Moj bataljon – ob 75 –letnici »junaškega umika«

  • Napisal  Ivan Cankar
Dražgoše Dražgoše Foto: Urban Cerjak

Sam si nisem ga sestavil,

dosti prej sem se poslôvil,

vojne nisem več ulôvil,

sam se je kot moj predstavil.

 

Rekli so mu bataljon,

pa bilo ga je za četo,

iz vetrov vseh vrst posneto,

rekli so: »Nas je milijon.«

 

Bog nad njim se je razjokal,

kot že svojčas sem zapisal,

bi besed teh ne izbrisal,

utopíl jih prej, polokal.

 

Ta enota iz rojakov,

ki nad njimi joče Bog,

vrgla je v mrtvaški krog

nekaj tujih le vojakov.

 

Druge so Slovenci žrtve,

vsi nedolžni, brez orožja,

oh, gorja in domotožja,

polni solz za svoje mrtve.

 

Moj pa slavni bataljon,

odkoraka, se umakne

in krilatico iztakne:

»Naj kar pade cel milijon!«

 

Vzklikajo veselo trapci,

zmaga da je dragocena,

mečejo nato polena

vsem pod noge – kdo že? – Hlapci!

---

Vpijejo, da vsi bi eno

mislili, živeli spravno

in mendá enakopravno,

če lagali bi pošteno!

 

V prazno žal gre ves denar,

kjer rojak, verjame, trapec,

da nekdanji zadnji hlapec

dober bo kot gospodar.

 

Na Betajnove kraljestvu?

Ko pobil je gospodarje,

in pognal že vse denarje,

laže še naprej občestvu.

 

Drugo mu ne preostane,

Laž mu botra je, kraljica,

mu soproga je Tatica,

objokuje Bog »izbrane«.

 Ivan Cankar

nazaj na vrh