdir, je lahko upoštevan, ali ne, kot intelektualec. In tu se komaj odpre, verjetno, neskončna diskusija.

nazaj na vrh