Marko Goslar: GODČEVSKA BALADA

foto: arhiv Demokracije foto: arhiv Demokracije

Godčevstvo poklic ni takšen ravno,
da bi ga pretirano cenili,
godcu se prisluhne, če se smili
sebi sam, češ da ime ni slavno.



Takšen godec se nam je potožil,
da v orkestru je premalo cenjen,
spričo tega godel je razpenjen,
da se bo z uspehi oborožil.

Godec ta v orkestru muzicira,
kjer sistem povsem je orkestriran,
člen pa vsak instrumentaliziran,
ko na skladnost tonov se ozira.

So v orkestru tem deležni sreče,
tisti, ki jim note v levo nosi,
dirigent vnaprej jih namreč prosi,
naj igrajo tone zgolj rdeče.

Godec naš drži se teh napotkov,
toda kaj ko ni dovolj opažen,
rad bi bil pomemben, silno važen,
rad otresel vseh bi se predsodkov.

Se zato v ospredje vidno sili,
nosijo ga toni še bolj levo,
sfiži glasbo, sfiži vso zadevo,
da se poslušalcem vse bolj smili.

Že tako brez takta je orkester,
isto gode ves čas melodijo,
vedno večjo dela polomijo,
ko slepi se, da program je pester.

Godec naš pa sfuša še dodatno,
kar je monotonost ena sama.
To bila naj glasbena bi drama?
Kje pa, je le praskanje zavratno.

Če se zdi ti vse to brez poudarka
ali da ni res, če si pomislil,
nič zato, takoj si boš premislil,
ko zaslišiš tega godca Marka.

nazaj na vrh