Ljudska izpod Pohorja: SIROTA MIRICA

  • Napisal  Ljudska izpod Pohorja
Ljudska izpod Pohorja: SIROTA MIRICA Foto: Matic Štojs

Je bla ena deklica, sirota Cmerica,
lasé počasane vse, oči vse zabodene ...

Ne, tóta nébo ta prava!

Dajmo še enkrat! Tri, štiri:

Cmerica bila je le v resnici
in na Kranjskem reva je živela,
mnogim res sirota se je zdela,
Mirica, tako so rekli strici.

Po uboštvu ni bila sirota,
redno so dotirali jo strici,
zanjo se vrstili v sili klici
in na roko šla ji je dobrota.

Tam se rada je razkazovala,
kjer ljudem se kot sirota smili,
dali zanjo glas bi v skrajni sili,
Mirica bi rada zmagovala.

Strici zanjo vse so naredili,
se jim smilila je kot sirota,
njihova storila je dobrota,
da so zmago strički ji kupili.

Grenka zmaga je bila kot pélin,
ponaredek čisti za siroto,
da prepreči večjo še sramoto,
Mirica se vede kot petélin.

Se kot petelinček je držala,
kikirikala prav na visoko,
prhutala kot kokoš široko,
to edinole je namreč znala.

Misli si takole ta deklina:
»Treba se držati je veselo,
zmagoslavje me bo sámo grelo,
ko preveč je vsepovsod pelina.«

Rada sveti se in tam pokaže,
kjer je zmagovalcev pravih kraj,
kjer je snežnih zmag neštetih raj,
Mirica pod odrom se prikaže.

V kombiju celo se je vozila.
v pravih več skakalskih asov družbi,
kot da v njihovi bila bi službi,
vsa ponosna z njimi govorila.

V družbi prvovrstnih je skakalcev
svoj kompleks za silo potešila,
a še zdaleč ni se ga znebila,
saj bila je v družbi zmagovalcev.

Tistih pravih in ne ponaredkov,
tistih asov iz strmin sneženih,
ne pa klečeplaznih fantov, lenih,
v senci ki živijo stričkov, dedkov.

Tudi če je trajalo le malo,
od strmin planiških do doline,
Mirica vsa polna je svežine,
ko se z asi dol jo je peljalo.

Mine leto, vse je več grenkobe,
vse bolj Mir´ca je osirotela,
zopet si je silno zaželela,
z zmagovalci da deli tegobe.

Se poda na Štajersko z zamudo,
tja, kjer bele snežne so planjave,
tja jo vodijo oči cmerave,
da praznino poteši si hudo.

A objemov tamkaj ni deležna,
od nikoder zmagovalnih stiskov,
nič ni vzklikov, nič huronskih vriskov,
žalostna je Mir´ca, vsa betežna.

V Štajerske prestolnem mestu znanem
se ne znajde, kot sirota tava,
množica okoli nje pa plava,
Mir´ca sama obtiči na planem.

Končno jo na skupnem praznovanju
le nekdo med množico opazi
in s pogledom revico oplazi,
vidi, v kakšnem je sirota stanju.

Se napolni ji praznine mera,
žvižgi revici poleta dajo,
ko v en glas se klici razigrajo:
»Bog se usmili naj te, Cmera Jera!«

nazaj na vrh