Ko sprega politike in stroke doseže dno, sledi propad gozdov Izpostavljeno

  • Napisal  Zdravko Turk
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
foto: Pixabay foto: Pixabay

Sistem gozdnogospodarskega načrtovanja in upravljanja z gozdovi v Sloveniji še vedno temelji na strokovnih osnovah, ki so bile postavljene v daljnem letu 1946. Družbeno ekonomski sistem, zakonodaja in odnos do lastnine, so se od takrat močno spremenili, prihaja tudi do občutnih klimatskih sprememb, ujme nam vsakih par let popolnoma spremenijo gospodarske razmere v gozdovih, slovenski gozdarji pa še vedno razmišljajo (načrtujejo) tako, kot v letu 1946.

 

Modri pregovor pravi: edino kar je stalno je sprememba. O reorganizaciji javne gozdarske službe, posodobitvi Zakona o gozdovih in Lovskega zakona (ki sta socialistični relikt) se že dolgo govori, sprememb pa od nikoder. Spremembe organiziranosti javne gozdarske službe in spremembe v načinu načrtovanja in upravljanja z gozdovi so nujno potrebne zaradi družbenih sprememb in novih razmerij v družbi, ki so se zgodile v Sloveniji v zadnjih 30 – ih letih. Kljub glasnemu zagotavljanju politike in pristojnih na resornemu ministrstvu, da se pripravlja reorganizacija Zavoda za gozdove, ter sprememba gozdarske in lovske zakonodaje do sprememb enostavno ne pride. Višek ignorance politike do gozdarstva, gozdarske stroke in lastnikov gozdov pa je tudi imenovanje novega sekretarja za gozdarstvo (politologa, ki verjetno niti ne loči smreke od jelke). To imenovanje je tudi garant, da se v bližnji in daljni prihodnosti na področju gozdarstva in lovstva ne bo spremenilo nič in je tudi norčevanje Vlade iz ljudi, ki jih plačujejo.

Okrogla miza o prihodnosti javne gozdarske službe, ki jo je organiziral Zavod za gozdove Slovenije (ZGS) v okviru nedavnega kmetijskega sejma v Gornji Radgoni je razkrila vso bedo javne gozdarske službe, ki naj bi skrbela za strokovna dela v gozdovih Slovenije. Nedavni posvet o prihodnosti javne gozdarske službe je pokazal samo to, da si zaposleni v tej ustanovi (vrh zaposlenih) sprememb dejansko ne želijo in da bodo v prihodnosti storili vse, da do sprememb ne pride in da se ohranijo delovna mesta v dosedanji obliki. Izjave (in tudi predstave) zaposlenih na ZGS, da je Zavod za gozdove ustanovljen zato, da varuje gozdove pred lastniki gozdov (da ti ne bi uničevali svoje lastnine), na to ustanovo mečejo čudno luč. Take izjave pogosto dajejo tudi  zaposleni na najvišjih položajih v tej ustanovi, kot da obstajajo gozdovi in državljani zaradi njih in ne obratno. Obenem pa kažejo tudi na bistvo delovanja javne službe, ter način razmišljanja zaposlenih.

Ustanovitev ZGS Po denacionalizaciji je v Sloveniji kar 80 odstotkov gozdov v zasebni lasti, le 20 odstotkov gozdov pa je državnih. Zavod za gozdove Slovenije (ZGS)je bil ustanovljen kot javni zavod 1994 leta, ko je razpadla gozdarska služba, ki je bila organizirana v sklopu bivših Gozdnih gospodarstev. Naloga novo ustanovljenega ZGS naj bi bila čisto strokovna; načrtovanje razvoja gozdov, nadzor nad zdravstvenim stanjem gozdov, upravljanje z populacijami divjadi, sodelovanje ter svetovanje lastnikom gozdov pri gospodarjenju z gozdovi. Kljub začetnemu entuziazmu zaposlenih na novoustanovljenem Zavodu in prepričanju, da so pozitivne spremembe v družbi možne, je iz Zavoda s pomočjo nerazumne gozdarske politike, sčasoma nastalo popolnoma nekaj drugega od prvotno zamišljenega. ZGS je v 25 letih delovanja postal relikt ali kopija popolne socialistične institucije, ki je nekdaj med drugim skrbela tudi za kontrolo podeželja in ljudi (podaljšana roka policije). Tako je tudi še sedaj. ZGS sicer ni več podaljšana roka UDB-e na podeželju, ostalo pa je prepričanje zaposlenih, da so ljudje (lastniki gozdov) pokvarjeni, neuki, da hočejo naravo uničiti, zato jih je treba kontrolirati. Na tem postulatu, bo sedanje vodstvo ZGS – ja tudi vztrajalo. Lovišča posebnega namena (LPN), katera upravlja ZGS in so namenjena povečevanju prihodka ZGS –ja (uradni namen naj bi bilo varstvo divjadi) so najbolj očiten primer restavracije bivšega sistema. Lovišča so ustanovljena večinoma na zasebnih zemljiščih, z divjadjo popolnoma gospodari ZGS, prihodek ki ga ustvarjajo z komercialnim lovom in turizmom pa je prihodek ZGS. V teh loviščih so škode na gozdovih in kmetijskih zemljiščih, ki so večinoma v zasebni lasti bistveno večje kot v loviščih, ki jih upravljajo lovske družine.

Dejstva. Iz gozdarskih ust nenehno poslušamo, da imamo v Sloveniji najboljše, najlepše in najbolj urejene gozdove na svetu. Vendar to trdijo samo nekateri zaposleni na ZGS in to le tisti, ki so poklicani in določeni da to govorijo. Divjad je sestavni del gozda, upravljanje z populacijami divjadi pa je sestavni del javne gozdarske službe. Eskalacija napadov volkov na živino, poškodovanje zasebne lastnine s strani medvedov (tudi napadi na ljudi) in tudi poškodovanje zasebne lastnine s strani bobrov in drugih zavarovanih vrst dokazujejo, da se v gozdovih že dolgo časa dogaja nekaj, kar ni več skladno z zakoni narave; kar nakazuje, da so se procesi v gozdu močno odmaknili od »naravnih«. To kaže na to, da je stroka pri gospodarjenju in upravljanju z gozdovi in tudi z divjadjo močno zavozila; da gozdove dejansko uničujemo, ne pa gospodarimo z njimi. Namnožitev volkov in medvedov, posledično naraščanje škod, je le kazalec, ki ga zazna lahko že vsak, ki v deželi pod Alpami prebiva. Poleg tega pa se opaža tudi čedalje večja prisotnost šakala; vrste, ki niti ne sodi v ta prostor. To pa je le vrh ledene gore dolgoletnih strokovnih napak, neodgovornosti in nesposobnosti javne gozdarske službe in tudi politike, ki to službo obvladuje.

Stalež zveri (medved, volk, šakal) se ni povečal naenkrat, probleme gozdarji zaznavamo že vrsto let, samo ukrepal ni nihče. Kdo je tu kriv? V prvi vrsti strokovne državne ustanove (stroka - vrh zaposlenih), ki so si prilastile monopol nad »gospodarjenjem« in tudi monopol nad »razmišljanjem« o problemih. V taki ustanovi, kot je na primer ZGS morajo zaposleni razmišljati »enotno«, morajo imeti »kolektivno« zavest. Lastna »pamet« je lahko za posameznika škodljiva.

Polemike in protesti okoli zveri pa so zasenčili druge, še mnogo večje probleme s katerimi se lastniki gozdov že dolgo časa soočajo v gozdovih; to je problem izredno visokih staležev parkljaste divjadi, gradacije lubadarjev, vetrolomi, problem invazivnih rastlinskih vrst in problem odškodnin za nastalo škodo. Stalež (količina osebkov na določeni površini) zveri in parkljaste divjadi v Sloveniji namreč močno presega normalno biološko kapaciteto naših gozdov. Medvedov bi lahko bilo v Sloveniji okoli 200 do 250 osebkov (dejansko že preko 1200), volkov 10 do 15 osebkov (dejansko že okoli 100), za šakala še nimamo ocen.

Parkljasta divjad (jelenjad, srnjad, prašiči) biološko kapaciteto gozdov presega za 300 odstotkov. Naravno pomlajevanje gozdov je zaradi preštevilčne parkljaste divjadi na polovici površine gozdov že praktično onemogočeno, poškodbe na mladovju so čedalje večje. Kljub temu, da sam ZGS ugotavlja, da se je število divjadi prenamnožilo, tako da to že negativno in škodno vpliva na nadaljnji razvoj gozdov, v lovskih načrtih ne povečujejo odstrela, če pa slučajno ga, to zminirajo »naravovarstveniki«.

Gozd je osnovno sredstvo V naših gozdovih se že dogajajo stvari, ki so v popolnem nasprotju z naravnim ravnovesjem, ki je potrebno za normalno gospodarjenje z gozdovi. Gozdovi so v Sloveniji osnovno sredstvo lastnika gozda, veliko ljudi in družin od lesa tudi živi, gozdovi niso del nekega nacionalnega parka, ki je namenjen za turizem in zaščito divjih živali. Slovenija ni nacionalni park kot na primer Yellovstone v ZDA ali Sarangeti v Keniji, naravni procesi v urejeni kulturni krajini Slovenije tečejo bistveno drugače kot v nacionalnem parku.

Zaradi povečanega pomlajevanja, ki je posledica naravnih ujm (presvetljeni gozdni sestoji) in ker je dovolj paše in skrivališč na razpolago, se povečuje tudi število parkljaste divjadi (predvsem srnjadi).Teoretično, če bi naravni procesi delovali, bi moralo povečano število volkov delovati na zmanjšanje staleža parkljaste divjadi, vendar se to ne dogaja. Preprosto zato, ker gredo ti raje lovit drobnico in živino v ograjenih prostorih, ker ta ne more bežati in je ni potrebno loviti (podobno kot - zakaj  bi hrano prideloval na njivi, če je v trgovini zastonj). Tudi živali znajo presneto dobro kalkulirati. Volk in šakal sta si tudi konkurenta, kar pomeni, da če bi naravno ravnovesje še obstajalo, se ob takem številu volkov šakal ne bi smel pojavljati v Sloveniji, pa se. Pomeni, da smo naravo že popolnoma vrgli iz naravnih tirnic.Posledica vsega je povečanje staleža parkljaste divjadi in povečanje staleža zveri, čeprav sta to nasprotna biološka procesa. V naravnem parku, kjer so procesi prepuščeni naravi se to ne zgodi (če raste število zveri upada količina njihovega plena). Stanje kakršno je, pa bo pripeljalo še do nadaljnjega močnega povečevanja škod v gozdovih in na kmetijskih površinah.  

Upravljanje z divjadjo na Hrvaškem Če pogledamo samo upravljanje z divjadjo v sosednji Hrvaški, vidimo da je to načrtovanje na veliko višjem nivoju kot pri nas. Najprej ugotovijo biološko nosilno kapaciteto gozdov za posamezno vrsto divjadi (bonitiranje lovišč), nato določijo ustrezen stalež, nato pa temu ustrezen odstrel, ki mora biti obvezno izpolnjen. Pri nas, pa se v lovskih načrtih določi samo odstrel, ne da bi poprej ugotovili primeren stalež divjadi in strukturo staleža (starost, spolno razmerje, zdravstveno stanje), še manj pa, da bi ugotovili nosilno biološko kapaciteto gozda za posamezno vrsto divjadi. Podobno, kot da bi si izračunavali obresti, pa ne bi niti vedeli kolikšna je glavnica in obrestna mera, ali da bi izračunavali koliko bomo posekali, pa niti ne vemo koliko lesa imamo in koliko ga zraste.

Kdo ima koga za norca? Veliko število divjadi in zveri v naših gozdovih odgovarja le zaposlenim v državnih inštitucijah, ki so tudi financirani preko raznih projektov iz tujine. Tujina v bistvu pri nas financira povečanje števila divjadi (ki jo naši »znanstveniki« proučujejo), to pa je pripeljalo do velikih škod na kmetijskih površinah in gozdovih, kar povzroča opuščanje kmetovanja in zmanjševanje samooskrbe. Posledica je, da je domače hrane vse manj, kar pomeni, da jo bomo prisiljeni kupovati od drugih. Število zaposlenih na podeželju se bo zmanjšalo, rdeči pa bodo v parlamentu vpili, da se mora socialna podpora povečati (očitno v Sloveniji postaja že moderno dobivati socialno podporo). Ko tujina financira projekte za razna »proučevanja« divjadi, si v bistvu ustvarja poceni trg za svoje kmetijske proizvode in tudi ograje s katerimi morajo ljudje ograjevati svojo lastnino. Oni denar pametno plasirajo v razvoj kmetijskega trga, mi pa izpadamo čedalje večji butalci. Tudi uvožena hrana v naših trgovinah je bistveno slabše kvalitete kot podobna, ki jo izvozniki prodajajo v matični deželi. Ob takih dogajanjih bo stanje samo še slabše. Makedonci se iz nas že delajo norca in pravijo, da tako solato, kot jo mi prodajamo v trgovinah oni dajejo svojim prašičem.

Človek se nazadnje vpraša, zakaj pa sploh imamo »stroko«? Zato da hodijo v službo, v službi »jagajo«, proučujejo medvedje in volčje iztrebke, ocenjujejo nastalo škodo, popisujejo smetišča ki jih puščajo »migranti«, kmete poučujejo kako visoko ograjo naj postavijo okoli svojega zelnika in razlagajo, da problemov v bistvu ni, samo sobivati se moramo naučiti z zvermi (zver in človek nista nikoli sobivala, ker je eden človek in je drugemu plen in obratno, sobivata lahko le človek in udomačena žival). Zaposleni na ZGS so postali tako že neke vrste pastirji in zaščitniki črede državne divjadi.

Ograje okoli zelnikov, sadovnjakov in njiv »naravovarstvenikov« ne motijo, moti pa jih ograja na Kolpi. V bistvu nas »gozdarska stroka« prepričuje, da na smrekah že rastejo jabolka in podobne neumnosti. In zakaj bi si zaposleni na ZGS in podobnih ustanovah sploh želeli spremembe, če pa imajo že sedaj sanjsko službo? Ne želijo si jih in bodo tudi storili vse da do njih ne pride. Začetek te obrambe proti spremembam je imenovanje neprimernega sekretarja za gozdarstvo, ki je garancija da se ne bo spremenilo nič.

Zdravko Turk

nazaj na vrh