Micka Babnik Klančinšek: IGROKAZ NA VELIKI SCENI

  • Napisal  Micka Babnik Klančinšek
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Micka Babnik Klančinšek: IGROKAZ NA VELIKI SCENI

Ko prišel je k nam na vaški oder,
so dejali, dobra je prismoda,
vreden fant prestolnice bo, toda
moral biti bo zadosti moder.



Moder je, dejale so sosede,
ta igral že večkrat je gasilca,
oponašal v skeču zvok rešilca
in igral neveste kmečke blede.

Je posebne treba tu modrosti,
vsak ne zmore več vlog odigrati,
vsak hip v drugo urno se podati,
z violino tolči, flavto gosti.

Dajmo s pod velike ga planine
na veliki oder na predstavo,
komično igral bo za zabavo,
čas gledalcem da v veselju mine.

Šel je, Hamleta dobil je vlogo,
ob vprašanju biti in ne biti,
vsem pokazal je, kako je v riti,
v Julijo našemil se ubogo.

Ko hoteli so potem Othella,
resda se z globinom je namazal,
a občinstvu jadrno pokazal,
da mu trema jezik je odvzela.

Pevko plešasto naj oponaša,
šepnil mu je mali šepetalec,
saj je vendar s pod planin igralec,
na modrost se hribovsko zanaša.

Plešo še nekako namaskiral
mu masker nekje je sredi glave,
ko pa arije naj pel bi prave,
kot Othello revež je umiral.

V dvoboj ko ga Hamlet je pozival,
zaigral je Julije partíjo,
šepnil je z balkona svoj »Adijo«,
pevko plešasto naprej porival.

Je zavpil iz luknje šepetalec,
da bi morali se zasmejati,
pa začeli so ljudje jokati,
kajti vzel bo konec naš igralec.

Res da šepetalec ga opomni,
mu prišepne vsakič, kaj igrati
moral bi, a treba je kaj znati,
ta pa si ničesar ne zapomni.

In če že, tragedijo zameša
v lastne brž komedije scenarij,
saj njegov je tak imaginarij,
da pod težo vloge fant opeša.

Trpko obsedela je soseda,
ko sva znašli zdaj se v gledališču,
kakor kip bila je na sedišču,
dolgo časa tiho, čisto bleda.

Dregnila potem me je soseda,
tista moja z vaškega še odra,
je prišla iz nje beseda modra:
»Babe, to pa je duhovna beda!«

nazaj na vrh