Nova oblika civilizacije

  • Napisal  Franc Bešter
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Simbolična fotografija (Foto: Pixabay) Simbolična fotografija (Foto: Pixabay)

Če gledamo na civilizacijo z vidika materialne blaginje in tehničnih dosežkov, naša, moderna civilizacija nikakor ni propadla, a če nanjo pogledamo z zornega kota notranje urejenosti (reda) in razvoja človekove osebnosti (kar je zame bistvo in najvišji cilj civilizacije), jo moramo imeti za propadlo. Če jo imamo za takšno, pa je naša naloga (in najvišji politični izziv!), da na tem začnemo graditi neko novo obliko civilizacije, ki sicer ohranja dosežke sedanje, a se skuša boriti proti negativnostim, ki jih ta povzroča, in ravno iz tega nad-grajevanja in preseganja raste nova civilizacija.

 

V ta namen pa moramo čim bolje oceniti sedanje stanje, poznati okoliščine, v katerih bomo začeli, zato najprej ugotovimo, kaj je povzročilo sedanji notranji razkroj. Nered, kaos povzroča moralni in duhovni propad te (tehnološke) družbe, ugotoviti moramo vzrok zanj. Ni ga težko prepoznati: v tem (tehničnem) razvoju je človek veliko pridobil (tehniko), a na ta račun je tudi ogromno izgubil. Empirična znanost (racionalizem) in potrošniški materializem sta ga privedla v ateizem, s tem pa so se zamajali njegovi etični temelji in se začele rušiti vrednote, izhajajoče iz religije (krščanstva). Etika: duhovnost zahteva etično delovanje človeka v svetu, in moralnost obenem vzpostavlja urejeno družbo, ki je lahko uspešna v svojem delovanju. Vse to je danes porušeno.

Obenem pa lahko ugotovimo, da je dogajanje v svetu spremenjeno tudi zaradi same tehnike, večina ljudi danes živi v milijonskih velemestih, sredi okolja stekleno- betonskih stolpnic in rek avtomobilov, hitrega tempa življenja in gledanja v migetajoče velike in male ekrane. Takšen je torej ta sodobni svet: svet duhovnega in moralnega propada in zato kaosa, ki je ob tem tudi svet hitrega in zapletenega življenja s tehniko, velikokrat tudi negotovega, tveganega in nevarnega načina življenja. Zame je tak svet >džungla<, vendar džungla umetne narave, ki jo je ustvarila in jo ohranja tehnika. Takšno je okolje, v katerem naj bi začeli z izgradnjo nove civilizacije, ker je ta notranje propadla.

In če vidim bistvo civilizacije v nekem redu (v človeku, v družbi), in v razvoju človekove osebnosti, potem se nova civilizacija lahko začne graditi samo na ta način: tako, da v takem svetu v katerem sta tudi človek in družba (ne samo narava) vržena iz ravnovesja, začnemo delovati tako, da bomo vzpostavljali izgubljeni red, in da bomo ob tem tudi sami duhovno napredovali. Moralnost in duhovnost: to je neločljivo povezano, soodvisno!

Preden začnemo delovati v neki smeri, pa se moramo odločiti, se odločati. Rad bi napisal nekaj tehtnega glede te problematike, pred tem pa bi rad opozoril na nekaj, kar, po mojem, v tej kulturi preveč zanemarjamo oz. jemljemo premalo resno: to je dogajanje sveta. Rezultat (izid, uspeh) naših delovanj mnogo bolj kot od naših osebnih naporov zavisi od dogajanja sveta, zlasti tistega ožjega sveta, znotraj katerega vsakodnevno delujemo. In tudi povratna smer: naša dejanja imajo VEDNO in nujno, večje ali manjše, pozitivne ali negativne učinke na dogajanje sveta. Ravno tu se razpira tudi področje etike, morale: kako delovati, da bo negativnih učinkov čim manj in pozitivnih čim več? Na prvi pogled je jasno, da bi morali, kar se tega tiče, čim bolje poznati dogajanje sveta, poznati resnico o dogodkih sveta, še več: vedeti, v katero smer bo tok nekega dogajanja stekel v prihodnosti. Tu pa se skriva ena od največjih zmot naše dobe, smo namreč ujetniki razsvetljenskega racionalizma, po katerem je s pomočjo Razuma (in racionalističnih znanj) to resnico mogoče spoznati, iz tega pa naj bi sledilo, da se je na ta način (s pomočjo Razuma, z razmišljanjem, na filozofski način) mogoče v svetu, tako na osebni kot politični ravni, pravilno odločati, se usmerjati.

Tu se pojavi vprašanje: kako se potem pravilno odločati, če ne s pametjo, po >zdravi pametifilozofirati<, kot je naročal že Seneka, vendar se je treba pri tem zavedati, kaj razum zmore in česa ne.

Pri odločanju bi morali poznati resnico o dogajanju, o dogodkih sveta. Toda: kaj je resnica o dogodkih sveta? Kaj sploh je resnica, bo marsikdo vprašal skeptično, podobno kot Pilat. Resnica o dogajanju sveta je poznavanje VSEH dogodkov sveta, resnica o dogodkih sveta je poznavanje vsega, kar jih gradi, in kaj te stvari (osebe, predmeti…) v resnici so. Že na prvi pogled je jasno, da je človeku, njegovim čutilom, pameti, pa tudi tehničnim sredstvom vse to nedostopno, vzrok je v naravi dogajanja sveta: le-to je mnogo preveč kompleksno, je nekaj neizmernega, preveč izmikajočega in skrivajočega se, obenem pa nekaj silno dinamičnega. Ob tem pa je VSAK dogodek sveta tudi NEPONOVLJIV. Točno takšnega še nikoli ni bilo in ga nikoli več ne bo - >dvakrat ne moreš stopiti v isto reko<, je izjavil Heraklit.

Ali smo potem obsojeni na to, da hodimo v temi – ali pa nam je morda ta resnica vseeno na nek način dostopna? Prepričan sem, da nam je dostopna, a ne po poti racionalistične filozofije, k stvari je treba pristopiti z radikalno drugačnim načinom razmišljanja. Treba je izhajati iz resnice, da >se vse (na svetu) dogaja po božji volji<, to je temeljna resnica, na kateri je treba graditi, in na kateri bo mogoče zgraditi znanost za odločanje. Iz navedenega stavka pa je razvidno, da bom izhajal iz razodetih resnic, ne iz nekih filozofskih aksiomov.

Iz navedenega stavka sledi, da se VSAK dogodek zgodi, ker to hoče Bog, in kakor hoče On, se pravi, zgodi se po Njegovem načrtu in Njegovem delovanju. Iz te resnice sledi, da obstaja stvarnost, ki pozna vse dogajanje sveta, in tudi vso prihodnost – to je Bog. S svojim delovanjem v svetu dogodke (načrte) tudi uresničuje, po svojem Prstu – Svetem Duhu, ki napolnjuje svet.

Svet: na človeka in na svet bomo morali pogledati bolj celovito, ne tako ozko, enostransko (in zato zmotno) kot racionalizem. Ne obstaja samo materija, človek ni samo telo, je tudi duša, in snovni svet ni edina realnost, obstaja tudi Duh, ki ta svet prežema. Duh je tudi tista stvarnost, ki vse pozna! Tu bo treba sprejeti še razodete resnice, da Duh človeku resnico o dogodkih sveta tudi hoče razodevati, in da človeka hoče v življenju voditi, mu pomagati pri odločanju.

Ena temeljnih resnic, na kateri moramo graditi, je tudi, da je človek (tudi) duh, duh, ki ima telo, je duh v telesu, in da kot duh ne pripada temu svetu, in zato mora tako tudi DELOVATI – brez vezanosti na materijo. Ker je človek tudi duh (ne-materija), je tudi presežno bitje: človek je v svojih željah in hrepenenjih naravnan na neskončnost, zaradi te svoje lastnosti je zanj materializem napačna pot – na njej ga neizbežno čakajo razočaranja. Hrepenenja človeka so hrepenenja duše: ona hrepeni po svojem Izvoru, ki je Bog, a v njem so stvari neomejene in popolne, medtem ko je svet poln omejitev in nepopolnosti. Duša potrebuje Boga, zato naj bi človek v življenju najprej iskal Boga, a tega dosega v hoji za njim, to pot pa človeku spet lahko pokaže le Bog (Beseda, ki je tudi Pot).

V kateri smeri moramo v življenju delovati, po kateri poti moramo iti? Izhajati moramo iz resnice, da smo duh (ki znotraj sveta ne more najti potešitve), in da svet prežema Duh – dejavnik, ki daje smer vsemu dogajanju sveta, najti moramo pot, na kateri bomo uživali naklonjenost Duha: da nas bo Duh podpiral v naših naporih, da nas bo varoval, uspeh naših delovanj, tudi naš obstoj – vse to je odločilno odvisno od dogajanja okrog nas! In ta pot naj bi naše duše bližala skrajnemu cilju: Bogu.

Jasno je, da to pot lahko človeku pokaže le Bog sam – neposredno, ker vsak človek v življenju hodi po svoji, posebni poti, pokaže mu jo po svojem Duhu, po svoji Besedi in svojih znamenjih. A spet je treba verjeti v dušo: to vodstvo se dogaja na področju duše, torej notranjosti. Veliko, odločilno vlogo bodo tu začela igrati videnja: le v njih lahko gledamo, vidimo konkretne dogodke, z vsem, kar jih gradi! Tu pa bo velika ovira razsvetljenski racionalizem: naša doba (in tudi Cerkev) zaradi racionalizma zavrača vse, kar prihaja od Duha, je do tega ravnodušna.

Obenem pa je v tem neka velika revolucija, revolucija v načinu odločanja, in ravno v njej vidim bistvo nove dobe. Sedanje stanje na svetu, ko se nam resnica o dogodkih sveta in o stvareh (predvsem pa o osebah!) še nikoli ni tako izmikala, bo gotovo pospešila njen prihod – pojavila se bo močna potreba po nekem znanju za spoznavanje te resnice, ovira pri tem pa bo sedanji racionalizem. In materializem – ta pot zahteva odpoved. Ta pot zahteva od človeka tudi podrejanje neki višji, močnejši avtoriteti kot je Razum, a proti oblasti Denarja in Satana se bo mogoče boriti le na ta način: s podrejanjem nečemu še mnogo močnejšemu, s podrejanjem Bogu kot Oblasti. Vendar, pomislimo, da nam pot, ki je za nas varna, pot, na kateri delujemo tako, da je dobro tudi za druge (torej etično), da s tem prispevamo k redu v svetu, in pot, ki bo našo dušo vodila v Življenje, lahko pokaže le Bog – ker le On lahko pozna vse dogajanje na svetu, in le On pozna tudi prihodnost. Iz povedanega je razvidno, da se ta revolucija, ki bo gradila novo dobo, lahko zgodi, dogaja le na področju človekove notranjosti, v tem pa bo še ena ovira zanjo – naše pozunanjenje!

Revolucija V človeku, ne revolucija struktur. Danes mnogi ugotavljajo, da >je na svetu vse narobe<. A alternative ni na vidiku. Res ni alternative na politični ravni, temu, kar je dala moderna: znanosti, tehniki, demokraciji, tržnemu gospodarstvu. A alternativa vseeno obstaja: v zrelejšem odločanju in delovanju znotraj tega, v neki novi uporabi tega. Prepričan sem, da se bodo ljudje začeli deliti na tiste, ki se v življenju dajo voditi zgolj svoji omejeni pameti in ki zavračajo Duha, in tiste, ki sprejemajo (in uporabljajo!) tisto, kar jim daje Duh. In razlika na področju notranjosti enih in drugih bo velikanska! Novi, zrelejši človek se ne bo gnal za zemeljskimi užitki in bogastvom, ker bo veliko več uživanja in Bogastva našel v sebi.

Gotovo bo mnogim to, kar sem napisal, težko razumljivo, tudi težko sprejemljivo. A za nek članek sem moral biti čim krajši, če bi šel v detajle te nove filozofije, da bi bil s tem razumljivejši, bi bil kmalu predolg.

Franc Bešter, Zg. Besnica

nazaj na vrh